Beseda ni raca
Uvod
Ivanka Hergold (1943-2013) sodi med morda nekoliko spregledana domača pisateljska imena. Čeprav se je rodila v bližini Slovenj Gradca, pa je njen pravi domicil predstavljal Trst, kjer je poučevala na šolah s slovenskim programom. Delovala je tudi kot literarna in gledališka kritičarka, urednica ter prevajalka, a k nastanku pričujočega teksta botruje njeno literarno udejstvovanje, ki je segalo vse od dramatike, preko kratke proze do dveh romanov.
Na tem mestu me zanima njen romaneskni prvenec Nož in jabolko, ki je prvo izdajo doživel leta 1980 (Cankarjeva založba), v lanskem letu (2019) pa so pri založbi Slovenska Matica poskrbeli za njegov ponatis s spremno besedo Borisa Paternuja.
Nož in jabolko je v kontekstu slovenske literature brez dvoma vreden posebne omembe. Že nekateri najbolj osnovni o njem pričajo o tem: dogajalni čas romana je omejen na en zimski dan v Trstu (razdeljen na poglavja, ki ustrezajo različnim uram v dnevu), ki ga spremljamo skozi oči profesorice Herte Jamnik. Primerjave z Uliksesom se ponujajo same od sebe (en dan, Trst, prvoosebna pripoved …), še toliko bolj, ko v enačbo vnesemo še dejstvo, da je besedilo izpisano s pomočjo toka zavesti.
Delo je jezikovno bogato, slog je pretanjen, je odlična psihološka študija, ki pa nam obenem razkriva »križev pot našega prebivanja v svetu« (kot piše v zapisku za zavih). Besedilo je dovzetno tudi za partikularnejša branja, predvsem v oči bijeta tematiki zamejstva (oz. narodne identitete) in vprašanja ženske, odpira tudi nekatera bolj specifična politična vprašanja (na preseku italijanske in jugoslovanske politične slike v letu 1980).
Ne zdi pa se tako zelo samoumevna izbira za branje skozi prizmo kritične animalistike. Delno k temu gotovo botruje dejstvo, da tovrstnega pristopa še nismo zares posvojili_e, delno pa tudi to, da so v romanu nečloveške živali omenjene na videz neobvezujoče, posebej razdelane zgodbene linije, ki bi se tikala tega vprašanja pa tudi ni … A ne glede na to lahko med branjem opazimo, da neljudje vendarle so nenehno prisotni, da zasedajo pomenljiva mesta in da nas pravzaprav tekom romana nekatere »animalistično obarvane« linije tudi nenehno spremljajo.
Tako bom v pričujočem tekstu želel pokazati predvsem to, da lahko odprtje vprašanja nečloveških živali razjasni nekatere vidike besedila, obenem pa mu da tudi dodano vrednost.
Metafora
Nečloveške živali vstopajo v Nož in jabolko na več različnih načinov. Za začetek lahko govorimo o živih in mrtvih, lahko govorimo tudi o konkretnih in metaforičnih.
Naj se za začetek ustavim pri zadnji skupini, kjer delo Ivanke Hergold pravzaprav ni tako zelo specifično in me pravzaprav na ta način niti ne bi zanimalo. Ali drugače: živalskih metafor v tekstu kar mrgoli. Te niso vedno uporabljene kot opis značaja človeške osebe ali neke njene lastnosti, lahko so metafora za čustvo, včasih celo za predmet.
Tako recimo že na prvi strani preberemo: »kdaj bo začela ta želja delovati kot srepo kačje oko …« (Hergold, 2019, str. 5), kjer metafora služi za opis pojma želje. Na strani 75 je fizična lastnost nečloveške živali uporabljena kot metafora za človeški izgled: »Ema … ki ji v ustih rastejo dolgi, ozki in rumeni zobje, kakršni poženejo nekaterim glodalcem, če živijo pri ljudeh …« (Ibid., str. 75). Le nekaj strani kasneje lahko preberemo: »Vola držita gobce nizko, nad mastno brazdo /…/ moške noge v visokih škornjih« (Ibid. str. 80), kjer je mogoče razumeti, da »vol« služi kot metafora za »človeškega moškega« (o ospoljenju na preseku človeka in drugih živali pri Hergold bom pisal kasneje). Nekoliko nenavaden je primer na strani 13, kjer je govora o mizi, ki deluje »tako bedasto važno s tistimi krivimi pasjimi nogami, da je videti vampasta breja žival, ki se hlini, da je navadna, priročna in fina miza.« (Ibid., str. 13). Ne povsem enak, a podoben primer je mogoče zaslediti na strani 98: »Konrad pravi, da taki ljudje smrdijo po povoženem psu in se jih potem vsakdo izogiblje, razen tistih, ki so v ta namen v službi.« (Ibid., str. 98). Tu ne gre toliko za neposredno metaforo na liniji človek-nečlovek, pač pa izvzem neke lastnosti iz nečloveškega sveta in pripis le-te v neki del človeške sfere.
Na nekaterih mestih (tovrstna primera imamo denimo na straneh 9 in 18) lahko nečloveške živali (primerjane z volkom ali pa nepoimenovane) implicirajo tudi grozečnost, še en klasičen primer vnosa podobe neljudi v besedilo, značilen denimo za slovensko povojno poezijo (denimo Daneta Zajca ali Svetlano Makarovič, o kateri sem že pisal tudi v navezavi na tovrstne primere).
Vera in obred
Na nekem drugem mestu se pojavi obratni primer, kjer metafora tako rekoč razpade: »Kristus ni morski pes, hodi po morju, hodi med nami« (Ibid., str. 47). Slednji primer je zanimiv z vidika denimo Detelove kritike metafore, saj se zdi, da pripovedovalka spozna njeno nezadostnost (celo lažnost?), in jo zato tudi opusti, pomenljivo je, da se to zgodi na mestu, kjer je govora tako rekoč o Božjem, kakor da je slednje tisto, ki ne prenese metafore (kar je v skladu z nekaterimi verskimi zapovedmi, denimo islamskim ne-upodabljanjem Mohameda).
Še en primer sodi v območje verskega. Po opisu obiska Ravenne in kontemplacije o Kristusovem trpljenju, zapiše: »Kot bi se ji včasih spodaj pri nogah zganila pav in gos, živali, njej sveti, na ramenu pa še kukavica, znanilka pomladi« (Ibid., str. 70) Občutek dobimo, da pripovedovalka pava in gos (kukavico nekoliko manj, saj jo že prestavi iz eksplicitno metafizične sfere) vzpostavi na način značilen za živali, ki sicer služijo kot atributi svetnic_kov.[1]
A na preseku neljudi, Noža in jabolka ter metafizičnega, ni najti zgolj primerov, ki se spogledujejo s krščanstvom. Posebno vlogo igrajo tudi staroverstva (so slednja delno implicirana že s kukavicami kot znanilkami pomladi?). Na strani 99 nimamo opravka eksplicitno z neljudmi, se pa pojavi vprašanje mesa, s tem pa tudi karnizma in pojma žrtvovanja:
»Dolg šepet, od katerega ti zastaja dih: jaga baba, jaga baba! In že se pokaže med ledenimi vejicami, ko gleda skozi okno, zabliskajo se ji krvave oči in hiša se strese od vetra in jaga baba tuli, zdaj zdaj se bo zaledenelo steklo sesulo, spačen obraz se bo zadrl v okvir, se umaknil in kosmata roka bo vrgla v hišo ostudno krvav kos človeškega mesa: Pojejte, če ne!« (Ibid., str. 99)
Pojma krvavosti in mesa sta uporabljena kot gradnika grozeče atmosfere, a osrednji obrat vendarle ostaja v dejstvu, da gre za človeško meso, kakor da gre za skok v svet, v katerem žrtveni dar še ni bil zamenjan z nečlovekom.[2] Kasneje bo razvidno, da ne glede na to, meso oz. truplo predstavljata groteskni moment pripovedi.
V prizoru, ki se odvije dve strani kasneje navezava na specifični (staro)verski obred ni eksplicitna, a se zdi implicirana:
»Pokoljimo živad, rečejo.
A vso?
Vso! rečejo usta, sploh se ne spogledajo, sploh ne vejo, kdo je kdo, kdo govori in zakaj tako hoče: mora se pač, tako je rečeno. In grejo v hlev: bela koza, zajci in kure, plava perje v zraku in v otrocih je neka obredna nestrpnost, nekaj slepega in nepremišljenega: kozja glava ima še verigo okoli vratu, ko že leži ob tnalu in brizga iz nje topla kri … Strmijo kot uročeni vanjo … Vidijo kako so živali žive, prav zdaj, ko jih pobijajo; zajci … in tisti strašni drget, ko ga z udarcem zadeneš v tilnik, še topla ušesca in v dlani sive lepke dlake … Kuram in racam izpada perje, majhne, gumbkaste oči se pokrivajo z belo mreno …
Pojejmo jetra! rečejo.
Zakurijo v kuhinji in jejo še topla jetra.
Dobra so, rečejo.
Dobra, izdavi iz sebe Herta in je tista napol surova jetra, ki se ji v ustih drobijo v lepljivo kašo. V domišljiji bruha, v domišljiji joče …. Se ne sme, mora priti k pridu! Kot da je jesti kozja jetra poslednja dolžnost na svetu.«
(Ibid., str. 101-102)
Izseki kot so »sploh ne vejo, kdo je kdo, kdo govori in zakaj tako hoče: mora se pač, tako je rečeno.« implicirajo nek »zunanji ukaz« in se zdijo v polju religioznega, kasneje je omenjena celo »obredna nestrpnost«, podoba odrezane kozje glave pa se zdi navezava na (tudi satanistično?) obredje.
To je eden tistih pasusov, kjer se zdi, da gre avtorica najdlje. Stavka kot sta »Mora se pač« in »Kot da je jesti kozja jetra poslednja dolžnost na svetu.« dajeta vtis ukaza, ki zapoveduje ubijanje živali, a posredovalec ukaza ni znan, sam akt ubijanja pa se zdi nesmiseln, absurden, daje celo vtis travme. Obenem se zdi, da se na tej točki Nož in jabolko sreča s tezo o nuji institucije obreda, da je ubijanje neljudi sploh omogočeno oz. da ga je sploh mogoče sprejeti v lastni duhovni svet. Še več: prisotne (ubijalske) osebe morajo biti kot uročene. Da ne gre zgolj za oddaljeno popisovanje obreda, je razvidno iz izrazito eksplicitnega popisa ubijanja nečloveških živali (denimo »ko ga z udarcem zadeneš v tilnik«, »že leži ob tnalu in brizga iz nje topla kri«).
Ko Nož in jabolko vnaša elemente obredja, dogodka katerega potek je natančno določen, se posledično poigrava tudi z vprašanjem strukturiranosti družbe kot take in za potrebe tega, da lahko odigra to igro seveda operira tudi z arhetipi. Točno določena mesta, ki jih v dogajanju zasedajo ljudje (ločeni tudi po spolih) in druge živali (ločene tudi po vrstah) služijo kot osnovna struktura, pripovedovalka pa se nameni to strukturo razbrati in na nekaterih njeni mestih iskati točke preboja.
Psi in mačke
Svet romana nečloveških živali samih na sebi (torej kot avtonomnih subjektov) ne vključuje na izrazito svojstven način. Ne moremo reči, da se pripovedovalka zaveda njihove nenehne prisotnosti kot take, niti se ne zdi, da v svoj pogled vključi bitja z roba zaznave. V vsakem primeru pa najdejo, kot avtonomni subjekti in ne kot denimo žrtve, mesto v romanu tiste nečloveške živali, ki jih smatramo za hišne ljubljenčke, oz. ki so povsem inherenten del mestnega (ali kar javnega), družinskega in občečloveškega družbenega življenja, torej psi in mačke.
Tako smo na strani 18 denimo priča metafori »dresiranih kužkov«, na 33. strani pripovedovalka pripozna, da se je nekoč zaljubila »celo v nekega psa«. Psi in mačke pa so v samo središče pripovedi pripeljani_e na strani 37:
»Stopi previdno na pesek, ponoči vodijo sem pse, mačke pa pridejo same, gleda z balkona črna, z rdečo pentljo okoli vratu, s strehe pralnice mehko skačejo njihovi rumeni hrbti, pisano, belo-okrogle sovje oči in široko odprti ostri gobci mijavkajo, se smulijo okoli nog in čakajo, ali ima zanje v torbi kak kos mesa, ribo, v mleku namočen kruh …
Prekleto, koliko mačk je na svetu! Hodijo v temu sem, v to zakotno ulico na potrebo.
Škriplje pesek. Okna se bleščijo v temno zeleni ribji pozlati. Kaže, da bomo danes jedli polnjeno raco. Herta pogleda v denarnico, kako je kaj tam notri.«
(Ibid., str. 37)
Iz navedenega izseka je razvidno, da mačke in psi stopajo v človeško družbo. Po eni strani niso več živali, saj jim lahko druge služijo za metaforo (»sovje oči«), hrano (»kos mesa, »riba«, v primeru »mleka« pa torej njihovi izločki). Medtem ko so mačke in psi živi, je njim zoperpostavljena raca (o tem motivu bom več besed povedal kasneje) mrtva, pripravljena za človekovo konzumacijo.
Po drugi strani pa tudi niso ljudje. Omenjajo se množinsko (»koliko mačk je na svetu!«), pripovedovalka pa mednje in medse postavlja distanco in nekakšen zid.
Nato smo na strani 71 priča opisu sobivanja s hišnim ljubljenčkom, psom:
»veš, Herta, doma držimo psa, da bodo … no, da, zaradi otrok, da lahko o čem pišejo spise, saj je delo z njim, nič ne rečem, moramo imeti doma kaj živega. Kaj, a se smeje, me je vprašala moja punčka, da, sem ji rekla, kuža se smeje …«
(Ibid., str. 71)
Iz odlomka je razvidno, da je »institucija hišnih ljubljenčkov« v roman umeščena na bolj ali manj klasičen način. Pes je tam kot želja otrok, definiran je kot »kaj živega«, skratka izrisuje se skozi ljudi oz. človeške želje, na koncu mu je (po volji otrok) tudi lažno pripisan smeh.
Seveda pa za pse in mačke v svetu romana (kot je bilo nakazano že v prvem odlomku tega razdelka) velja, da se na nekaterih mestih lahko približajo človeku, denimo: »iz velikanskih plastičnih čebrov skačejo nadenj mačke, že drži eno v naročju in ji mrmra: samo govoriti še ne moreš« (Ibid., str. 39) Oddaljevanje na liniji človek-nečlovek je tu seveda videti na podlagi pogoja daru govora, a vendar je mačja nezmožnost človeške govorice tista razlika, ki je označena z besedo »samo«, kakor da je to morda celo edina, vsekakor pa določujoča razlika med človekom in drugimi živalmi.
Spet drugič so mačke v romanu izpisane zgolj kot ozadje: »V uličici so danes vsi poskriti, nobenega na spregled, mačke čakajo zgoraj na zidkih.« (Ibid., str. 83). V teh primerih je pomembna zgolj njihova prisotnost, ki daje tako rekoč značaj kraju oz. mestu, kot avtonomne_i subjekti_ke pa ne nastopajo. Ali drugače: ne uspejo se prebiti do tega, da bi postale nekdo. Če so po eni strani prebivalci_ke mesta (kot denimo tudi ljudje), se zdi, da jim za status polnovrednih živih bitij vendarle umanjka nek element, s čimer jim je odvzeta tudi možnost subjektivitete. Da je temu res tako, je razvidno že na povsem vsebinski ravni: »nobenega ni na spregled«, a kljub temu »mačke čakajo«. S prisotnostjo mačk je paradoksalno implicirana sama odsotnost življenja.
Psi in mačke sicer niso edine živali, ki jim je v Nožu in jabolku mogoče pripisati tovrstno funkcijskost, le najpogosteje so omenjene. Na 31 strani smo tako recimo priča nekoliko bolj ruralni podobi in temu je primeren tudi izbor nečloveških živali:
»Tako bo sicer zamudila mamino belo kavo, njeno mehko govorjenje s putkami in racami na dvorišču, zamudila bo čas, ki tiktaka v njeni hiši, čas, ki ima tam obraze ur.
/…/
Oglaša se petelin, to je petelin z onega sveta, na plotu dvorišča stoji rdeč rosen petelin, ljudje so tam, ki se pogovarjajo o denarju, setvi in žetvi.«
(Ibid., str. 31)
Ponovno lahko vidimo, da so nečloveške živali zgolj ozadje dogajanja, oz. da njihova prisotnost zgolj izrisuje splošne značilnosti nekega okolja. Njihova prisotnost je vidna, celo določujoča za okolje, vendar vanj ne vstopajo kot avtonomna živa bitja, še takrat ko vendarle pokažejo kanček aktivnosti, je ta v odvisnosti od ljudi.
Raca
Morda najvidnejša (gotovo pa najbistvenejša) je podoba trupla race, ki se ga junakinja na samem začetku besedila odpravi nabaviti za obrok (»kupi raco plus zelenjavo« (Ibid., str. 15)
Na strani 43 se tako junakinja odpravi v mesnico:
»Herta mora kupiti raco, za njo se vleče pijanec. Žival ima dosti železa in ješ jo lahko več dni, če jo narediš polnjeno, sploh ni treba prikuhe, mesar ima roza prste, natančno reže, ženske naredijo kar: ooooo!, ko vidijo kako do grama točno se mu odreže, vi, gospod, bi lahko bil kirurg, meče na tehtnico, flesk, na, pa se bo jedlo. Herta pomisli, da je raca pa le bolj lepa kot kak prašič; no ja, prašič je zelo zelo inteligenten, se znajde tako, da se pusti udomačiti, živi v gajbici v dnevni sobi, pa mu kaka ženska čisti zobe, da se potem lahko za njim joka, ko ga zakoljejo, prašič je inteligenten, izdaten, slovenski kit, raca pa lepša.«
(Ibid., str. 43)
Nato opisuje mesarjevo delo, čemur sledi spoznanje, da je raca v odnosu do njene učiteljske plače draga in nato:
»jutri zjutraj, prvo šolsko uro bo šele tale raca njena, no, žival je bila nekoč pa le živa.«
(Ibid., str. 44)
Le nekaj strani kasneje, ko Herta raco že nosi okoli (s seboj jo ima cel preostanek dneva, tudi med delom v šoli) preberemo:
»In topi čof, čof race, ko tolče ob njene noge, mreža ima tako dolge ročaje, raca, ki bela, sivkasta drobna krila poganja s kriki gag gagga gag po mlaki, zdaj pa mokra kepa mesa udarja ob njena stegna.«
(Ibid., str. 47)
V navedenih odlomkih je razvidno, da »raca« v prvi vrsti nastopa kot truplo, v funkciji človekove hrane, a je njeno nekdanje stanje živosti vendarle implicirano, najprej v stavku »žival je bila nekoč pa le živa«, kasneje pa še v uvodnem odstavku na strani 44, kjer primerja zvoke udarjanja mrtve race ob Hertine noge z oglašanjem živih rac v mlaki. Skratka, »raca« se v romanu tako rekoč hkrati nahaja v svetu mrtvih in svetu živih, a zdi se, da je moment smrti (vsaj pri raci) zamolčan, čeprav se pripovedovalka k njemu iz vseh strani bliža, le doseže ga ne. Kadar v romanu Nož in jabolko nečloveška žival umre, se to odvija bodisi skozi proces obreda, bodisi skozi oddaljene sopostavitve, kot je recimo ta na strani 83:
»Ne tehta, vsuje malo moke v skledo, seklja česen in čebulo, vse ji gre hitro od rok, posluša radio /…/ zaklal te bom Vincenc, preveč zabit si za življenje, iz pečice že diši po obljubljeni raci, raca!«
(Ibid., str. 83)
Na tem mestu spremljamo zgodbo z radija, ki ga posluša junakinja, ta pa se nato prevesi v razmišljanje o pečenju race in to prav na mestu »klanja«, ki je utemeljeno z idejo, da je »Vincenc, preveč zabit za življenje«[3]. Smrt race (ki tokrat nastopa skoraj še izključno kot jed) je ponovno implicirana. Tako tudi »meso race«, ni nikoli zgolj meso, oz. kot vidimo na 89 strani: »Vzame raco iz pečice, praska in lušči, pravzaprav kar odre ožgano kožo z nje, odtrga ožgano perutko …« (Ibid., str. 89), raca tudi tokrat ni povsem zvedena na »kos mesa«, temveč je implicirano truplo nekoč žive živali. Že povsem proti koncu romana lahko denimo ponovno spremljamo tovrstno sprehajanje med življenjem in smrtjo »raca v pečici – pojedena, dobro, prišla je k pridu in jutri bo zagagala v Konradovem trebuhu, ko bo sedel v pisarni za mizo, meso na tak način postane beseda« (Ibid., str. 125). Kakor, da bi raca »prehodila« celo pot od življenja preko smrt do predrugačenega življenja, ki pa ga avtorica sploh lahko izriše zato, ker je raca nekoč bila živa.
Obenem pa se zdi, da se na teh mestih vprašanje nečloveške živali spne z vprašanjem ženske. Najsigre za sopostavitev teles (udarjanje mrtve race ob Hertino nogo), usod (nekatere ženske specifike Hertinega življenja v opisanem dnevu, ki imajo nenehno za ozadje naštete živalske žrtve) ali denimo tako rekoč vrhovni moment, ki se odraža v spolni vlogi ženske kuharice in ki je natančno izpisan na strani 109:
»Tanjin glas: Tukaj imamo žensko-pripravljalko hrane /…/ ženska je identična s pojmom hrane, se praktično identificira s hladilnikom, s shrambo in s kuhinjsko omarico; od proizvodnje hrane pa je odtujena, v glavnem kuha kar dobi na trgu.«
(Ibid., str. 109)
Čeprav je navedeni odlomek v roman vnesen z ironičnim pridihom (Herta in pripovedovalka izražata zadržanost do Tanjine feministične drže), pa tisto kar je tu postavljeno pod vprašaj ni toliko vsebina, temveč interpretacija le-te, ali drugače: Tanja opisuje prav tisto, kar se dogaja tudi v romanu (Herta dejansko je odtujena od proizvodnje hrane in to je tisti moment travme: klanje race).
Zaključek
Vidimo lahko, da podoba nečloveške živali predstavlja enega od stalnih elementov romana Nož in jabolko in četudi neljudje niso nikoli zares gonilo dogajanja, so ves čas implicirani.
Na ravni avtonomnih nečloveških subjektov roman ne napravlja preloma, kadar nečloveške živali ne nastopijo kot žrtve, so v delo vnesene bodisi kot metafore, bodisi kot nekakšno ozadje, ki slika določen krajevni kolorit, lahko pa tudi naravo obreda, religije, praverstev …
Tako se za najbolj zanimivo razsežnost v besedilu izkaže podoba mrtve race, ki je skozi pripovedovalkine besede venomer razumljena kot v nenehnem prehajanju med živo in mrtvo. Njena nekdanja živost je često implicirana, nikoli je zares ne zvede na »kos mesa«, obenem pa se igra s sopostavitvijo pojmov ženske in živali. A obenem se zdi, da se dejstvu zakola race pripovedovalka nenehno zgolj približuje, nikoli pa ga ne zares omeni. Ko govori o zakolu ne govori o raci, temveč o drugih živalih, in to v kontekstu obreda.
Tovrsten rezultat se zdi pri pisavi, ki uporablja metodo toka zavesti izrazito pomenljiv. Očitno je, da pisanje samo od sebe napeljuje k travmi zakola, želi se mu približati, a ga nikoli zares ne doseže, obenem pa to nenehno brbota pod površino besedila, kakor pod njim brbotajo še nekatera druga travmatična vprašanja človeške eksistence.
[1] Najti je tudi mnogo bolj mimobežne omembe, tako je na primer na strani 18 govora o »nebeških ovčkah« ali podoba »Kristusa, ki lovi ribe« na strani 47.
[2] Tako je denimo na strani 34 uživanje človeških jeter (kot usoda iz vojnega taborišča) prikazano kot strašljivo.
[3] Gre pravzaprav za pogost argument utemeljevanja specističnega dispozitiva.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.