Deleuzov in Guattarijev koncept manjšinske književnosti ter kritična animalistika

Koncept postajanja (fr. denevir), ki sta ga razvijala Gilles Deleuze (1925–1995) in Félix Guattari (1930–1992), je nekaj, na kar lahko v besedilih, ki jih je mogoče razumeti (tudi) kot del kritičnih animalističnih študij, naletimo precej pogosto (v našem prostoru na primer predvsem pri Jelki Kernev Štrajn), po drugi strani pa v tem kontekstu redkeje zasledimo koncept manjšinske književnosti istih avtorjev. Čeprav gre za koncept, ki se prvenstveno nanaša na prakso pisanja, lahko obenem razpre alternativne možnosti branja, s čimer postane zanimiv tudi kot metodološko pomagalo. Deleuze in Guattari podata na začetku tretjega poglavja dela Kafka: za manjšinsko književnost, ki je izšlo leta 1975, na prvi pogled precej preprosto »definicijo« manjšinske književnosti, in sicer gre pri njunem konceptu za tisto književnost, ki jo »ustvarja manjšina v večjem jeziku« (24). To opredelitev nato dopolnita s tremi ključnimi značilnostmi manjšinske književnosti, ki so deteritorializacija jezika, političnost in kolektivni ustroj izjavljanja.

1 Deteritorializacija jezika

Jezik, v katerem nastaja manjšinska književnost, kot jo pojmujeta Deleuze in Guattari, ne more biti manjšinski ali majhen jezik, ampak je lahko to le jezik, ki je enovit in večinski. Vendar pri manjšinski književnosti ne gre za običajno rabo tega jezika; manjšinska književnost se zgodi oziroma – verjetno ustrezneje – dogaja šele kot odmik od ustaljene rabe večinskega jezika. Možnost za ta odmik pri Kafki, v navezavi na katerega avtorja razvijata koncept, so nakazovale konkretne družbene, s tem pa tudi jezikovne okoliščine, v katere je bil vpet: »Praški Judi niso mogli pisati drugače kot v nemščini, ker so čutili, da so nepremostljivo odmaknjeni od prvobitne češke teritorialnosti. Prav tako nemogoče je bilo pisati v nemščini, ker je bilo tudi nemško prebivalstvo v Pragi deteritorializirano: gospodujoča manjšina, ki govori »papirnati« ali izumetničeni, od množice ločeni jezik. […] Na kratko, praška nemščina je deteritorializirana, primerna za manjše, nenavadne uporabe.« (Deleuze in Guattari 24–25)1»Resnično zapleten je njegov odnos do jidiša; v njem ne vidi toliko nekakšne jezikovne teritorializacije za Jude, ampak predvsem nomadsko deteritorializacijsko gibanje, ki predeluje nemščino.« (Deleuze in Guattari 37) A zdi se, da to še ni tista »prava« deteritorializacija jezika, o kateri govorita Deleuze in Guattari v povezavi z manjšinsko književnostjo. To je šele nekakšen zunanji pogoj, točka, ki omogoča odločitev, izbiro.2Govoriti bi bilo torej mogoče tudi o nekakšni predstopnji, »površinski deteritorializaciji«, ki se (še) ne nanaša na konkretne jezikovne rabe; »globinska deteritorializacija« tako obstaja predvsem kot potencial. Kafka je imel na voljo dve. Prva bi bila poskus umetne obogatitve nemščine, ki bi bila obenem tudi izbira poskusa simbolične reteritorializacije jezika. Odločil se je za drugačno pot: »Popolnoma zavestno je šel z deteritorializacijo kolikor je mogel daleč […]. Ker je besedišče osiromašeno, mora vibrirati zaradi svoje intenzitete. Namesto simbolične, celo pomenske ali preprosto označevalne rabe jezika – zgolj in samo intenzivna raba.« (Deleuze in Guattari 28)

Navedene besede implicirajo, da bi pri deteritorializaciji jezika lahko šlo za nekakšno samonanašalnost, vsekakor pa jasno začrtajo nezdružljivost deteritorializacije in pomena,3Na drugem mestu to strneta takole: »Jezik neha biti reprezentativen, da se napne do svojih skrajnosti, do svojih zadnjih meja.« (Deleuze in Guattari 34) kar avtorja v nadaljevanju precizirata. Da bi to lahko storila, pa morata najprej narediti »korak nazaj«, in sicer tako, da pripišeta deteritorializacijo jeziku nasploh. Prvotna teritorialnost ust, jezika (organ) in zob je namreč hrana, zato je jezik (izrazno sredstvo) nujno povezan z deteritorializacijo. Medtem ko je medsebojno izključevanje prehranjevanja in govorjenja precej očitno, pa se zdi nenavadno, da pisca še večjo stopnjo deteritorializacije pripisujeta pisanju, kar pojasnita s tem, da »pisanje bolj spremeni besede v stvari, ki lahko tekmujejo s hrano« (Deleuze in Guattari 29).

Če se za hip ustavimo pri samem pojmu »deteritorializacija«: izraz je besedotvorno povezan z izrazom »teritorij«, ki ga lahko seveda razumemo tudi metaforično. Za deteritorializacijo je bistvena predvsem prestavitev s »primarnejšega teritorija«, ki je pogosto povezan s koncentracijo moči. Ob tem je treba upoštevati, da lahko tudi novo območje sčasoma postane teritorij, saj so vseskozi na delu reteritorializacijske težnje; nekdanje »obrobje« se spreminja v »središče«, v sekundarni teritorij.

V povezavi z zgornjim navedkom se sicer lahko pojavi vprašanje, zakaj sploh govoriti o deteritorializaciji jezika kot o specifični lastnosti zgolj dela književnosti, če pa je to značilnost jezika nasploh. Zopet se moramo vrniti k ugotovitvi, da Deleuze in Guattari pišeta o različnih vrstah deteritorializacije, pri čemer so nekatere oblike zgolj »začasne«, nezmožne upiranja močnejši sili: »V resnici jezik po navadi izravnava svojo deteritorializacijo z reteritorializacijo v pomen. […] Tako običajno rabo jezika lahko imenujemo ekstenzivno ali reprezentativno: tu je jezik v reteritorializacijski funkciji.« (30) Manjšinska književnost je tako tista književnost, ki iztrga jezik pomenu oziroma ki (teži k) ukinja(nju) pomen(a) in tako osvobaja jezik. Natančneje: osvoboditev izvede linija bega, ki preči pomenski jezik. V povezavi s tem podata avtorja precej nazoren primer otrok, ki si pogosto ponavljajo neko besedo tako dolgo, da se pomensko izprazni in zveni sama zase. Podobno naj bi kot otrok počel tudi Kafka; s ponavljanjem določenega očetovega izraza ga je usmeril na linijo nesmisla. Kaj torej še ostane jeziku – v našem primeru deteritorializiranemu jeziku manjšinske književnosti?

Od pomena je ostalo le to, da ohranja linija bega smer. Neka stvar ni več označena glede na prvotni pomen niti ji niso dodeljene metafore glede na preneseni pomen. Namesto tega sestavljajo tako stvari kot podobe samo še sekvenco intenzivnih stanj, lestvico ali krogotok čistih intenzitet, po katerih se da gibati v eni ali drugi smeri, od zgoraj navzdol ali od spodaj navzgor. Podoba je to gibanje samo, obstajanje kot postajanje: človek postaja pes in pes se počloveči, človek postaja opica ali hrošč in narobe. Nismo več v položaju običajnega bogatega jezika, ko na primer beseda pes zaznamuje žival in ko se v metaforični rabi nanaša na kaj drugega (o čemer bi se dalo reči »kot pes«). (Deleuze in Guattari 32)

 

Deleuze in Guattari imenujeta elemente, ki izražajo notranje napetosti nekega jezika, intenzivni oziroma tenzijski, pri tem pa se opirata na jezikoslovca Vidala Séphiha, po katerem je intenzivno vsako jezikovno sredstvo, ki dopušča doseči ali preseči mejo nekega pojma in zaznamuje gibanje jezika k njegovim skrajnostim. Besednovrstno so lahko ta sredstva zelo raznolika, mednje pa spadajo tudi pojmi, ki konotirajo bolečino. Séphiha meni, da se lahko vsak obrazec z izvorno negativnim pojmovanjem bolečine, strahu, zla in nasilja takega pojmovanja znebi ter ohrani zgolj svojo mejno oziroma intenzivno vrednost. Podaja tudi primer nemške besede »sehr« (zelo), ki je izvorno pomenila »boleč«.

Strnemo lahko, da je deteritorializacija jezika, značilna za manjšinsko književnost, vedno povezana z ukinjanjem kakršne koli vpetosti v pomensko verigo, tako v smislu dobesednega kot metaforičnega pomena, vendar pa ima ta razgradnja tudi svoj »pozitivni pol« – naraščanje intenzivnosti, celo na novo pridobljeno intenzivnost.4V povezavi z Deleuzovim in Guattarijevim opredeljevanjem deteritorializacije jezika se zdi smiselno navesti tudi izsek iz Deleuzovega poznega dela Kritika in klinika (Critique et clinique, 1993): »Bolje se pokaže, kaj literatura naredi v jeziku: kot pravi Proust, v njem zarisuje prav nekakšen tuj jezik, ki ni drug jezik niti kakšno ponovno odkrito narečje, ampak postajanje-drugo jezika, pomanjšinjenje tega večinskega jezika, delirij, ki ga odnaša, čarovniška črta, ki uhaja iz gospodujočega sistema. Kafka položi v usta plavalnega prvaka besede: govorim isti jezik kot vi, pa vendar ne razumem niti besede tega, kar pravite. Sintaktično ustvarjanje, slog, takšno je to postajanje jezika: nobeno ustvarjanje besed, nobeni neologizmi nimajo vrednosti zunaj učinkov sintakse, v katerih se razvijajo. Tako da literatura že ponuja dva vidika, v kolikor izvaja razgradnjo ali razrušenje maternega jezika, a tudi izumljanje novega jezika v jeziku z ustvarjanjem sintakse.« (18)

Kako je lahko vse to relevantno za kritično animalistiko (seveda pa obenem tudi za literarno ustvarjanje, ki tako ali drugače »vključuje« nečloveške bitnosti)? »Vstopanje« nečloveških živali v literarna dela nujno pomeni vstopanje v večinski jezik. Če je pri Deleuzu in Guattariju avtor_ica tisti_a, ki z manjšinske pozicije vstopa v večinski jezik, se tu zgodi prenos: nečloveška žival kot ena izmed »sestavin« literarnega ustroja je prisiljena na obstoj znotraj jezika, ki ni »njen«. Ne glede na to, kako »majhen« je človeški jezik, v katerem je delo napisano, je kot del abstraktnejše enote, torej človeškega jezika, vendarle večinski. Z vstopom nečloveške živali se tako odpirajo možnosti deteritorializacije tega jezika, možnosti za odmik od ustaljene rabe, možnosti »vibriranja zaradi intenzitete«, odmika od pomenske oziroma preproste označevalne rabe, od ekstenzivne, reprezentativne rabe. Nečloveška žival omogoča ukinjanje pomena, s tem pa osvobajanje jezika. Razprejo se linije bega, ki prečijo pomenski jezik.

Prisotnost nečloveške živali v literarnem delu sicer še ne pomeni, da se bo linija bega, ki se je nakazala, ohranila – da ne bo prišlo do reteritorializacije jezika, morda celo prej, preden bi lahko deteritorializacija zares stekla. Tako se lahko znotrajliterarno bivanje nečloveške živali zameji na običajno označevalno plat človeškega jezika. A prav zato je za kritičnoanimalistično branje toliko pomembneje, da prepozna uspešne poskuse deteritorializacije človeškega jezika kot večinskega jezika. Kar nekaj tovrstnih primerov lahko na primer najdemo v romanu Virginie Woolf Flush. To se denimo godi s človeškim jezikom, ko je pogovor med dvema človeškima protagonistoma zapisan skozi pasjo perspektivo:

Glas gospodične Barrett je bil sprva prisiljen in nenaravno živahen. Zdaj je zadobil toplino in neprisiljenost, ki ju ni v njem slišal še nikdar prej. In vsakič, kadar je ta moški prišel na obisk, je v njuna glasova vstopil kak nov zvok – zdaj sta smešno klepetala, zdaj sta drsela čezenj kot ptici, ki letata v prostranstvu, zdaj sta grulila in kokodajsala, kot bi bila ptici, ki sedita v gnezdu; potem pa je glas gospodične Barrett spet poletel v zrak, plaval je in krožil; potem pa je glas gospoda Browninga zarožljal s svojo ostro, rezko ragljo smeha; nato pa je bilo samo mrmranje, tiho brenčanje, v katero sta se zlivala oba glasova. (Woolf 46)

 

Zdi se, da gre tu za skorajda šolski primer »deteritorializacije«, za primer jezika, ki se osvobaja (označevalne funkcije) in se spreminja v čiste intenzivitete, pri čemer za to, da postane nosilec potenciala za pomanjšinjenje jezika, psu ni treba ustvarjati v večinskem jeziku, ampak je mogoče to vsaj do neke mere doseči že z uvedbo psa kot poslušalca oziroma fokalizatorja.

2 Političnost manjšinske književnosti

Drugo bistveno potezo manjšinskih književnosti, to, da je »v njih vse politika«, Deleuze in Guattari kontrastirata z »apolitičnostjo« velikih književnosti. Za slednje je tako značilna uporaba družbenega okolja kot ozadja, medtem ko so v ospredju individualne, »ojdipske« zadeve, povezane z drugimi individualnimi zadevami. Po drugi strani pa je v manjšinski književnosti zaradi njenega omejenega prostora vsaka individualna zadeva v hipu povezana s politiko, posledično pa je vsaka individualna zadeva v manjšinski književnosti precej bolj nujna in nepogrešljiva kot v velikih književnostih.

Na tem mestu se zdi smiselno, da se ustavimo pri t. i. ojdipskih zadevah. Sodelovanje Deleuza in Guattarija se je namreč začelo z delom Anti-Ojdip (1972), ki že s samim naslovom nakazuje zavrnitev psihoanalitične metode. Kritiko psihoanalize nadaljujeta tudi v delu Kafka: za manjšinsko književnost, kar je še posebej izrazito v drugem poglavju, naslovljenem Prevelik Ojdip. Menita namreč, da so psihoanalitične interpretacije Kafkovega ustvarjanja zgrešene, pri čemer izpostavljata njegovo Pismo očetu. Tu naj bi šlo namreč za komično, absurdno povečanje »Ojdipa«, za njegovo izrabo, s tem pa že za izstop iz podreditve: »Ojdipa deteritorializirati v svet in ne sebe reteritorializirati k Ojdipu in družini.« (Deleuze in Guattari 17) Iz te komične povečave izhajata dve posledici. Prva je ta, da se družinski trikotnik razkrije kot zgolj prevodnik za povsem drugačne zasedbe: »Sodniki, pooblaščenci, uradniki itd. niso nadomestki za očeta, ampak je oče prej zbir tistih sil, ki se jim je sam podredil, in spodbuja sina, naj se jim podredi. […] Kar pri Kafki vzbuja tesnobo ali veselje, ni oče, neki nadjaz, niti kateri koli označevalec, ampak je to že ameriški tehnokratski, ali ruski birokratski stroj, ali fašistični stroj.« (Deleuze in Guattari 18) Zdi se, da lahko tukaj zaznavamo ta prestop iz individualnega v politično, odkrivamo ločnico med veliko in manjšinsko književnostjo, o kateri razpravljata v naslednjem poglavju.

Drugi učinek povečave je ta, da se pokaže možna linija bega, in sicer v »nečloveškosti poživaljenja«, ki je postavljena nasproti nečloveškosti diaboličnih sil: »[Ž]ival-v-nastajanju nima nič opraviti z nadomestkom za očeta niti z nekim arhetipom. Kajti oče kot Jud, ki je zapustil podeželje, da bi se naselil v mestu, se znajde v resnični deteritorializaciji; vendar se nenehno re-teritorializira v svojo družino, v svojo trgovino, v sistem svojih podreditev in svojih oblastnikov. Arhetipi pa so postopek duhovne reteritorializacije.« (Deleuze in Guattari 19–20) Po drugi strani pa so »poživaljenja« absolutne deteritorializacije, odkritje sveta čiste intenzitete, v katerem pride do razpada vseh form in pomenov, vseh označencev in označevalcev.

Vse te »ojdipske zadeve« je torej treba imeti v mislih, ko pristopamo k Deleuzovemu in Guattarijevemu pojmovanju političnosti manjšinske književnosti, saj je njihovo preseganje vsaj tesno prepleteno, če že ne izenačeno s političnim. Političnim kot neizogibnim dejstvom manjšinske književnosti, v kateri ni prostora za nepomembne kulise, ampak je vse dogajanje nujno »na površju«. Tisto, kar lahko v velikih književnostih predstavlja nekakšno »klet zgradbe«, se, kot je v svojih dnevnikih pisal sam Kafka, v manjšinskih odvija na svetlobi, pogosto celo kot odločanje med življenjem in smrtjo.

Politično dimenzijo pa Deleuze in Guattari tudi neposredno povežeta z jezikovnimi vprašanji v širšem družbenem smislu, konkretno z vprašanjem funkcij, ki jih imajo lahko različni jeziki v določeni skupnosti. Raziskovanje teh funkcij naj bi namreč že samo po sebi upoštevalo razmerja sil oziroma različne centre moči, prezrlo zgodbo o jeziku kot informaciji, da bi se dokopalo do spoznanj o hierarhičnosti in avtoritativnosti jezika. Tako se zdi, da je že deteritorializacija jezika nekakšen napad na obstoječa razmerja moči, zato lahko tudi v tej lastnosti manjšinske književnosti odkrivamo močno politično dimenzijo.

Tudi med političnostjo »manjšinske književnosti« in kritično animalistiko obstajajo pomembna presečišča. Kritične animalistične študije so disciplina, katere vznik je bil neločljivo povezan z aktivističnimi prizadevanji, gibanji, hkrati pa disciplina, ki je še naprej tesno prepletena z njimi, pri čemer pogosto ni mogoče potegniti jasne ločnice med obema »poloma«. Takšna ločnica seveda niti ne bi bila produktivna, saj bi bila kritična animalistika prav s tem v nevarnosti, da zdrsne v polje apolitičnosti, v polje »ojdipskih zadev«, česar si zagotovo ne more privoščiti, saj gre tu kar najbolj dobesedno za »odločanje med življenjem in smrtjo«. Apolitičnost kritične animalistike bi tako pomenila nekakšno samoukinitev, priznanje, da njen obstoj ni potreben.

Prav zaradi opisanih specifik je kritična animalistika ena tistih disciplin, ki so najbolj podvržene zunanjim reteritorializacijskim pritiskom. Pritiskom, da postanejo »sodniki, pooblaščenci in uradniki« (ponovno) zgolj »nadomestki za očeta«. Ti pritiski se lahko pojavljajo v različnih oblikah, pogosto kot podcenjujoča, posmehljiva odprava, poskus nevtralizacije.5Tomaž Grušovnik na primer v intervjuju z Anjo Radaljac takole opiše enega izmed učinkov, ki ga je imela izdaja njegovega dela Etika živali: o čezvrstni gostoljubnosti: »Je pa po drugi strani tudi res, da me imajo zdaj nekateri ljudje – tudi v akademskem prostoru – za nekakšnega ›živaloljubca‹, kar nam veliko pove o njih in aktualnosti našega intelektualnega prostora, ki se včasih še zmeraj mudi v preteklih stoletjih.« Po drugi strani so lahko pritiski zapakirani v strah pred posledicami za »jedrni del« posameznih ved. Ko gre za literarno vedo, je kritičnoanimalistični pristop eden tistih, ki naj bi predstavljali nevarnost za obstoj literarne vede kot takšne, nevarnost za to, da jo denimo absorbirajo »kulturne študije«, saj naj bi tovrstni pristopi pomenili prevelik odmik od upoštevanja specifik literature, hkrati pa nevarnost za »politiziranje« literarnih ved. Vendar pa zavračanje apolitičnega, »brezinteresnega« branja literature seveda nikakor ne pomeni hkratnega zavračanja »literarnosti« kot tistega, kar upravičuje obstoj literarne vede. Kritično animalistično branje literature, ki poteka na ozadju zgodovinsko-teoretskega znanja o tem področju, lahko seveda prinese precej drugačne uvide od denimo kritično animalističnega branja literature, ki bi izhajalo iz sociološke vede, četudi sta predmet in pristop navidezno identična.

3 Kolektivni ustroj izjavljanja

Prehajamo k zadnji značilnosti manjšinske književnosti, in sicer h kolektivnosti izjavljanja. Razlog zanjo je na prvi pogled pravzaprav precej banalen, saj se skriva v nekakšni statistični verjetnosti. Precej verjetno je namreč, da bo število »nadarjenih« pisk_cev v manjšinski književnosti relativno majhno. Tako pridemo do zanimivega paradoksa – pomanjkanje »literarnih genijev« pripelje do njihove ukinitve. Ni več izjav, ki bi jih bilo mogoče dojemati kot izjave določenega »mojstra«, kar Deleuze in Guattari (seveda) dojemata kot nekaj pozitivnega: »Tako se izkaže, da je redkost talentov v resnici dobrodejna, saj omogoča spočetje nečesa drugačnega od literature mojstrov: kar pravi eden izmed pisateljev, je že tudi skupno dejanje, in to, kar reče ali stori, je nujno politično, četudi se drugi ne strinjajo. Politično polje okuži vsako izjavo.« (25–26)6V nadaljevanju se pojavi tudi neposredna zavrnitev tovrstne literature: »Samo manjšinsko je lahko veliko in revolucionarno. Sovraštvo do vse literature mojstrov.« (Deleuze in Guattari 38) Literaturi tako pripade funkcija kolektivne in celo revolucionarne izjave; literarni stroj stopi na mesto prihodnjega revolucionarnega stroja.

Kolektivi ustroj izjavljanja je tako močno prepleten s političnostjo manjšinske književnosti, zato je mogoče vzporedno z »ukinjanjem mojstrov« govoriti o nekakšni pomnožitvi avtorjev_ic, soavtorstvu v precej širokem pomenu besede. Nekaj pomoči pri osvetljevanju koncepta kolektivnosti pa lahko najdemo tudi v Deleuzovi Kritiki in kliniki:

Fantazme na splošno obravnavajo nedoločno zgolj kot masko osebnega ali svojilnega: »nekega otroka tepejo« se hitro spremeni v »moj oče me je natepel«. A literatura gre po nasprotni poti in se uveljavi šele, ko pod vidnimi osebami odkrije možnost neosebnega, ki nikakor ni splošnost, ampak najskrajnejša singularnost: neki moški, neka ženska, neka žival, neki trebuh, neki otrok … Prvi dve osebi nista pogoj literarnega izjavljanja; literatura se začne šele tedaj, ko se v nas rodi tretja oseba, ki nam odvzame moč reči Jaz. (15)

 

Čeprav je za kritično animalistiko po eni strani zagotovo pomembno, da nečloveškim živalim priznava status individualnih, neponovljivih in nezamenljivih bitij, je hkrati nujen tudi odmik od »fetišizacije individualnosti«, četudi se zdita vidika intuitivno nezdružljiva. V prispevku Odsotna prisotnost: modusi in možnosti bivanja nečloveških živali v basnih sem poskušala tudi sama opozoriti na nujnost tega, kar je mogoče z Deleuzom imenovati »neosebno, ki je najskrajnejša singularnost«:

Podobna nevarnost za naturalizacijo je prisotna tudi v povezavi z odnosom do trpljenja nečloveških živali, omejenim na golo sočutje, ki je možno, ne da se vprašamo, zakaj sploh trpijo. Sočutje lahko torej ponudi nekakšen odpustek, katarzo, ki ne zahteva nikakršnega delovanja v zelo širokem pomenu te besede, pri čemer je lahko že misel razumljena kot ena izmed oblik delovanja – vključno z mislijo, ki poskuša misliti literaturo. Obenem zahteva sočutje stalno potrjevanje ob konkretnih primerih trpljenja, »osebnih zgodbah«, stalno razsojanje o »zaslužnih«, zato vprašanje (ne)pravičnosti težko vežemo na nekaj tako nezanesljivega, partikularnega, kot je aktivacija »soobčutenja«. Iskanje temelja, na katerega je smiselno nasloniti vprašanje pravic nečloveških živali kot politično vprašanje, tako zahteva nekaj več previdnosti, naj so pozivi k sočutju mišljeni še tako dobronamerno. Pri tem je sicer verjetno smiselno uvesti razloček med sočutjem in empatijo. Slednja, ki jo lahko razumemo kot zmožnost zamišljanja implikacij okoliščin, ki niso naše lastne okoliščine, ima lahko tudi v politični sferi pomembno mesto. V skladu s tovrstnim razumevanjem bi bilo mogoče sočutje opredeliti kot nekaj, kar nujno zahteva navezavo na konkretno bitje in kar lahko vključuje tudi nekakšen moment voajerstva, medtem ko je pri empatiji možno razmišljanje o (ne)pravičnosti določenega »strukturnega mesta«, ki ni odvisno od tega, katero konkretno bitje zaseda to mesto. Gre torej za abstraktnejši koncept, ki omogoča prehod od partikularnega k sistemskemu, aplikacijo določenih (etičnih) načel tudi na številna brezimna bitja, s katerimi nimamo neposrednega stika – in celo na bitja, ki morda ob konkretnem stiku v nas vzbudijo negativne občutke.

 

»Kolektivnost« kot ena izmed specifik manjšinske literature, ki jo je mogoče navezati na Deleuzov koncept singularnosti, je tako za kritično animalistiko zanimiva predvsem zaradi specifične možnosti odmika od »izključno individualnega«, ne da bi to pomenilo zdrs v splošnost. Hkrati pa se tu ponuja tudi bolj očitna navezava: prav kritična animalistika lahko namreč pogosto nadpovprečno uspešno naluknja »literaturo mojstrov«.

4 Manjšinska književnost kot potencial

Za Deleuza in Guattarija »manjšinskost« ni nujno neko obstoječe dejstvo, vendar pa vedno obstaja kot potencial književnosti: »To se pravi, da z ›manjšinskim‹ ne označujemo več neke književnosti, ampak revolucionarne možnosti vsake književnosti znotraj tiste, ki ji rečemo velika (ali etablirana). Tudi tisti, ki ima smolo, da se je rodil v deželi velike književnosti, mora pisati v njenem jeziku, kot piše češki Jud v nemščini ali Uzbek v ruščini. […] In zato je treba najti točko svoje nezadostne razvitosti, svoje lastno narečje, svoj lastni tretji svet, svojo lastno puščavo.« (27) Tudi o kritični animalistiki je mogoče govoriti v povezavi s potencialom, in sicer s potencialom za odkrivanje »revolucionarnih prebojev« znotraj književnosti, saj imajo nečloveške živali to smolo, da je njihova reprezentacija omejena na človeški jezik – in hkrati srečo, da lahko usmerijo avtorja_ico k »izumljanju puščav«. Teorija se preveša v napotek, analiza v skorajda nekakšen manifest:

Nemščino usmeriti na linijo bega; se napolniti z gladovanjem; iztrgati praški nemščini vse njene premalo razvite elemente, ki jih hoče skriti; pripraviti jo, da bo zakričala v zadržanem in neizprosnem kriku. Iztisniti iz nje pasji lajež, opičji kašelj in hroščevo čričkanje. Ustvariti sintakso krika, ki se bo spojila s strogo sintakso te izsušene nemščine. Potisniti nemščino v deteritorializacijo, ki je ne bo mogoče nadomestiti s kulturo ali mitom, ki bo absolutna deteritorializacija, čeprav bo proces dolgotrajen, težaven in postopen. Jezik počasi in postopoma odnesti v puščavo. Sintakso uporabiti za kričanje, dati kriku sintakso. (Deleuze in Guattari 38)

 

Manjšinska oziroma intenzivna raba lastnega večinskega jezika namreč pomeni odkriti njegovo zatirano naravo in jo postaviti nasproti njegovi zatiralski naravi, odkriti »špranjo«, skozi katero lahko jezik pobegne, se izmuzne.7Podobno tudi v Deleuzovi Kritiki in kliniki: »Zdravje kot literatura, kot pisanje je v izumljanju ljudstva, ki manjka. […] To je manjšinsko ljudstvo, za večno manjšinsko ljudstvo, ujeto v revolucionarno-postajanje. Mogoče obstaja samo v pisateljevih atomih, pankrtsko, manjvredno, podrejeno ljudstvo, vedno v postajanju, vedno nedokončano.« (17) Deleuze in Guattari pri tem opozarjata tudi na množico nasprotnih teženj, ki so vseskozi na delu:

»Koliko slogov, zvrsti ali literarnih gibanj, tudi najmanjših, ima ene same sanje: izpolniti večinsko jezikovno funkcijo, ponuditi se v službo kot uradni, državni jezik (npr. današnja psihoanaliza, ki se ima za gospodarico označevalca, metafore in besedne igre). Sanjati drugačne sanje: ustvariti razmere za pomanjšinjenje.« (39)

 

Kritično animalistiko kot tisto, ki (lahko) pomaga odkrivati linije bega, in manjšinsko književnostjo kot tisto, ki jih ustvarja, pa druži še ena, morda celo najpomembnejša lastnost: nekakšna začasnost. Mesto, ki ga pri Deleuzu in Guattariju zaseda »literarni stroj«, je pravzaprav mesto prihodnjega »revolucionarnega stroja«. Podobno kot manjšinska književnost tudi kritična animalistika ne more biti tisti zadnji, odločilni stroj: »Jezikovne linije bega se vedno končajo enako, z molkom, prekinitvijo, brezkončnostjo ali še kako slabše. V vsem vmesnem času pa, kakšno noro ustvarjanje, kakšen stroj pisave!« (Deleuze in Guattari 39)

 

Literatura:

Deleuze, Gilles; Guattari, Félix. Kafka: za manjšinsko književnost. Prev. Vera Troha. Ljubljana: LUD Literatura, 1995.

Deleuze, Gilles. Kritika in klinika. Prev. Suzana Koncut. Ljubljana: Študentska založba, 2010.

Karmen Jordan
+ posts

Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.

Tags:, , , ,
Share

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *