Cinična skrb
Dober mesec dni po objavi videoposnetka, ki so ga posnele_i aktivistke_i društva AETP (na Animotu smo o tem že pisale_i), se odzivi nanj še vedno kopičijo, aktivistke_i pa so že objavile_i novi, daljši videoposnetek, ki so ga v prejšnjem tednu najprej posredovale_i Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) in nekaterim medijem. Dokazoval naj bi resničnost trditev ob objavi prvega videoposnetka o tem, da so bili vsi posnetki posneti na farmi v Ljutomeru.
Odzivi ob teh objavah so se namreč osredinili okoli dveh očitkov aktivistkam_om; prvi je izpodbijanje izjave društva AETP, da so bili vsi posnetki pridobljeni na eni sami farmi, drugi pa je ta, da so aktivistke_i s svojim snemanjem morda v hleve vnesle_i kako bolezen.
Prvi očitek seveda zvaja s problema; posnetki so tukaj in v širši konstelaciji pričajo o hudem trpinčenju nečloveških živali v sodobnih rejah, ne glede na to, kje so bili pridobljeni (s tem nikakor ne nakazujem na to, da dvomim o tem, da so nastali na ljutomerski farmi); UVHVVR se s tovrstnimi poskusi zvajanja s problema najbrž vsaj v določeni meri poskuša zavarovati pred razkrivanjem pomanjkljivosti lastnega inšpektorskega dela; novinarski prispevki so že poročali o tem, da je farmo v Ljutomeru veterinarska inšpekcija nazadnje obiskala leta 2016, veterinarke_ji koncesionarke_ji, ki naj bi na živinorejskih gospodarstvih opravljale_i letne preglede in ki jih za ta namen plačuje država, pa so jo nazadnje obiskale_i leta 2018.
Toda četudi je tovrstno pomanjkanje nadzora v reji samo že po sebi problematično, ne smemo pozabiti, da inšpekcija preverja predvsem to, ali farme delujejo v skladu z zakonodajo; zakonodaja pa v reji določa pogoje, ki so za vrste popolnoma neprimerni in neetični (onemogočanje gibanja, tesni prostori, zaprtost v hleve, preveč posameznic_kov na pretesnem prostoru … ki imajo za posledico pojave depresije, anksioznosti, bolezni, poškodb), obenem pa nam že samo dejstvo, da poznamo zakonodajo, ki ureja področje reje živali, seveda pove tudi to, da je vzrejanje živali za (to) državo samo po sebi sprejemljivo; toda z vidika pravic živali nam ne more iti za vprašanje načina vzreje, temveč za dejstvo o obstoju reje (lastninjenja nečloveških živali in uporabe njihovih teles, ki se praviloma konča z zakolom) kot take. Tisto, kar je etično nevzdržno, je uporaba tujega telesa in ne le način uporabe telesa.
Z upoštevanjem tega širšega družbenega konteksta tako tudi ne more presenetiti, da z UVHVVR sporočajo, da so po objavi posnetkov farmo v Ljutomeru sicer obiskale_i, vendar niso našle_i »večjih nepravilnosti«. Smrti prašičkov v reji, poškodbe in preležanine poskušajo odpraviti z normalizacijo; sporočajo, da se takšne reči v reji »pač dogajajo«, ne da bi se pri tem kakorkoli ukvarjale_i z vprašanji, kot sta zakaj se takšne reči »pač dogajajo« in ali ni morda sistem, znotraj katerega so tovrstne reči normalne, inherentno neetičen. Iz normalizirajočih izjav, lahko razberemo, da na videoposnetkih, ki so zaokrožili po Sloveniji, v resnici ni nič prav zelo posebnega (četudi morda nekateri kadri prikazujejo redkejše, drugi pa pogostejše pojave), saj se smrti prašičkov ob ali kmalu po rojstvu, poškodbe, preležanine itd. (vključno z raznimi oblikami kršenja zakonodaje) »pač dogajajo«.
Kljub vsemu v podtalju družbene zavesti obstaja nekakšno nelagodje ob tovrstnih »pojavih« živinoreje in tako se zdi očitno nujno dokazati, da se to ne dogaja na farmi v Ljutomeru (kot da je, če se dogaja na drugi farmi ali čez državno mejo, vse v redu) ali da so vsaj nekateri kadri prej izjema kot pravilo. Zakaj? Zaradi neizmerne skrbi za nečloveške živali, ki se jih »vzreja« z zavestnim namenom, da se jih zelo mlade (kot mladiče ali v prvi petini pričakovane življenjske dobe) pokolje, četudi tovrstno klanje ni potrebno, povzroča ogromen okoljski pritisk ter prispeva k pojavnosti in širjenju epidemij, kot je nenazadnje tudi epidemija covida-19?
Seveda gre za popoln cinizem, kot je popolnoma ciničen tudi očitek, da so aktivistke_i neodgovorne_i, ker da so v hleve morda prinesle_i bolezni. Dr. Milena Kovač, profesorica na katedri za znanost o rejah živali ljubljanske biotehniške fakultete, je o tem med drugim dejala: »Od pravih ljubiteljev živali pa pričakujem tudi, da ne ogrožajo živali, tudi če so te živali prašiči.« Ogrožanje nečloveških živali, ki bodo v kratkem zaklane? Ogrožanje živali, ki živijo v pogojih, ki jim povzročajo depresijo, tesnobo, agresijo, okužbe, poškodbe itd.? Ali ogrožanje dobička lastnika teh nečloveških živali v primeru večjega števila smrti nečloveških živali v reji? Ali morda ogrožanje interesov živinoreje kot sestavnega dela gospodarskega sektorja?
Pri tem seveda nikar ne pozabimo, da se v svetovnem merilu velik delež vseh porabljenih antibiotikov porablja za preventivno zdravljenje nečloveških živali v reji (obenem pa pogoji, ki vladajo v rejah, prav tako pogosto zahtevajo kurativno terapijo), kar prispeva k antibiotični rezistenci, ki je vzrok za smrt 25.000 ljudi le v Evropski uniji vsako leto, kar je nadalje razlog, da je živinoreja eden od pomembnih dejavnikov ogrožanja javnega zdravja ne le zato, ker v različnih rejah po svetu vznikajo virusne bolezni, ki povzročajo epidemična stanja, temveč je odgovorna tudi za (vedno) težje spopadanje ljudi z bakterijskimi okužbami. Pri tem v ozadju nenehno ostaja dejstvo, da živinoreja, ki, ponavljamo, nikoli ne more biti etična praksa, saj vedno pomeni lastninjenje zavestnega bitja in uporabo njegovega telesa, sama po sebi pomeni okolje, v katerem je visoka verjetnost tako za bakterijske (zato tudi visoka uporaba antibiotikov v reji) kot tudi za virusne okužbe, ki se lahko v nekaterih primerih prenašajo tudi na ljudi. Prav pogoji reje kot take so razlog, da je vstop v hleve razumljen kot dejanje, ki lahko ogroža nečloveške živali, ki v njih bivajo, saj gre za zelo krhek ekosistem, ki ga dejansko ogroža vsak vnos patogenov iz zunanjega okolja. Je odgovornost za to resnično na aktivistkah_ih ali v strukturnih lastnostih reje kot take? Nepredstavljiv cinizem je, da osebe, ki dejavno tvorijo sistem, ki ključno in prvotno ogroža osebe drugih vrst, ki so ujete vanjo, pa tudi človeško javno zdravje piše o tem, kakšno grožnjo živalim predstavljajo osebe, ki so poskušale javnosti posredovati razmere v živinoreji, ki so sicer slabo dostopne.
Čeprav smo v članku »Poziv k transparentnosti« opozarjale_i na probleme, ki jih za polje pravic živali lahko predstavljajo akcije, kakršna je bila akcija društva AETP, pa moramo tokrat brez zadržkov zapisati, da so odzivi, ki se pojavljajo na akcijo, z nekaj kontekstualizacije ne le cinični in slaboumni, temveč razkrivajo tudi zelo resne nevarnosti, ki jih živinoreja predstavlja celotni družbi in njenim članicam_om vseh vrst.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.