Določeni teksti, v katerih pišoče osebe tako ali drugače zagovarjajo rabo nečloveških živali v meni vzbudijo močan bes. Nato pa me prešine, da obstaja morda ne povsem naključen skupni imenovalec teh tekstov, vzorec, ki me navda z nelagodjem: »pišoče osebe« so praktično brez izjeme ženskega spola.
Na prvi pogled se zdi, da je prisotnost nečloveških živali skorajda neločljivo zvezana z obstojem basni. Vendar pa druga »temeljna značilnost« vrste neizogibno privede do tega, da se moramo vprašati, kakšna je ta prisotnost oziroma ali lahko sploh govorimo o resnični prisotnosti.
Jajčna industrija nečloveške živali lastnini ter izkorišča njihova telesa. Ko produkcija jajc pri kokoši upade, se jo zakolje. Piščance moškega spola se v jajčni industriji enodnevne bodisi melje, bodisi duši s CO2.
Mlečna industrija je prepletena z mesnopredelovalno industrijo, saj je njen stranski odvod vzreja mladičev (pogosto samcev) za zakol, pomeni pa tudi izkoriščanje teles in rodil samic različnih vrst sesalcev (navadno krav). V vseh oblikah reje so nečloveška bitja izkoriščana ter lastninjenja, z njihovimi telesi pa upravlja njihov lastnik. Celokupno zajema mlečna industrija skupek etično nesprejemljivih praks.
Kljub temu, da se (zakonsko dovoljeni) lov v splošni javnosti pogosto še vedno prikazuje kot obliko ohranjanja ravnovesja v “naravi”, je lov za ekosisteme destruktiven, obenem pa ne moremo zaobiti dejstva, da vsak lov pomeni odvzemanje življenj čutečim bitjem in kot takšen nikoli ne more biti etičen.
Čebelarstvo pomeni lastninjenje in izkoriščanje neljudi za lastne (navadno profitabilne) namene ter zajema številne druge neetične prakse.