Tehnični podatki o knjigi Teater iz papirja Alenke Jovanovski (Margareta Mojsterin)

Literarna vrsta: poezija

Založba: KID Animot

Leto in kraj izdaje: 2023, Celje

ISBN: 978-961-96041-1-3

Cena: 18,00€ (poštnina za pošiljanje v Sloveniji: 1,8€)

za naročila pišite na: animotvegan@gmail.com

O vsebini

Nova pesniška zbirka Alenke Jovanovski za izhodišče vzame par iz Bulgakovovega romana Mojster in Margareta, ki ga postavi v pesniško in sodobno okolje.

Če se Mojster zdi dedič razsvetljenstva, se margareta od njega odmika, ga prevprašuje. Skozi preigravanje dveh svetovnih nazorov, ki meandrirata med prepletanjem in trenjem, na površje prihajajo vprašanja sodobnega družbeno-političnega in ekonomska trenutka, ki se pogosto spogleduje tudi z povsem konkretnimi aktualnimi vprašanji.

A v podtalju se skrivajo tudi večna vprašanja, tista o esenci živih bitij, o odnosnosti, o okolju. Sta Mojster in margareta resnično nezdružljiva ali je vendarle mogoče najti tudi kakšno kompatibilnost?

Teater iz papirja je bil leta 2024 uvrščen v bilten 10 Books from Slovenia.

Pesniška zbirka je bila z marcem 2026 uvrščena v ožji izbor za nagrado VELENJICA – ČAŠA NESMRTNOSTI.

O avtorici

Alenka Jovanovski je pesnica, esejistka, literarna kritičarka, urednica in književna prevajalka iz italijanščine in angleščine. Je dobitnica Stritarjeve nagrade za mlado kritičarko, nagrade vitez(inja) poezije 2004 in Veronikine nagrade 2019 ter avtorica pesniških zbirk Hlače za Džija (2012), Tisoč osemdeset stopinj (2018), Mojster in margareta (2023) in monografije Temni gen: estetsko skozi prizmo mističnega izkustva (2001).

Iz spremne besede Anje Radaljac

“Če Mojster svojo stisko povnanja, če jo pripenja na zadeve javne sfere, margareta svoje stiske ne projicira nikamor, temveč jo na nekem nivoju posvaja in prav na mestu posvojitve se zgodi transformacija, ki margareto odrine iz bolečine. Vzporedno gre Mojster skozi soroden proces, medtem ko postaja ženska; spreminja se njegov jezik in tudi razmerje do sveta in sebe v svetu.

V tem smislu v Teatru iz papirja nastopajo tudi nečloveške živali in rastline. Zbirka jim odpira prostor tako, da pripoznava stikanja »naših« in »njihovih« izkustev ter prehodnost bivanjskih izkustev, ki jo je mogoče gojiti tudi onkraj raznovrstnih razlik in razločkov.

V tem prepletanju se zastor teatra iz papirja raztrga; namesto dveh likov, ki se dopolnjujeta, pesniško zbirko nadaljujejo pesmi, v katerih ni razcepa subjekta na dva dela, temveč enovito, telesno izkustvo; zlasti v pesmi za krik vidimo, na kakšen način pesniška zbirka, ki se je začenjala kot teater, prerašča v živo telesno izkustvo, ki ga je mogoče posvojiti in prenesti onkraj njenih strani; iz poskusa srečevanja, sobivanja z bolečino, prepletanja in avtonomnega bivanja v lastnem izkustvu, ki pa ni ločeno od tujih, izrašča krik, kot nujen, čezvrsten, obenem pa zelo človeški izraz, ki ne potrebuje (več) artikulacije, temveč je zadosten v svoji izrazni moči, ki se napaja iz globine bivanjske izkušnje.”

• 10 pesmi Alenke Jovanovski (Animot)
• nenaslovljena pesem (Animot)
• pesem Svoje telo (Animot)
• intervju z Alenko Jovanovski v Delovi prilogi Harfa v vetru (20.3.2025)

Kolofon

Alenka Jovanovski – Teater iz papirja

knjižna zbirka: Animot

urejanje: Anja Radaljac in Aljaž Krivec

spremna beseda: Anja Radaljac

lektura: Ana Korošec

oblikovanje platnic: Nea Likar

Oblikovanje in prelom: PikaVejica

izdajatelj, kraj in leto izdaje: KID Animot, Celje, 2023

za založbo: Anja Radaljac

Za finančno podporo ob izdaji knjige se zahvaljujemo spletni trgovini https://vegansko.si/

iz kamene hiše, kjer verjame, da biva samostojno, iz

vetra v krilih lastovke, ko vzleti na pot domov, iz

vode, ki se jo napije iz svojih lastnih oči,

iz milnice soseda Lojzeta, ki z glitzi gobico drgne po

smetnjaku, ker je to edino smiselno početje v primeru odpovedi

ledvic, iz orkana moje matere, ki ji je izruvalo zobe,

iz bele breze trepetlike, ki kljubuje času in gosenicam,

iz drhtenja v dlaneh mojega očeta, ki nečesa (a česa?) ne more

ustaviti, iz strupene lasnice, s katero se praskam po lasišču, iz tega,

da te ljubim globoko,

in se v tej svetlobi ne morem dotakniti

ne tebe in ne sebe kot lastnine.

Nedotaknjenost žari, bolj kot koža v prvem jutru.

Vonj ima po dobri misli.

Včasih ima moje telo predstavo, da je prostor

zanj samo še v prostoru pesmi – svetlem, sipkem.

Telo, če hoče, najde zatočišče izven.

Zagozdi se v razmak med možnim in nemožnim, med

osteklenel pogled mačka, ki boleha za levkozo,

in roko, ki se nezadržno bliža skrivališču med cipresami.

razmaku se potem razširi, bliskovito:

v tisto z izproženimi kremplji

in tisto, kar z vso nežnostjo potuje proti

smrčku, proti edini in moteči,

kar naprej odtekajoči in

vztrajni kapljici krvi.

Mojster, medtem

V Uradu za Resnico hranijo

ugaslo strast:

izdelati herbarij za razstavo

človeških in živalskih biti.

Vsakdo, ki ga vstavijo v kartoteko,

se posuši kot lovor,

krhkost pridobi

ali pa rezilo.

V Uradu za Resnico delajo,

da se ne spoznajo,

ravnajo se po tem, da nekaj je

samo kot črno na belem.

Telesno bresti skozi temo

pomeni prepoznati žival v sebi:

brez upanja na sedanjost in prihodnost

ohraniti svoj plamen.

Mojster potuje z vlakom iz Ostrave, misleč, da gre v Brno

celine izločenih onemijo v trenutku

vsakič drugačna ponovitev

oprostite, pobralo mi je glas,

nisem vajen zadimljenih prostorov,

moj glas je skrhana žaga,

a se prireže skozi –

rečni galebi letijo gladko in sivo

skupaj smo v tem, bratje galebi,

in nebo je danes en sam spran moher,

moji prsti so ena sama peresa –

skupaj smo v tem, bratje galebi

tule v vlaku, od koder

se ne moremo umaknit,

se pojavi vprašanje,

kako nagovoriš žival v sebi.

fasade zletijo mimo in se vračajo,

sveže oprane rjuhe se napnejo

dihajo, kot bi bile ljudje, in ne odpadejo

nagovorit žival v sebi je

sleči svojo belo rjuho

in biti brez platen za projekcije

samo križanka, ki jo rešuje

soseda v kupeju

ta križanka, utripajoč časovni stroj,

se bere v štiri strani sveta hkrati.

rešuje samo sebe, kadar je motor

prižgan v središču:

presečišču vseh smeri.

Margareta pije kavo v Oazi

Območja, s katerih so pregnani

ljudje in živali,

ponujajo neslutene možnosti preprodaje.

Po stenah kavarne Oaza

poleg rastlin v dobrem dizajnu

raste tudi beseda LOVE,

izpisana v brstečih rdečih znakih.

Neslutene možnosti imetja črk.

Brezdomna gmota celic v kotu srka kavo.

Nekaj drugih brezdomnih gmot celic

se skriva po kotih in plete mreže.

– Pajčki, prijatelji, ki ste še živi!

Hotela sem zapisati druge verze,

a so poniknili, pregnani.

Zunaj tanki sneg in škripanje soli.

Noč v provinci, kot da ne zatone.

Znotraj tihi teloh v popku,

tako vroč, da vodo pije iz ledu.

Če bi razlaščena gmota celic

javno govorila,

kar trenutno in zares počne,

bi se razprla

vsa semena v puščavi

v neštetih, norih, divjih gibih.

Speak the truth, telo.

Mojster plava po pasje

Pisana površina izbir

in izbiram med dvojim:

“napravite mi to deželo isto”

ali “zapuščam splav norcev”.

Pes torej skoči.

Kot ve in zna, pes plava.

Kljub ledeni dobi, kljub koncu upanja –

zaradi možnosti kljubovanja pes plava.

Samo to možnost ima: plavati

proti brzicam in ostrim kosom ledu.

Plavati onkraj vsake možnosti plavanja.

Kljub temu da plava edini in sam.

Plava, ker ne zna plavati.

Margareta, o goloti

Izbris mesa: to si velja zapomniti.

Ravno zaradi obscenega

prikazovanja trupel,

dekoriranih po letnih časih

ali modnih smernicah,

potem požrtih.

Še nekaj si velja zapomniti:

kako se sredi golega neba,

med vejami še nepomladnega drevesa

kljub vsemu pojavi

iz gole gline pregneteno

v ustih košček za koščkom prinešeno

gnezdo,

golo

kakor upanje.

Dali so mi žvečit sence,

pričakovali so,

da bom nehranjena umrla.

Moja golota pa je tu še vedno.

Golota upanja:

tanek epitelij, iz katerega

ob negi

izraščajo krila.

Margareta opazuje

v dolini smrti

je padlo 18 litrov vode

na kvadratni meter

semena niso bila mrtva

samo prebudila so se

Mojster: uvidi

Rojeni za hojo po zemlji ljubijo trdnost.

O realnem bom zato poročal kakor o sanjskem:

ko sem prijahal na oslu,

so me pogoltnile kamere

in me pretvorile v kronanega osla.

Na oknu je počivala črna sestradana muca.

Prebodel jo je žarek

in kri se je ulila iz gobčka.

Vzel sem jo k sebi, znamenje je bilo.

Strada, kdor zmore zdraviti.

Boln človek pa kakor Midas v zlatu, nikoli sit.

Iz človekoljubja širi bolezen.

K sebi ju vzamem, znamenje je.

Sanjam tvoje lice: na tisoče slanih planetov.

Za njimi ostajajo komaj opazne razjede.

Vidim in vzamem jih k sebi:

znamenje je.

Mojster, na sprehodu

smrti drugih bitij mi grejo

skozi hrbtenjačo kot blisk

življenja, svojega in drugih,

še nisem izkusila na ta način, pa bi rada

enkrat, resres

od sramnih kosti pa do lasnih konic

morda je samo fantazma

skozi vlažno obliko prsti samo tipajo

deževniki

na osušenem asfaltu agonija:

slepota jutra zatem, tega me je strah –

v vsakem primeru

in brez umika:

zdržat svetlobo v dvojni celoti.

Margareta, poslednje

kamor koli grem,

me spremljajo ptice.

od ranjljivosti k rahlosti:

najdaljši korak.

Moje telo

Moje telo je sestavljeno iz več kot petih elementov:

iz kamene hiše, kjer verjame, da biva samostojno,

iz vetra v krilih lastovke, ko vzleti na pot domov,

iz vode, ki se jo napije iz svojih lastnih oči,

iz milnice soseda Lojzeta, ki z glitzi gobico drgne po smetnjaku,

ker je to edino smiselno početje v primeru odpovedi ledvic,

iz orkana moje matere, ki ji je izruvalo zobe,

iz bele breze trepetlike, ki kljubuje času in gosenicam,

iz drhtenja v dlaneh mojega očeta, ki nečesa

(a česa?) ne more ustaviti,

iz strupene lasnice, s katero se praskam po lasišču,

iz tega, da te ljubim globoko,

in se v tej svetlobi ne morem dotakniti

ne tebe in ne sebe kot lastnine.

Nedotaknjenost žari, bolj kot koža v prvem jutru.

Vonj ima po dobri misli.

Včasih ima moje telo predstavo, da je prostor zanj

samo še v prostoru pesmi – svetlem, sipkem.

Telo, če hoče, najde zatočišče izven.

Zagozdi se v razmak med postavo in svobodo,

med osteklenel pogled mačka, ki boleha za levkozo,

in roko, ki se nezadržno bliža skrivališču med cipresami.

V razmaku se potem razširi, bliskovito:

v tisto z izproženimi kremplji

in tisto, kar z vso nežnostjo potuje proti smrčku,

proti edini in moteči,

kar naprej odtekajoči in vztrajni

kapljici krvi.