Ivanka Hergold: Nož in jabolko (Slovenska matica, 2019)
Ivanka Hergold: Nož in jabolko (Slovenska matica, 2019)

Beseda ni raca

Uvod

Ivanka Hergold (1943–2013) sodi med spregledana domača pisateljska imena. Rodila se je v bližini Slovenj Gradca, vendar je živela v Trstu, kjer je poučevala na šolah s slovenskim programom. Delala je tudi kot literarna in gledališka kritičarka, urednica in prevajalka, toda pričujoče besedilo je nastalo zaradi njenega literarnega udejstvovanja, ki je segalo vse od dramatike, preko kratke proze do dveh romanov.

Na tem mestu me zanima njen romaneskni prvenec Nož in jabolko, ki je prvič izšel leta 1980 pri Cankarjevi založbi, leta 2019 pa so pri založbi Slovenska Matica poskrbele_i za njegov ponatis s spremno besedo Borisa Paternuja.

Roman Nož in jabolko je v kontekstu slovenske literature nedvomno vreden posebne omembe, o čemer pričajo že nekateri najosnovnejši podatki o njem: dogajalni čas je omejen na en zimski dan v Trstu (razdeljen na poglavja, ki ustrezajo različnim uram v dnevu), ki ga spremljamo skozi oči profesorice Herte Jamnik. Primerjave z Uliksesom se ponujajo same od sebe (en dan, Trst, prvoosebna pripoved itd.), toliko bolj, ko v enačbo vnesemo še dejstvo, da je besedilo napisano s pomočjo toka zavesti.

Delo je jezikovno bogato, slog je pretanjen. Gre za odlično psihološko študijo, ki nam obenem razkriva »križev pot našega prebivanja v svetu« (kot piše v zapisku za zavih). Besedilo je dovzetno tudi za partikularnejša branja, izstopata predvsem tematiki zamejstva (oziroma narodne identitete) in vprašanja ženske, odpira pa tudi nekatera bolj specifična politična vprašanja (na preseku italijanske in jugoslovanske politične slike v letu 1980).

Ne zdi pa se tako zelo samoumevna izbira za branje skozi prizmo kritične animalistike. Delno k temu gotovo botruje dejstvo, da tovrstnega pristopa (vsaj v našem prostoru) še nismo zares posvojili_e, in delno to, da so nečloveške živali v romanu omenjene na videz neobvezujoče, posebej razdelane zgodbene linije, ki bi se nanašala na to vprašanje pa tudi ni. Ne glede na to lahko med branjem opazimo, da so neljudje vendarle nenehno prisotni, zasedajo pomenljiva mesta in nas pravzaprav nekatere »animalistično obarvane« linije med branjem tudi nenehno spremljajo.

Tako v pričujočem besedilu želim predvsem pokazati, da lahko odprtje vprašanja nečloveških živali razjasni nekatere vidike besedila in mu hkrati da dodano vrednost.

 

Metafora

Nečloveške živali v roman Nož in jabolko vstopajo na več različnih načinov. Za začetek lahko govorimo o živih in mrtvih ali o konkretnih in metaforičnih.

Na začetku naj se ustavim pri drugi opoziciji. V tem pogledu delo Ivanke Hergold ni tako zelo specifično in me pravzaprav na ta način niti ne zanima. Ali drugače: v besedilu kar mrgoli živalskih metafor, ki niso vedno uporabljene kot opis značaja človeške osebe ali neke njene lastnosti, temveč so lahko metafora za čustvo ali včasih celo za predmet.

Že na prvi strani preberemo misel, v okviru katere je metafora uporabljena za opis pojma želje: »[K]daj bo začela ta želja delovati kot srepo kačje oko …« (Hergold, 2019, str. 5). Na strani 75 je fizična lastnost nečloveške živali uporabljena kot primera za človeški izgled: »Ema … ki ji v ustih rastejo dolgi, ozki in rumeni zobje, kakršni poženejo nekaterim glodavcem, če živijo pri ljudeh …« (Ibid., str. 75). Le nekaj strani kasneje lahko preberemo: »Vola držita gobce nizko, nad mastno brazdo /…/ moške noge v visokih škornjih« (Ibid. str. 80), kjer je mogoče »vola« razumeti kot metaforo za »človeškega moškega«. Nekoliko nenavaden je primer na strani 13, kjer je govora o mizi, ki deluje »tako bedasto važno s tistimi krivimi pasjimi nogami, da je videti vampasta breja žival, ki se hlini, da je navadna, priročna in fina miza.« (Ibid., str. 13). Ne povsem enak, vendar podoben primer je mogoče zaslediti na strani 98: »Konrad pravi, da taki ljudje smrdijo po povoženem psu in se jih potem vsakdo izogiblje, razen tistih, ki so v ta namen v službi.« (Ibid., str. 98). Tu ne gre toliko za neposredno metaforo na liniji človek-nečlovek, temveč izvzem neke lastnosti iz nečloveškega sveta in pripis le-te v neki del človeške sfere.

Na nekaterih mestih (tovrstna primera sta denimo na straneh 9 in 18) lahko nečloveške živali (primerjane z volkom ali nepoimenovane) implicirajo tudi grozečnost, še en klasičen primer vnosa podobe neljudi v besedilo, ki je značilen za slovensko povojno poezijo (na primer za Daneta Zajca ali Svetlano Makarovič, o kateri sem že pisal v navezavi na tovrstne primere).

Ivanka Hergold: Nož in jabolko (Cankarjeva založba, 1980) (prva izdaja)
Ivanka Hergold: Nož in jabolko (Cankarjeva založba, 1980) (prva izdaja)

Vera in obred

Na nekem drugem mestu se pojavi obratni primer, kjer metafora tako rekoč razpade: »Kristus ni morski pes, hodi po morju, hodi med nami« (Ibid., str. 47). Zanimiv je z vidika Detelove kritike metafore, saj se zdi, da pripovedovalka spozna nezadostnost (celo lažnost?) metafore, zato jo tudi opusti. Pomenljivo je, da se to zgodi na mestu, kjer je govora o Božjem, kot da je slednje tisto, ki ne prenese metafore (kar je v skladu z nekaterimi verskimi zapovedmi, na primer islamskim neupodabljanjem Mohameda).

Še en primer sodi v območje verskega. Po opisu obiska Ravene in kontemplacije o Kristusovem trpljenju zapiše: »Kot bi se ji včasih spodaj pri nogah zganila pav in gos, živali, njej sveti, na ramenu pa še kukavica, znanilka pomladi« (Ibid., str. 70). Dobimo občutek, da pripovedovalka pava in gos (kukavico nekoliko manj, saj jo že prestavi iz eksplicitno metafizične sfere) vzpostavi na način, značilen za živali, ki sicer služijo kot atributi svetnic_kov.1Prisotne so tudi mnogo bolj mimobežne omembe. Na strani 18 je na primer govora o »nebeških ovčkah«, medtem ko se na strani 47 pojavi podoba »Kristusa, ki lovi ribe«.

Toda na preseku neljudi, Noža in jabolka in metafizičnega ni najti le primerov, ki se spogledujejo s krščanstvom. Posebno vlogo igrajo tudi staroverstva (poraja se vprašanje, ali so slednja delno implicirana že s kukavicami kot znanilkami pomladi). Na strani 99 nimamo opravka eksplicitno z neljudmi, pojavi pa se vprašanje mesa, posledično pa tudi karnizma in pojma žrtvovanja:

»Dolg šepet, od katerega ti zastaja dih: jaga baba, jaga baba! In že se pokaže med ledenimi vejicami, ko gleda skozi okno, zabliskajo se ji krvave oči in hiša se strese od vetra in jaga baba tuli, zdaj zdaj se bo zaledenelo steklo sesulo, spačen obraz se bo zadrl v okvir, se umaknil in kosmata roka bo vrgla v hišo ostudno krvav kos človeškega mesa: Pojejte, če ne!«

(Ibid., str. 99).

Pojma krvavosti in mesa sta uporabljena kot gradnika grozeče atmosfere, vendar osrednji obrat ostaja v dejstvu, da gre za človeško meso, kot da gre za skok v svet, v katerem žrtveni dar še ni bil zamenjan z nečlovekom.2Na strani 34 je uživanje človeških jeter (kot usoda iz vojnega taborišča) prikazano kot strašljivo. Kasneje bo razvidno, da ne glede na to, meso oziroma truplo predstavljata groteskni trenutek pripovedi.

V prizoru, ki se odvije dve strani kasneje, navezava na specifični (staro)verski obred ni eksplicitna, vendar se zdi implicirana:

»Pokoljimo živad, rečejo.

A vso?

Vso! rečejo usta, sploh se ne spogledajo, sploh ne vejo, kdo je kdo, kdo govori in zakaj tako hoče: mora se pač, tako je rečeno. In grejo v hlev: bela koza, zajci in kure, plava perje v zraku in v otrocih je neka obredna nestrpnost, nekaj slepega in nepremišljenega: kozja glava ima še verigo okoli vratu, ko že leži ob tnalu in brizga iz nje topla kri … Strmijo kot uročeni vanjo … Vidijo kako so živali žive, prav zdaj, ko jih pobijajo; zajci … in tisti strašni drget, ko ga z udarcem zadeneš v tilnik, še topla ušesca in v dlani sive lepke dlake … Kuram in racam izpada perje, majhne, gumbkaste oči se pokrivajo z belo mreno …

Pojejmo jetra! rečejo.

Zakurijo v kuhinji in jejo še topla jetra.

Dobra so, rečejo.

Dobra, izdavi iz sebe Herta in je tista napol surova jetra, ki se ji v ustih drobijo v lepljivo kašo. V domišljiji bruha, v domišljiji joče …. Se ne sme, mora priti k pridu! Kot da je jesti kozja jetra poslednja dolžnost na svetu.«

(Ibid., str. 101–102).

Izseki, kot je »sploh ne vejo, kdo je kdo, kdo govori in zakaj tako hoče: mora se pač, tako je rečeno.«, implicirajo nek »zunanji ukaz« in se zdijo v polju religioznega. Kasneje je omenjena celo »obredna nestrpnost«, podoba odrezane kozje glave pa se zdi navezava na (tudi satanistično?) obredje.

To je eden tistih pasusov, kjer se zdi, da gre avtorica najdlje. Stavka, kot sta »Mora se pač« in »Kot da je jesti kozja jetra poslednja dolžnost na svetu.«, dajeta vtis ukaza, ki zapoveduje ubijanje živali, vendar posredovalec ukaza ni znan, sam akt ubijanja pa se zdi nesmiseln, absurden, daje celo vtis travme. Obenem se zdi, da se na tej točki Nož in jabolko sreča s tezo o nuji institucije obreda, da je ubijanje neljudi sploh omogočeno oziroma ga je mogoče sprejeti v lastni duhovni svet. Še več: prisotne (ubijalske) osebe morajo biti kot uročene. Da ne gre zgolj za oddaljeno popisovanje obreda, je razvidno iz izrazito eksplicitnega popisa ubijanja nečloveških živali: »ko ga z udarcem zadeneš v tilnik«, »že leži ob tnalu in brizga iz nje topla kri«.

Ko Nož in jabolko vnaša elemente obredja, tj. dogodka, katerega potek je natančno določen, se posledično poigrava z vprašanjem strukturiranosti družbe kot take in za potrebe tega, da lahko odigra to igro, seveda operira tudi z arhetipi. Točno določena mesta, ki jih v dogajanju zasedajo ljudje (ločeni po spolih) in druge živali (ločene po vrstah), služijo kot osnovna struktura, pripovedovalka pa se nameni to strukturo razbrati in na nekaterih njenih mestih iskati točke preboja.

 

Psi in mačke

Svet romana nečloveških živali samih po sebi (torej kot avtonomnih subjektov) ne vključuje na izrazito svojstven način. Ne moremo reči, da se pripovedovalka zaveda njihove nenehne prisotnosti kot take, niti se ne zdi, da v svoj pogled vključi bitja z roba zaznave. V vsakem primeru pa mesto v romanu, kot avtonomni subjekti in ne kot žrtve, najdejo tiste nečloveške živali, ki jih smatramo za hišne ljubljenčke oziroma so povsem inherenten del mestnega (ali kar javnega), družinskega in občečloveškega družbenega življenja, torej psi in mačke.

Tako smo na strani 18 denimo priča metafori »dresiranih kužkov«, na strani 33 pa pripovedovalka pripozna, da se je nekoč zaljubila »celo v nekega psa«. Psi in mačke so v samo središče pripovedi pripeljani_e na strani 37:

»Stopi previdno na pesek, ponoči vodijo sem pse, mačke pa pridejo same, gleda z balkona črna, z rdečo pentljo okoli vratu, s strehe pralnice mehko skačejo njihovi rumeni hrbti, pisano, belo-okrogle sovje oči in široko odprti ostri gobci mijavkajo, se smulijo okoli nog in čakajo, ali ima zanje v torbi kak kos mesa, ribo, v mleku namočen kruh …Prekleto, koliko mačk je na svetu! Hodijo v temu sem, v to zakotno ulico na potrebo.

Škriplje pesek. Okna se bleščijo v temno zeleni ribji pozlati. Kaže, da bomo danes jedli polnjeno raco. Herta pogleda v denarnico, kako je kaj tam notri.«

(Ibid., str. 37).

Iz navedenega izseka je razvidno, da mačke in psi stopajo v človeško družbo. Po eni strani niso več živali, saj jim lahko druge nečloveške živali služijo za metafore (»sovje oči«), hrano (»kos mesa, »riba«, v primeru »mleka« pa torej njihovi izločki). Medtem ko so mačke in psi živi, je njim nasproti postavljena raca mrtva in pripravljena za človekov obrok.

Po drugi strani tudi niso ljudje. Omenjajo se množinsko (»koliko mačk je na svetu!«), pripovedovalka pa mednje in sebe postavlja nekakšen zid.

Nato smo na strani 71 priča opisu sobivanja s hišnim ljubljenčkom, psom:

»[V]eš, Herta, doma držimo psa, da bodo … no, da, zaradi otrok, da lahko o čem pišejo spise, saj je delo z njim, nič ne rečem, moramo imeti doma kaj živega. Kaj, a se smeje, me je vprašala moja punčka, da, sem ji rekla, kuža se smeje …«

(Ibid., str. 71).

Iz odlomka je razvidno, da je »institucija hišnih ljubljenčkov« v roman umeščena na bolj ali manj klasičen način. Pes, ki je otroška želja, je definiran kot »kaj živega«, skratka izrisuje se skozi ljudi oziroma človeške želje, na koncu mu je (po volji otrok) tudi lažno pripisan smeh.

Seveda pa za pse in mačke v svetu romana, kot je bilo nakazano že v prvem odlomku tega razdelka, velja, da se lahko na nekaterih mestih približajo človeku: »[I]z velikanskih plastičnih čebrov skačejo nadenj mačke, že drži eno v naročju in ji mrmra: samo govoriti še ne moreš.« (Ibid., str. 39). Oddaljevanje na liniji človek-nečlovek je tu seveda utemeljeno na podlagi pogoja daru govora, vendar je mačja nezmožnost človeške govorice tista razlika, ki je označena z besedo »samo«, kot da gre za celo edino, vsekakor pa določujočo razliko med človekom in drugimi živalmi.

Spet drugič so mačke v romanu izpisane zgolj kot ozadje: »V uličici so danes vsi poskriti, nobenega na spregled, mačke čakajo zgoraj na zidkih.« (Ibid., str. 83). V teh primerih je pomembna zgolj njihova prisotnost, ki daje značaj kraju oziroma mestu, kot avtonomne_i subjekti_ke pa ne nastopajo. Ali drugače: ne uspejo se prebiti do tega, da bi postale nekdo. Če so po eni strani prebivalci_ke mesta (kot tudi ljudje), se zdi, da jim za status polnovrednih živih bitij manjka neki element, s čimer jim je hkrati odvzeta možnost subjektivitete. Da je res tako, je razvidno že na povsem vsebinski ravni: »nobenega ni na spregled«, a kljub temu »mačke čakajo«. S prisotnostjo mačk je paradoksalno implicirana sama odsotnost življenja.

Psi in mačke sicer niso edine živali, ki jim je v Nožu in jabolku mogoče pripisati tovrstno funkcijoskost, le najpogosteje so omenjene. Na 31 strani smo denimo priča nekoliko bolj ruralni podobi in temu primeren je tudi izbor nečloveških živali:

»Tako bo sicer zamudila mamino belo kavo, njeno mehko govorjenje s putkami in racami na dvorišču, zamudila bo čas, ki tiktaka v njeni hiši, čas, ki ima tam obraze ur./…/

Oglaša se petelin, to je petelin z onega sveta, na plotu dvorišča stoji rdeč rosen petelin, ljudje so tam, ki se pogovarjajo o denarju, setvi in žetvi.«

(Ibid., str. 31).

Ponovno lahko vidimo, da so nečloveške živali le ozadje dogajanja oziroma da njihova prisotnost zgolj izrisuje splošne značilnosti nekega okolja. Njihova prisotnost je vidna, celo določujoča za okolje, vendar vanj ne vstopajo kot avtonomna živa bitja. Še takrat, ko vendarle pokažejo kanček aktivnosti, je ta odvisna od ljudi.

Ivanka Hergold
Ivanka Hergold

Raca

Morda najvidnejša, zagotovo pa najbistvenejša, je podoba racinega trupla, ki ga junakinja na samem začetku besedila gre nabavit za obrok: »kupi raco plus zelenjavo« (Ibid., str. 15).

Na strani 43 se junakinja odpravi v mesnico:

»Herta mora kupiti raco, za njo se vleče pijanec. Žival ima dosti železa in ješ jo lahko več dni, če jo narediš polnjeno, sploh ni treba prikuhe, mesar ima roza prste, natančno reže, ženske naredijo kar: ooooo!, ko vidijo kako do grama točno se mu odreže, vi, gospod, bi lahko bil kirurg, meče na tehtnico, flesk, na, pa se bo jedlo. Herta pomisli, da je raca pa le bolj lepa kot kak prašič; no ja, prašič je zelo zelo inteligenten, se znajde tako, da se pusti udomačiti, živi v gajbici v dnevni sobi, pa mu kaka ženska čisti zobe, da se potem lahko za njim joka, ko ga zakoljejo, prašič je inteligenten, izdaten, slovenski kit, raca pa lepša.«

(Ibid., str. 43).

Nato opisuje mesarjevo delo, čemur sledi spoznanje, da je raca v odnosu do njene učiteljske plače draga, nato pa:

»Jutri zjutraj, prvo šolsko uro, bo šele tale raca njena, no, žival je bila nekoč pa le živa.«

(Ibid., str. 44).

V nadaljevanju, ko Herta raco že nosi okoli (s seboj jo ima ves preostanek dneva, tudi med delom v šoli), preberemo:

»In topi čof, čof race, ko tolče ob njene noge, mreža ima tako dolge ročaje, raca, ki bela, sivkasta drobna krila poganja s kriki gag gagga gag po mlaki, zdaj pa mokra kepa mesa udarja ob njena stegna.«

(Ibid., str. 47).

V navedenih odlomkih je razvidno, da »raca« v prvi vrsti nastopa kot truplo, v funkciji človekove hrane, vendar je njeno nekdanje stanje živosti vendarle implicirano, najprej v stavku »žival je bila nekoč pa le živa«, kasneje pa še v uvodnem odstavku na strani 44, kjer pripovedovalka zvoke udarjanja mrtve race ob Hertine noge primerja z oglašanjem živih rac v mlaki. »Raca« se torej v romanu hkrati pojavlja v svetu mrtvih in svetu živih, vendar se zdi, da je trenutek smrti (vsaj pri raci) zamolčan, čeprav se pripovedovalka k njemu iz vseh strani bliža, le doseže ga ne. Ko nečloveška žival umre, se dogajanje odvija bodisi skozi proces obreda bodisi skozi oddaljene sopostavitve, kot denimo na strani 83:

»Ne tehta, vsuje malo moke v skledo, seklja česen in čebulo, vse ji gre hitro od rok, posluša radio /…/ zaklal te bom Vincenc, preveč zabit si za življenje, iz pečice že diši po obljubljeni raci, raca!«

(Ibid., str. 83).

Na tem mestu spremljamo zgodbo z radija, ki ga posluša junakinja, ta pa se nato prevesi v razmišljanje o pečenju race prav na mestu »klanja«, ki je utemeljeno z idejo, da je »Vincenc, preveč zabit za življenje«.3Gre za pogost argument, s katerim se opravičuje specistični dispozitiv. Smrt race, ki tokrat nastopa skoraj še izključno kot jed, je ponovno implicirana. Tako tudi »meso race« ni nikoli zgolj meso oziroma kot vidimo na strani 89: »Vzame raco iz pečice, praska in lušči, pravzaprav kar odre ožgano kožo z nje, odtrga ožgano perutko …« (Ibid., str. 89), raca tudi tokrat ni povsem zvedena na »kos mesa«, temveč je implicirano truplo nekoč žive živali. Že povsem proti koncu romana lahko ponovno spremljamo tovrstno sprehajanje med življenjem in smrtjo: »raca v pečici – pojedena, dobro, prišla je k pridu in jutri bo zagagala v Konradovem trebuhu, ko bo sedel v pisarni za mizo, meso na tak način postane beseda« (Ibid., str. 125). Kaže, kot bi raca »prehodila« celo pot od življenja preko smrti do predrugačenega življenja, ki ga avtorica sploh lahko izriše, ker je bila raca nekoč živo bitje.

Obenem se zdi, da se na teh mestih vprašanje nečloveške živali spne z vprašanjem ženske. Naj gre za sopostavitev teles (udarjanje mrtve race ob Hertino nogo), usod (nekatere ženske specifike Hertinega življenja v opisanem dnevu, ki imajo za ozadje nenehno naštete živalske žrtve) ali glavni trenutek, ki se odraža v spolni vlogi ženske kuharice in je natančno izpisan na strani 109:

»Tanjin glas: Tukaj imamo žensko-pripravljalko hrane /…/ ženska je identična s pojmom hrane, se praktično identificira s hladilnikom, s shrambo in s kuhinjsko omarico; od proizvodnje hrane pa je odtujena, v glavnem kuha, kar dobi na trgu.«

(Ibid., str. 109).

Čeprav je navedeni odlomek v roman vnesen z ironičnim pridihom (Herta in pripovedovalka izražata zadržanost do Tanjine feministične drže), pa tukaj pod vprašaj ni toliko postavljena vsebina, temveč interpretacija le-te, ali drugače: Tanja opisuje prav tisto, kar se dogaja tudi v romanu (Herta je dejansko odtujena od proizvodnje hrane, zato je glavni travmatični trenutek klanje race).

 

Zaključek

Lahko vidimo, da je podoba nečloveške živali eden od stalnih elementov romana Nož in jabolko. Četudi neljudje niso nikoli zares gonilo dogajanja, so ves čas implicirani.

Na ravni avtonomnih nečloveških subjektov roman ne naredi preloma, ko nečloveške živali ne nastopijo kot žrtve, so v delo vnesene bodisi kot metafore bodisi kot nekakšno ozadje, ki slika določeni krajevni kolorit, lahko pa tudi naravo obreda, religije, praverstev idr.

Za najzanimivejšo razsežnost se tako v besedilu izkaže podoba mrtve race, ki je skozi pripovedovalkine besede ves čas razumljena, kot da nenehno prehaja med živim in mrtvim svetom. Njena nekdanja živost je pogosto implicirana, nikoli je zares ne zvede na »kos mesa«, igra pa se tudi s sopostavitvijo pojmov ženske in živali. Hkrati se zdi, da se pripovedovalka dejstvu zakola race nenehno zgolj približuje, vendar ga nikoli zares ne omeni. Ko omenja zakol, ne govori o raci, temveč o drugih živalih, in sicer v kontekstu obreda.

Ta rezultat se pri pisavi, ki uporablja metodo toka zavesti, zdi izrazito pomenljiv. Očitno je, da pisanje samo po sebi napeljuje k travmi zakola, želi se mu približati, vendar ga nikoli zares ne doseže. Obenem to nenehno brbota pod površino besedila, kot brbotajo še nekatera druga travmatična vprašanja človeške eksistence.

O knjigi
Knjiga: Ivanka Hergold – Nož in jabolko
Založba in leto izdaje: Slovenska matica, 2019
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec
+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik in urednik

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *