Ilustracija iz "Les contes de Perrault" (avtor ilustracije: Gustave Doré)
Ilustracija iz "Les contes de Perrault" (avtor ilustracije: Gustave Doré)

Da bo volk sit in … cel!

Click here for excerpt in English
The article aims to shed light on the Wolf’s character in Little Red Riding Hood, a fairy tale by Charles Perrault, by questioning the role of animal metaphors or figurative meaning of animal characters in (contemporary) fairy tales, since the misinterpretation or even misuse thereof can lead to a false perception of the real animal, who in this case is a wolf.

Kdo je bil v resnici volk iz Rdeče kapice in kako (literarni in) resnični volkovi še danes plačujejo njegov moralni davek?

Večina ljudi sodobnega zahodnega sveta se z volkom prvič »sreča« v otroštvu med poslušanjem ali prebiranjem pravljic in basni, v katerih je volk običajno prikazan kot nevarna in hudobna zver, ki preži na otroke ljudi in živali. Med takšne pripovedi spadajo Volk in sedem kozličkov, Trije prašički, Tri račice itd., najbolj znana pa je gotovo Rdeča kapica (v vseh svojih bolj ali manj podobnih različicah), ki izhaja iz francoskega ustnega izročila. Prvi naj bi jo zapisal francoski pisatelj Charles Perrault (1628–1703), ki je ljudskemu izročilu dodal literarni pridih. Perraultova različica Rdeče kapice1V prispevku se nanašam na Perraultovo različico iz leta 1697, ki je v celoti navedena v knjigi Charles Perrault: Contes (2006). Nekatere izdaje v slovenskem prevodu (na primer Charles Perrault: Rdeča kapica, Mladinska knjiga, 2018; Charles Perrault: Najlepše Perraultove pravljice (priredila Stefania Leonardi Hartley), Učila International, 2017; Charles Perrault: Perraultove pravljice, Založba Grahovac, 2010) zelo odstopajo od francoskega izvirnika, saj so bolj podobne različici bratov Grimm. Poleg tega nimajo navedenega končnega nauka. Slovenski prevod Rdeče kapice (z naukom), ki najbolj ustreza Perraultovemu izvirniku, je izšel v zbirki štirih Perraultovih pravljic z naslovom Trnjulčica (Maribor, Obzorja, 1954; prevajalec: Janez Menart), zato bom odlomke navedla tudi iz tega dela. je izšla leta 1697 v zbirki osmih pravljic Histoires ou contes du temps passé, avec des moralités (»Zgodbe ali pravljice o preteklih časih z moralo«), zaključi pa se s prizorom, ko volk požre Rdečo kapico. Na koncu pravljice je pripisan še kratek nauk, ki obrazloži, kdo je pravzaprav volk v zgodbi: volk naj bi v resnici simboliziral ljubezenske nevarnosti oziroma človeške moške, ki zapeljujejo naivna dekleta. Namen prispevka je osvetliti lik volka v Perraultovi pravljici Rdeča kapica in na tak način prevprašati vlogo živalske metafore oziroma prenesenega pomena živalskih likov v (sodobnih) pravljicah, saj lahko njuna napačna interpretacija ali celo zloraba privede do napačnega dojemanja resnične živali, v tem primeru volka.

Za kaj torej gre v Perraultovi različici Rdeče kapice? Zgodba pripoveduje o deklici, ki jo mati pošlje na obisk k babici. Deklica v gozdu sreča volka, ki ji predlaga, da gresta do babice vsak po svoji poti. Volk prvi pride do babice in jo požre. Uleže se v njeno posteljo, kjer počaka na prihod Rdeče kapice. Ko deklica prispe, jo povabi k sebi v posteljo. Deklica se sleče in pridruži volku, ta pa jo po krajšem dialogu požre. Končni nauk oziroma poduk2 Na tem mestu ga v celoti navajam v francoskem izvirniku (Perrault 2006: 113) in Menartovem prevodu (Perrault 1954: 42, 44):

Moralité

On voit ici que de jeunes enfants,
Surtout de jeunes filles
Belles, bien faites, et gentilles,
Font très mal d’écouter toute sorte de gens,
Et que ce n’est pas chose étrange,
S’il en est tant que le loup mange.
Je dis le loup, car tous les loups
Ne sont pas de la même sorte;
Il en est d’une humeur accorte,
Sans bruit, sans fiel et sans courroux,
Qui privés, complaisants et doux,
Suivent les jeunes demoiselles
Jusque dans les maisons, jusque dans les ruelles;
Mais hélas ! qui ne sait que ces loups doucereux,
De tous les loups sont les plus dangereux.


Poduk

Ta pravljica o volku vas uči,
da je hudo, če gospodične male,
ki so postavne in mikavno zale,
poslušajo vseh možnih vrst ljudi,
in da kaj malo čudno je,
če volk jih toliko požre.
Dejal sem volk, a vsak od njih
ni drugemu povsem enak:
je tudi vljudni volk – ves tih,
domač, uslužen in sladak –
ki spremlja gospodične mlade
prav k njim domov, prav do ognjišča.
A joj! Kdo ve, če volk, ki se prilizne,
od vseh volkov vas najprej ne ugrizne? 

Menart je besedo »ruelle« prevedel kot »ognjišče«, vendar opomba ob francoskem izvirniku navaja, da gre za prostor med posteljo in zidom v spalnici (Perrault 2006: 112), kar je nedvomno namig na intimnejši odnos. Dobesedni prevod zadnjega stavka bi se glasil: »Kdo ne ve, da so ti sladki/osladni volkovi od vseh volkov najbolj nevarni.« Prevajalec je na koncu zbirke dodal opombo, v kateri je zapisal, da je nekatera mesta v prevodu poenostavil zaradi lažje razumljivosti, pa tudi zato, da bi bila posamezna mesta primerna za otroka. To pojasni odstopanja (na primer »ognjišče«, »debela«), saj tako seksualna konotacija postane manj opazna.
posvari otroke, predvsem naivna dekleta, ki nasedajo prijaznim in uslužnim »volkovom«, ki dekletom sledijo domov, da so ti od vseh »volkov« najnevarnejši. Lik volka v Perraultovi Rdeči kapici torej ne predstavlja resničnega volka (nečloveške živali), temveč je metafora za ljubezenske nevarnosti oziroma za človeške moške osebe, ki prežijo na mlada dekleta. Nekatere analize sicer navajajo, da so pripovedi, kot je Rdeča kapica, nastale z namenom, da otroke opozorijo na različne nevarnosti (na primer v gozdu), kot so volkovi (Soriano, 151), saj naj bi v tistih časih ti ubili številne otroke in odrasle,3Današnje raziskave trdijo, da volkovi načeloma ne napadajo ljudi, saj se človeka bojijo in se mu izogibajo. Napadejo zgolj v izjemnih in zelo redkih primerih kot posledica bolezni, na primer stekline. Glej na primer: Volk v Sloveniji. Brošura o volku izdelana v okviru projekta SloWolf. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, 2011. predvsem v manj obljudenih krajih, hkrati pa priznavajo, da gre v primeru volka iz Perraultove Rdeče kapice za očiten prenesen pomen, ki postane popolnoma jasen šele v nauku zgodbe (Soriano, 155). Še več: dvoumje se razjasni že v številnih ljudskih različicah, predhodnicah Perraultove Rdeče kapice, in sicer ko volk reče deklici, naj leže k njemu. V ljudskih različicah se pojavlja več namigov na spolnost, ki jih Perrault ni vključil v svoje delo (Soriano, 156), čeprav je v njem namig na spolno dejanje vendarle zelo očiten, ko se deklica začudi izgledu svoje babice v spalni srajci: »Le petit chaperon rouge se déshabille, et va se mettre dans le lit, où elle fut bien étonnée de voir comment sa mère-grand était faite en son déshabillé.« (»Rdeča kapica se je slekla in zlezla v posteljo, kjer se je zelo začudila, ko je videla, kako je babica izgledala v spalni srajci.«)4Navajam še Menartov prevod, ki se mi ne zdi popolnoma točen, saj babico označi kot debelo, medtem ko Perraultova različica poudarja njen celoten izgled, ki deklico očitno zbega do te mere, da začne volku postavljati vprašanja o velikosti njegovih okončin in čutil: »Rdeča kapica se je slekla, zlezla v posteljo in se zelo začudila, ko je videla, kako je njena stara mati debela v svoji spalni srajci.« (Perrault 1954: 42). (Perrault 2006: 113). Temu prizoru sledita dramatičen dialog med deklico in volkom, ki se pojavlja v vseh ljudskih različicah, in končno dejanje, ko volk deklico požre.

Po nekaterih domnevah naj bi Perrault namerno zamenjal lik volkodlaka,5Perrault je domnevno poznal različico iz Nièvre, v kateri nastopa »le bzou«, tj. volkodlak (v nekaterih različicah tudi zelo grd moški) – lik, ki personificira iniciacijski obred izgube devištva za mlado dekle (v francoščini izraz »voir le loup« (»videti volka«) pomeni izgubiti devištvo). Zgodba ima sicer srečen konec, saj deklici uspe zbežati (Perrault 2006: 106). ki se je ohranil v nekaterih ljudskih pripovedih, z volkom. (Pol)človeka naj bi torej zamenjal z nečloveško živaljo z namenom, da bi zgolj odrasli razumeli skriti pomen pravljice. Posledično pravljica ni bila namenjena (zgolj) otrokom, saj naj bralstvo, kljub zavajajočim dvojnim pomenom, ne bi moglo spregledati številnih seksualnih namigov, katerih pomen postane ekspliciten v končnem nauku. Perrault je svojo različico zavil v tančico skrivnosti, ki dopušča številne interpretacije, vsekakor pa velja poudariti dejstvo, da volk v njegovi Rdeči kapici ne predstavlja resnične zveri, temveč (prebrisanega) moškega z izrazitim spolnim (»živalskim«) nagonom.

V 19. stoletju sta brata Grimm ljudsko zgodbo o Rdeči kapici ponovno zapisala in vanjo vnesla nekaj sprememb.6Rdeča kapica, predvsem lika volka in lovca, bratov Grimm si vsekakor zasluži dodatno, poglobljeno analizo. Njuna različica se od Perraultove razlikuje predvsem v zadnjem delu s »srečnim« koncem, ko mimoidoči lovec reši Rdečo kapico in njeno babico iz volčjega trebuha, volk pa umre. Poleg tega v svojo različico nista vključila končnega nauka, izločila pa sta tudi očitnejše erotične konotacije (na primer deklica se ne sleče in pridruži volku v postelji). Rdeča kapica bratov Grimm je nedvomno bolj znana, hkrati pa se zdi, da je izgubila interpretacijo, ki jo je mogoče razbrati iz Perraultove različice. Morda je prav zato lik volka sčasoma začel izgubljati izrazit metaforičen pomen in postajal razumljen tudi vedno bolj dobesedno – kot nevarna zver, ki nas preganja v gozdovih in leposlovju.

Zdi se, da se je hudobni volk iz pravljic, ki preži na otroke in nebogljene živali (kozličke, ovčke, prašičke itd.), močno ukoreninil v kolektivno podzavest, saj se ta motiv pogosto pojavlja tudi v sodobni literaturi. Po pregledu izbranih sodobnih pravljic/slikanic, v katerih ima volk glavno vlogo, lahko opazimo, da se sodobne_i avtorice_ji sicer zavedajo krivice, ki je bila storjena literarnemu liku volka v preteklosti, saj poskušajo (največkrat z duhovito noto parodije in aluzij na Rdečo kapico in njej sorodnim pravljicam) iz hudobca narediti prijaznega volka, s katerim lahko (do neke mere) uspešno sobivamo. To je očitno v naslednjih pravljicah/slikanicah: Ovčka, ki je prišla na večerjo (Steve Smallman, Joelle Dreidemy), Se v gozdu bojiš, Veliki volk? (Jan de Kinder), O volku, ki je padel iz knjige (Thierry Robberecht, Grégoire Mabire), Volk, najboljši sosed (Sergio Lairla, Alessandra Roberti), Jaz sem najmočnejši (Mario Ramos), Dobri zlobni volk (Julie Bind, Michaîl Derullieux), Veliki strašni volk (Helena Kraljič, Anna Laura Cantone), Strašni volk (Svetlana Makarovič) itd. Kljub očitnemu premiku se vseeno zdi, da je volk v nekaterih zgodbah (na primer v Volk, najboljši sosed in Strašni Volk) še vedno prikazan kot zver, ki preži na človeka oziroma človeške otroke in samo čaka na ugodno priložnost, da bi planil nanje (po spletu okoliščin – in zaradi prebujanja volčje etike – se na koncu vse dobro izteče: za človeka in volka). Tako prikazovanje volka pa lahko kljub duhovitosti in pravljičnosti spodbuja napačno mišljenje (in podzavestni strah otrok?), da je človek naravni plen volkov. Med slikanicami je izjema, kot je Volk Slavc in njegova družina (Alenka Klopčič, Nina Meglič), ki poskuša volka prikazati čim bolj stvarno kljub pravljičnim elementom in antropomorfizmom. Izpostaviti velja tudi omenjeno slikanico Se v gozdu bojiš, Veliki volk?, v kateri se Veliki volk boji človeka in beži pred njim, medtem ko se Mali volk spoprijatelji z deklico. Oba malčka – volčji in človeški – se strinjata, da se njuna starša (Veliki volk in dekličina mama) bojita drug drugega zaradi nečesa iz preteklosti. Gre seveda za aluzijo na Rdečo kapico, saj je iz zgodbe razvidno, da sta Veliki volk in dekličina mama pravzaprav volk in deklica iz Rdeče kapice v »odraslih letih«. V boječnosti Velikega volka lahko kljub pravljični duhovitosti prepoznamo stvarne lastnosti volka iz mesa in krvi, in sicer dejstvo, da se volk človeku izogiba.

Reprezentacije volka v pravljicah/slikanicah se tako največkrat kažejo izrazito enoprizmatsko, saj se navadno potencira zgolj ena lastnost – predvsem tista, ki se s človekovega stališča zdi najbolj reprezentativna za vrsto. Tako volka kot tudi druge nečloveške živali bi bilo zato pomembno poskušati razumeti – in jih posledično reprezentirati – kot avtonomne subjekte s širokim spektrom lastnosti, ki jih ni mogoče zreducirati na eno samo lastnost, tudi v besedni umetnosti.

Kdaj in zakaj se je zgodil premik, ki je volka iz Rdeče kapice »odrl« metaforične interpretacije, da se danes resnične volkove in druge večje zveri, takoj ko se zdi prikladno, prikazuje kot hudobne zveri iz pravljic, literarne volkove pa nemalokrat kot lačne človeškega mesa?7Kot zanimivost naj dodam, da metaforičen (erotičen) pomen Perraultovega »volka« vsekakor ni pozabljen vsaj v francoski kulturi. Aluzijo nanj je na primer mogoče najti v pop uspešnici francoske pevke Zazie Toc, toc, toc (»Tok, tok, tok«; 2004), v kateri pa sta vlogi volka in deklice obrnjeni: protagonistka ni več naivna deklica, temveč je ženska, ki »volka« pričakuje z odprtimi vrati … Zakaj metafore tako radi_e zlorabljamo? Nas je morda strah, da smo ljudje nevarnejši kot zveri, in si zato, da bi to prikrili, kjer je mogoče – in v pravljicah je vse mogoče – nadenemo masko »hudobnega, strašnega volka«?

Literatura:

Perrault, Charles: Contes. Paris: Pocket, 2006.

Perrault, Charles: Trnjulčica. Maribor: Obzorja, 1954.

Mothe, Jean-Pierre: Du sang et du sexe dans les contes de Perrault. Paris: L’Harmattan, 1999.

Soriano, Marc: Les contes de Perrault. Culture savante et traditions populaires. Paris: Gallimard, 1968 (2005).

Tourette, Éric: Charles Perrault. Contes. Rosny Cedex: Bréal, 2006.

Tanja Badalič
Tanja Badalič

Tanja Badalič se raziskovalno ukvarja z literarno recepcijo avtoric, kritičnimi animalističnimi študijami in ekokritiko – smerjo v literarni vedi, ki kritično preučuje odnos človeka do okolja ter nečloveških živali v literaturi. Piše krajša literarna besedila in pesmi z ekološko ter etično tematiko, v katerih narava zavzema osrednje mesto. Svoja dela tudi ilustrira. Doslej sta izšli dve njeni slikanici - Jazburček in njegovo zeleno poslanstvo ter Lisjaček Pituralko v rajskem sadovnjaku, in ilustrirarna pesniška zbirka Rosa Canina.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *