»Bela moč mleka«: mleko, prehranski rasizem in »alt-right«
»Bela moč mleka«: mleko, prehranski rasizem in »alt-right« (prvi del)

»Bela moč mleka«: mleko, prehranski rasizem in »alt-right« (prvi del)

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Animal Studies Journal (Letn. 7 (2018), št. 2)

Povzetek članka
Članek analizira ozadje mleka kot simbola rasne čistosti, ki ga uporabljajo pripadniki_ce alt-right. V njem zagovarjam tezo, da lahko alt-right trditve o mleku, laktozni toleranci, rasi in moškosti povezujemo s podobnimi argumenti, ki so bili prvič uporabljeni proti koloniziranim ljudstvom in priseljenskim skupinam v 19. stoletju. Takrat so kolonizatorji_ke uvrščali_e kolonizirane med »poženščene jedce koruze in riža«, ker naj bi ti domnevno zaužili premalo mesa in mlečnih izdelkov. Med drugim trdim, da se podobna praksa nadaljuje še danes ter da obstaja povezava med prehranskim rasizmom, ki ga je popularizirala desnica, in ideološko sorodnimi objavami v znanstvenih revijah, univerzitetnimi predavanji in članki v mainstream revijah, kot sta The Economist in PBS. Če povzamem, članek dokumentira povezave med preteklim obdobjem, v katerem se je zaskrbljenost zaradi nižanja plač in naraščajočega priseljevanja nanašala na vprašanje porabe mesa in mlečnih izdelkov, ter sedanjo zaskrbljenostjo zaradi stagnacije plač, strahu pred priseljevanjem in posledičnim samopotrjevanjem privilegiranosti bele rase skozi porabo mesa in mlečnih izdelkov.
Slika 1: Richard Spencer, s profila Twitter, povzeto po Nagesh.

Februarja 2017 je Muzej Gibljivih slik v New Yorku (MoMI) gostil protitrumpovsko instalacijo Shie LaBeoufa z naslovom He Will Not Divide US, ki so jo prevzeli_e neonacisti_ke in drugi_e pripadniki_ce tako imenovane alt-right (Nagesh, Freeman, Pahr). Njihov prevzem instalacije je temeljil na presenetljivi zamisli, da neonacisti_ke pijejo velike količine mleka (Pahr; Smith). Pobudnik termina alt-right1Za celovitejši pregled vzpona »alt-right-a« ter politike za uporabo tega izraza glejte poročilo Alice Marwick in Rebecce Lewis, Media Manipulation and Disinformation Online., Richard Spencer, je na svojem Twitterju zamenjal simbol rasizma žabo Pepe z emotikonom za mleko. Spencerjev profil na Twitterju je postregel s šalo: »Sem zelo toleranten … na laktozo!« (povzeto po Nagesh). Člani_ce alt-right in drugi_e neonacisti_ke so v spletnih komentarjih pisali_e »Heil Mleko« (Nagesh) in predstavljali_e svojo vero v svetovno »judovsko zaroto« kot »vegansko agendo« (Nagesh, Smith) – to so trendi, ki so botrovali naslednji izjavi v reviji Mic: »Mleko je novi, kremni simbol bele rasne čistosti v Ameriki Donalda Trumpa« (Smith).

Same po sebi se zdijo te pripombe pripadnic_kov alt-right nerazumljive (zakaj bi se slednje_i osredotočile_i na mleko kot simbol belskega ponosa?), dokler jih ne obravnavamo splošneje znotraj zgodovinskega konteksta prehranskega rasizma in natančneje znotraj prehranjevanja z živalskimi proizvodi kot oblike protimigrantske naravnanosti. V tem prispevku analiziram, kako je potekal proces izbire mleka za ta »novi« simbol rasne čistosti. Verjamem, da lahko aktualne psevdoznanstvene trditve alt-right o mleku, laktozni toleranci, rasi in moškosti povezujemo s podobnimi argumenti, ki so bili prvič uporabljeni proti koloniziranim ljudstvom in priseljenskim skupinam v 19. stoletju. Takrat so kolonizatorji_ke uvrščali_e kolonizirane med »poženščene jedce koruze in riža«, ker naj bi ti domnevno zaužili premalo mesa in mlečnih izdelkov. Trdim, da nismo priča nekemu novemu pojavu, temveč gre za nadgradnjo predhodnega prepričanja o povezavah med konzumiranjem živil živalskega izvora ter med raso, državljanstvom, razredom, spolom in kulturo.

Prvi del: podhranjenost možganov2Opirajoč se na isti zgodovinski argument se ta del besedila napaja – in je podoben – delu v mojem že prej objavljenem članku The Whopper Virgins: Hamburgers, Gender, and Xenophobia. Objavljeno v: Meat Culture, uredila Annie Potts, Brill, 2016, 90-108.

Priljubljeni in razširjeni kolonialni stereotip »poženščenega rižejedca« 19. stoletja je temeljil na argumentu, da so kolonizatorji, v nasprotju z domnevno »poženščenimi jedci koruze in riža« v koloniziranih državah, z uživanjem mesa in mlečnih izdelkov pridobili na možatosti in v obdobju kolonizacij s tem utrdili svoj dominantni položaj. Ta prispodoba, ki je bila razširjena v znanstveni literaturi 19. stoletja, je prispevala k upravičevanju kolonializma v okviru znanstvenega priporočila, utemeljenega na domnevni nezadostnosti nezahodne prehrane oziroma na argumentu, da v nasprotju z zahodnimi vrstniki_cami ti_e drugi_e prebivalci_ke ne zaužijejo dovolj ali prave vrste mlečnih in mesnih izdelkov. Leta 1884 je J. Leonard Corning, ugledni raziskovalec in zdravnik, izdal monografijo z naslovom Brain Exhaustion (slov. Podhranjenost možganov), v kateri je trdil, da kolonizirano prebivalstvo ni imelo »intelektualne vitalnosti« Angležev_inj, vendar ne zaradi rasnih razlogov, temveč zato, ker niso jedli_e izbranih zahodnjaških mlečnih in mesnih izdelkov. Spodnji Corningov zapis povzame njegovo delo v celoti:

Mesojedi narodi so bili vedno agresivnejši od tistih, ki se prehranjujejo pretežno ali izključno z rastlinsko prehrano. V Indiji in na Kitajskem so se poženščeni rižejedci vedno znova podredili manjšini mesojedih Angležev z moralno superiornim pogumom … Toda daleč najčudovitejši zgled intelektualne vitalnosti mesojedih ljudi je nezadržni vzpon anglosaške rase. Vzgojeni na razmeroma majhnem območju so ti mesojedi ljudje razširili imperij po vsem svetu (Corning 196–197).

Pomembno je razumeti, da te ideje ne predstavljajo diskreditiranih ali obrobnih idej znanstvenega diskurza, niti jih niso njihovi_e zagovorniki_ce razumeli_e kot izrecno rasistične ali kolonialistične. V Evropi 19. stoletja je namreč prispodoba »poženščenih rižejedcev« veljala kot inteligenten argument oziroma koncept, ki je ohranjal pristranskost kolonializma in rasizma v okviru domnevno nerasističnega in nekolonialističnega pogleda na svet, ki je sicer temeljil na bolj znanstveni osnovi prehrane in prehranjevanja. Corning na primer trdi, da je Warning Hasting (prvi britanski generalni guverner Indije) premagal Indijce zaradi pretežno mesne prehrane in ne zaradi boljše vojaške tehnologije. Kot pravi Corning, »[S]ile teme [nanašajoč se na prebivalce_ke Indije], so bile nemočne napram mentalnim mehanizmom moža, čigar levje lastnosti so ga s pomočjo množice mesojedih sledilcev povzdignile v gospodarja milijonu rižejedcev!« (198). Ideja o prehrani in prehranjevanju kot osnovi za domnevne razlike med rasami izhaja iz njene predpostavke o preprosti spremembi: zgolj sprememba prehrane bi omogočala »izboljšanje« nebelskih ras in ljudi, saj naj bi le zadostna količina vnesenega mesa, jajc in mleka odpravila njihovo domnevno »podhranjenost možganov«. Ta sprememba bi po Corningovem mnenju rešila njihovo domnevno intelektualno in moralno manjvrednost (198).

Enako pomembno je razumeti trditve o mesojedstvu, spolu in rasi tako v smislu njihovega delovanja znotraj ekspanzionističnih oblik kolonializma kot tudi proti priseljenskim skupinam znotraj samih držav. V 19. stoletju se je prehranjevanje z mesom in mlekom jemalo kot zgled »belskega privilegija«, in sicer z namenom razlikovanja med belskimi delavci in njihovimi priseljenimi kolegi, ki so bili ponovno stigmatizirani s »poženščenimi rižejedci«. Rasni in prehranski stereotipi, kolonialno upravičevanje evropskega paternalizma in sovražnost do priseljenk_cev so se med seboj prepletli v enoznačen svetovni nazor, ki je prikazoval priseljence kot grožnjo belski, ameriški možatosti, saj niso zaužili dovolj zahodnjaškega mesa in mlečnih izdelkov. Proces opiše raziskovalka E. Melanie DuPuis:

Delavski razred se je odzval z zagovarjanjem svoje pravice do uživanja mesa kot privilegija belskega državljanstva … Belski_e predstavniki_ce delavskega razreda so se v svojih zahtevah po dostojni plači, ki bi jim omogočala prehranjevanje z mesom, sklicevali_e na avtohtonost in uporabljali_e protikitajske argumente. Predstavniki_ce novoustanovljenih delavskih organizacij so v prid mesu in ohranjanja zaposlitev avtohtonega delavskega razreda zavračali_e priporočila prehranskih strokovnjakov o škodljivosti pretežno mesne prehrane. (»Angels and Vegetables: A Brief History of Food Advice in America«, 40).

DuPuis trdi, da do sočasnega pojava kolonializma, sindikalnih teženj po avtohtonosti in znižanja cen mesa ni prišlo po naključju. Namesto tega, piše DuPuis, se je med njimi ustvaril vzajemno koristen odnos, v katerem je uživanje mesa v velikih količinah in prave vrste postalo preprost simbolični nadomestek vprašanj družbenega razreda, spola in rasnega privilegija oziroma njihovega vpliva na zapostavljenost bele_ga delavke_ca. Tako so tržne sile pomagale odpraviti strahove delavskega razreda, torej ne z izboljšanjem dejanskih plač ali delovnih pogojev, temveč z zagotavljanjem vedno večjih količin vse cenejšega mesa. DuPuis pojasni: »Delavci_ke pravzaprav niso dobili_e bitke za plače, temveč za meso, čeprav si tega niso tako zamislili_e.« (Angels and Vegetables 43).

Zlasti v kontekstu Združenih držav Amerike so se ti argumenti osredinili na porabo mesnih in mlečnih izdelkov kot specifičnega simbola belske nadvlade. Med razlogi za to osredotočanje na mleko je tehnologija: za razliko od mesa, ki se ga termično obdeluje že stoletja, pasterizacija mleka predstavlja relativno pozno tehnološko inovacijo, saj se je pojavila šele v 19. stoletju, v masovni rabi pa je šele od dvajsetih oziroma tridesetih let dvajsetega stoletja. [5] Richie Nimmo pojasni:

Že desetletja velja, da se meso pred zaužitjem skuha, ker ta postopek nudi učinkovito sredstvo čiščenja na materialni in simbolni ravni ter pred zaužitjem zagotavlja preoblikovanje bistva mesa iz »živalskega« v kulturnega, medtem ko je podobno čiščenje mleka v celoti proizvod poznega devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja (x).

Podobne vzporednice najdemo tudi med razmahom znanosti o prehrani in posledično zaskrbljenostjo zaradi »poženščenih rižejedcev« ter med razmahom pasterizacije in komercializacijo mleka ter njuno povezavo z novimi prepričanji o prehranski vrednosti mleka. Podobno je bil poudarek na mleku in mlečnih izdelkih v Združenih državah Amerike povezan z določeno protikitajsko zaskrbljenostjo in obsesijo z imigracijo posameznic_kov, ki imajo v povprečju relativno visoko stopnjo laktozne intolerance. Zlasti v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja je v Združenih državah Amerike mleko predstavljalo edinstven izdelek, za katerega se je zdelo, da uteleša nove »tehnološke postopke« pasterizacije in komercializacije ter prehransko vrednost v vsaj površno nerazdružljivi povezavi z belskim državljanstvom: ta blagovni fetiš je navidezno združeval »inteligenco« in »raso«.

Na primer v reviji, ki jo je leta 1920 izdal National Dairy Council, je bilo zapisano:

Ljudje, ki so nekaj dosegli, zrasli v velike, močne, vitalne ljudi, ki so zmanjšali smrtnost novorojenih otrok, ki so najboljši trgovci na svetu, cenijo umetnost, literaturo in glasbo, ki so napredni na področju znanosti in v vseh dejavnosti človeškega uma, so ljudje, ki so veliki porabniki mleka in mlečnih izdelkov (Olsen, 32).3Gl. tudi: McCollum 151; DuPuis, Angels and Vegetables 41; DuPuis Nature’s Perfect Food 117; Freeman, The Unbearable Whiteness of Milk 1268.

Podoben zapis je tudi iz kmetijske zgodovine New Yorka iz tridesetih let 20. stoletja:

Površen pregled človeških ras pokaže, da so najmočnejše, najpametnejše in najvzdržljivejše osebe na svetu prav porabniki_ce mleka. Zdi se, da je arijska rasa med vsemi največja porabnica mleka, masla in sira, kar lahko delno pojasni nagel in velik razkorak v razvoju med ljudmi (Hedrick 362–363).4Gl. tudi: DuPuis Nature’s Perfect Food 117; Freeman The Unbearable Whiteness of Milk, 1268.

Drugi del: kako je Evropa obogatela

Vendar članki, ki utemeljujejo povezavo med uživanjem mlečnih izdelkov in uspehom belih Severnoevropejk_cev, niso prenehali izhajati v 19. oziroma zgodnjem 20. stoletju. V reviji The Economist je bil 28. marca 2015 objavljen članek z naslovom »No Use Crying: The Ability to Digest Milk may Explain how Europe got Rich« in uvodnim odstavkom:

Človek prebavi laktozo (glavni ogljikov hidrat v mleku) le s pomočjo encima laktaza. Po prenehanju dojenja dve tretjini otrok preneha proizvajati laktazo. Srečna tretjina z »laktazno persistenco« jo proizvaja tudi v odraslosti. Nedavna raziskava kaže, da ta genetska težava pomaga pojasniti, zakaj so določene države uspešnejše od drugih (No Use Crying).

Omenjeni prispevek temelji na raziskavi Justina Cooka, docenta za ekonomijo na Univerzi Kalifornija v Mercedu. Cook vidi svojo raziskavo kot poskus, kako dokazati »vlogo genetskih razlik pri interpretaciji ekonomskih izidov«. To povezavo med laktozno intoleranco in evropskim kolonializmom jasno izraža skozi svoje delo. Svoj članek za PBS News Hour začne s trditvijo:

Ali bi lahko uživanje mleka v 16. stoletju prispevalo k evropski kolonizaciji večine sveta?

Odgovor »da« je verjetnejši, kot si morda mislite (Imate mleko?).

Cook trdi, da je sposobnost presnove mleka zgodnji civilizaciji zagotovila dodatne kalorije in hranila, kar je prispevalo k povečanju števila prebivalstva, tehnoloških inovacij in bogastva, ki so po Cookovem prepričanju spodbudili evropski kolonializem.5Cook to domnevno razmerje med mlekom, gostoto prebivalstva, bogastvom in evropskim kolonializmom ubesedi tako: “Je uživanje mleka vodilo k evropski kolonizaciji večjega dela preostalega sveta? Močno razmerje med laktazno persistenco in predkolonizacijsko gostoto prebivalstva nakazuje, da je uživanje mleka v ključnem času oblikovalo ekonomski razvoj in četudi ni verjetno, da bi uživanje mleka neposredno vodilo h kolonizaciji, dokazi nakazujejo, da je pomagalo celokupnemu ekonomskemu razvoju Evrope v šestnajstem stoletju, kar pa je Evropi morda posredno zagotovilo bogastvo, potrebno za kolonizacijo.” (Got Milk?) V svojem prizadevanju pojasniti sposobnost presnavljanja mleka kot odgovor na sodobna vprašanja neenakomerne porazdelitve bogastva med kolonizatorskimi in koloniziranimi državami je jasen:

Velike razlike v produktivnosti, ki jih danes vidimo širom sveta, niso nekaj novega. Že pred 500 leti so bile med državami in celinami opazne razlike v tehnologiji, razvoju držav in industrij. Najočitnejša je ta razlika med Evropo in podsaharsko Afriko. Med renesanso je imela Evropa zapletene sisteme državnega upravljanja, različne delitve dela in je beležila velik napredek v pomorstvu, medtem ko je bila Afrika redko naseljena in relativno slabo razvita. Kateri so vzroki za razlike v zgodovinskem razvoju? Znano je sicer, da je imela Evrazija prednosti pri uvajanju in širjenju kmetijstva, toda ali obstajajo še drugi dejavniki, ki so vplivali na prirast predkolonialnega prebivalstva? Zakaj je bila predvsem Evropa v prednosti pred drugimi evrazijskimi državami? Trdim, da je sprememba v uporabi mleka, pomembnega vira hrane, znatno vplivala na gospodarski razvoj v predkolonialnem obdobju (The Role of Lactase Persistence).

Cook izrecno poudarja, da pomen njegove raziskave ni zgolj v zgodovinskem razumevanju, temveč v načinu, kako pojasniti sedanjo neenakomerno porazdelitev bogastva, ki izhaja iz razlik v genih (The Role of Lactase Persistence; NoUseCrying). Toda taka raziskava je vprašljiva, saj ne more pojasniti vzpona Kitajske (kot priznava tudi Cook6Kitajska s svojo veliko populacijo ostaja velika izjema v moji raziskavi. (Cook, Got Milk?)) in njenega številčnega prebivalstva z visoko stopnjo laktozne intolerance ter nakopičenim bogastvom in cvetočo civilizacijo v časovnem razponu več tisoč let. Prav tako ni mogoče pojasniti razlik med nekaterimi območji Afrike, Srednjega vzhoda in Južne Indije s prav tako visokimi stopnjami laktozne intolerance, vendar so bile za razliko od Kitajske deležne evropskega kolonializma. Prav tako ni mogoče v celoti upoštevati tehnoloških premikov pri proizvodnji mleka (pasterizacijo in hlajenje), ki so prispevali k ustvarjanju velike porabe mleka na globalni ravni, ki smo ji trenutno priča. Nazadnje se zdi, da taka raziskava ne bi potrdila korelacije (Evropa je imela primerljivo visoko stopnjo laktozne tolerance) z vzrokom (Evropa je bila vključena v kolonializem). Dejansko se pokaže, da ni bilo bogastvo tisto, ki je omogočilo kolonializem, temveč je kolonializem pomagal spodbujati in podpirati evropsko bogastvo (Acemoğlu in Robinson).

Vendar moja poanta ni samo v tem, da je Cookova raziskava napačna, čeprav zagotovo je, ampak tudi v tem, da je ta raziskava potencialno nevarna. Najbolj me moti, da v njegovih intervjujih, njegovih populističnih člankih ali celo njegovi recenzirani študiji o kolonializmu ne morem najti besede »rasizem«. Predpostavimo, da je Cookov osrednji argument napačen – uživanje mlečnih izdelkov je tisto, zaradi česar so Evropejci postali zdravi. Tudi sicer Cook še vedno obravnava evropski kolonializem kot inherenten in naraven, kot edini način, kako bi se morala bogata država vključiti v odnos do drugih, manj bogatih držav. Z drugimi besedami, po njem je kolonializem (in trajne razlike v bogastvu med državami) naraven in vezan na neminljivo genetiko. Zato Cookovo raziskavo vidim kot posodobljeno različico raziskav s konca 19. in začetka 20. stoletja, ki s prehrano in zlasti uživanjem živalskih proizvodov skušajo naturalizirati pojave, ki jih je v resnici ustvaril človek.

Cookova raziskava je navdihnila druge akademike_inje, ki so se lotili_e še ekstremnejših tez. Andrey Shcherbak je na primer leta 2015 predstavil akademski članek, ki se izrecno nanaša na Cookove raziskave, v katerih slednji domneva, da bi lahko bila zmožnost presnavljanja laktoze posledica »kulturnih« razlik med etničnimi skupinami.[mfnShcherbak navaja: »Laktazna persistenca kot produkt genetske adaptacije na okolje je edinstvena lastnost evropskih družb. Mleko in mlečni izdelki so postali pomemben del evropske prehrane, posebej v severozahodni Evropi. Ta članek zagovarja tezo, da laktazna persistenca z zgodovinske perspektive ni vplivala samo na našo prehrano, temveč tudi na družbene in kulturne spremembe. Naši testi razkrivajo močno pozitivno povezavo med laktazno persistenco in indeksom empancipatornih vrednot kot indikatorjem modernizacije. Zanimivo je, da so ljudje v razvitih državah uživalci mleka in lahko presnavljajo laktozo. Zagovarjamo tezo, da ta korelacija ni le navidezna; zgodovinsko gledano so imele družbe, ki so lahko presnavljale laktozo, več priložnosti za razvoj. Predvidevamo, da mleko in mlečni izdelki niso predstavljali le prehranske prednosti, temveč tudi družbeno in ekonomsko korist. Predlagali in testirali smo možni kavzalni mehanizem s poudarkom na demografski spremembi: presnavljanje laktoze je povezano z nižjo rodnostjo in nižjo smrtnostjo otrok. Kasneje je imel ta proces za posledico individualizacijo in višje stopnje izobrazbe.« (Does Milk Matter?)[/mfn] Shcherbak je teoretiziral, da imajo zlasti etnične skupine (v članku opredeljene kot severnoevropske) s sposobnostjo presnavljanja laktoze več »emancipacijskih vrednot«, ki jih opredeli kot »poudarek na svobodi izbire in enakih možnosti«, kot etnične skupine brez te sposobnosti. V članku je delno zaradi domnevnih sprememb ravni smrtnosti nakazano, da so družbe, ki so presnavljale laktozo, bolj cenile človeško življenje (Shcherbak, Does Milk Matter?). Shcherbak leta 2016 v nadaljevanju članka trdi, da je razširjenost »evropske prehrane« (to je prehrane, bogate z živalskimi proizvodi) deloma botrovala širjenju demokracije:

V prispevku trdim, da je izboljšanje prehrane, ki ga razumem kot povečan vnos živalskih izdelkov z visoko vsebnostjo beljakovin, odločilni pokazatelj političnih sprememb, in sicer demokracije. Čeprav se intuitivno zdi, da bi morala vzročna sled kazati v smeri od demokracije proti boljšemu prehranskemu statusu, po izločitvi dejavnikov rasti prihodkov in proste trgovine, vpliva na politični režim prehrana, ne pa tudi obratno. Trdim, da je poleg gospodarske rasti, izobraževanja, urbanizacije, izboljšanje prehrane eden od strukturnih predpogojev za prehod v demokracijo (Shcherbak, Diet for Democracy).

Raziskovalci še vedno trdijo, da je laktozna toleranca kot genetska prilagoditev povezana z drugimi takšnimi prilagoditvami, ki naj bi bodisi dokazovale bodisi bile povezane s pripadnostjo določenim etničnim skupinam in vključujejo lastnosti, kot sta »značaj« in »nadzorovanje vzgibov«. Brian Boutwell, profesor kriminologije na Univerzi Saint Louis, je na primer leta 2016 objavil članek z naslovom O resničnosti rase in sovražnosti do rasizma, drugi del: biološka raznovrstnost ljudi in njene implikacije (On the Reality of Race and the Abhorrence of Racism Part II: Human Biodiversity and Its Implications).

Boutwell trdi:

Brez dvoma so evolucijske spremembe, kot je zmožnost uživati mleko vse življenje, pomembne same po sebi, toda zastavi se očitno vprašanje: »Ali naj domnevamo, da je naravna selekcija vplivala le na gene, ki so povezani s pitjem mleka …? Če to drži, bi pomenilo, da je naravna selekcija nekako zaobšla osrednji živčni sistem in s tem gene, ki so (neposredno ali posredno) povezani s človeško osebnostjo in značajem.

Na osnovi takšnih raziskav Boutwell zaključi, da razlike oziroma »vrzel v dosežkih« med Afroameričani in drugimi etničnimi skupinami pojasnijo prav genetske razlike med različnimi rasami in ne okoljski dejavniki (Boutwell).7Boutwellovo delo je podobno, ampak vendarle rahlo drugačno od dela drugih dveh omenjenih avtorjev. Trdi, da »rase« (ki jih razume kot stabilne, biološke kategorije), premorejo različne nagnjenosti h kriminalu, laktozno toleranco pa navaja kot glavni dokaz genetske razlike med »rasami«. Z drugimi besedami: ne trdi – vsaj ne direktno – da laktozna toleranca povzroča kriminal.

Cookova, Shcherbakova in Boutwellova dela moramo obravnavati skupaj: Cookova raziskava opredeli genetske vzroke za ekonomske razlike, kolonializem in vztrajno »vrzel med bogatimi in revnimi« državami; Shcherbakova raziskava pojasni genetske vzroke za različne kulturne vrednote etničnih skupin; Boutwell pa raziskuje to, čemur pravi »biološka kriminalnost« ali kako lahko biologija odgovori na vprašanja o kriminalnosti. Domnevamo lahko, da uveljavljene znanstvene revije ne bi objavile Cooka, Shcherbaka ali Boutwella, če bi ti trdili, da so le na osnovi barve kože belci neposredno bogatejši, bolj demokratični ali manj nagnjeni h kaznivim dejanjem. Vendar v razpravah o genetski prilagoditvi Severnoevropejcev in razlagi te prilagoditve kot dokaz vzročne povezave med genetiko na eni strani ter kolonializmom, razliko v bogastvu, demokracijo, značajem, nadzorom vzgibov in kriminalnostjo na drugi strani obstaja kodirano sporočilo s podobnimi sklepi, ki pa so pridobljeni na znanstveno in družbeno sprejemljiv način. Zato trdim, da bi bilo treba njihove tekoče raziskave o prehrani in rasi obravnavati v maniri raziskav J. Leonarda Corninga in podobnih raziskav iz 19. stoletja. V obeh primerih namreč so raziskovalci pridobili akademski ugled s sočasnim izogibanjem eksplicitnim rasističnim izjavam in navajanjem rasnih razlik kot prehranskih in genskih dejavnikov.

Študentka podiplomskega študija na Univerzi Brown, Emma Maier8Emma Maier je objavila mnenjski članek pod psevdonimom »M. Dzhali Maie«; študentski časopis ni pojasnil razloga, zakaj se je študentka odločila za uporabo psevdonima. Študentski časopis se je kasneje opravičil za objavo tega članka; na spletu so ga pustili kot zgodovinski dokument. Četudi ta članek odraža poglede ene študentke, pa se ne zdi, da bi odražal poglede širše študentske skupnosti na univerzi Brown., je 5. oktobra 2015 v šolskem časopisu objavila mnenjski članek z naslovom The white privilege of cows (slov. Krave in belski privilegij). Po povzetku vrste argumentov o prednostih dostopa do živil živalskega izvora, ki so bili obravnavani v tem članku, Maier sklene:

Družbe, ki lahko proizvedejo največjo možno količino hrane najvišje kakovosti v najrazličnejših pogojih, lahko seveda tudi postavijo vojsko, podpirajo monarhijo ali plujejo po svetu. Kolonializem preprosto omogoča eksperimentiranje tistim, ki so bili zadostno prehranjeni, in podjarmljenje vseh, ki niso imeli te sreče. Zato kadarkoli vidim belopoltega študenta, ki diši po privilegiranosti, pomislim na naključnost (ali vzročno povezavo) med fizičnimi lastnostmi belske rase in živinorejo.

Menim, da obstaja povezava med idejami prehranskega rasizma, objavljenimi v akademskih publikacijah, poučevanimi v nekaterih visokošolskih učilnicah in reproduciranimi v publikacijah, kot sta The Economist in PBS, ter uporabo teh idej s strani tistih, ki rasne razlike normalizirajo kot biološke. Hkrati se želim razjasniti: ne trdim, da so raziskovalci, kot so Cook, Shcherbak in Boutwell, zanetili alt-right. Niti ne zagovarjam stališča, da so Cook in drugi raziskovalci neposredno povezani z alt-right ali njihovimi podporniki_cami. Menim tudi, da znanstveniki_ce niso neposredno odgovorni_e za uporabo svojih del s strani ljudi, ki imajo določene namene. In nazadnje ne želim posploševati: ne podajajo prav vsi_e raziskovalci_ke, ki se ukvarjajo z vprašanjem o evolucijski prednosti laktozne tolerance, takšnih totalnih trditev, kot jih v svojih raziskavah podajata Cook in Shcherbak (Curry; Harmon).

prevod: Nataša Pucelj in Anja Radaljac (opombe)

Do drugega dela članka »Bela moč mleka«: mleko, prehranski rasizem in »alt-right« lahko dostopate s klikom na to povezavo.

Vasile Stănescu
Vasile Stănescu
+ posts

Vasile Stănescu je doktoriral na oddelku za Moderno misel in literaturo (MTL) na univerzi v Stanfordu. Je izredni profesor komunikacijskih ved na univerzu v Mercerju. Stănescu je glavni sourednik serije knjig z naslovom Critical Animal Studies, ki jo izdaja založba Rodopi/Brill. Je avtor več kot dvaindvajsetih strokovnih publikacij na temo kritičnih animalističnih študij; njegove prispevke je mogoče najti v publikacijah kot so American Behavioral Scientist, Liberazioni – Rivista di critica antispecista, Journal für kritische Tierstudien, The Journal of Culture, Animal Studies Journal, and the Journal for Critical Animal Studies. Stănescujevo raziskovanje je bilo pripoznano s strani The Woods Institute for the Environment, Minding Animals International, The Andrew Mellon Foundation, the Culture and Animals Foundation, the Institute for Critical Animal Studies, Institutul Cultural Român (Institute for Romanian Culture) ter mnogih drugih.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *