Aphro-ism, (najmanj) osem poant
Knjiga, podnaslovljena Eseji o pop kulturi, feminizmu in črnskem veganstvu dveh sester, spravlja v zadrego, pravzaprav prepotrebno zadrego. Nabor besedil, ki sta jih Syl ter Aph Ko (slednja se podpisuje tudi pod knjigo Racism as Zoological Witchcraft) prej objavljali na istoimenski spletni strani, pridružujejo pa se jim še dognanja iz medsebojnih pogovorov avtoric, prepreda ikonoklazem ustaljenega in samoumevnega.
Po Aphro-ismu ni več mogoče govoriti o rasizmu in specizmu po nadvse priljubljeni strategiji analogije (ki jo najdemo že v Singerjevi Osvoboditvi živali). Drži, rasizem in specizem sta povezana. Toda povezani so tudi specizem, seksizem, abilizem, klasizem itd. Sestri Ko opozarjata na to, da ne gre preprosto govoriti o »specizmu kot rasizmu« / »specizmu kot živalskem rasizmu«, temveč o skupni osnovi vseh zatiranj, ki je prej kolonialistične narave. Dokler ne naslovimo osrednjega »gospodarja«, se zatikamo v problemu, ki ga je detektiral (v delu večkrat citirani) Frantz Fanon: »Gospodarjeva orodja ne bodo nikoli razgradila gospodarjeve hiše.« Za dejanski upor/napredek je treba napore zastaviti dekolonialno, razkriti je treba vir fikcije, ki daje pomene različnim telesom, najsi bodo živalska, črnska, ženska, kvir, gibalno ovirana itd.
Razmisliti je treba o strategiji umeščanja človeka med živali. Seveda tu ni nobenega dvoma, da človek kot vrsta popolnoma nedvoumno pripada živali, niti ni dvoma, da med njim in drugimi vrstami obstaja kontinuiteta, ki je s specizmom vedno znova zabrisana. Vendar naslavljanje »človeka kot živali« ni le dobronamerna strategija aktivizma za pravice živali, temveč je že tako ali tako v uporabi za skupine ljudi, ki so na osnovi rase, spola itd. potisnjene na rob družbe. Povedano drugače: človek kot žival ni prazna kategorija, ki jo napolnimo izključno z antispecističnim pomenom, temveč že od prej nosi težko prtljago, ki se z napori antispecistične drže izključuje. Namesto tega velja razmisliti o popolni razgradnji in redefiniciji tako besede »človek« kot besede »žival« – ponovno v skladu z dekolonialno zavestjo.
P. S. Sam kot uporabnik sintagme »nečloveška žival« pripoznavam zagato, ki mi z mojega specifičnega družbenega položaja ni otipljiva. Strinjam se lahko, da izraz »nečloveška žival« zveni prav skozi prizmo, ki je že dekolonizirana, ki je opustila mehanizme uporabe in nadvlade. Skratka, v svetu, ki je že postrasen in postspecističen. Osnovno vprašanje, ki se mi ponuja, je torej, ali je uporaba tovrstnih sintagem že grajenje novega sveta ali še ne (more biti).
Črnsko veganstvo ni preprosto veganstvo oseb, ki so temnopolte, ampak kategorija zase. Tudi tukaj nas ne smejo zavesti postrasni sentimenti, ampak velja razmišljati skozi prizmo zloglasne kritične rasne teorije (bi bilo bolje kritična teorija rase?). V tretjem zaporednem eseju Aph Ko omeni primer, ko je uradna Facebook stran britanskega The Vegan Society leta 2015 delila njen seznam stotih temnopoltih vegank_ov, ki je vzbudil številne odzive (v času pisanja tega besedila 421 komentarjev in 140 delitev), med katerimi se je znašla gora ogorčenih komentarjev, ki so segali vse od očitkov, da gre za rasistično objavo, omalovaževanje pravic živali, pojavile so se provokacije s predlogi za seznam »100 belopoltih vegank_ov«, propagiranje ideje, da obstajajo le »veganke_i in neveganke_i«, itd.
Izhodišče tovrstnih komentarjev je bilo torej osnovano na postrasni paradigmi. Toda zakaj je, čeprav se morda lahko zdi kontraintuitivno, tovrstna pozicija problematična? Zato, ker rasizem ni preprosto razrešen z nekakšno »barvno slepoto«, temveč ga generira kolonialistična paradigma.
To vprašanje se v Aphro-ismu zdi razloženo s predvidevanjem o poznavanju lokalnega ameriškega konteksta in dekolonizirane teorije, zato naj vnesem praktičen in enostaven primer. CNN je v letu 2020 objavil komentiran povzetek raziskave o enostavnosti dostopa do trgovskih središč v različnih ameriških mestih. V citirani raziskavi je bilo ugotovljeno, da ima 17,7 % pretežno črnskih sosesk omejen dostop do trgovskih središč, medtem ko je ta vrednost v pretežno belskih soseskah 7,6 %. Prav tako je bilo ugotovljeno, da premore Detroit (s skoraj 700.000 prebivalkami_ci, med katerimi je nekaj manj kot 80 % temnopoltih) le tri trgovska središča, sosednji Macomb County pa 27, ob skoraj enakem številu prebivalk_cev. Detroit se tako oskrbuje s 70 različnimi manjšimi živilskimi trgovinami, med katerimi pa ni nobena v črnski lasti. Ko se je pod drobnogled vzelo vprašanje enostavnosti dostopa do vsakršne trgovine z živili, se je ugotovilo, da je ta v belskih soseskah vselej višja kot v črnskih.
Razlog za to razliko seveda ni »barvno utemeljen«, temveč je povezan z gmotnimi stanji različnih populacij, ki so lahko pogojene tudi po načelu dednega premoženja (pomislimo na izrazito omejeno javno participacijo temnopoltih v ZDA pred le nekaj desetletji in seveda na suženjstvo) itd. Skratka, izriše se problem na preseku razrednega in rasnega vprašanja, ki pa se kaže v omejenem odločanju denimo črnske populacije pri nabavi živil tako z vidika geografske kot finančne dostopnosti (tako denimo približno 6 % ameriške populacije živi v t. i. prehranskih puščavah, ki pa so istočasno domovanje kar petini črnskih gospodinjstev). K tovrstnim težavam lahko prispeva tudi vprašanje informiranosti – denimo Detroit se praktično vsako leto znajde na zloglasnem seznamu ameriških mest z najnižjim dostopom do interneta (leta 2018 ga ni imelo skoraj 60 % tamkajšnjih gospodinjstev proti državnemu povprečju, ki znaša 12,2 %). Tudi ta seznam se, ko ga primerjamo z demografsko sliko, izkaže za izrazito rasno pogojenega.
Kaj lahko torej v tovrstnih razmerah pomeni biti temnopolta oseba, ki se odloči za veganstvo? Proti tebi z večjo verjetnostjo govorijo prihodek, izbira hrane, dostopnost informacij o prehrani, kulturna pričakovanja (veganstvo je pogosto »pobeljeno«, čeprav so ga mnogo pred Zahodom prakticirale različne nebelske kulture), občutek, da vprašanje pravic živali in ekologija ne moreta biti tvoja prva skrb, ker se sam_a znajdeš v deprivilegiranem položaju, s katerim se moraš dnevno spopadati, itd. Skratka, tvoja »pot do veganstva« je nujno precej drugačna in hkrati tudi narekovana s tvojim razumevanjem drugih družbenih bojev, ki so v skupnosti temnopoltih radikalno drugačni kot v skupnosti belopoltih. Ne glede na to pa se prav v ameriški črnski skupnosti kar 8 % ljudi identificira z veganstvom in vegetarijanstvom proti ameriškemu povprečju 3 %.
Prav zaradi specifičnih družbenih izhodišč, ki se odvijajo tako rekoč po inerciji, je nujno skupine ljudi, na katere tovrstni konteksti močno vplivajo, dejansko poimenovati, saj je to edini način, da sploh lahko naslovimo problem v njegovem jedru. Kadar skupine niso poimenovane, se v družbi, ki jo narekuje rasizem, zgodi inercija: seznam 100 filozofov_inj bo (skoraj gotovo) sestavljalo 100 imen Zahoda, pretežno belopoltih moških, čeprav to seveda ni resnična demografska slika filozofske skupnosti (da o morebitnih ovirah, ki preprečujejo marginalnim skupinam dostop do »središča filozofskega sveta« tukaj niti ne govorimo). Se pravi, na videz postrasna in postgender zastavitev seznama bo takšna le po imenu. V resnici gre za prenovljen seksizem/rasizem, ki ni več neposreden, saj ne vsebuje formalne prepovedi uvrstitve ženske ali temnopoltega moškega na seznam, le ne bo ju tam pod pretvezo nepomembnosti, ki pa jo ustvarja prav patriarhalno-kolonialistična družba.
Obenem pa ta specifična družbena izhodišča narekujejo tudi specifično razumevanje veganstva in vprašanja pravic živali, ki nam lahko naše prakse in napore pomagajo razumeti širše in bolj kompleksno. Še en primer iz črnskega feminizma: ta pogosto zaradi specifičnih izhodišč družino razume kot varno okolje, medtem ko je v belskem feminizmu (vendar tudi denimo marksizmu) prav družina pogosto jedro kritike.
Ko izbiramo med prepričevanjem in vpeljevanjem novih praks, se odločimo za slednje. V ameriški črnski skupnosti je znana skovanka »racial battle fatigue«, torej »utrujenost [od] rasnega boja«. Izraz označuje psihološke posledice temnopoltih, ki se znajdejo v pretežno belskem okolju kampusa, kjer različni rasizirani procesi vplivajo na njihovo dobrobit. Aph Ko v pričujoči knjigi omeni »racial discussion fatigue syndrome«, torej »sindrom utrujenosti [od] rasne debate«, ki si ga izposodi od znane YouTuberke Akilah Hughes. Izraz označuje preprosto naveličanost, ki jo lahko občutimo ob (v resnici vsakršnem) pogovoru, kjer skušamo izpodbijati smiselnost/»etičnost« kakšne prevladujoče ideologije, ki pa v resnici redko prinese želene rezultate, saj je oseba na drugi strani preprosto udobno nameščena na svoj privilegirani položaj, ki ga ne zamaje še tako dober argument.
Aph Ko namesto tega (v njenem primeru gre za »prepire z belkami_ci«) predlaga strategije, ki so obrnjene h grajenju novih praks, skrbi zase itd. Ob tem seveda ni mišljeno, da se neposrednih konfrontacij izogibamo, le v mislih moramo imeti, da se živalsko vprašanje ne tiče samo nevegank_ov, ki jih je treba disciplinirati, in da ne more biti naša naloga, da »čistimo njihovo umazanijo«. V analogiji rasnega vprašanja je to videti, kot da temnopolte osebe (znova) skrbijo za čistočo hiš belopoltih. Ena od tovrstnih strategij v polju boja proti rasizmu je implementacija idej t. i. afrofuturizma.
Aktivizem mora rasti, sicer … ni aktivizem? Aph Ko navaja primer iz dela Tommyja J. Curryja (filozofa t. i. Afrikane), ko ta ugotavlja, da črnski moški ob »navadnem« rasizmu simultano doživljajo tudi spolni rasizem – denimo v primerih posilstev, ki jih zagrešijo belski policisti proti temnopoltim aretirancem. V časih sužnjelastništva pa se je proces spolnega rasizma vršil tudi na relaciji med belskimi ženskami visokega sloja in moškimi sužnji, ki so bili v tovrstnih odnosih razumljeni kot trpniki poskusa belskih žensk (ne glede na sloj seveda zatiranih po liniji spola), da bi uravnovesile izgubljeno moč v odnosu do svojih belskih moških partnerjev. Curryjevo delo Aph Ko (in, upam, tudi nas) spodbudi k ponovnemu razmisleku o vprašanju spolnega nasilja, ki ga zdaj misli bolj razširjeno (toda kot jedrni problem še vedno zaznava enako osnovo).
Podobno velja misliti o vprašanju pravic živali (nenazadnje tudi ob tej knjigi). Razmišljati velja, kako k veganstvu pristopijo ljudje različnih kulturnih ozadij, kako naše aktivistične strategije vplivajo nanje. Razmisliti velja tudi o samem veganstvu – ta se izkazuje (kljub nekaterim strogim določilom) za izrazito odprto idejo (je nakupovanje v trgovskih središčih vegansko ali ni? Smemo jemati zdravila, čeprav so bila testirana na živalih? Je vegansko nositi 100 let star usnjen plašč ali ga je bolj etično zamenjati z bundo iz znojilnice?). In to je dobro, saj omogoča, da se tudi naše prakse in vizije etično razvijajo.
Ob ustaljenih komunikacijskih kanalih velja biti pozoren_a. Aph Ko že v naslovu enega od esejev zatrdi, da so »družbena omrežja defibrilator ameriških sanj«. In res: družbena omrežja dajejo pogosto vtis visoke stopnje dehierarhiziranosti, možnosti vsake_ga posameznice_ka, da stopi v središče (globalne) pozornosti. Toda že hiter premislek o tem, kdo je tisti_a, ki aktivnost na družbenih omrežjih dejansko (finančno) unovčuje, narekuje njihovo obliko in algoritme, nam da vedeti, da smo zataknjene_i v vnaprej določeno mrežo.
Tako tudi ni nobenega dvoma, da bodo višje kotirale vsebine, ki so po obliki zanimive za bežno spremljanje na družbenih omrežjih – kar niso nujno (ali pa nikoli) poglobljene vsebine o vprašanju pravic živali. V prednosti je gotovo neobvezujoče lajfstajl veganstvo in nagovarjanje občinstva z njim že znanimi poantami in podatki.
Izpostavljanje podobnosti je lahko Blažev žegen emancipacijskih gibanj. Če denimo izpostavimo, da imajo krave v marsičem podoben čustveni svet našemu, je naš namen gotovo dober: skušamo jih vključiti v moralno skupnost. Vendar Syl Ko opozarja, da generiranje moralne skupnosti ne poteka na tovrsten način. Povedano drugače: karte so že razdeljene. Dejstvo, da lahko zakol krave in ponujanje delov njenega trupla za človeško prehrano preprosto poimenujemo »pridelava govedine«, je jezikovni znak, ki omogoča zatiranje ne glede na čustveni svet te krave. Razlika je, tako rekoč, narejena in se ne poraja »sama iz sebe« in to je tista fikcija, ki jo je nujno razdreti.
Programi »raznolikosti« so (navadno) preprosto eno od orodij obstoječe hegemonije. Syl Ko opozarja na t. i. »vključevanje temnopoltih« v denimo študijske programe, in to po načelu vključevanja manjšin. Kolikor ta proces »uvidi težavo«, pa jo po drugi strani tudi spregleduje. Gre za pristop, ki se požvižga na vključevanje denimo črnske filozofije, literature, filma … Namesto tega le priključuje različne kulture k hegemonističnemu položaju belske kulture.
Osebno se mi zdi dober primer denimo zloglasna predelava Male morske deklice s temnopolto igralko v glavni vlogi. Priredba je doživela številne problematične rasistične odzive, toda k zadevi se da pristopiti kritično tudi z dekolonialnega položaja. Ni težava v tem, da je vlogo odigrala temnopolta igralka: težava je v tem, da gre za že dvanajsto(!) predelavo zgodbe izpod peresa Hansa Christiana Andersena. Seveda ni težava v tem, da gre za evropskega (belskega) avtorja, pojavi pa se, ko se ustvarja vtis, da prav dosti drugih literarnih del ni vrednih ekranizacije, kar samo jedri evrocentrično paradigmo, medtem ko ostajajo številne zgodbe drugih kanonov preprosto pometene pod preprogo.
Syl Ko se tukaj sicer ne ukvarja z vprašanjem živali (kolikor ni to že implicirano), toda na tem področju je mogoče razmišljati razmeroma podobno. Ko denimo vegansko prakso zamejujemo na ideje iz povojne Evrope in na vire pretežno moških avtorjev, s tem tudi ustvarjamo izrazito specifično podobo veganstva, ki se pravzaprav niti ne kaže kot mogoča za različne družbene skupine in različna zgodovinska obdobja. Če prakso izogibanja uporabe živali zamejimo na ta način, jo istočasno tudi pretvarjamo v nekakšno modno muho.
Zbirka devetnajstih esejev z uvodom A. Breeze Harper in spremno besedo Carol J. Adams je skratka delo, ki uspe prepričljivo, argumentirano in z nemalo (sicer pogosto na žalost zanemarjene) politične ostrine nasloviti vprašanje živali v kompleksni družbeni mreži, pri čemer mimogrede pridoda še nemalo lucidnih uvidov o vprašanju politično-ekonomskega sistema, seksizma in seveda kolonializma oz. rase.
O knjigi
Knjiga: Aph in Syl Ko – Aphro-ism: Essays on Pop Culture, Feminism, and Black Veganism from Two Sisters
Založba in leto izdaje: Lantern Publishing & Media, 2017
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.