Ivan Cankar, Iz tujega življenja
Ivan Cankar, Iz tujega življenja

Cankarjevi neljudje kot neljudje

Uvod

Če je prvi sinonim za Ivana Cankarja v domači splošnejši percepciji »največji slovenski pisatelj«, je za drugega vendarle treba malo ugibati in se naposled odločiti, katerega izbrati. Pojem »krivde« je gotovo nekje pri vrhu, pa »slabe vesti« in seveda »zamorjenosti«.

Občih oznak Cankarjevega ustvarjanja ne bi izpostavljal, če ne bi bila vsaka od njih vsaj do neke mere osnovana na stvarnih premisah. Tudi cikel črtic naslovljen Iz tujega življenja, ki jih najdemo v zbirki Moja njiva, odsevajo vse tisto, kar je pri avtorju menda tako odbijajoče. Obenem pa potrjujejo, da (se opravičujem za patetiko) gre za velikega pisatelja. V njih je zbrano vse to, kar je tudi sicer prevevalo Cankarjev opus, le da so »predmet razprave« nečloveške živali oziroma človekov odnos do njih.

 

Okoliščine

Črtice cikla Iz tujega življenja sodijo v pisateljevo poznejše ustvarjalno obdobje. Cankarjeve velike drame in veliki romani so že napisani. Avtor se ponovno vrača h krajšim proznim formam, ukvarja se tudi z esejistiko in predavanji. Nekoliko izstopa predvsem drama Lepa Vida (1912), nekakšen poslednji spev o hrepenenju, nato pa začnejo v središče vedno intenzivneje stopati etiška vprašanja, izrazitejša sta tudi motiva krivde in samoobtoževanja. Toda tukaj vseeno še ne gre za svet zadnje etape Cankarjevega ustvarjanja, ki ga morda najbolj povezujemo z zbirko črtic Podobe iz sanj (1917), ki predstavljajo vrhunec avtorjeve simbolistične poetike, vendar je v njih mogoče najti tudi nekatere elemente ekspresionizma.

Osem obravnavanih črtic (in zapis Tuje življenje, ki služi kot njihov epilog) je pravzaprav cikel iz kratkoprozne zbirke Moja njiva, ki jo je Cankar začel pisati leta 1910, zaključil pa leta 1914 (izšla je šele posthumno, leta 1935), torej v istem času, kot je zaključil tudi zbirko črtic Moje življenje (1914, prva izdaja pa je iz leta 1920). Zdi se, da gre za obdobje, ki je zaznamovano z nekakšnim »dvotirnim« ustvarjanjem. Po eni strani je bil pisatelj takrat zavezan simbolizmu, po drugi pa tudi k izrazito veristični literarni obravnavi. Mojo njivo kot celoto zlahka umestimo v drugo skupino.

Tega ne pišem kot nekakšen cankarjevski kuriozum, temveč gre za ozadje, ki je pomembno pri razumevanju načina vpisovanja nečloveških živali v avtorjevo delo. Že časovni kontekst njegovega ustvarjanja v tistem obdobju izpričuje, da je mogoče »avtorjeve« nečloveške živali razumeti kot samostojne osebe, dejavno nastopajoče v literarnih delih in ne (zgolj) kot metafore za človeške karakterje, akcije, dogodke …, kot se je v zgodovini obravnav cikla Iz tujega življenja pogosto namigovalo (to je ob obeleževanju t. i. Cankarjevega leta na primer storil cankarjeslovec Boris Paternu v prispevku Vprašanje novega branja Ivana Cankarja.

Razen tega pa se, kot ugotavlja tudi Paternu, o ciklu Iz tujega življenja pravzaprav ni veliko pisalo. Zdi se, da gre za sklop besedil, ki jih je doletela nekakšna kronična spregledanost, za katero se dela pokoro predvsem v zadnjih letih, morda prav v odnosu do vznika ekokritike, kritične animalistike in sorodnih teoretskih polj.1V pregled obravnav Iz tujega življenja se na tem mestu ne bom podrobneje spuščal, zato opozarjam na besedilo Anje Radaljac »To je pravica, človek, kakor si jo bil sam ustvaril.«, ki je bilo objavljeno 9. marca 2018 na spletnem portalu www.ludliteratura.si. V njem avtorica opozori na nekaj preteklih obravnav omenjenih Cankarjevih črtic, sočasno pa jih tudi sama analizira. Prispevek je dostopen na: https://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/to-je-pravica-clovek-kakor-si-jo-bil-sam-ustvaril/. So slabo napisane? Ne, niti v odnosu do Cankarjevega celotnega opusa ne. Bi bilo mogoče reči, da so tematsko in idejno prekrivne z avtorjevimi bolj znanimi deli? Tudi to ne drži (no, drži na neki povsem drugi ravni, česar se bom kasneje tudi dotaknil). Če upoštevamo še to, da se je le redkokatero pisateljsko ime pri nas obravnavalo tako obširno in poglobljeno kot prav Cankarja, začne vse skupaj dajati vtis simptoma. To še toliko bolj drži, če pomislimo, da je bila zbirka črtic Moje življenje iz istega obdobja nekakšen manjši prodajni hit, ki je našel zvesto bralstvo tudi med širšo publiko.

Ali drugače: kakorkoli se že lotim črtic Iz tujega življenja, vedno znova prihajam do bolj ali manj enakega zaključka: če jih želimo preučevati, je praktično nujno, da nastopajoče nečloveške živali razumemo kot polnokrvne literarne osebe, saj se v nasprotnem primeru cikel bere nekako … nezadovoljivo. Cankar se naenkrat zazdi nekoliko diletantski, kot da ni sposoben napisati kakovostne alegorije, nekateri idejni drobci se boleče ponavljajo, človeških oseb (ki so de facto nečloveške) ni sposoben dobro zaobjeti, v popisovanju usode nečloveških oseb je tako pikolovski, da to že presega vsak simbol ipd.

iz: Ivan Cankar, Zbrani spisi, 18. zvezek (Moja njiva, Črtice)
iz: Ivan Cankar, Zbrani spisi, 18. zvezek (Moja njiva, Črtice)

Seveda s tovrstno interpretacijo ni nič narobe. Ne želim niti implicirati, da je Cankar institucija, v kateri je vedno nujno iskati nekaj presežnega. Poanta je bolj v tem, da če vendarle storimo osnovni premik in nečloveške živali Iz tujega življenja dejansko razumemo kot nečloveške živali, pred nami naenkrat zaživi vznemirljivo, polno in lucidno literarno delo. Ne gre torej toliko za to, da je po ciklu nujno brskati strašljivo globoko in se zatekati k pretiranim interpretacijam, da bi se nam podoba o njem končno sestavila in bi ga vendarle razumeli_e. Potrebna je zgolj menjava ustaljene prizme (»vsa literatura/umetnost je vedno zgolj in samo o ljudeh«) in vse nekako pade na svoje mesto.

 

Na kratko o vsebini črtic

Prva zgodba iz cikla z naslovom Istrski osel se začne tako:

»Pred nekaj leti sem bral (mislim, da v »Laibacherici«) kratko zgodbo, ki se mi je že takrat zdela v marsikaterem oziru zanimiva in poučna. Bojim se, da so ljudje že pozabili nanjo, ker je bila skrita med reklamnimi noticami in starimi dovtipi. Meni je ostala v živem spominu, ali vendar bi še zdaj ne mogel natanko povedati, kakšen je njen pravi pomen in nauk. Morda se kdo drugi, takemu poslu vešč, poglobi v to stvar ter jo razbistri do konca.«

(Cankar, 4)2Pri navedbah odlomkov ne bom navajal letnice, ker je ta pri izdaji, na katero se sklicujem, neznana.

V nadaljevanju nato pripovedovalec povzame zgodbo o dogodku v nekem italijanskem kraju, kjer so domačini_inke želeli_e »požlahtniti oslovski rod« z nekim »sijajnim« oslom iz Abrucev, vendar so ga pri tem zgolj zlorabili_e.

Incipit zgodbe se zdi nadvse pomenljiv, če ga beremo z nekaj časovne (tudi teoretske distance), zdi se zazrta v neko prihodnost. Časovna linija gre tako: najprej se je zgodil (odiozen) dogodek, nato je bil ta povzet v časopisu, ki ga je prebral pripovedovalec (tu zazna distanco med seboj-nekoč in seboj-danes, od nižje do višje dojemljivosti), potem ponovno skoči nekoliko nazaj in omeni »stare dovtipe«, nato ponovno skoči naprej in pripozna, da »še vedno ni tam«, da bi lahko natanko povedal, kakšen je njen pravi pomen in nauk. Nato preloži to nalogo na »koga drugega«, ki je v »takem« (kakšnem?) poslu vešč, da stvar razbistri do konca.

Seveda se pripovedovalec pri tem navezuje na nekoliko skrivnosten »razplet« zgodbe, vendar je v tej skrivnostnosti (osel pobegne v hribe, od koder se kasneje zasliši glas, ki ni ne živalski ne človeški) tudi že igra iskanja sorodnosti med človekom in drugimi živalmi. Nosilec glasu ni tisto, kar si predstavljamo kot žival, obenem pa tudi ni človek.

Zdi se skratka, da je mogoče z neko mero interpretativne svobode uvodni odstavek črtice razumeti skoraj programsko. Skrita zgodba, na katero so ljudje že pozabili (kot da gre za Detelova »bitja iz tujih svetov« oziroma »bitja z roba zaznave«), ki za razumevanje zahteva čas in »krepitev« samega aparata razumevanja, ki v svojem izteku zamaje samo percepcijo živali kot živali.

Da je ta percepcija zamajana, je sentiment, ki nas lahko spremlja med branjem celega cikla. Tisto, kar »ni ne človek ne žival«, je pravzaprav nečloveška žival, predstavljena kot nečloveška žival, ki ni antropomorfizirana in posledično človek. Niti ne služi kot metafora, s čimer bi hkrati bivala kot eno in drugo (toda razkosano in fragmentirano).

Tukaj je treba priznati, da avtorju občasno vendarle zdrsne in kakšno od živali, denimo sovo v drugi črtici, izrazito antropomorfizira, ko zapiše:

»V zategnjenem viku ni samo sovraštvo, je globoka bolest in je očitanje, ki bije na srce kakor s kladivom.«

(Cankar, 14).

Da gre za zdrs, izda zadnja poved črtice: »Na slepo je posegel človek v neznano življenje in je bil ubijalec.« (Ibid.) Tu Cankar ne pušča nobenega dvoma: odnos človeka do nečloveške živali je odnos do neznanega (ne more si lastiti same biti te živali) in za poseg je posledično slep. Tukaj se avtor še močneje približa Deteli, ko slednji zapiše: »Nihče ne more čutiti nobene živali, tako kot ona čuti sebe.«

Toda kljub razmejevanju človeka od drugih živali gre za kompleksnejši proces, ki sestoji iz odmikanja in primikanja. Če je po eni strani nujno človeka razlastiti, ko na simbolni (pa tudi stvarni) ravni poseduje nečloveško žival, ju s tem razvezati, je po drugi strani tudi nujno pokazati na bližino, vsaj do te mere, da lahko neljudi sploh »dojemamo«.

Tudi v naslednji črtici (Majska noč) imamo opravka s sovo oziroma sovami in zdi se, da tudi z brisanjem (nekaterih) mej med človekom in drugimi živalmi, vsaj tistih, ki so začrtane med bazičnimi občutki oziroma odnosi. Najpomembnejši element je morda vprašanje odnosa med materjo in otrokom(a), zlasti z upoštevanjem siceršnjih Cankarjevih literarnih motivov.

V zgodbi mežnar prinese dve mladi sovi, ki ju naselijo v kletko tik pod pripovedovalčevim oknom (pripovedovalec jima pripiše vdanost v usodo, ki jo razbira v njunem pogledu), vzporedno pa smo priča podobi človeške matere in sina edinca, ki mirno zaspi v njenem naročju. Kasneje se mati odloči, da bo počakala na prihod matere mladih sov, jo zaprla v klet in dala nagačiti kot okras. Ko sovo ujamejo, smo hkrati priča prizoru, v katerem se tudi njen sin zbudi in zajoka. Črtica se zaključi z odstavkom:

»Nesramnež! Jutri boš pisal o svoji materi, se boš ganljivo cmeril, boš do nebes poveličeval svojo ljubezen in njen spomin!«

(Cankar, 18)

Zdi se, da avtor s pripovedjo začrta koordinate odnosa med materjo in otrokom na dovolj splošen način, da ga lahko razume čezvrstno. Lahko vidimo, da ne skuša enačiti enih in drugih odnosov, niti odnosa med sovami metaforizirati v imenu človeškega. Samoobtožba se pojavi samostojno, le vzpodbujena je z odnosom človek-nečlovek, ker pripovedovalec zazna soroden mehanizem v materinskem odnosu pri enih in drugih bitjih. Zave se, da je bil priča uničenju vezi med materjo in otrokom, ki ga ni skušal preprečiti, kar zadostuje.

V naslednji črtici z naslovom Muhe bližina človeka in drugih živali ni v ospredju. Kljub temu pripovedovalec z opisovanjem trpljenja muh, ki pa niso antropomorfizirane, pripozna njihovo subjektiviteto. Osnovna zgodba je preprosta: pripovedovalec govori o sosedovem šestletnem otroku, ki ga pogosto obiskuje, saj deček rad posluša njegove »razbojniške zgodbe«. Toda v Muhah je situacija obrnjena in tako šestletnik (z očmi, ki »gledajo preveč razumno in hladno«) postane tisti, ki pripoveduje pripovedovalcu oziroma mu celo fizično pokaže, »kako umirajo muhe«. Po pretresljivih opisih umiranja muh se črtica izteče v podobi šestletnika na dvorišču, kjer so se »dekletca ljubosumno prerivala krog njega, on pa je ostal tako miren in hladen kakor takrat, ko je gledal na gručo muh …« (Cankar, 27), k čemur pripovedovalec doda, da ga je obšla »tiha groza«.

Ponovno imamo opravka s pogostim Cankarjevim motivom, tokrat z očmi, ki so, če se poigram z znano avtorjevo mislijo, »mrtev aparat«. Zdi se, da avtor tukaj stopi na pot, ki sem jo že začrtal v prejšnjih besedilih o podobi nečloveške živali v slovenski literaturi: vloga racionalizma v odnosu človek-nečlovek. Toda šestletnik pri Cankarju ni več zataknjen med predmoderno in moderno ali razsvetljensko in nerazsvetljensko paradigmo, kot na primer Lovre Kvas v Desetem bratu ali Fran Erjavec v svojih »živalskih spisih«3Besedili sta dostopni na: https://www.animot-vegan.com/lokalno-obarvani-jurcic/ in https://www.animot-vegan.com/na-nasem-kratkem-sprehodu-smo-videli-in-slisali-mnogo-zivali/., temveč se zdi, da je že povsem potopljen v svet hladnega racionalizma in moderne.

Zanimivo je, da je tukaj vendarle zaslediti nekaj nenavadnih vzporednic prav s pisanjem Frana Erjavca. Način, na katerega pripovedovalec opisuje boj muh za lastno življenje, lahko mestoma prikliče spomin na Erjavčevo besedilo Mravlja, le da so tam žuželke neprimerno bolj antropomorfizirane. Neprimerno več sorodnosti je najti med Muhami in Erjavčevim besedilom Žaba, kjer pripovedovalec (oziroma Erjavec) gre k sosedu, da bi ga ta učil o žabah. Izkaže se, da sosed (profesor) žabe preučuje malodane na način vivisekcije in je torej povsem potopljen v razsvetljensko paradigmo, ki vključuje tudi testiranje na živalih. Seveda pa pri Erjavcu med spoznavanjem in načinom spoznavanja ni trenja, pripovedovalcu se ne zastavljajo etiška vprašanja, ker je na lovu za »podatki«. Lahko trdimo, da so Muhe nekakšen Erjavec gone wrong: čeprav želi pripovedovalec sprva spoznati, »kako umirajo muhe«, tekom črtice pride do psihološkega razvoja in posledično spoznanja o etiški zagati, ki ob tem nastopi.

Nosilec dejanja (šestletnik) kot mlajša oseba nastopi kot nekakšen glasnik prihodnosti (gre za tedaj priljubljene predikcije glede zeitgeista 20. stoletja?), kar je morda podkrepljeno tudi z zanimanjem, ki ga zbuja pri dekletih, torej z reprodukcijo »mrtvega aparata« preko družinske paradigme.

Črtici Psi in Firbec ne ponujata sorodnega preboja, vendar se prepričljivo vklopita v paradigmo vzpostavljanja nečloveških živali kot samostojnih subjektov s psihologizacijo nastopajočih psov, ki pa tudi tukaj ne zapade v morebitno antropomorfizacijo.

Če se do te točke črtice Iz tujega življenja zdijo etiško nekako splošnejše, če se torej zdi, da priznavajo človekovo izkoriščanje v odnosu do drugih živali le v tistih plasteh, ki so splošno razumljene kot etiško sporne, se v črtici Lisjak (umeščen med Pse in Firbec) zgodi zanimiv prelom. Zgodba se začne s podobo lisjaka, ki se je (priklenjen na verigo) smrtno ponesrečil, zaradi česar so si lastniki omislili drugega. Ko se je temu nekoč uspelo iztrgati z verige in upleniti domačo kokoš, so ga ženske s kmetije ubile.

Črtica se zaključi z naslednjimi besedami:

»Zakaj ste to storile … kako ste mogle to storiti?«
»Če pa je piščance kradel!«
Takrat smo obedovali ocvrte piščance.(Cankar, 38)

Zadnje vrstice črtice povzročijo močno vsebinsko in etično trenje ter razkrijejo status nastopajočih nečloveških živali. Lisjak je kot lopov kaznovan s smrtjo, piščanci so lastnina, fokus ni njihova smrt kot taka, ampak dejstvo kraje (torej njihova življenja ne premorejo inherentne vrednosti). Naposled se v zadnji povedi (za črtice v ciklu je pogosto, da je osrednja poanta izpisana povsem na koncu) odpreta vprašanji specizma in tudi karnizma. Najprej specizem nastopi že v problematizaciji splošnejšega odnosa do živali (ta raven obstaja tekom celega cikla), nato pa še v razliki razumevanja človekove pravice do uporabe piščanca in lisjakove pravice do uporabe piščanca – če je za ubijalke lisjaka (torej ženske, ljudi) sprejemljivo, da uporabijo piščanca (in ubijejo tudi lisjaka), pa ni tako pri lisjaku (nečloveku), temveč je dejanje razumljeno kot etiško sporno zaradi kraje. Tu se seveda odpre tudi vprašanje narave »kraje« kot take: Mar ni že udomačitev nečloveške živali za lastno korist mogoče razumeti kot krajo nečesa od nečesa? Denimo krajo lisjaka njegovemu naravnemu habitatu?

Toda kot sem že napisal, je tu pri Cankarju mogoče zaznati tudi zametek detekcije karnizma. Kakšna je funkcija stavka »Takrat smo obedovali ocvrte piščance.«? Po eni strani se zdi, da gre za kopičenje smrti, ki se zgostijo v bližini človeka (najprej lisjak, ki se zadavi, nato piščanci, ki jih ubije udomačeni lisjak, sledi drugi lisjak, nato pa še piščanci), po drugi gre za že omenjeno implicirano dvoličnost (človek piščanca sme obedovati, lisjak pa ne), po tretji pa si je poved mogoče razlagati kot pripoznanje etične vprašljivosti uporabe neljudi za prehrano. Na to nas napeljuje dejstvo, da so na ravni poteka besedila smrti piščancev na mizi sopostavljene s smrtmi piščancev, ki jih je ubil lisjak, in smrtjo lisjaka, ki so ga ubili ljudje.

V Kakaduju se nato cikel začne počasi zaokroževati (zdi se, da je zbirka črtic zastavljena tako). V uvodnih besedah preberemo:

»Vseokoli tebe je na tisoče življenj, ki jih ne poznaš in jim nikoli ne odgrneš brezdanjih skrivnosti.«

(Cankar, 45)

Misel, ki jo pripovedovalec razvija do konca odstavka, je podprta s primeri iz človeškega življenja, vendar je kljub temu v odnosu do samega cikla incipit Kakaduja mogoče razumeti tudi kot subtilni namig na nečloveška življenja, kjer se spet približamo »skriti zgodbi« z začetka Istrskega osla. Slednje je dodatno podprto z idejo kakadujeve kletke kot »ječe«. Ob informaciji, da lahko nekatere papige v ujetništvu živijo tudi po sto let in več, se pripovedovalec zgrozi, češ da si ni mogoče zamisliti takšne groze. Črtica doseže vrhunec v zadnjem odstavku:

»Videl sem pred seboj okrogle, rumene, v smrtni grozi strmeče oči kakadujeve. Njegove so bile, a bile so človeške.«
(Cankar, 49)

Zdi se, da se v tej povedi zgostijo nekateri idejni nivoji cikla, ki jih je mogoče spremljati od samega začetka. Priča smo psihologizaciji kakaduja (smrtna groza), vendar ne moremo reči, da avtor že poseže po antropomorfizaciji. Tudi zadnji stavek, ki mu je to mogoče pripisati, velja brati nekoliko pazljiveje. Ne gre za to, da bi kakadu tukaj bil v vlogi substituta za človeka (oči so denimo človeške, ne pa človekove), obenem pa tudi samo dejstvo oči še ne implicira človeka. Toda čemu so vendarle bile človeške? Ponuja se razlaga, ki jo lahko spnemo z že omenjeno Cankarjevo mislijo: »Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, – moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva …« (iz Epiloga Vinjet). Vsa ta čustva in lastnosti so tekom zbirke Iz tujega življenja pripisane tudi nečloveškim živalim in v njih ni mogoče zaznati izrazite antropomorfizacije, temveč kvečjemu nabor notranjih stanj in čustev, ki si ga z nečloveškimi živalmi delimo (ali lahko vsaj do neke mere upravičeno sklepamo, da si ga).

Ivan Cankar, Iz tujega življenja. Ljubljana: Beletrina, 2013 (eKlasiki)
Ivan Cankar, Iz tujega življenja. Ljubljana: Beletrina, 2013 (eKlasiki)

V epilogu Iz tujega življenja, ki nosi naslov Tuje življenje, Cankar razširi perspektivo. Če so se črtice same po sebi posvečale predvsem posameznim primerom in posameznim nečloveškim živalim, v epilogu spregovori o splošnejših značilnostih odnosa med ljudmi in neljudmi na podlagi poprej napisanih črtic in nekaj dodatnih primerov. Podoba je približno takšna: ljudem pripiše »samovoljno poseganje v življenje, ki ni njihovo«, zaradi česar jih razume kot grešne in vsakič, ko se jim približa nečloveška žival, jo hitro doleti smrt.

Tako v zaključnih taktih cikla pripovedovalec človekove akcije v odnosu do drugih živali zvede na pojem »smrti«, ki ga uporablja izrazito demokratično. Čeprav bi lahko zadnji povedi epiloga razumeli kot nekakšno kantovsko etiko, po kateri je človek, ki je neetičen do živali, posledično neetičen tudi do ljudi, saj zapiše: »Kdo pride zdaj na vrsto? Kdo ima oči še neizkljuvane? To je pravica, človek, kakor si jo bil sam ustanovil!« (Cankar, 52), vendarle tovrstna ideja ni izpisana dobesedno in zavisi od vsakokratne interpretacije. Glede na dejstvo, da tekom črtic spremljamo nedvoumne pripovedi o konkretnih nečloveških živali, se prej zdi, da avtor na tem mestu poseže globlje, k sami ideji ubijanja, ki kot takšna presega sam pojem človeškega in nečloveškega.

 

Zaključek

S pričujočim besedilom sem želel opozoriti na pogosto spregledan cikel Iz tujega življenja, ki je v zadnjem času, z vznikom kritične animalistike in ekokritike, doživel nekaj pozornosti, vendar še vedno nudi ogromno gradiva za natančnejše analize, iskanje vzporednic s sorodnimi literarnimi pojavi ipd.

Ob »pretresanju« tega dela Cankarjeve proze se mi zdi še posebej pomembno, da cikel črtic Iz tujega življenja prebiramo kot besedila o konkretnih nečloveških subjektivitetah, saj jih lahko le tako, kot sem skušal pokazati v besedilu, razumemo v njihovi polnosti, obenem pa razkrijemo novo, zanimivo (in tudi fascinantno) sled v Cankarjevem literarnem opusu.

 

Literatura:

Ivan CANKAR: Iz tujega življenja. Dostopno na: http://www.cloverleaf-mall.com/knjige/cankar/iz_tujega_zivljenja_cankar.pdf.

Ivan CANKAR, 1899: Vinjete. Dostopno na: https://sl.wikisource.org/wiki/Vinjete.

Aljaž KRIVEC, 2020: Lokalno obarvani Jurčič. Dostopno na: https://www.animot-vegan.com/lokalno-obarvani-jurcic/.

Aljaž KRIVEC, 2020: »Na našem kratkem sprehodu smo videli in slišali mnogo živali«. Dostopno na: https://www.animot-vegan.com/na-nasem-kratkem-sprehodu-smo-videli-in-slisali-mnogo-zivali/.

Boris PATERNU, 2018: Vprašanje novega branja Ivana Cankarja. V: Delo, 1. 12. 2018, dostopno na: https://www.delo.si/sobotna-priloga/vprasanje-novega-branja-ivana-cankarja/.

Anja RADALJAC, 2019: »To je pravica, človek, kakor si jo bil sam ustvaril.«. Dostopno na: https://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/to-je-pravica-clovek-kakor-si-jo-bil-sam-ustvaril/.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec
+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik in urednik

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *