Poročilo povzema predavanji Urške Breznik in Branislave Vičar s četrtih Dnevov boja proti speciesizmu, ki sta si zastavljali vprašanji kakšni so trenutni vplivi podnebnih sprememb na nečloveške živali ter kateri so vse sistemski problemi pri pridelavi palmovega olja, kot se kažejo v filmu Green.
Članek se odziva na performans ruskega umetnika, Petra Davidčenka, v katerem je performer pojedel živega netopirja ter si prizadeva za analizo umetniškega dejanja samega, kot tudi konteksta, v katerem se pojavlja in odzivov, ki ga je bilo deležno.
Določeni teksti, v katerih pišoče osebe tako ali drugače zagovarjajo rabo nečloveških živali v meni vzbudijo močan bes. Nato pa me prešine, da obstaja morda ne povsem naključen skupni imenovalec teh tekstov, vzorec, ki me navda z nelagodjem: »pišoče osebe« so praktično brez izjeme ženskega spola.
Koliko sredstev se namenja živinoreji – in kakšni so, po drugi strani, ekonomski učinki rastlinske prehrane?
Ena ključnih težav animalizacije je, da simbolno hitro zdrsne v realno, kjer pa smo pogosta priča (tudi skrajnim) oblikam nasilja. Še več; animalizacija nastaja z zavestjo o tem nasilju v realnem, kar pa je tudi eden od ključnih razlogov, da humanistični model (ki se uspe pripeti na kolonialističnega in imperialističnega /…/) ohranja trdno ločnico med človekom in (drugimi) živalmi.
Analiza klasičnega filma Le Sang des bêtes, ki je zastavljen kot dokumentarni film, ki temelji na dualizmu med prozaično podobo zunanjih okrožij Pariza in posnetki iz treh različnih klavnic.