»Človek je normaliziral nasilje nad ljudmi, živalmi in naravo ter na tem gradi gospodarski sistem.«
Maša Blaznik je psihologinja, ki k vprašanju živali pristopa na nemara nekoliko neobičajen način. Sredi letošnjega oktobra je s prispevkom Ni vsaka tradicija dobra: najstniški mesarji – ko je normalizirano nasilje nad živalmi del šolskega kurikuluma sodelovala na mednarodni konferenci Misliti žival, ki je potekala v organizaciji Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. V prispevku je, kot že v nekaterih svojih prejšnjih besedilih, opozorila na človeku inherenten odpor do ubijanja, kar se zrcali v dejstvu, da za populacijo, ki se šola za poklic mesarja_ke, ubijanje predstavlja travmo s temu logičnimi posledicami. O ozadju in podrobnostih njene teze sva spregovorili_a v pogovoru.
Aljaž Krivec: Med debato po svojem prispevku na simpoziju Misliti žival si nam zaupala, kako si se začela ukvarjati z vprašanjem vpliva institucionaliziranega nasilja na mladostnice_ke. Ali lahko povzameš to pomenljivo zgodbo?
Maša Blaznik: Na poklicni šoli, kjer so se otroci šolali za poklice peka, slaščičarja in mesarja, sem vodila ekipo za delo z dijaki s posebnimi potrebami. Nekega dne je prišla do mene učiteljica in mi povedala, da je v razredu mesarjev težava, ker včasih pridejo v šolo pijani. Adolescenca je obdobje, ko mladostniki preizkušajo meje, se rizično vedejo, preizkušajo nove stvari. In lahko se zgodi, da pridejo tudi v šolo pod vplivom drog ali alkohola. Vendar je ta informacija pomembna tudi v kontekstu poklica, za katerega se šolajo. Vemo namreč, da se v času kolin sodelujoči, vključno z mesarjem, najprej napijejo in potem zakoljejo živali.
Ta dogodek mi je nastavil ogledalo. Do takrat sem bila namreč že 25 let vegetarijanka zaradi etičnih razlogov in do tistega trenutka sem videla problematičen odnos naše družbe do živali samo z vidika živali. To spoznanje me je pretreslo. Izkušnja mi je pomagala odpreti oči, da sem se do takrat osredotočala samo na posledico (ubite živali) in ne na vzrok (normalizacija nasilja do živali), ki ustvarja številne posledice in različne žrtve. In če to velja za mene, ki že takrat zaradi etičnih razlogov nisem jedla hrane živalskega izvora, kako lahko pričakujem od družbe, da bo uvidela in priznala, da je naš odnos do živali zavržen in da ga moramo spremeniti?
AK: Ali je v navedenem primeru učiteljski kader kazal kakršenkoli sum, da bi lahko k vedenju dijakov prispevalo dejstvo, da gre za izobraževanje za mesarje?
MB: V tem primeru je šlo za enkratni dogodek in se ga ni povezovalo z izobraževalnim programom. Verjetno tudi zato, ker večina dijakov, ki se vpiše v ta program, prihaja s podeželja ali iz družinskih podjetij in že ima izkušnje s kolinami in jim šolska praksa ne predstavlja neke nove izkušnje. Jaz sem bila tista, ki sem zaradi svojega osebnega pogleda na nasilen odnos do živali v prehrambeni industriji videla v tem vedenju nekaj, kar opozarja na problematiko kolin v svoji izvorni obliki. Seveda pa kaže učni program za rutinirano in masovno ubijanje živih bitij še na globlji problem normalizacije nasilja do živali. V okviru učnega programa treniramo in učimo otroke za vedenja, kot so klanje, izkrvavljenje, razsekavanje trupel. Istočasno pa tudi velja, če so otroci nasilni do živali, da psihiatri tako vedenje prepoznavajo kot pokazatelj težav v duševnem zdravju. Tukaj imamo paradoks, ki bi si ga kot družba morali priznati. Da imamo dvojne standarde glede nasilja do živali tudi, ko gre za naše otroke.
AK: Je mogoče obred popivanja pri kolinah razumeti kot pripravo na nekaj, kar bi sicer za prisotne v treznosti predstavljalo prevelik stres? So torej tudi dijaki posvojili to navado ali je šlo preprosto za odziv na travmo?
MB: Tako je. Evolucija je naš živčni sistem oblikovala tako, da se negativno odzove, če smo priča ali če izvršimo uboj čutečega bitja. Alkohol je en od načinov, s katerimi njegov odziv začasno (!) utišamo. V okviru socializacije prevzemamo navade ter tudi načine za blaženje njihovih posledic. In popivanje v okviru kolin je en tak primer. Študije kažejo, da imamo ljudje vrojen odpor do ubijanja drugih čutečih bitij. Čeprav smo fizično in mentalno sposobni ubijati, ima to vedenje lahko škodljive psihološke posledice. Disonanca med odporom do ubijanja in izvrševanjem ubijanja se kaže v razvoju različnih obrambnih mehanizmov in posledic, ki se kažejo kot težave v mentalnem zdravju (agresija, depresija, zasvojenosti). To vedenje pa je treba ovrednotiti tudi v okviru razvojne faze dijakov, saj gredo ravno v tem času njihovi možgani skozi proces reorganizacije in ključne razvojne faze, ki vpliva tudi na njihovo odraslo življenje.
AK: Kaj so torej konkretneje lahko težave v odrasli dobi, ki sledijo razvoju obrambnih mehanizmov v času adolescence? Kako se odziv na ubijanje razlikuje, če ga vzporejamo s primeri, ko se oseba s tako travmatičnimi dogodki prvič sreča v odrasli dobi?
MB: Moralno ali pravno opravičevanje ubijanja čutečih bitij nima nikakršnega vpliva na odziv našega živčnega sistema, če je oseba priča ali storilec nasilja. Naš živčni sistem ima vrojen odpor do tega in se na to izkušnjo negativno odzove. Če je odziv premočan, se bo organizem zavaroval z obrambnimi mehanizmi, ki se lahko kažejo v mentalni in čustveni disasociaciji, racionalizaciji, otopelosti, kompartmentalizaciji, moralnem odmiku. Ponavljajoča se izpostavljenost biti priča ali storilec nasilja pa se lahko kaže v razvoju depresije, različnih vrst zasvojenosti (alkohol, droge), agresije, psihosomatskih bolezni, težavah v odnosih.
Zaskrbljujoča je informacija, da skoraj ni raziskav, ki bi se ukvarjale z vplivom izkušenj ubijanja (kot je v primeru izobraževanja za poklic mesarja) na razvoj otrok in morebitnimi posledicami na njihovo odraslo življenje. Raziskave nasilja v družini kažejo, da otroci, ki so priča nasilju nad živalmi znotraj družine, poročajo o takojšnjih in kasnejših stiskah zaradi izkušenj. Več kot polovica storilcev nasilja nad živalmi pa poroča o povečanju psihičnih posledic šele kasneje, čez leta.
AK: Imajo tovrstni izobraževalni programi morda večji osip ali nemara odpor do dejanske zaposlitve v tej panogi? Sam sem slišal za nekaj primerov, ko so se dijaki odločili, da po videnem tovrstnega dela ne želijo opravljati.
MB: Ti programi niso imeli velikega vpisa, kako je sedaj, ne vem. Sama sem slišala za take primere, ki so opustili šolanje za poklic veterinarja, ko so spoznali, da bodo morali znotraj poklica tudi ubijati živali. Težava, ki jo vidim, je, da različne stroke (nevrološka, psihološka) odobravajo ustreznost takega programa za otroke po končani osnovni šoli z razvojnega vidika.
Prav primer tega šolskega programa pa odstira veliko večji kulturni in družbeni problem in to je normalizacija nasilja do živali. Brez potrebe, da nekdo izvaja nasilje nad živalmi, tudi ne bi imeli problema, ki ga izpostavljam. Ker pa normaliziramo nasilje, ki ga izvajamo nad živalmi zaradi hrane, zabave, poskusov, ne vidimo dejstva, da vsako leto treniramo skupino otrok, kako ubijati čuteča bitja, in ne pomislimo, kako bo to delo vplivalo na te mlade ljudi, njihov razvoj in odraslo življenje, čeprav vemo, kakšne posledice ima to lahko pri odraslih mesarjih. Čeprav smo kot družba ponosni, da skrbimo za otroke in njihov razvoj, dajemo v tem primeru prednost lastnemu apetitu pred dobrobitjo otrok mesarjev in živali. Danes je nasilje do živali naša izbira, ne potreba.
AK: Ob povedanem se mi zdi, da se nekako vrnemo k tezi, ki izhaja iz marksistične tradicije, da je šola »ideološki aparat države«, ki dejansko v polju vzgoje in pedagogike kaže določen manko za ceno ohranjanja karnizma in specizma. In če je v primeru izobraževanja za poklic mesarja_ke zaznati nepomirljivo nasprotje med domnevno željo po dobrobiti šolajočih se (formalno gledano otrok) ter normalizacijo ubijanja kot njihove primarne poklicne dejavnosti, se zdi, da imamo pri izobraževanju za veterinarja_ko ob tej še eno dvojnost: gre za poklic, ki daje vtis deklarativne skrbi za nečloveške živali (čeprav je realneje trditi, da skrbi za »človeške zadeve« v odnosu do drugih živali), istočasno pa vključuje popolno zanemarjanje njihovih pravic in dobrobiti.
MB: Ja, se strinjam. Prav to antropocentrično izhodišče, v imenu katerega si človek podreja življenja živali, rastlin in planeta, je vir vsega zla in posledic, ki smo jim danes priča. Vendar kljub vsemu obstaja luč na koncu tunela.
AK: V korespondenci si omenila, da s 1. 1. 2024 odpiraš Inštitut za empatično družbo. Ali lahko poveš kaj več o tem?
MB: Homo sapiens se je razvil v družbo, ki temelji na nasilju. Nasilje je boj za premoč. Temelji na neenakosti moči, zato potrebuje zmagovalca in poraženca. Neenakost moči vodi v hierarhijo, hierarhija vodi v ločenost, ločenost vodi v odtujenost, odtujenost vodi v egoizem, egoizem vodi v pohlep, pohlep vodi v nesodelovanje, nesodelovanje vodi v propadanje. Vse to so dinamike, ki so prevladujoče v današnji družbi. Človek je normaliziral nasilje nad ljudmi, živalmi in naravo ter na tem gradi gospodarski sistem. Večina težav, ki jih rešujemo kot samostojne pojave, od vojn do klimatske krize, so v svojem bistvu simptomi nasilja. Dokler bomo zdravili le simptome, ne pa vzroka, ne bo bistvenih sprememb.
Po drugi strani pa je empatija naše biološko poslanstvo, z njo se rodimo. Vendar to samo po sebi ni dovolj, treba jo je razvijati in krepiti. To je lastnost, ki v nas prebuja skrb za potomce in njihov uspešen razvoj, nas opremlja s sposobnostjo prepoznavanja čustev, namer in potreb drugih. Raziskave kažejo, da so empatični ljudje bolj zadovoljni z življenjem, imajo boljše odnose, se lažje soočajo s stresom in so uspešnejši pri svojem delu. Pomaga nam, da gradimo uspešne in povezane skupnosti. Nasprotje empatije je nasilje. Nasilje je tista oblika vedenja, ki empatijo dobesedno ugasne. Delita si namreč del krogotoka v možganih, zato se medsebojno izključujeta. Ko je aktivna empatija, je nasilje izključeno. In obratno. Razvija in krepi se tisto vedenje, ki ga spodbujamo in je najbolj prisotno. Vedenje, ki je prevladujoče skozi daljši čas, se odraža v navadah družbe.
Pobuda za empatično družbo zato osvešča, da je z normalizacijo nasilja do ljudi, živali in narave človeštvo zgradilo družbo in svet, kot ju poznamo danes. Vemo, da nas dosedanji razvoj vodi v uničenje naše vrste in ostalih vrst. Namen te pobude ni demoniziranje nasilja, temveč njegovo razumevanje. Šele ko razumemo srž problema, ga lahko začnemo uspešno razreševati. Zdaj je čas, da se spomnimo, da smo ljudje tisti, ki gradimo ta sistem, in smo zato tudi edini, ki ga lahko spremenimo. Namen Pobude za empatično družbo (Empathy-Based Society Initiative) je zato:
- informiranje in osveščanje o pomenu in dobrobiti empatije za posameznika in skupnost;
- spodbujanje namenskega fokusa na razvoj in krepitev empatije na nivoju posameznika in družbe;
- informiranje in osveščanje o normaliziranih vidikih nasilja v odnosu do ljudi, živali in narave ter njihovih nenasilnih rešitvah.
Kot družba se nahajamo v edinstvenem trenutku v zgodovini, ko lahko začnemo na osnovi prirojenih potencialov in znanstvenih spoznanj zavestno graditi družbo na novih vrednotah.
Objavo je omogočila delovna štipendija Ministrstva za kulturo RS za 2023
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.