4. Spoštovanje živali

Oglejmo si pobližje, kako je v različnih kontekstih uporabljen koncept spoštovanja živali. Opredelili smo vsaj štiri različne rabe tega pojma.

4.1 Spoštovanje živali ne glede na neposredno škodovanje

Po mnenju nekaterih so določene prakse preprosto nezdružljive s spoštovanjem živali, ne glede na to, ali te prakse živalim dejansko neposredno škodujejo ali ne. Razmislite o naslednjih scenarijih: (1) Podjetje s hrano za pse plačuje lastnikom psov, da na slednje naslikajo logotip ali slogan podjetja. Barva ni strupena ali drugače škodljiva psom, ki jih poslikava ne moti. (2) Lovci pozirajo z divjimi prašiči, ki so jih pravkar ubili, z njihovimi trupli pozirajo v kvaziromantičnih položajih z namenom pridobiti domnevno smešne fotografije. Divji prašiči so mrtvi, zato jim ni več mogoče škodovati.

Dejanja v obeh scenarijih imajo neposreden učinek na živali, vendar jim jasno ne škodujejo, saj jim ni treba prenašati kakršnegakoli fizičnega, čustvenega ali psihološkega trpljenja. Kljub temu bi marsikdo pomislil, da sta oba primera vedenja nespoštljiva do živali. Zakaj? Morda zaradi mnenja, da je neka oblika živalske narave ali dostojanstva, ki zahteva to spoštovanje.¹ Morda gre za nasprotovanje neprimerni instrumentalizaciji živali, skozi katero so te obravnavane kot objekti človeške manipulacije in zabave namesto kot subjekti z lastno vrednostjo, bistvom ali z naravnim namenom. Vse našteto sovpada z RR, in sicer s spoštovanjem ali občudovanjem živali kot takih ali njihove funkcije. Morda pa gre za zavzemanje bolj pedagoškega stališča in skrb glede morebitnih posledic za druge živali in soljudi. Osebe, ki kažejo pomanjkanje tovrstnega spoštovanja do živali, bodo slednje namreč verjetneje zlorabljale tudi na druge načine, ki so neposredno škodljivi bodisi živalim bodisi soljudem. To ne samo da lahko vpliva na njihov odnos in vedenje do živali, ampak tudi splošneje, na razvoj njihovega značaja, z neželenimi posledicami za medosebne odnose.² Čeprav se tovrstna nagnjenja k omenjenim dejanjem vpletenih posameznic_kov ne izrazijo, lahko z dejanji samimi dajejo slab zgled drugim in s tem prispevajo k razširjenosti problematičnih družbenih stališč in vedenj.

Čeprav številne_i menijo, da so tovrstne interakcije nespoštljive do živali, iz tega nujno ne sledi, da tudi nasprotujejo uporabi, ubijanju in konzumiranju živali na načine, ki se jim zdijo spoštljivi. Tudi tiste_i, ki nasprotujejo vsakršnemu poskusu, da bi svoje pse spremenile_i v oglasni pano, bi jih morda v zameno za osvojeno nagrado z veseljem peljale_i na pasjo razstavo. Tudi tu gre do neke mere za instrumentalizacijo, vendar se zdi, da je ta v skladu z mnenjem lastnic_kov o tem, kaj je dovoljeno legitimno početje z živalmi. Tudi zgrožene_i nad nedostojnimi fotografijami z živalskimi trupli lahko podpirajo ubijanje živali za hrano. Čeprav je uboj drugega bitja za lastne namene dejansko najočitnejša oblika instrumentalizacije, so mnenja, da to ni v nasprotju s konceptom spoštovanja, niti se jim ne zdi, da bi šlo pri uboju za kršitev dostojanstva živali ali njenega naravnega namena. Tu spoštovanje torej ni uporabljeno v smislu upoštevanja interesov prizadetih (RC).

Povsem drugačna slika se pokaže ob upoštevanju vidika živali, ki jih ta dejanja prizadenejo. Človeška ocena o tem, kaj je spoštljiva uporaba živali, ima komaj kakšno zvezo z izkušnjo teh živali. Pri spoštovanju oseb gre za zaščito teh glede na njihove ranljivosti, ki izhajajo iz njihovih s sebstvom povezanih zmožnosti. V naštetih primerih pa spoštovanje dopušča resne kršitve interesov živali in jih hkrati zaščiti v pogledih, od katerih dejansko nimajo subjektivne koristi ali za katere jim ni mar. Z vidika živali sta smiselna le dva vidika spoštovanja, saj jih pomagata zaščititi pred dejanskim škodovanjem: z odnosnega vidika je to ustrezno izobraževanje, z vedenjskega vidika pa so to neposredne ali posredne ugodne posledice dejanj. Vse ostalo je nesmiselno.

4.2 Spoštovanje živali kot sredstev

Ta kategorija se do neke mere prekriva s prejšnjo. Tokrat je poudarek na širše razumljeni legitimni uporabi in instrumentalizaciji, ki se izvaja na spoštljiv način. Pri tem sta v ospredju dve praksi: tako imenovana humana živinoreja in etični lov oziroma lov s spoštovanjem do življenja. Ker je lov osrednji del naslednjega podpoglavja, se bomo v nadaljevanju omejili na obravnavo humane živinoreje.

Neki avtor pravi: »Spoštovanje do živali pomeni, da živali ne mučimo ali zlorabljamo po nepotrebnem, tudi če jih na koncu pojemo.«.³ Neki humani živinorejec (ki je očitno tudi precejšen filozof) pa trdi: »Krave krmimo s travo [in ne s koruzo], s čimer spoštujemo kravje bistvo.«. Odločno nasprotuje tudi prirezovanju kljunov perutnini in drugim praksam človekovega manipuliranja z živalmi za doseganje čim večjega dobička. Namesto tega se zavzema za oblike vzreje in reje, ki živalim, pred usmrtitvijo in zaužitjem, omogočajo, da živijo v skladu s svojim naravnim načinom življenja.⁴ Spoštovanje tu torej pomeni vrsti prilagojeno ravnanje in obenem uporabo, škodovanje in ubijanje živali za človeške namene. Tudi tu ne gre za samo instrumentalizacijo, temveč za njeno neprimernost. Ker neustrezna instrumentalizacija dozdevno vključuje elemente esencializma in velferizma, gre za sovpadanje RR in RC: občudovanja in spoštovanja na eni strani ter upoštevanja interesov na drugi strani.

Vrsti primerno in humano ravnanje ter preprečevanje krutosti sta nedvomno v interesu živali. Toda kaj v tem kontekstu natančno pomenijo nepotrebno trpljenje in krutost ali vrsti primerno ravnanje, ostaja v veliki meri nedorečeno. Običajno se trpljenje opredeljuje kot nepotrebno, kadar (i) ne služi pomembnemu človeškemu cilju ali kadar (ii) za dosego tega cilja obstaja alternativno sredstvo. Če pa škodljiva praksa služi pomembnemu človeškemu cilju in ni na razpolago alternativnih sredstev, se ta lahko šteje za legitimno. Seveda je popolnoma odvisno od ljudi, katere cilje štejejo za pomembne.⁵ Očitno drugi sogovornik uporablja pojem škodovanja v širšem pomenu; ne osredotoča se namreč le na primere izkustvene škode, kot so fizično, čustveno in psihično trpljenje, vključuje tudi metafizično zaznamovane pojme, kot sta bitnost in naravnost. Ne le da ni jasno, kaj naj bi pomenilo »kravje bistvo«; povsem skrivnostno ostaja tudi, kaj iz tega izhaja in zakaj naj bi bilo to sploh pomembno, saj se zdi, da se krava tega koncepta niti najmanj ne zaveda.

Naš filozofsko navdihnjen kmet doda še en argument: »Kultura, kot je naša, ki na rastline in živali gleda kot na nežive skupke protoplazemske strukture, namenjene spretni manipulaciji, ki je plod naše prevzetne domišljije, bo sčasoma z enako nespoštljivostjo obravnavala svoje državljane_ke in pripadnice_ke druge kulture.«.⁶ Kot da bi namigoval, da se nam bo maščevalo pomanjkanje spoštovanja naravnega reda, katerega del so tudi živali. Ta različica pedagoškega argumenta, omenjenega v zadnjem delu besedila, ima izrazito preudarno noto: konec koncev spoštovanje živali in narave prispeva k spoštljivim medosebnim in družbenim odnosom in deluje torej v našem interesu. Vendar se zdi, da se takšna nedvomno instrumentalna uporaba izraza težko šteje za pristen izraz spoštovanja do živali; kot tudi poskusi vnašanja metafizično obarvanih pojmov. Vse našteto dobro ponazarja veliko zmedo, ki spremlja ta koncept.

4.3 Spoštovanje živali kot enakovrednih subjektov in kot sredstev

To je posebna kategorija, ki obsega zlasti prakse staroselskih ljudstev, kot so ameriški_e staroselci_ke, Inuiti_ke itd. Njihova obravnava in odnos do živali se pogosto prikazujeta za etično ustreznejša od našega ravnanja z živalmi v tako imenovani sodobni civilizaciji – prav zaradi njihovega posebnega odnosa spoštovanja živali, vpetega v določen tradicionalni, kulturno ozaveščen pogled na svet. Na to obliko spoštovanja se pogosto navezujemo kot na vzorno, zato si jo bomo podrobneje ogledali.⁷ Zagotovo ne bomo uspeli zajeti vseh njenih razlik in značilnosti. Zato se bomo predvsem omejili na nekatere najvidnejše splošne značilnosti, ki so, ko gre za spoštovanje živali, skupne številnim kulturam. Zaradi nagnjenosti kritičnih razprav o praksah avtohtonih ljudstev k polemiziranju so potrebne tri uvodne opombe.

Prvič, glede na nedoumljive krivice, ki so jih domorodcem storile zahodne kolonialne sile, se kritika domorodnih praks (zlasti če je izražena z vidika zahodne kulture) velikokrat razume kot problematična.⁸ Čeprav se strinjamo z vsemi pomisleki glede preteklih krivic, menimo, da velja tudi nasprotno: s tem, da domorodnih kultur ne vključimo v kritično razpravo, namreč prispevamo k preteklemu krivičnemu ravnanju s tem, da ga nadaljujemo v sedanjosti. Ta način implicira, da jih obravnavamo kot odpadnike, kot ljudi, ki so (ali za katere menimo, da so) nesposobni kritičnega razmisleka ter kulturnega in moralnega napredka, torej ne kot enakopravne osebe.⁹ Vsak kulturni in moralni napredek temelji na kritični razpravi. In vse kulture so je sposobne. Razglasitev staroselskih praks za tabu pomeni zanikanje tega dejstva in resno kršitev načela enakopravnosti ljudi in spoštovanja oseb.

Drugič, izvor nekaterih sedanjih domorodnih praks (zlasti pri lovu na živali) je morda bolj kot s tradicijo in kulturo, kot se domneva, pogojen (ironično) s kolonialnim vplivom. Po trditvah nekaterih so bile_i na primer številne_i staroselke_ci Severne Amerike pred prvim stikom z zahodno civilizacijo kmetovalke_ci z bogato tradicijo in strokovnim znanjem pridelave poljščin. Njihova prehrana naj bi bila pretežno rastlinskega izvora.¹⁰ Lov se je v večjem obsegu začel šele, ko so jim zahodni kolonizatorji predstavili konje in strelno orožje.¹¹ To spoznanje nekatere domnevne staroselske prakse in trditve o njihovi pristnosti prikaže v povsem novi luči.

Tretjič, iz etičnih razprav je izvzet lov za samoohranitev, ki omogoča fizično preživetje, saj v tem primeru ni druge možnosti kot lastna smrt. Zato naslednja kritična razprava ne izključuje etične upravičenosti pristnega samoohranitvenega lova. Tudi nekatere prakse, ki jih v nadaljevanju kritiziramo, bi lahko imele svoje mesto v takšnem kontekstu. Kljub temu za večino sedanjih staroselskih lovskih praks ne velja merilo preživetja, saj je tako imenovana moderna civilizacija že dosegla tudi najbolj oddaljene dele sveta, kjer so na razpolago alternativni načini preživetja. Lov bi lahko zagovarjali, ne le z vidika ohranjanja fizične eksistence, temveč tudi z vidika ohranjanja kulturne dediščine in tradicije. To je že bolj problematično. Lahko namreč argumentiramo, da je kulturo in tradicijo mogoče ohraniti brez škodovanja živalim in njihovega pobijanja. Lahko bi na primer institucionalizirali simbolične različice lovskih praks ali izvedli vse pripravljalne postopke, poškodovanje in ubijanje pa izvzeli. Težko je tudi zagovarjati škodovanje in ubijanje kot ključna dela določene tradicije ali kulture, ki naj bi jo plemenitila. V nadaljevanju si oglejmo vprašanje spoštovanja živali pri domorodkah_cih, zlasti v kontekstu lova.

Spoštovanje ima na splošno pomembno vlogo v domnevno plemenitem odnosu do živali številnih domorodnih skupnosti. Ta odnos lahko med drugim vključuje naslednje prvine: (1) Spoštovanje je osnovano na poudarjanju podobnosti in medsebojne povezanosti ljudi in živali, ne pa razlik. Na živali se pogosto gleda kot na enakovredne subjekte ali celo družinske člane oziroma skupne prednike. Gre za primer RR v smislu spoštovanja ali občudovanja živali samih in njihovih funkcij. To ima praktične posledice. (2) Pri lovu in ubijanju živali se upoštevajo nekatera načela, med katerimi so najpomembnejša: zmanjšati trpljenje; poškodovati in ubiti le, kadar je to nujno (in ne za zabavo ali šport); uporabiti vse dele živali (z namenom zmanjševanja odpadkov in tudi števila ubitih živali). In nazadnje, (3) obstaja vrsta spoštljivih ritualov, ki vključujejo opravičevanje in zahvaljevanje pred lovom ali ubojem in/ali po njem. Tudi ti so vpeti v zapletene mitološke in metafizične predpostavke ter prežeti z njimi.

Kljub svoji metafizični vsebini so domorodni pogledi, ki poudarjajo filogenetsko kontinuiteto, pravzaprav skladnejši s sodobno biologijo in evolucijsko teorijo kot tradicionalnim zahodnim pojmovanjem odnosa med ljudmi in živalmi, ki z močnim ontološkim dualizmom ljudi in živali uvršča v kategorično ločene domene. Nekatera praktična načela, ki izhajajo iz tega, živalim dejansko koristijo. Upoštevanje načela zmanjševanja trpljenja zagotovo vsaj deloma prispeva k velferističnim standardom dobrega počutja živali, ki jih lovske prakse neposredno prizadenejo. Načelo staroselskega spoštovanja živali o prepovedi nepotrebnega ubijanja zagotovo pomaga preprečiti nekatere skrajnosti, kot so množično klanje živali ali ubijanje za zabavo in za posamezne dele telesa. Čeprav to ne koristi ubitim posameznicam_kom, koristi preživelim in s tem podpira celostno ravnovesje. Enako velja za načelo uporabe vseh delov telesa živali, namesto da bi jih pustile_i strohneti.¹² To so bolj ali manj vsi primeri upoštevanja interesov ali dobrobiti živali v okviru RC.

Staroselski odnos spoštovanja živali pa ni povsem neproblematičen; kot tudi niso nekatere njegove praktične posledice. Vprašljivo je, ali so motivi res tako plemeniti, kot se običajno domneva. Številni vidiki tako imenovanega spoštljivega odnosa ter njegovih preventivnih in zdravilnih obredov namreč izhajajo iz strahu pred povračilom oziroma iz skrbi, da bi duh ubite živali lovca preganjal in se mu maščeval. Pri tem se pojavi RF v pomenu strah pred nevarnostjo. V povezavi s tem je verjetneje, da je opustitev škodovanja živalim bolj stvar preudarnosti kot etike. Prisotna je tudi močna težnja po sklicevanju na dvomljive metafizične postavke, ki v funkciji mehanizmov za spoprijemanje s težavami služijo psihološki higieni. Staroselsko spoštovanje živali in spremljajoči obredi naj bi izvirali iz psihološke potrebe po kompenzaciji za občutek krivde ali notranji konflikt, ki sledi odvzemu življenja posameznice_ka.¹³ Nekatere_i staroselke_ci obeh Amerik na primer verjamejo v nekakšen vseobsegajoč krog življenja, v katerem imajo živali in ljudje skupne prednike ali z njimi tvorijo družinske vezi. V skladu s tem lov poteka v sodelovanju z živalmi, ki se z lovom strinjajo in se svobodno ponudijo kot plen ali se žrtvujejo v korist staroselske skupine. Te predpostavke se zlahka izkažejo za popolnoma zgrešene, takoj ko smo priča obupnemu in odločnemu boju živali za svoje življenje, ki očitno nočejo biti v tej dodeljeni vlogi. Včasih so metafizične postavke združene s povsem strateškimi premisleki: nekatere staroselke_ci odkrito priznajo, da spoštovanje izkazujejo v želji po uspešnem lovu. Prepričane_i so namreč, da se jim bodo predale in žrtvovale le spoštovane živali ter da jim lahko nespoštljivo ravnanje v prihodnosti prinese nesrečo. Zdi se, da je tovrstno strateško in instrumentalno razmišljanje težko združljivo s konceptom spoštovanja.¹⁴

Ne glede na metafizična in strateška vprašanja pa je bistvenega pomena naslednje: tudi če bi bil ta poseben tradicionalno in mitološko utemeljen odnos staroselskih skupin do živali, ki jih lovijo, neproblematičen z vidika motivov ali splošne ontologije, še vedno popolnoma zanemarja interese tistih, ki jih zadeva – živali kot čutečih posameznic_kov. Z njihovega vidika je namreč popolnoma vseeno, ali jih lovijo in ubijajo spoštljivo v okviru staroselskih praks in ob upoštevanju tradicionalnih pravil ali pa se jim to dogaja v povsem komercialnem kontekstu zaradi preračunljivosti in pehanja za dobičkom.¹⁵ Ali drugače: živalim je vseeno, ali lovec z njimi čuti neko povezanost in izvaja določene preventivne in zdravilne obrede spoštovanja, hvaležnosti ali opravičila ali pa jih ima zgolj za predmete in sredstva za doseganje svojih ciljev. Živali v nasprotju z ljudmi po našem najboljšem vedenju ne razumejo pojmov, kot sta spoštovanje in čaščenje, in ne razumejo vseh spremljevalcev, kot so lovčevi motivi ali duševna stanja. Kaj šele da bi verjele v kakršnekoli prefinjene metafizične predpostavke. Vendar pa doživljajo strah, paniko in fizično trpljenje med lovom in ubijanjem. Vsa domorodna retorika, ustvarjanje mitov in pripovedovanje zgodb ne zadoščajo, da bi zajeli vidik živali in njihovo subjektivno izkušnjo. Tudi tu ni nobenega znaka, da bi se živali rade in prostovoljno ponujale in žrtvovale v korist ljudi. In tudi če bi živali znale ceniti takšne izraze spoštovanja, bi bilo več kot vprašljivo, ali bi to zadostovalo za njihovo privolitev.

Če resno upoštevamo vidik posameznih živali kot čutečih bitij, obstaja še en, precej tehničen vidik avtohtonega lova, ki govori proti njemu. Zaradi avtentičnosti pogosto pomeni uporabo arhaičnih načinov lova in ubijanja ter uporabo preprostega orožja. To lahko povzroči večje trpljenje živali, zlasti kadar so cilj večje vrste živali z ustreznim orožjem, ki ne zagotavlja hitrega uboja, ali kadar je uporaba ustreznejšega orožja omejena iz ekonomskih razlogov.¹⁶ Sklepamo, da je z vidika doživljanja živali trpljenje pomembnejše od spoštovanja.

4.4 Spoštovanje živali kot enakovrednih subjektov s pravicami

V etiki živali pravice živali najstrožje določajo stališče glede moralnega statusa živali. V skladu s tem med ljudmi in živalmi ni nobene temeljne moralne razlike. Ljudi in živali izenačijo kot moralno enakovredne.¹⁷ Živali imajo tako kot ljudje nekatere temeljne neodtujljive moralne pravice.¹⁸ Te pravice ščitijo posameznice_ke pred tem, da bi postale_i zgolj sredstvo za doseganje človeških ciljev in da bi bile_i obravnavane _i kot predmet zgolj strateških in instrumentalnih ambicij. Pravzaprav se s stališča pravic živali zahteva temeljito in radikalno spremembo našega odnosa do živali in ravnanja z njimi. Ne problematizira se le način izvajanja nekaterih praks, temveč se sprašuje o etični legitimnosti teh praks. (V tem se razlikuje od klasičnega stališča o dobrobiti živali, ki meni, da obstaja temeljna moralna razlika med ljudmi in živalmi. V skladu s tem stališčem se živali lahko uporabljajo kot sredstvo za doseganje človeških ciljev – pod pogojem, da so deležne tako imenovanega »humanega« ravnanja. To pomeni zavračanje krutosti in izogibanje »nepotrebnemu« trpljenju. Pravzaprav velferistično stališče živalim ne podeljuje pravic, ki bi delovale kot varovalo proti instrumentalnim premislekom, temveč preprosto poziva k »humani« reformi uveljavljenih praks, katere cilj so izboljšave).¹⁹

Avtor prvotne formulacije te zamisli, ki vključuje tudi koncept spoštovanja, je pobudnik pravic živali, Tom Regan. Kantov koncept »spoštovanja oseb« Regan razširi na vsa živa bitja, ki jim določene kognitivne sposobnosti omogočajo samostojno življenje. Ta bitja morda nimajo popolne avtonomije, ampak nekaj, kar Regan imenuje izbirna avtonomija (angl. preference autonomy). Zanje tudi ne uporablja izraza osebe, ampak subjekti življenja (angl. subjects-of-a-life).

Regan jim pripisuje tako imenovano inherentno vrednost, kar pomeni, da izhaja iz njihove lastne vrednosti, ne glede na njihovo korist drugim. Prav zaradi svoje inherentne vrednosti imajo »živali temeljno moralno pravico do spoštljivega ravnanja, ki jo kršimo, kadar njim v škodo uporabljamo svojo fizično (pre)moč in znanje v želji po iskanju koristi zase«.²⁰ Z drugimi besedami: spoštovanje živali vključuje priznanje njihove lastne vrednosti, ne instrumentalizacije, temveč priznanje statusa nam moralno enakovrednih subjektov s temeljnimi pravicami, ki so namenjene njihovi zaščiti. Regan to zahtevo po spoštljivem ravnanju imenuje načelo spoštovanja (The Respect Principle).²¹

To stališče ima daljnosežne posledice: spoštovanje živali namreč pomeni, da živali ne smejo trpeti, da jih ne smemo ubijati in da jih sploh ne smemo uporabljati za človeške namene. Tu gre za RC, to je upoštevanje njihovih interesov. Ni treba posebej poudarjati, da ima takšno spoštovanje za živali veliko koristi, saj jih varuje pred resnim škodovanjem s strani ljudi.²² Spoštovanje kot tako jim ne koristi, saj večina živali verjetno ni oseb, ampak posledice, ki izhajajo iz priznanja njihovih pravic. V tem smislu se spoštovanje tako rekoč uporablja kot sinonim za pravice. Večina progresivnih zagovornic_kov živali, ki danes uporablja ta termin, ima v mislih prav omenjeni vidik spoštovanja.²³

5. Osebni interesi in zamegljena presoja – pogoji etičnega razmisleka

Glede na širok nabor razlag, ki jih očitno dopušča koncept spoštovanja živali, je treba opozoriti na še en potencialno izkrivljajoč dejavnik: naše osebne interese, ki nam lahko zameglijo presojo. Preden lahko razmišljamo in razpravljamo o etičnih vprašanjih na splošno ali v okviru odnosa med ljudmi in živalmi ter koncepta spoštovanja živali, se moramo spoprijeti z dejavniki pogojevanja. Ti namreč pomembno vplivajo na naše miselne postopke in rezultate. Osnovna težava je, da smo v tem pogledu močno pristranski. O teh vprašanjih namreč ne moremo razmišljati in odločati s strogo racionalnega stališča. Ta zamisel o objektivni presoji je iluzija. Kajti nismo se šele nedavno odločile_i, da bomo za zadovoljevanje svojih različnih potreb uporabljale_i in zlorabljale_i živali. Ustaljene prakse, ki vključujejo živali, so namreč predhodnice naših moralnih sodb o njih – tako z ontogenetskega kot s filogenetskega vidika. In seveda se nikoli nismo odločile_i, da bomo živali uporabljale_i, jim škodovale_i in ubijale_i na izključno racionalni osnovi. Pravzaprav smo bile_i vzgojene_i in socializirane_i – in zdaj živimo – v okolju, v katerem se je uporaba, škodovanje in ubijanje živali ter podrejanje njihovih življenj in počutja našim interesom vedno štelo za normalno, naravno in potrebno²⁴ – danosti, o kateri še nismo zares podvomili. Brez težav smo se navadili na vseprisotno uporabo živali, ki nam na različne načine koristi in na katero se zanašamo – in sicer veliko prej, preden smo o teh praksah sploh začeli kritično razmišljati. To morda v grobem pojasni obstojnost institucionaliziranega sistema izkoriščanja živali. V obdobju vse večjih pritiskov na ta sistem se množično sprožajo psihološki obrambni mehanizmi, ki služijo dvema namenoma. Po eni strani gre za ohranjanje našega vedenja in načina življenja. Ne želimo se odpovedati nam ljubim navadam in vedenju. Po drugi strani pa so povezani z našo moralno samopodobo, s podobo sebe kot moralnega subjekta, ki jo želimo ohraniti zase in pred drugimi. Odločno zavračamo, da bi bile_i označene_i kot dejavnik, ki prispeva k etičnemu problemu, saj bi to poseglo v našo samopodobo kot samopodobo moralnih oseb.

Nenazadnje nas sprememba obstoječega stanja ne zanima zaradi dejavnikov, povezanih s psihološko higieno. Z utrjenimi obrambnimi mehanizmi se učinkovito spopadamo s kognitivno disonanco, ki izhaja iz dejstva, da naša dejanja niso v skladu z našimi prepričanji in vrednotami. Pristranskost kot posledico naših interesov stabilizirajo različni psihološki obrambni mehanizmi, vendar vključujejo nevarnost, da bistveno izkrivi naše dojemanje, razmišljanje in presojanje o vprašanjih, povezanih z živalmi. Določenih spoznanj ne le nočemo uresničiti, temveč jih sploh ne želimo sprejeti, kaj šele da bi dejavno iskale_i informacije, ki nam povzročajo neprijetne občutke. To vodi v racionalizacijo; namesto da bi nas vodili resnični razlogi in namesto da bi se samokritično zamislile_i, pride do samoprevare. Nazadnje je edini namen vsega naštetega, da se izognemo potrebi po ukrepanju. To pokaže že površen pregled standardnih argumentov in utemeljitev, ki jih navajamo v prid našim problematičnim praksam, ki vključujejo živali. Brez premišljenih odločitev in dobrih argumentov nam ostane le zakrivanje lastnih skritih motivov.

Prav v tem se moralna obravnava živali bistveno razlikuje od drugih etičnih vprašanj. Večina v današnjih razsvetljenih in naprednih družbah zagovarja enakost ljudi in zavrača vsakršno diskriminacijo na osnovi spola, rase, narodnosti, vere ali političnega prepričanja. Eden izmed glavnih razlogov, zakaj se večina z veseljem strinja s tem, je, da zaradi tega ni treba bistveno spremeniti svojega ravnanja in načina življenja; torej s konsenzom ne izgubimo ali žrtvujemo ničesar, saj v večini primerov od teh diskriminatornih praks nimamo koristi. Povsem drugače pa je v primeru živali. Od diskriminacije živali imamo koristi vse_i. Kakršnekoli spremembe na tem področju zahtevajo spremembo vedenja, ki ima velike posledice in vpliva na vse vidike našega življenja, zaradi česar se pravice živali razlikujejo od vseh drugih vprašanj družbene pravičnosti.²⁵ Družbeno soglasje in pritisk sta tu precej manjša v primerjavi z omenjenimi krivicami do ljudi.

Precej malo verjetno je, da bomo kdaj popolnoma presegle_i svoje predsodke in racionalizacijo. Kljub temu je nujno, da vsaj poskušamo razviti zavedanje o tem vprašanju tako v vsakdanjem življenju kot v teoretskem razmišljanju. Menimo namreč, da se dobra filozofija ne bi smela podrejati osebnemu udobju, zato je lahko včasih tudi boleča. Morala bi biti kritična in načelna. Podobno jo razume Kant, ko pravi, da je »naloga filozofije soočanje s hokuspokusi, ki izhajajo iz nesporazumov, in njihovo izpodbijanje, ne glede na to, koliko cenjenih in priljubljenih zablod je pri tem uničenih«.²⁶

Sklep

Ali je spoštovanje živali pomenljiv koncept ali gre za prazne besede? Kot pri vseh kompleksnih vprašanjih je tudi tu odgovor večplasten. Na eni strani je dejstvo, da je spoštovanje uveljavljena in priznana družbena vrednota, pozivi k spoštovanju pa so pogosti elementi normativnega diskurza, kar jim daje pomembno pozivno moč.

Ker ima večina ljudi že neko osnovno razumevanje tega pojma, se lahko ta moč izkoristi v pomembne pedagoške namene, ki lahko vsaj pomagajo preprečiti nekatere ekstreme in uravnavati ravnanje ljudi z živalmi. Da nam misliti. Čeprav ta način do neke mere izpusti vidik živali, ima lahko še vedno velik etični pomen, saj se dotika motivov in stališč moralnih akterk_jev – ne zgolj posledic njihovih dejanj. In nazadnje, nedvomno je znak moralnega napredka že to, da sploh razpravljamo o konceptu spoštovanja živali. Pred nekaj desetletji – vsaj v zahodnih državah – bi bilo to nepredstavljivo.

Po drugi strani pa se zdi, da večina ljudi kljub začetni naklonjenosti konceptu tega ne razume najbolje in, kar je še pomembnejše, ne razume njegovih implikacij. Zlasti ostaja nejasno, katere prakse so združljive s spoštovanjem živali in katere ne – in katera merila pridejo v poštev. Razvidno je, da je koncept vse prej kot jasen. Naša analiza je pokazala, da obstajajo različni pomeni in različne možne interpretacije spoštovanja živali. Jasno je tudi, da različni ljudje iz tega pojma izpeljujejo zelo različne sklepe in menijo, da so z njim združljive zelo različne prakse in ravnanja – vse to zaradi dejstva, da v nasprotju s sebstvom za spoštovanje živali ni jasne referenčne točke. Še več: kot smo videle_i, so izrazi spoštovanja živali običajno povezani z asimetričnimi razmerji moči, zato vedno obstaja dodatna nevarnost, da zanemarimo vidik živali. K temu prispeva še en dejavnik: naši izraziti interesi za uporabo in zlorabo živali nam lahko zameglijo moralno presojo. Upoštevati moramo še, da so ljudje neskončno ustvarjalni pri racionalizaciji svojega problematičnega vedenja in zavajanju samih sebe, ko gre za zaščito njihovih neštetih preferenc in dragih privilegijev. Zato se pogosto nezavedno sklicujejo na enostransko spoštovanje živali, pri čemer vsaj do neke mere izpuščajo vidik živali, kar je pravzaprav nezdružljivo s samim konceptom. Potem obstaja nevarnost, da se vse govorjenje o spoštovanju živali skrči na floskulo ali, kot bi rekel Kant, hokuspokus. Tudi če je spoštovanje dobronamerno in ustreza vsem pogojem primernosti, imajo živali koristi le od vedenja, ki izhaja iz njega, saj zgolj koncepta ne morejo ceniti.

Koncept spoštovanja živali je torej lahko do neke mere smiseln, toda nezadosten, če ne pojasnimo, kaj točno pomeni in kaj so njegove normativne implikacije. Zdi se, da ga je treba uporabljati samo v ožjem pomenu spoštovanja pravic živali – v smislu upoštevanja njihove dobrobiti, interesov, potreb in ranljivosti ter v smislu ustreznega upoštevanja njihovih moralnih pravic. Vse našteto seveda pomeni spoštovanje v smislu upoštevanja interesov oziroma RC. Po drugi strani pa je morda bolj smiselno, da zadeve ne zavijamo v nejasno terminologijo, temveč rečemo bobu bob, in da se, kadar je to le mogoče, izognemo vsakršnemu govorjenju o spoštovanju.

Če želimo resno preseči antropocentrizem in s tem obnoviti odnos med ljudmi in živalmi, bo najbolje, da sprejmemo živali kot čuteče_i, inteligentne_i in družabne_i posameznice_ke s kompleksnimi potrebami in ranljivostmi – tako kot mi. Ko bomo to sprejele_i, si moramo priznati, da živali ne potrebujejo spoštovanja, temveč pravice.

prevod: Nataša Pucelj

Literatura

Bird, C. (2004): “Status, Identity, and Respect”. Political Theory 32, 207–232.

Darwall, S. (1977): “Two Kinds of Respect”. Ethics 88, 36–49.

Dictionary of Contemporary English (Harlow 2009).

Dillon, R.S. (2018): “Respect”. V: Stanford Encyclopedia of Philosophy.

Ellis, S. (2009): The Man Who Lives with Wolves, New York.

Feinberg, J. (1975): “Some Conjectures on the Concept of Respect”. Journal of Social Philosophy 4, 1–3.

Hänggi, M. (2001): Das große Fressen. Vir: http://www.mhaenggi.ch/texte/das-grosse-fressen (nazadnje dostopano 23.9.2022)

Höffe, O. (1993): Moral als Preis der Moderne – Ein Versuch über Wissenschaft, Technik und Umwelt, Frankfurt a.M.

Hudson, S.D. (1980): “The Nature of Respect”. Social Theory and Practice 6, 69–90.

Joy, M. (2010): Why We Love Dogs, Eat Pigs, and Wear Cows: An Introduction to Carnism, San Francisco.

Kant, I. (1903/11 [1968]): “Kritik der reinen Vernunft”. V: Kants Werke. Akademie Textausgabe. Bd. IV, Berlin.

Kant, I. (1907/14 [1968]): “Metaphysik der Sitten”. V: Kants Werke. Akademie Textausgabe. Bd. VI, Berlin.

Krebs, A. (1997): “Naturethik im Überblick”. V: A. Krebs (Hrsg.), Naturethik. Grundtexte der gegenwärtigen tier – und ökoethischen Diskussion, Frankfurt a.M., 337–379.

Kristof, N. (2013): “Treating Farm Animals with Respect”. V: The New York Times (splet). Vir: https://mobile.nytimes.com/blogs/kristof/2013/07/27/treating-farm-animals-with-respect/ (nazadnje dostopano 23.9.2022)

Laws, R. (1994): “Native Americans and Vegetarianism”, Vegetarian Resource Group Journal, September 1994.

Ostrander, M. (2011): “Joel Salatin – How to Eat Animals and Respect Them too, YES! Magazine” (splet). Vir: http://www.yesmagazine.org/issues/can-animals-save-us/joel-salatin-how-to-eat-meat-and-respect-it-too (dostopano 23.9.2022)

Petrus, K. (2015): “Human-Animal Studies”. V: A. Ferrari – K. Petrus (Hrsg.), Lexikon der Mensch-Tier-Beziehungen, Bielefeld, 156–160.

Pluhar, E.B. (1995): Beyond Prejudice: The Moral Significance of Human and Nonhuman Animals, Duke University.

Regan, T. (1983 [2004]): The Case for Animal Rights, Berkeley – Los Angeles.

Tuider, J. (2013): “Dürfen wir Tiere essen?”. V: Grazer Philosophische Studien 88, 269–280.

Tuider, J. – Wolf, U. (2013): “Gibt es eine ethische Rechtfertigung der Jagd?”. V: TIERethik 2013/2, 33–46.

Tuider, J. – Wolf, U. (2014): “Tierethische Positionen”. V: Bundeszentrale für politische Bildung (bpb). V: http://www.bpb.de/gesellschaft/umwelt/bioethik/176364/tierethische-positionen (dostopano 23.9.2022)

Tuider, J. (2015a): “Mitleid”. V: A. Ferrari – Klaus P. (Hrsg.): Lexikon der Mensch-Tier-Beziehungen, Bielefeld, 243–246.

Tuider, J. (2015b): Animal Rights Info – Simply Good Arguments. (spletna stran). Vir: https://animalrights.info/animal-rights/ (nazadnje dostopano 23.9.2022)

Tuider, J. (2016): Tierethik: Grundlegende Fragen und Positionen. Tierrechte Baden-Württemberg, 2/16, 20–21.

Tuider, J. (2017): “Gedanken zur Tierwürde”. Lebendige Erde 2/17, 18–19.

Wolf, U. (2012): Ethik der Mensch-Tier-Beziehung, Frankfurt.

Zahvaljujeva se Berndu Ladwigu, Kerstin Reibold in Danielu Lauu za njihove koristne pripombe k osnutkom članka.

Uvod

Eno od osrednjih načel živalsko-človeških študij je, da ni več mogoče zagovarjati antropocentričnega pogleda na svet: živali¹ ne smemo več obravnavati le kot predmete in sredstva za zadovoljevanje človekovih potreb, temveč kot čuteče, inteligentne posameznice_ke s samostojnim delovanjem in lastno osebnostjo.² Ta sprememba paradigme odnosa med človekom in živaljo vodi v zamišljanje novih oblik interakcije ob soočanju ljudi in živali – z znatnimi implikacijami znotraj polja etike. Ena izmed pomembnejših idej v tem kontekstu je spoštovanje. Omenjeno izraža splošnejše usmeritve. V zadnjih letih je namreč opaziti, da se pojem spoštovanja vedno pogosteje uporablja na vseh področjih, saj pozivi k spoštovanju postajajo del javnega življenja: to ne velja le za človeško sfero, ampak se nanaša tudi na druge vrste prejemnic_kov, kot so narava in seveda živali. Spoštovanje je kot splošno priznan pojem običajen del moralnega in političnega življenja. Toda zdi se, da tako v akademskem diskurzu kot v vsakdanjem razmišljanju globlje razumevanje in uporabo tega pojma spremlja precej nejasnosti in polemik.³ To je še posebej vidno, ko gre za vprašanje živali. O spoštovanju živali posledično ne govorijo le zagovornice_ki pravic živali, temveč tudi kmetje, lovci in druge_i, ki izvajajo prakse, ki živalim zadajajo trpljenje in smrt. Ljudje imajo na videz zelo različne in pogosto povsem nezdružljive predstave o tem, kaj je spoštovanje in kaj to vključuje. Ta zanimiva tema je seveda primerna za filozofsko analizo.

Vodilno vprašanje v naši raziskavi je: Ali je v našem odnosu z živalmi mogoča smiselna uporaba koncepta spoštovanja? Ali vendar obstaja nevarnost njegove razgradnje v prazne besede, ki nam služijo za olajšanje vesti in nam še naprej omogočajo izvajanje živalim škodljivih praks? Z namenom odgovoriti na zastavljeno vprašanje je besedilo strukturirano na naslednji način: Začne se z opredelitvijo besede spoštovanje in z razlikovanjem njenih treh različnih pomenov (1). Sledi predstavitev koncepta spoštovanja oseb kot izhodišče za našo razpravo (2). Nadaljuje se z analizo uporabe tega koncepta v odnosu do živali (3). Sledi obravnava spoštovanja živali in opis njegovih štirih različnih pojavnih oblik (4). Nato je na vrsti še premislek o pogojih etične refleksije ter splošno o njenih pasteh in njenem pomenu v danem kontekstu (5). Besedilo zaokroži opis večplastnosti pogleda na uporabo pojma spoštovanja živali.

1. Spoštovanje

Filozofska razprava na temo spoštovanja je precej zapletena in večplastna.⁴ Ker tukaj ne moremo obravnavati vseh njenih plati, se bomo omejili zgolj na tiste vidike, ki se zdijo pomembni v naši analizi. Začnimo s splošno slovarsko definicijo besede spoštovanje (ang. respect). Izraz izhaja iz latinskega glagola respicere, ki se prevaja kot pogledati nazaj ali ponovno pogledati in ima danes v splošni rabi vsaj tri glavne pomene.⁵

Prvi pomen besede spoštovati je občudovati/ceniti/upoštevati/globoko spoštovati (nemško Achtung/Bewunderung/Wertschätzung; latinsko reverentia). Nekoga lahko občudujete zaradi njene/njegove osebnosti ali delovanja in še posebej zaradi osebnih lastnosti, znanja, statusa ali spretnosti. Spoštovanje v tem pomenu izražajo stavki, kot sta: »Spoštuje jo kot igralko.« in »Spoštujem njegove dosežke, ki jih je dosegel kot predsednik.«. Tu se zdi, da je spoštovanje pogojeno z naklonjenostjo ali z načinom občudovanja neke osebe ali včasih ljudi na splošno, zaradi njihove osebnosti ali delovanja. Lahko gre za hierarhičen odnos, v katerem je tista_i, ki izraža spoštovanje, nekoliko podrejen_a osebi, deležni spoštovanja, ali pa se čuti podrejeno zaradi svojega družbenega položaja in podobno. Nehierarhičen odnos med enakopravnimi osebami, ki se medsebojno cenijo zaradi skupnih (visoko vrednotenih) lastnosti, označimo kot globoko spoštovanje oziroma RR (angl. reverence). Razen če ni posebej omejen na osebe, se RR pogosto nanaša na sebstvo: osebe veljajo za vredne spoštovanja zaradi svojih subtilnih zmožnosti in to jim daje pravico do priznanja njihovega polnega moralnega statusa.

Drugi pomen besede spoštovanje obsega ozir/upoštevanje/pozornost (nemško Beachtung/Berücksichtigung/Rücksichtnahme; latinsko observantia). Lahko ustrezno upoštevate oziroma se ozirate na čustva, želje ali pravice pomembnih drugih, ki jim ne bi smeli škodovati ali z njimi grdo ravnati. V tem pomenu se spoštovanje izraža v izrekih, kot sta: »Ta diktator ne spoštuje človekovih pravic.« in »Spoštujem tvoja čustva v tej zadevi.«. Tu se zdi, da je spoštovanje namesto do določenih oseb pogojeno s pozitivnim odnosom do določenih konceptov ali načel (kot so človekove pravice ali pravica do izražanja lastnih čustev) ali do splošnih osebnih lastnosti (kot sta razumskost ali delovanje) oziroma z občudovanjem teh. Iz konteksta je razvidno, da je zaradi implicirane vrednosti teh oseb spoštovanje do njih upravičeno, čeprav niso nujno predmet izrecnega občudovanja ali spoštovanja.⁶ Lahko bi rekli, da je mogoče spoštovati koncepte ali predmete, ki so deležni omenjene vrste spoštovanja, tudi če nam osebno niso všeč. To označimo kot spoštovanje/upoštevanje ali RC (angl. consideration). Kar zadeva osebe na splošno, RC do neke mere dopolnjuje RR: sebstvo velja za dragoceno lastnost oseb, zato je treba upoštevati njihove interese, potrebe itd. V nadaljevanju bomo videli, da to ne velja za živali. Za razliko od sebstva namreč pri njih ni privzete in jasne referenčne točke, ko gre za vprašanje spoštovanja. Ta praznina je zapolnjena z različnimi razlagami, kar vodi v nezdružljive in protislovne posledice ter do na splošno problematične rabe koncepta. Problematična raba škoduje tako živalim (ker ne upošteva njihovih resničnih interesov) kot tudi nam kot moralnim akterjem (ker povečuje tveganje za samoprevaro).

Tretji pomen besede se nanaša na previdnost zaradi strahu pred nevarnostjo (nemško Furcht/Vorsicht). Do nekoga ali nečesa, kar vam potencialno škoduje ali vas ogroža, ste lahko previdni. Ta pomen nosijo izreki, kot sta: »Ljudje bi morali imeti zdravo spoštovanje do orožja.« in »Kot mornar_ka spoštujem morje.«. Tu spoštovanje temelji na preudarnosti glede lastne varnosti in ne na etičnih ali moralnih premisah.⁷ To lahko označimo kot spoštovanje/strah RF (angl. fear).⁸

Kot bomo videle_i, se v razpravah o spoštovanju živali omenjeni pojmi pogosto prekrivajo ali združujejo. Doslej smo obravnavale_i le en vidik spoštovanja, in sicer odnosni: sem štejemo duševna stanja, kot so prepričanja, sodbe itd., pa tudi čustva in občutke. Te odnose lahko opredelimo kot resnične primere spoštovanja šele ob prisotnosti določenega vedenja. Tako se zdi, da naštete izraze spoštovanja nujno dopolnjujejo vedenja, opisana v nadaljevanju. Če neko osebo občudujete zaradi njenih lastnosti ali dejanj (RR), se morate med komunikacijo z njo vesti spoštljivo, da bi ji izkazali to spoštovanje.⁹ Če sprejmete dejstvo, da imajo druge_i pravice oziroma pravico do izražanja svojih čustev, misli itd. (RC), morate ravnati tako, da ne posegate v te pravice oziroma njihovo upravičenost do nečesa. In če se zavedate nevarnosti (RF), se s svojim ravnanjem ne izpostavljate tveganju, temveč upoštevate določena pravila oziroma načelo previdnosti.

Torej je ustrezna naslednja, čeprav površna opredelitev: spoštovanje vključuje odnosno in vedenjsko komponento.¹⁰ To pomeni, da se spoštovanje izraža skozi določena mentalna stanja, prepričanja, čustva in občutenja na eni strani ter ustrezna dejanja in vedenja na drugi strani. Odnos in vedenje pa se morata skladati, sicer nobenega od njiju ne moremo razumeti kot izraz resničnega spoštovanja. Ni ravno prepričljivo trditi, da spoštujemo X, hkrati pa ravnati na način, ki ni združljiv s spoštovanjem do X, ali obratno.¹¹

2. Spoštovanje oseb

Kot je bilo že omenjeno, se v zadnjih letih »spoštovanje« vse pogosteje pojavlja v različnih kontekstih. Moralna filozofija pa se tradicionalno ukvarja s »spoštovanjem oseb«, s konceptom, ki sega v obdobje Kanta¹² in je od takrat v ospredju številnih etiških teorij. Kot verjetno najmanj problematična uporaba tega pojma je slednja dobro izhodišče za našo razpravo.

V splošni rabi se beseda oseba pogosto uporablja kot sopomenka besede človek. V filozofskih razpravah pa ima ta izraz hkrati ožji in širši pomen. V kontekstu etike se oseba običajno uporablja kot termin za avtonomne, racionalne in moralne akterje. Osebe navadno izkazujejo vrsto subtilnih kognitivnih sposobnosti, kot so razum, samozavedanje, zavedanje časa in smrti, jezik (ali drugo sredstvo kompleksne komunikacije za posredovanje abstraktnih pojmov), moralno delovanje itd. Ta opredelitev je ožja, namreč vsi ljudje niso osebe v omenjenem smislu: v tej skupini so izjeme tako imenovani mejni primeri,¹³ kot so dojenčki, senilne, mentalno hendikepirane, možgansko poškodovane osebe itd. In širša v smislu, da lahko v to kategorijo štejemo tudi nekatera nečloveška bitja: nekatere živali, kot so primati, kiti in sloni, ter morda zunajzemeljska bitja.

Osebe običajno razumejo koncept spoštovanja zaradi svojih naprednih kognitivnih in komunikacijskih sposobnosti. Spoštovanje lahko izrazijo in ga znajo ceniti – ne le v smislu iz dejanj in vedenj izhajajočih koristi, temveč tudi v smislu, da cenijo vzrok teh dejanj, tj. odnos kot tak. Izhaja tudi, da osebe niso dovzetne le za posledice nespoštljivega vedenja, kot so telesne poškodbe in fizično trpljenje ter fizične posledice socialne izolacije. Dovzetne so tudi za odnos nespoštljivosti, saj lahko razpoznajo in razumejo razloge in namene telesnega in mentalnega škodovanja. Kadar se osebam odreka njihova avtonomija ali status osebe in enakopravnosti in kadar so izključene iz svoje skupnosti in ponižane ali kako drugače nespoštovane, jih samozavedanje o doživljanju nespoštovanja še bolj poškoduje. Pozivi k spoštovanju oseb so zato namenjeni zaščiti teh pred točno takšnimi oblikami škodovanja. Pomembno vlogo igrata že omenjena vidika spoštovanja: spoštovanje ali občudovanje tega, kar osebe so, in njihovih kognitivnih sposobnosti (RR) ter upoštevanje širokega nabora njihovih možnih interesov (RC). Jasne so normativne implikacije tega procesa.

Po drugi strani neosebe naj ne bi bile sposobne razumeti mentalnega stanja in motivov tistih, ki izražajo spoštovanje. To pomeni, da ne morejo ceniti njegove odnosne komponente in posledično niso občutljivi na njegovo pomanjkanje. Vse, kar lahko izkusijo, so vedenjski učinki spoštovanja ter druga mentalna stanja in ravnanja. Morda svoje psičke ne spoštujete zato, ker vas je v javnosti spravila v zadrego. Seveda bo slednja trpela zaradi vedenja, ki izhaja iz vašega nespoštovanja, na primer, ker jo okarate ali ignorirate. Vendar pa bo to vedenje težko doživljala drugače kot vedenje, ki izhaja iz vašega zlorabljanja, zanemarjanja ali brezbrižnega vedenja do nje. Ker ga ne bo doživljala kot resnično dejanje nespoštovanja, ne bo utrpela posledic tega zavedanja. To je ključna točka, ki si jo velja zapomniti. Ker živali ne morejo prepoznati niti dobronamernih izrazov spoštovanja, takšni izrazi ne morejo biti zadosten pogoj za uporabo tega koncepta v zvezi z neosebami.

3. Uporaba spoštovanja v primeru živali

Lahko bi ugovarjale_i rabi pojma spoštovanje v primeru živali na osnovi njegove prekrivnosti s pojmom oseba. Z vidika živalsko-človeških študij lahko trdimo, da je izraz oseba sam po sebi preveč antropocentričen in kaže na človeško aroganco, zato bi se ga bilo treba na splošno izogibati. Po drugi strani so vsi pojmi in izrazi, ki se jih domislijo ljudje, vsaj nekoliko antropocentrični. Pravzaprav je epistemološki antropocentrizem neizogiben glede na naše precej omejene načine dojemanja in organiziranja sveta.¹⁴ Če se termin oseba ne uporablja sinonimno terminu Homo sapiens, temveč kot oznaka za bitja z določenimi sposobnostmi, se zdi, da ni argumentov proti omenjeni uporabi.

Kritike uporabe izraza oseba se lahko nanašajo tudi na povezano vprašanje, in sicer na čezmerno poudarjanje kognitivne kompleksnosti ali – bolje rečeno – človeške kognitivne kompleksnosti. V nasprotju s tem bi lahko ugotavljale_i, da imajo živali morda veliko zapletenejša duševna stanja in kompleksnejše zmožnosti, kot jim jih pripisujemo. Morda so ta mentalna stanja in sposobnosti podobne našim, vendar jih bodisi ne opazimo bodisi si jih napačno razlagamo, ker se izražajo na zelo drugačen način. Morda pa so njihova mentalna stanja in zmožnosti v resnici precej drugačne, toda kljub temu razmeroma kompleksne. Ujeti v epistemološki antropocentrizem jih ljudje morda preprosto ne prepoznamo ali pa jih do neke mere celo nočemo prepoznati. Vsekakor nič od naštetega ne dokazuje manjše kompleksnosti ali popolnega pomanjkanja teh sposobnosti pri živalih. Če se torej oseba uporablja v dovolj širokem pomenu, ki vključuje doslej neznane oblike ali moduse inteligence, lahko v okviru živalsko-človeških študij opravimo z večino pomislekov v zvezi z rabo te besede.¹⁵

Toda tudi če bi se izkazalo, da nekatere pomembne kognitivne razlike v resnici ne obstajajo in torej niso problematične, je z vidika spoštovanja problematično vprašanje vzajemnosti komunikacije. Spoštovanje ustvarja poseben odnos med dajalko_cem in prejemnico_kom spoštovanja. To specifično razmerje se uresniči šele, ko dajalka_ec prejemnici_ku na nek način sporoči svoje mentalno stanje, bodisi verbalno bodisi neverbalno, z določenim vedenjem, prejemnica_k pa to sporočilo vsaj do določene mere ustrezno razume. Teorija komunikacije nas uči, da je tudi med človeškimi osebami treba premagati več možnih ovir. Vključene_i v komunikacijsko izmenjavo morajo govoriti isti jezik ali imeti skupno ozadje glede vedenjskih dogovorov, kot so določene geste in telesna drža. Kadar gre za spoštovanje (RR), lahko takšni dogovori vključujejo izogibanje neposrednemu očesnemu stiku, ohranjanje razdalje (v hierarhičnih odnosih), posebne načine približevanja ali verbalnega nagovarjanja itd. Če v znak spoštovanja do druge osebe izvedem določeno dejanje, mora ta oseba moje dejanje ustrezno razumeti in interpretirati. Ali drugače: izkazi spoštovanja so učinkoviti le ob ustrezni nameri in izrazu izkazovalke_ca in ustrezni zaznavi ter razumevanju s strani prejemnice_ka. Zaradi komunikacijskih šumov ali primanjkljaja skupnih dogovorov in moralnih načel se lahko izrazi spoštovanja izjalovijo tudi med osebami, ki izhajajo iz različnih kulturnih okolij. Ni treba posebej poudariti, da so v medvrstni komunikaciji te nevarnosti potencialno še večje, saj so komunikacijske ovire veliko večje, skupnih dogovorov pa skoraj ni. Udomačene živali, ki živijo v stiku z ljudmi, seveda lahko razvijejo neko osnovno raven razumevanja pravil, ki urejajo medvrstno družbeno interakcijo, in ta lahko spominja na nekakšno obliko spoštovanja. Poleg tega obstajajo seveda tudi znotrajvrstna in medvrstna vedenja živali, ki jih je mogoče razumeti kot zglede spoštovanja, kot so izogibanje neposrednemu očesnemu stiku, nekatera podredljiva vedenja (RR) ali zadržano vedenje v izogib poškodbam (RC). Kljub naštetemu so ti primeri zaradi ovir pri sporazumevanju med vrstami na tak ali drugačen način nenehno izpostavljeni možnosti napačnih interpretacij.

Nazadnje je tu še ena, precej bistvena ovira, ki bremeni koncept spoštovanja, in sicer njegova vzajemnost sprejemanja. Samo spoštovanje namreč ne zadošča, saj ga je treba tudi sprejeti. Če se prejemnica_k iz nekega utemeljenega razloga počuti neprijetno ob spoštovanja druge_ga, težko govorimo o pristnem spoštovanju. Razmislimo o naslednjem primeru: gladiatorja v starem Rimu sta pripravljena na spopad do smrti. Oba imata enako borilno etiko in enake vrednote ter spoštujeta drug drugega in to, kar počneta. Čeprav sta pripravljena drug drugega ubiti, to ne vpliva na njuno medsebojno spoštovanje, saj ju k temu dejanju zavezuje skupni kodeks, ki sta ga prostovoljno sprejela. Zdaj pa razmislimo o lovcu, ki namerava ubiti gorilo. Lovec trdi (in iskreno verjame), da spoštuje gorilo takšno, kot je, itd. Zaradi argumentacije predpostavimo tudi, da gorila ta koncept nekako dojame in razume njegov trenutni izraz, vendar ga iz očitnih razlogov noče sprejeti. Namesto tega poskuša lovca napasti ali mu ubežati. Lovec ustreli gorilo. Enostranska uporaba pojma spoštovanje lovcu v tem primeru omogoča, da se pri svojem početju počuti dobro in plemenito na račun gorile, z neupoštevanjem njenih interesov, želja in doživljanja. Zdi se, da ima ta enostranska raba pojma za učinek lajšanje vesti za izkazovalca na račun prejemnika. To je verjetno najpogostejši in najbolj problematičen primer uporabe tega koncepta v odnosu do živali: delno sklicevanje na spoštovanje (večinoma RR), ki običajno prikriva živalim škodljivo vedenje. Težava je ponovno v tem, da, ko gre za živali, referenčna točka RR ostaja nejasna in da je to referenčno praznino mogoče zapolniti z najrazličnejšimi razlagami o tem, kaj moralni subjekti pri živalih spoštujejo.

Ker v opisanem primeru ni vzajemnosti, se ta bistveno razlikuje od prej opisanih hierarhičnih ali nehierarhičnih odnosov RR. Dejansko tu dajalka_ec spoštovanja aktivno določa okoliščine, prejemnico_ka pa postavlja v pasiven in podrejen položaj.¹⁶ Gre za obraten hierarhičen odnos oziroma prikaz razlike v moči, ki je zaradi naše kognitivne in zlasti tehnične premoči skoraj vedno značilna za stike med ljudmi in živalmi.¹⁷ Izražanje spoštovanja skozi nadrejenost, pušča prejemnice_ke v položaju, ki se ne sklada s samim konceptom spoštovanja.

Ni treba posebej izpostaviti dejstva, da so poleg omenjenih vidikov za aktualizacijo spoštovanja potrebni tudi dodatni pogoji: ne glede na to, ali spoštovanje ponujamo, sprejemamo ali zavračamo, mora tudi situacija sama upravičiti izraze spoštovanja: kriminalno osebo lahko na primer spoštujejo njeni zavedeni vrstniki, čeprav si ne zasluži spoštovanja za svoja dejanja; in tudi obratno, travmatizirana žrtev zatiranja morda ne zmore užiti ali sprejeti svoje pravice do spoštljivega ravnanja. Spoštovanje torej tudi ni zgolj odvisno bodisi od sprejetja bodisi od same zmožnosti sprejemanja s strani prejemnice_ka.

Kot je razvidno iz naše razprave, morajo biti za ustrezno uresničitev izrazov spoštovanja izpolnjeni vsaj trije pogoji: (1) dovolj razvite kognitivne sposobnosti, ki omogočajo kompleksno abstraktno komunikacijo; (2) uspešna komunikacija, tj. razumevanje pogojev, ki tvorijo koncept; in (3) vzajemno soglasje, to pomeni, da mora biti vsak izraz spoštovanja s strani dajalke_ca ustrezno sprejet s strani prejemnice_ka, kar nujno izključuje nadrejeni položaj moči, ki bi udeleženki_cu spoštovanje vsilil. Naše trenutno znanje o večini živalskih vrst kaže na naslednje: nimajo potrebnih kognitivnih sposobnosti – ali pa jih vsaj trenutno ne moremo pravilno razbrati in razumeti; komunikacijske ovire za dogovarjanje o abstraktnih pojmih so previsoke, skupni dogovori pa so preveč pomanjkljivi; z njihove strani ni sprejemanja izrazov spoštovanja, zlasti v zvezi s škodljivim človeškim vedenjem, ki vodi v njihovo trpljenje ali usmrtitev. Živalim bi seveda koristilo dobronamerno in zadostno spoštovanje, vsaj zaradi vedenja, ki izhaja iz tega. Nazadnje se zdi, da številni argumenti govorijo proti uporabi tega koncepta pri živalih, vsaj z njihovega vidika, in sicer glede na množico kompleksnih izzivov in glede na dejstvo, da pri živalih ni jasne referenčne točke vrednotenja v smislu RR, ki bi vodila v jasne normativne posledice za RC, ter glede na dejstvo, da živali ne razumejo mentalnih stanj, ki motivirajo izražanje spoštovanja. Kljub temu je njegova uporaba razširjena.

prevod: Nataša Pucelj

Do drugega dela članka lahko dostopate s klikom na to povezavo.