Animotov novičnik: »Pozor, hud pes!«, srčki in Godler
Prejšnji mesec je naše kraje pretresla novica o osemletnici, ki je v Mengšu umrla kot žrtev napada psa (mešanec med rotvajlerjem in nemškim ovčarjem). Tragični dogodek je premogel nekaj pomenljivih detajlov. Sprva se je odvila debata o tem, ali je deklica dejansko umrla zaradi pasjih ugrizov ali pač zaradi padca, po tem, ko jo je pes podrl na tla (pred tem pa še opraskal). Ta debata je, ampak tudi ni pomembna. Je pomembna, ker prinaša podatek ali dva več o obnašanju psa, obenem pa ni pomembna, saj je že dejstvo, da je lahko prišlo do usodnega stika med psom in deklico, dovolj pomenljivo.
Seveda se takoj odpre vprašanje socializacije psa, ki do napada ni bil evidentiran kot »nevaren«. Kljub temu opazimo pomenljiv detajl: pes je bil pripet na verigo (to prakso so denimo na Hrvaškem na pobudo organizacije Prijatelji životinja prepovedali zaradi njene neetičnosti in možnih vedenjskih težav pri psih), vrata na dvorišče, na katerem je bil pes, pa so bila odprta. Do stika s potencialno nevarnim psom je torej prišlo zlahka.
Pod črto je prišlo do tragične miskomunikacije: po eni strani od osemletne človeške osebe ne moremo pričakovati, da bo znala oceniti vsak možen izid srečanja s psom (ali katerokoli drugo vrsto, konec koncev tudi človeško), vendar po drugi strani tega ne moremo pričakovati niti od psa, delno zaradi različnih oblik socializacije, delno zaradi prepada, ki stoji na mestu čezvrstne komunikacije.
Poleg smrti deklice je dogodek rezultiral tudi v usmrtitvi psa, še eni etapi dogodka, ki je razdelila javnost. Je usmrtitev psa v takem primeru (ta ni imel denimo stekline) upravičena? Na to vprašanje je, za razliko od mnogih drugih, ki se pojavljajo v tem primeru, z vidika pravic (nečloveških) mogoče odgovoriti enoznačno: ne.
Seveda psa ne moremo peljati na sodišče (kot so v predrazsvetljenskih časih, zanimivo, počeli), vsekakor pa je treba z njim postopati v okviru nekega pravnega, etološkega, kinološkega … mehanizma. Kdorkoli je bil kdaj v zavetišču za zapuščene živali, je tam skoraj gotovo naletel na kakšnega psa, ki je brez prestanka renčal, divjal po boksu, se penil itd. Morda vam je zavetiški_a delavec_ka zaupal_a celo zgodbo o kakšnem napadu ali čem podobnem. (Potencialno) nevarni_e psi_ce so seveda med nami in terjajo posebno skrb, veliko potrpežljivosti, omejeno gibanje ter osebo, ki ji zaupajo, na katero se navadijo in ki ve, kaj počne. Morda bodo celo življenje preživeli pod strogim nadzorom, a glavno je, da ga preživijo do naravne smrti. Prakso »usmrčevanja nevarnih«, kot lahko vidimo tudi iz primerov znotraj človeške vrste, le delno narekuje skrb, brez izjeme jo preči element nestrpnosti: to se odraža denimo v policijskem nasilju nad temnopoltimi v ZDA, usmrčevanje namesto poskusa prijetja domnevnih teroristov tudi po evropskih prestolnicah itd. V obravnavanem primeru je ta nestrpnost pač specizem.
Dogodek iz Mengša tako razkriva predvsem širšo družbeno težavo, ki jo imamo na relaciji med človekom in drugimi živalmi. Po eni strani s socializacijo psa nismo sposobni zagotoviti, da ta ne bo napadel človeka (oz. otroka), ne ustvarjamo okolja, v katerem bi minimalizirali možnosti, da se to zgodi, in obenem ne vzgajamo otrok v to, da bi druge živali lahko razumeli v njihovi polnosti, tudi njihovo potencialno agresivno vedenje.
***
Ob drugem dogodku iz preteklih tednov je neprimerno lažje zadihati. V Mariboru so se na začetku marca začeli pojavljati grafiti zelenih srčkov, občasno s pripisom go veg. Namen je torej bolj ali manj jasen.
Te debate seveda nimamo prvič in tudi tokrat ne nameravam podajati dokončnih odgovorov, le nekaj misli, ki lahko morda spodbudijo debato. Najprej trčimo ob vprašanje povzročanja škode, saj tovrstno grafitiranje, če želimo zakriti njegove rezultate, predstavlja strošek za lastnike_ce fasad. Tu se odpre vprašanje o naravi veg (je to vegansko ali vegetarijansko?) gibanja. Izhaja iz radikalnejših logov in razume akcijo uničevanja kot legitimno? Je morda celo tako, da želi napraviti škodo? Z dobro razdelano idejno podstatjo (ki mi je zaenkrat neznana) so lahko tovrstne akcije tudi dobro zastavljene. Nelegalne (!), a v teoriji legitimne, saj je konec koncev ideja osvobodilnih gibanj, da ne pristajajo na trenutne družbene dogovore (ne nazadnje denimo o lastnini) – vprašanje pa je, katere.
Drugo vprašanje, ki se pojavlja, je, kakšno težo taisto gibanje pripisuje lastni akciji. Če denimo ocenjuje, da je življenje nečloveške živali vredno več od fasade (s čimer se seveda strinjam), se hkrati pojavi vprašanje, ali je grafit srčka mogoče enačiti z ohranitvijo življenja nečloveške živali. Tu postanejo stvari nekoliko zapletene in nejasne. In morda je prav ta splošnost v španoviji z nejasnostjo lahko problem mariborske akcije.
Skratka, po moji oceni je nekoliko umanjkal fokus (tega mi primanjkuje že v zgoraj omenjenem napisu veg, za katerega se mi vedno bolj dozdeva, da meri na vegetarijanstvo, kar je kakopak sporno). Morda bi bilo mogoče ta fokus razviti post festum, v debati o grafitih, ki bi bila obenem tudi debata o vprašanju lastnine, o (očitno) hierarhizaciji različnih grafitov glede na njihovo sporočilnost (vegansko sporočilo bo slehernik_ca hitreje opazil_a in se hitreje ujezil_a) itd. In nikakor ne bi smeli mimo tega, da je debata o popackanih fasadah v marsikaterem oziru res butasto banalna, če jo postavimo ob bok etiški katastrofi, ki jo predstavlja naš odnos do drugih živali. Kdor misli, da živimo v svetu moralnega relativizma, očitno še ni videl odzivov na »motenje posesti«, nagnjeno hruško, grafitiranje ali sedenje na stopnicah tujega bloka.
A tu je dobro opozoriti še na nekaj. V konkretni samooklicani veganski skupnosti je najti najrazličnejše skupine, ki idejno niso nujno skladne. Najprej so tu tisti_e, ki se iz zdravstvenih razlogov odločijo za rastlinsko prehrano (pri teh ne vidim razloga za grafitiranje), potem pa tiste_i, ki se za to odločijo iz ekoloških razlogov oz. iz sledenja doktrini etike živali (oboje so torej v osnovi etični razlogi). Ti skupini se ponovno ločita na več različnih podskupin. Kakšna med njimi meni, da je to zgolj njihova osebna odločitev, spet druge vidijo to kot nujni kolektivni politično-etični premik (kar je tudi stališče uredništva pričujočega portala). Prva skupina ponovno nima dobrih razlogov za grafitiranje, druga jih ima več. A tudi tu lahko najdemo različne skupine: ene se opredeljujejo kot »nežnejše«, druge kot »radikalnejše«, ene sprejemajo delovanje izven zakona, druge ne in tako dalje …
Bržkone najškodljivejše se je torej na tovrstno prakso odzvati s kroničnim opozarjanjem, da »ne silimo vsi_e vegani_ke ljudi v veganstvo« (razumem tiste, ki se skušajo distancirati od nelegalnega početja … vseeno pa opozarjam, da je treba najti jasno lastno pot, ki ne pomeni preprostega pristajanje na obči vsejedi, celo protiveganski diskurz). Če pustim besedo »silimo« ob strani, se zdi sporočilo tovrstnega odziva predvsem, da je vprašanje življenja tretje osebe očitno nekakšna neobvezujoča reč med prvo in drugo osebo …
Nekako tako je bilo to vprašanje denimo »razrešeno« v oddaji Ta teden z Juretom Godlerjem, v kateri je Godler povabil na pogovor nekega sogovornika (vegana), s katerim sta po izmenjavi replik prišla do zaključka, da »niso vsi_e vegani_ke isti_e«, kot tudi niso »isti_e vsi_e voditelji_ce oddaj na televiziji«. Hja no, ravno primerljivo ni, pa vendar … Kratek videoposnetek, ki ga ne bom delil, ker je smešen toliko kot izsekavanje amazonskega pragozda, vseeno odpre pomembno vprašanje, saj postavi problem na glavo: a lahko prosimo razjarjeni del neveganske populacije, da ne skuša obsedeno iskati nekakšnega rastlinojedega grešnega kozla (ker poanta je, da je nevaren_na in sumljiv_a vsak_a vegan_ka – zanimivo, kako tu pogosto priplava na površje ideja o neki strogo organizirani nevarni skupini), ki je pacal tiste preklete srčke (pri čemer se neveganska populacija spravlja tudi na tiste, ki tega ne bi storili, zdaj pa se morajo skoraj pretvarjati, da niso vegani_ke), ter da namesto tega preraste svoj sentiment lepo urejene gredice in se končno vpraša, zakaj so tisti srčki dejansko tam?
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.