Davek na (samo)ubijanje?

Davek na (samo)ubijanje?

V javnosti se občasno pojavijo pobude za dodatno obdavčitev mesa ter mesnih (in drugih živalskih) izdelkov. Izvor tovrstnih pobud so običajno civilne iniciative in nevladne organizacije, občasno pa se glede tematike izreče tudi kakšen_na politik_čarka … ali pa pač tisti_a, ki ga_jo o tem povprašajo. Pred nedavnim je tako mnenje glede vprašanja izrazil tudi Ethan Brown, ustanovitelj in direktor podjetja Beyond Meats, ki velja za največjega proizvajalca »rastlinskega mesa« na svetu. Brown, ki je svoje stališče zapakiral v »nisem sicer ekonomist, ampak …«, je ideji pričakovano naklonjen. Med drugim – oziroma najbrž kar primarno – zato, ker bi lahko to poskrbelo, da bi postala s tem cena njegovih izdelkov bistveno znosnejša, ne da bi jo bilo treba dejansko spremeniti. Vse je pač … relativno.

Etičnega vidika neuživanja mesa se Brown ne dotakne zares. Deloma ga sicer nakaže, ko omeni, da se v kar 93 odstotkih nakupovalnih vozičkov z izdelki znamke Beyond Meats znajdejo tudi »živalske beljakovine«, saj kot enega od motivov za tovrstne nakupovalne navade navede »nelagodje ob industrijski živinoreji«. Toda očitno je za Browna povsem logično, da je to nelagodje nekaj, česar se človek vsaj občasno malce … preobje.

Toda ali je diskurz, ki spremlja razprave o davku na meso, sploh pomemben? Mar ni vseeno, kakšni so razlogi za podporo? Ali ne vodijo vse poti do istega, pozitivnega cilja? Zdi se, da ideja tovrstnega davka inherentno izključuje etični vidik, kar ni zgolj »estetska težava«, ampak ima to tudi povsem konkretne, realne učinke. Če bi kot družba uvideli_e, da je izkoriščanje, ubijanje nečloveških živali za prehrano neetično, bi se bilo verjetno precej absurdno sploh pogovarjati o dodatni obdavčitvi. Tudi če torej izhajamo z etične pozicije, davka na meso niti ni mogoče prodajati z etičnimi argumenti, saj dodatno obdavčenje predvideva sam obstoj izdelkov živalskega izvora. Tako ostaneta še zdravje in okolje. Še posebej sklicevanje na zdravstveni vidik v spregi z ekonomskim nas lahko privede do zelo temačnih (ideoloških) kotičkov. O tem zgovorno priča izjava Pete, povezana z davkom na meso, v kateri lahko med drugim preberemo, da »ni smiselno, da morajo milijoni Američanov, ki ne uživajo mesa, prek davkov in zavarovalniških premij pomagati tistim, ki jedo meso, ko ti zbolijo«. Če pustimo precej bolj sočen komentar navedka med vrsticami: gibanje, katerega temelj naj bi bila čezvrstna solidarnost, se torej na oduren način zlorablja za spodbujanje, poglabljanje znotrajvrstne, medčloveške nesolidarnosti.

Za nameček si Peta privošči še opozarjanje na enormno visoke zneske, ki jih zahteva zdravstvena oskrba v ZDA, ne da bi pri tem vsaj namignila na specifike zdravstva v tej državi, torej na neobstoj enotnega zdravstvenega sistema oziroma praktično popolno privatiziranost zdravstva. Če si izposodim besede Ethana Browna: nisem sicer ekonomistka, ampak … zdi se mi, da v tej enačbi morda manjka najpomembnejši člen. (Naslednji korak: »Kakšno javno zdravstvo! Zdaj, ko ne jeste več mesa, lahko vendarle prodajate svoje neputične nožne prste!«)

Kaj pa, če ste eden_na tistih aselahkoprosmukvarjamosamzživalmi veganov_k, ki jim neki inter- in anti- vsako leto ugrabijo kakšen shod ali dva? Najprej: ne bit to! Dokler pa še ste: tudi v tem primeru bi bilo morebitno zagovarjanje dodatnega davka na meso zaradi »zdravstvenih razlogov«, torej kot nekakšna taktična poteza, v upanju, da bo to na koncu pomagalo nečloveškim živalim, zelo kratkovidno. Treba je namreč upoštevati, da bi tako motivirana dodatna obdavčitev najverjetneje zajela predvsem »procesirane mesne izdelke«, glede katerih so najpomembnejše zdravstvene organizacije precej enotne, ne pa mesa nasploh, kaj šele drugih »živalskih izdelkov«. Gre torej kvečjemu za nekakšno kupčkanje z življenji. Učinki so lahko izrazitejši, če dodamo še okoljski argument, saj bi dodatni davek tako zajel bistveno več »izdelkov«; seveda bi to pomenilo, da kot družba (še enkrat več) implicitno pristanemo na to, da morajo večji del bremena za okoljsko krizo prevzeti revnejši sloji prebivalstva, obenem pa se je treba vprašati, ali je zares smiselno, da se zadeve lotimo na tem koncu, torej na ravni potrošnika_ce, če se istočasno vse prej kot zanemarljiv del davkov namenja prav živinoreji.

Levica ne bi vedela, kaj dela desnica, skratka.

Še vedno nisem ekonomistka … ampak morda pa vendarle obstajajo ideje z manj stranpotmi, tako za nečloveško kot za človeško žival, v katere je tako precej bolj smiselno vlagati energijo.

Karmen Jordan
+ posts

Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *