Bik – kratki igrani film na preseku med pravicami delavstva in nečloveških živali
recenzija filma Bojana Labovića, Bik
Kratki igrani film Bik (2019) v režiji Bojana Labovića je mogoče brati kot svojevrstno antitezo kampanje Naše super meso, ki jo v kontekstu projekta Naša super hrana izvaja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Tako Bik kot projekt Naše super meso gradita na utopiji, ta se sicer v Biku pojavi kot odziv na distopično realnost. Če oglasi iz kampanje Naše super meso podajajo utopično podobo srečnih, lepo oskrbovanih nečloveških živali, idiličnega družinskega življenja, ki si ga ni mogoče zamišljati brez mesa na mizi in zelenega, bujnega slovenskega podeželja, pa Bik razkriva distopično realnost ki se skriva v ozadju »pridelave« mesa.
Film za izhodišče vzame pobeg bika iz klavnice. Tovrstni pobegi so tako pri nas kot tudi v tujini stalnica, o njih pa smo na Animotu že pisale_i. Film je pri tem popolnoma nedvoumen; mesarji se bika lotijo s hladnostjo, skorajda surovostjo, ki ne pušča nobenega prostora za priznavanje – kaj šele upoštevanje – bikove izražene intence oziroma interesa.
Pobeg in obračun z bikom spremlja brezposelni likovni pedagog Milan Veber (Jure Ivanušič), ki biva na robu družbe; ko bik pobegne, si ravno želi odpreti zadnjo konzervo golaža, kar je edino živilo, ki ga še premore doma. Prizor bika, ki ga po ulicah lovi skupina mesarjev, ga pritegne in tudi sam se spusti iz stanovanja na ulico; tu se pojavi pomemben medklic mimoidoče (Nataša Tič Ralijan): »Pustite ga živega!«, ki pa se ga komaj sliši čez medijsko poročanje o »podivjanem biku« (ta se sicer popolnoma umirjeno sprehaja po ulici), med skupino ljudi, ki se je nabrala na ulicah, se mota policija.
Zdi se, da Veber nekako na tej točki zazna strukturne podobnosti med ekonomsko neenakostjo, ki jo kot oseba iz nižjega socialnega razreda doživlja sam, in sistemskim izkoriščanjem neljudi; ne on ne bik nimata možnosti svobodne izbire, ker njuni življenji določa sistem, ki jima v tem, kdor sta, ne priznava nobene inherentne vrednosti. Veber je med filmskim dogajanjem prijavljen na Zavod za zaposlovanje, tamkajšnja zaposlena pa goji do njega izrazito podcenjevalen, pokroviteljski odnos; družbi so njegove vsebine, njegovo znanje o likovni umetnosti in tudi njegovo lastno umetniško delo popolnoma odveč, nebistveni, še več: če želi biti kakorkoli koristen in zdi se, da je linija (ne)koristnosti edina, po kateri se meri posameznikovo_ičino življenje, mora prevzeti eno od del, ki jih na zavodu ponujajo; če tega ne stori, izgubi socialno podporo.
Podobno bikove notranje vsebine in njegovi interesi v tej družbi nimajo nobene inherentne vrednosti; podobno kot družba umetniškega ustvarjanja niti ne zazna kot delo niti kot vsebino, vredno ohranjanja in/ali zaščite, tako tudi bik kot oseba nima nobene vrednosti razen tiste, ki jo lahko ponudi njegovo razkosano truplo.
Vzporednica se vleče tudi po liniji odnosa do telesnega. Tako bik kot Veber sta namreč koristna šele, ko sistemu predata svoje telo; bik dobesedno, Veber pa s fizičnim delom, ki je edino, ki mu ga na zavodu ponujajo.
V tem smislu je zelo pomenljivo tudi vračanje h konzervi govejega golaža, na katerem je krava upodobljena skozi ilustracijo; to je srečna, zadovoljna krava, katere podoba naj nas odveže od realnosti, da je v konzervi truplo bitja, ki je imelo lastne interese in ni želelo umreti. Ilustracija kot umetniška forma je v tem primeru uporabljena za ustvarjanje videza, za prikrivanje realnosti.
Kratki film Bik gre z izmenjavanjem kadrov z bikom in kadrov s konzervo v zelo neposredno ponovno vzpostavljanje manjkajočega člena, v zapolnjevanje praznega mesta, ki razkosano telo neposredno poveže z bitjem, ki ga vidimo na ulici in ki popolnoma jasno pokaže, da ne želi v zakol, da si želi svobodo.
Svoboda je seveda v policijski družbi postavljena pod vprašaj ne samo za neljudi, ampak tudi za človeške članice_e te družbe. V tem smislu je mogoče brati tudi prizor, v katerem Veber v znak protesta ob pregonu bika poskuša zaustaviti mesarje in na koncu leže na tla; policija ga poziva, da vstane, v celotnem dogajanju je njegova intervencija zanje zgolj motnja v protokolu, o katerem ni mogoče podvomiti.
Na tej točki se zazdi, da Veber dojame ne samo sam preplet sistemskih izkoriščanj ter sovpadanje svojega in bikovega položaja, ampak tudi nujo po odzivu, po uporu; filmu je z opisanim seveda mogoče pripisati intersekcijsko, v neki meri pa tudi aktivistično prizmo.
Bik se ob priznanju tega prepleta in potrebe po ukrepanju obrne k utopiji; ta je, ker razčisti ozadje produkcije našega super mesa, v svoji esenci nezavajajoča (v razločku do utopije, ki je izrabljena v marketinške namere v okviru projekta Naša super hrana) in kljub svoji naivnosti daje občutek etiškega in družbenega premika; Veber sprejme delo voznika tovornjaka, ki nečloveške živali vozi v klavnico, nato pa krave namesto v klavnico odpelje na pašnik, kjer še sam razprtih rok zabrede v visoko travo, stran od ceste (ki vodi v »civilizacijo« urbanega okolja).
V nekem smislu je mogoče reči, da se opolnomoči s tem, ko se sam odloči za izključitev iz družbe, ki ga je v vsebinskem smislu tako ali drugače že dolgo odpravljala, pri čemer pa naredi tudi ključni etiški premik; z lastno osvoboditvijo pomaga tudi pri osvoboditvi drugih, s čimer se zgodi zasuk k solidarnostni paradigmi, ki je v radikalnem nasprotju s siceršnjo splošno družbeno normo. Zanimivo pri tem je tudi to, da se to zgodi z uporabo prav tega, kar je sicer uporabljano kot sredstvo nadzora in nasilja – tovornjaka, ki vozi nečloveške živali v klavnico, čigar funkcijo pervertira.
Obenem je implicirano tudi neko priznanje tega, na kakšen način se je Veber sam umeščal v taisti izkoriščevalski družbeni stroj in možnost, da svoje mesto v sistemu predrugači; konzerva, ki zapuščena obleži na kuhinjskem pultu, in krave, ki se, v primerjavi s pobeglim bikom, lahko prosto gibajo po pašniku (s čimer se, v primerjavi s kampanjo Naša super hrana, vizualno sporočilo in dejanska vsebina poravnata), nakazujejo, da se je od lastne soudeleženosti v izkoriščanju mogoče odvrniti prav skozi empatijo, zavezništvo in solidarnost z drugimi.
Utopija se v filmu izkaže kot tisti prostor, ki spremembo ustaljenega reda reči tako sploh artikulira, si jo drzne misliti in je s tem njena nujna predstopnja.
Kljub navidezno preprosti zasnovi pomeni Bik enega redkih slovenskih filmov, ki ne naslovijo le dobrobiti, temveč pravice živali in jih na idejnem nivoju spnejo z drugimi osvobodilnimi boji.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.