Pod drobnogledom se je znašla knjiga Josephine Donovan: “Animals, Mind and Matter”, ki je v marsičem pričakovano delo ameriške ekofeministke in literarne teoretičarke, a se zdi, da gre še nekaj korakov dlje. Tako v okviru avtoričinega opusa, literarnih ved kot tudi vprašanja živali.
Huda risinja je v mladinski književnosti zelo dobrodošel rezultat prepleta ustvarjalne moči in znanosti, ki skozi duhovito besedo in ilustracijo približa človeškim mladičem in malo manj mladičem življenje (človeku) skorajda neslišnih in nevidnih gozdnih mačk, kot so risi in risinje. Pri branju pa je vendarle potreben ščepec kritičnosti.
Veganstvo je praksa, ki je v skupnosti, ki jo prakticira razumljena kot razmeroma preprosta in jasna. Po drugi strani pa je izven te skupnosti razumljena kot izredno striktna in “bolj papeška od papeža”. Ampak zbornik, ki ga jemljemo pod drobnogled skuša prevprašati vse naše predstave o umeščanju veganstva v družbo.
Kritična animalistika se k nekaterim besedilom vrača vedno znova. In nekatera med njimi so prav kratka (ali pa so dolga, a je za KAŠ zanimiv le kakšen odlomek). Štiri med temi so predstavljena v pričujočem članku. Adorno in Horkheimer, Nagel, Derrida in Komelj.
Razmišljanje o specifikah črnskega veganstva in temu pripadajočega boja za pravice živali na preseku vprašanja rasizma, seksizma, klasizma … Navdih: Aphro-ism, knjiga sester Ko.
Razmislek o obnovljenem razumevanju kozmologije. Ta se naj skozi prakso tealoškega ekofeminizma obrne od instrumentalizacije h gojenju sočutja. Od detronizacije Boga k ustoličenju Boginje. Toda, kaj to pomeni za živali in (sodobno) razumevanje spola?
Vabimo k branju pogovora s psihologinjo Mašo Blaznik, ki se ukvarja z vprašanjem šolanja mesark_jev klavk_cev. Kako ubijanje vpliva na odraščajočo (in drugo) populacijo in kaj to pomeni o našem inherentnem etičnem sistemu.