Animotov novičnik: “Največja pomorska živalska tragedija”
»Pred Sueškim kanalom je na nadaljevanje plovbe iz Evrope v Perzijski zaliv zaradi zataknjene ladje Ever Given med drugimi čakalo tudi 16 ladij z okoli 200.000 živalmi,« je 1. aprila poročal časopis Delo. Vsekakor pripoznavamo, da je ujetost teh 200.000 živali brez zadostnih količin vode, hrane in prostora tragična, ter se strinjamo, da so pomorski prevozi nečloveških živali, proti katerim se intenzivno bori več živalovarstvenih organizacij (odzive na to prakso smo imele_i priložnost slišati celo v slovenskem parlamentu), zelo groba oblika nepotrebnega izkoriščanja, ki obstaja predvsem iz ekonomskih razlogov, vendar želimo pri tem opozoriti na dikcijo, ki se je ob tej zataknjenosti pojavila v splošnih medijih; ti množično poročajo o pomanjkanju hrane in vode, s katerim se soočajo ujete nečloveške živali, direktor organizacije Animals International (Gabriel Paun) pa je po poročanju Dela izjavil celo, da zna biti, da se bo zgodila »največja pomorska živalska tragedija«. Ta dikcija vsekakor nakazuje določeno skrb za dobrobit nečloveških živali; pripoznava zmožnost trpljenja, obenem pa nakaže, da je trpljenje neljudi lahko »tragično«. Tovrstna dikcija najočitneje korenini v karnizmu; prepričanju, da je uživanje živalskih produktov in s tem tudi pobijanje nečloveških živali (tako Melanie Joy) osnovano na štirih pojmih: nujno, normalno, naravno in nasladno.
V skladu s karnizmom je pobijanje živali torej naravno in nujno, s tem pa tudi normalno, obenem pa nam hranjenje z živalskimi proizvodi prinaša naslado; toda v nekem drugem kontekstu nepotrebno, čezmerno trpljenje neljudi ocenjujemo kot »tragično«. Morda najpomenljivejša je v tem kontekstu Paunova izjava, da bi »morali spodbujati izvoz mesa, in ne živih živali, saj s tem povzročajo nepotrebno trpljenje«. Pridobivanje mesa torej še ni razumljeno kot nepotrebno trpljenje.
Pomembno pri tem je, da če karnizem v tej formuli spodmaknemo in pokažemo, da ubijanje nečloveških živali nikakor ni nujno, da je »naravnost« precej problematičen termin (saj ni nič »čeznaravno« in tako tudi neubijanje ni »nenaravno«, hkrati pa tudi zamejenih definicij naravnosti ne gre enačiti z etičnostjo), da je normalnost, ki je podobno kot naravno problematičen pojem, odvisna od konteksta ter časoprostora, nasladnost pa ni zadovoljiv razlog za izkoriščanje, uporabo, pobijanje, tedaj nam ostane samo pripoznanje tragičnosti trpljenja nečloveških živali in uvidimo lahko, da je opredelitev trpljenja 200.000 živali na ujeti ladji kot »največje pomorske živalske tragedije« naravnost absurdna; vsako leto pobijemo od 1000 do 3000 milijard (!) morskih nečloveških živali, zaradi podnebnih sprememb in onesnaževanja pa življenje v morjih še dodatno pospešeno izgineva; mar ni to največja pomorska živalska tragedija? Če prevprašamo vsesplošno sprejeto in razširjeno karnistično ideologijo, nam ostaneta predvsem zaznava obstoja trpljenja nečloveških živali in razumevanje, da je, kot trdi eden izmed zagovornikov teorije pravic živali, Gary Francione, etika živali v določeni meri v naši družbi že vrojena – le živimo ne v skladu z njo.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.