Ariel – kaj nam lahko reševanje kokoške pove o feminizmu in hendikepu
Članek je bil izvorno objavljen 26.3.2020 v angleščini na spletni strani tenderly.
Iz od zanemarjenosti zarjavele kletke baterijske reje je bilo dvignjeno telo mučene, mrtve kokoške. Imela je belo, zdelano perje. Čeprav njen obraz, zvit pod telo ni bil dobro viden, je bilo očitno, da je bil njen kljun prirezan. Še ena žrtev postopka krajšanja kljuna, grozljivega procesa, pri katerem živali odrežejo kljun, enega najobčutljivejših delov kokošjega telesa.
In nato se ji je dvignil bok.
Je zadihala? Še en dvig in spust. Živa je bila! Četudi je bila privita k človeškim prsim, je glava kokoške ostala spodvita navzdol; njene oči so bile zaprte. Torej bo pred smrtjo deležna vsaj dostojanstva in udobja.
Doma, daleč stran od peklenskih spon baterijske reje je kokoška ležala popolnoma nepremično – četudi je še vedno dihala, se njene oči niso odprle.
V kljun ji je bila vmasirana kapljica vode. Počasi je na plan pokukal njen jezik: njen prvi zavestni trenutek. Pojavila se je injekcija, ki ji je nežno nakapljala vodo v kljun. Odprla je eno rumeno oko.
Zdelana, ne pa tudi zlomljena kokoška, ki je dobila ime Ariel; še na pragu smrti je bila odločena pokazati svojo voljo do življenja.
To je zgodba o reševanju kokoške Ariel, kot jo je opisala njena rešiteljica, Catherine Kelaher, ustanoviteljica in vodja NSW Hen Rescue, dobrodelne organizacije iz Sydneyja, posvečene osvoboditvi vseh živali, še posebej kokoši iz baterijske reje.
Ariel zdaj živi v varnem zavetju kot ena izmed kokošk s posebnimi potrebami Catherine Kelaher, saj je v svojem poprejšnjem življenju v baterijski kletki po neznani poškodbi utrpela poškodbe možganov. Predvideva se, da zaradi poškodbe ni več mogla doseči hrane in vode, zaradi česar je bila v času, ko je bila najdena, že hudo dehidrirana. Ariel trenutno živi s svojo najboljšo prijateljico Matildo, slepo svileno kokošjo, ki naj bi bila uporabljena kot živa hrana za pse, in Maddie, še eno kokoško iz baterijske reje, ki je padla s tovornjaka, pri čemer sta ji počila srednji in notranji bobnič.
Ariel je treba vsakodnevno dvakrat hraniti in napajati na roko. To vsakokrat traja približno trideset minut: Ariel pri tem vsakokrat čepi pri Kelaher v naročju in kljuva iz posodic, polnih krme mešanice za kokoši nesnice (kar je, glede na to, kako močno je obrezan njen kljun, idealna izbira), medtem ko ji Kelaher s prosto roko pomaga uravnovesiti glavo. Kljuva lahko tudi semena, obožuje pa tudi posladke: najraje ima koruzo in zeleno zelenjavo. Po večerji spi v košari za male živali na jogijski podlagi in mehki brisači, saj bi ji običajna slama zaradi njene poškodbe dražila obraz. Z vlago se ne spopada dobro, zato v dežju počiva v človeškem bivališču.
Da je Ariel dosegla relativno neodvisnost, v kakršni živi danes, je bil potreben skupni napor lokalne veganske skupnosti, ki se je povezala v podporo kokoški. Prostovoljci so vsako uro prihajali mimo, da so jo pomagali hraniti po injekciji in z njo v naročju posedali na svetlobi blažečih žarkov toplega sonca, tako da je lahko Ariel »okusila, za kaj naj še živi.«
Četudi so številna druga finančna in čustvena bremena skrbi za kokoške s posebnimi potrebami, kakršna je Ariel, komajda vredna napora, ki ga terjajo, se zdi, da Kelaher teh dodatnih skrbniških zadolžitev sploh ne opazi.
Njen zagovor je preprost: »Ona je tega vredna. Vse so vredne tega kot posameznice.«
Kelaher je bila v preteklosti deležna kritik, ker več tisoč evrov veterinarske oskrbe namenja kokoškam, ki so bodisi na robu smrti bodisi imajo kakšno hibo, včasih pa kar oboje. Čeprav to za finančno sliko organizacije NSW Hen Rescue predstavlja velik ekonomski pritisk, Kelaher trdi, da je zagotavljanje veterinarske opreme za prav ta posebej ranljiva bitja nekaj, o čemer »se ne moremo pogajati«.
Arielina zgodba ponuja precej neprijeten vpogled v načine, na katere širša kategorija hendikepa še vedno ostaja stigmatizirana, razvrednotena identiteta. V industrijah, ki uporabljajo živali kot proizvajalke ali sredstvo dobička, obstaja določeno prepričanje, v skladu s katerim je smrt živali dejansko bolj zaželena od hendikepiranosti (na primer stanje v industrijah konjskih in hrtjih dirk). To stališče je v nasprotju vsaj z modelom razumevanja hendikepa v skladu s teorijo človekovih pravic, ki zagovarja priznavanje hendikepa kot vredne identitete, ki potrebuje zaščito.
Toda ta protokol se ne prenaša na nečloveške sopotnice_ke človeka, kar pa, sploh če to dejstvo spnemo z vse bolj neoliberalnim in kapitalističnim družbenim kontekstom, vsaj delno pojasnjuje (ne pa tudi upravičuje) ljudi, ki so se javno spraševali »zakaj bi se trudila?« z Ariel, saj ji njena možganska poškodba preprečuje, da bi legla »uporabna« jajca. (Ko je po rešitvi spet začela valiti jajca, so bila to »slaba« jajca – »jajca brez lupine ali z le zelo tanko lupino,« kot je pojasnila Kelaher.)
Toda Kelaher ostaja v svojem pristopu k negi živali, ki živijo v zavetju njenih metaforičnih peruti, kljubovalno intersekcijska in feministična. »Feminizem sem od nekdaj dojemala kot intersekcijski; med ljudmi in živalmi ni nobenih razlik – z vsemi bi morali ravnati popolnoma enako.«
Ariel ali druge kokoške s posebnimi potrebami niso nikakor same odgovorne za to, da potrebujejo več oskrbe kot njihove sopotnice brez hendikepov. Če bi bila Ariel človek, bi bilo to, da se ji zaradi njenega hendikepa in z njim povezanih stroškov odreka hrano, zavetje, zdravstveno oskrbo, čustveno in telesno podporo ter varnost, razumljeno kot neetično. Imela bi enake pravice kot vsi drugi, toda zaradi njene vrste večinski del javnosti dojema njeno oskrbo kot kapriciozen strošek.
To je nepravičen predsodek.
Mimo tega zgodba o rešeni kokoški Ariel priča o inherentni vrednosti vsega življenja, ne glede na kategorije (med drugim rasa, starost, družbeni razred, biološki/družbeni spol, hendikep …), ki jih uporabljamo za presojo vrednosti posameznice_ka. Odnos med Kelaher in Ariel iz dneva v dan bolj cveti ter povečuje zavest in priznavanje medpresečnosti med spolom, vrsto in hendikepom. Ariel in njene prijateljice lahko podprete z donacijo zavetišču Catherine Kelaher.
Mesec dni po rešitvi je Ariel dobila dovolj moči, da je lahko stala na travi in hodila v majhnih, za baterijsko kletko velikih krogih. Zdelo se je, kot da ne more verjeti, da lahko hodi tudi dlje – prekletstvo priučene nemoči iz dni, ki jih je preživela v ujetništvu. Toda tega se je lahko od-učila.
Čez čas je njen krog postal večji in zdaj, skoraj pet let po rešitvi, drvi z enega konca vrta na drugega. Zahvaljujoč hormonskemu vsadku, ne bo nikoli več valila jajc.
Ariel svoje dni zdaj preživlja tako, da na sončku širi svoje peruti; kopa se v sončni svetlobi, jé, pozna zadovoljstvo polnega trebuščka in se igra s svojimi prijateljicami.
Svobodna je.
prevod: Anja Radaljac
Charlotte Lim
Charlotte prihaja iz Sydneyja. Je zagrizena veganka, intersekcionalna feministka, ki jo je strast, da bi dosegle_i enakopravnost za vse vodila do diplome iz študij spola na Univerzi v Sydneyju (Avstralija). Veganka je od leta 2019, ko je na 6. konferenci evropske zveze za kritične animalistične študije (EACAS) predstavila svojo raziskavo, ki jo je razvila na Univerzi v Lundu (Švedska) in v kateri se je ukvarjala z vprašanjem bio-ekonomije ter velferizma v modi pri čemer se je osredotočila na uporabo in zlorabo ptic izkoriščanih v industriji puha in perja. Zanimajo jo raziskovanje intersekcionalne feministične teorije, pravice fizično oviranih, vprašanje rasizma ter kritične animalistične študije. Charlotte se trenutno ukvarja s pravno politiko in si prizadeva k izboljšanju možnosti pravne zaščite v Avstraliji. Prosti čas preživlja s svojimi rastlinami, ob pitju čaja in branju. Njena najljubša žival je coturnix oz. japonska prepelica.