Detela kot fenomen in kot predhodnik

Jure Detela. Zbrane pesmi. Uredil Miklavž Komelj. Ljubljana: Beletrina, 2018.

Uvod

Če se ukvarjamo z vprašanjem nečloveških živali v slovenski literaturi, se je nemogoče izogniti ustvarjanju Jureta Detele, saj je ta tematika predvsem za njegovo poezijo, pa tudi drugo ustvarjanje in razmišljanje, tako zelo integralna, obenem pa se avtorjeva pozicija v marsikaterem oziru zelo približa tisti, značilni za kasnejše družbene in idejne pojave, ki so vezani na vprašanja neljudi. Ali drugače: ustvarjanju in misli Jureta Detele je mogoče najti nekatere vzporednice s pojavom kritičnih animalističnih študij ali nenazadnje sodobnega gibanja za pravice živali oziroma veganskega gibanja. Toda tukaj nikakor ne gre postavljati enačaja. Čeprav je bila do neke mere njegova pozicija morebiti pogojena s časoprostorom, ki ga je obdajal (izražal je denimo neke radikalno levičarske poteze), je naposled vendarle nujno poudariti, da je ostajal izrazito specifičen ustvarjalec in samosvoja figura.

Moj namen ni poskus zajetja Detelovega ustvarjanja v celoti, niti ne želim podati kakršnihkoli dokončnih odgovorov. Namesto tega bom skušal zbrati vsaj delež refleksij o njegovim delu in izpostaviti dva pesemska primera, iz katerih je razvidno, da je avtorjevo delo vestno odražalo pesnikovo držo tudi v najmanjših enotah.

Rekli so

Seveda je vsem odzivom na Detelovo ustvarjanje nemogoče slediti. V skupini raziskovalk_cev na preseku med zanimanjem za vprašanje nečloveških živali in zanimanjem za poezijo (ali kar literaturo in celo umetnost v občem smislu), bi najbrž težko našli koga, ki Deteli ni posvetil niti enega razmisleka. Morda osrednji domači imeni, ki se z Detelo ukvarjata kontinuirano, sta Miklavž Komelj (tudi urednik besedil iz pesnikove zapuščine) in Iztok Osojnik (ki je obenem z Detelo prijateljeval in sodeloval pri različnih akcijah in projektih).

Iz pogovora z Miklavžem Komeljem, ki ga je za pričujoči portal opravila Anja Radaljac, lahko razberemo nekaj bistvenih potez Detelovega ustvarjanja, ki nam lahko pomagajo vsaj v grobem izrisati njegovo držo in mesto v literarnem sistemu. Tako pravi Komelj:

V odgovoru lahko razberemo nekaj pomembnih poant. Komelj že nakaže na »problem metafore«, ki ga pojasni v nekem drugem besedilu, Smrt živali in metafora:

Nadalje lahko iz odgovora razberemo, da je Detela razumel, da »svet temelji na nasilju do živali« (tu se zdi, da se spogleduje z nekakšno obliko radikalne sistemske kritike), obenem pa je njegova pozicija rezultirala v »neusmiljenosti do samega sebe«, kar je morda celo eden najbistvenejših obratov, saj se zdi, da na tem mestu teorijo tako rekoč zveže s prakso (kar potrjuje tudi podatek, da se je Detela približal temu, kar danes pojmujemo kot »veganstvo«, sicer pa ga je zelo fasciniral džainizem), ki obenem temelji na elementu samokritike.

Tukaj je še en bistven obrat: »fascinacija z nasiljem«, tema, ki bi jo v okviru gibanja za pravice gotovo še veljalo raziskovati, morda prav v navezavi na Detelovo misel. Naj gre za primere umetniških praks, v katerih se denimo ubije živali z namenom artivističnega delovanja proti ubijanju živali (na primer performans Where is The Line? Franca Purga, o katerem v navedenem besedilu piše tudi Komelj, na pričujočem mediju pa mu je nekaj besed namenila Anja Radaljac v besedilu »Metaforizacija dejanskih smrti v okviru performativnih praks«) ali pa mesto, ki ga v okviru veganskega aktivizma zasedajo nekakšni živinorejski šokerji, kot sta filma Zemljani (2005) in Dominion (2018). Ali drugače: kaj točno je tista pozicija, s katere legitimno govorimo o nedopustnosti uporabe živali?

Pojem, mimo katerega pri Deteli ne moremo, je tudi »bitja iz tujih svetov«. Komelj pravi:

Razvidno je torej, da se Detelova misel skuša že v samem jedru izogniti pojmu hierarhizacije in nenazadnje možnosti instrumentalizacije živih bitij, saj je živemu bitju nemogoče pripisati »smisel eksistence«, ker je bitje tako rekoč »samo« in »tuje«, s čimer nastane možnost bližine med človekom in drugimi živalmi.

Naslednje veliko poglavje Detelove misli je vprašanje »ekologije«, kjer je pri definiciji ponovno v uporabi sintagma »bitja iz tujih svetov«, v obliki kritike, da »ekologov ne zanimajo bitja iz tujih svetov«, s čimer se je Detela skušal predvsem oddaljiti od nekaterih ekoloških bojev, ki so še vedno osnovani na instrumentalizaciji narave (in nečloveških živali), operirajo s pojmi, kot je biodiverziteta (ta pojem je v članku »Moralna vrednost živali v diskurzu biodiverzitete« na pričujočem portalu problematizirala tudi Branislava Vičar), predvsem pa so v svojem bistvu antropocentrični. Detela jim je sicer pripisoval določeno mero smotra in legitimnosti, vendar je bilo njegovo videnje naposled radikalno drugačno in je zahtevalo popolno preobrazbo samega pojma ekologije.

Seveda je mogoče reči, da je Detelova misel na nek način vendarle bila »ekološka«, vendar to v recimo temu žlahtnem smislu razumevanja sveta okoli sebe kot kompleksnega prepleta številnih dejavnikov. V tem oziru lahko pri Deteli najdemo elemente nekakšnega intersekcionalnega mišljenja, predvsem pa globoke sistemske kritike.

Enega in drugega se v eseju Ekologija skozi poezijo Jureta Detele dotakne na primer Iztok Osojnik. V besedilu omenja pismo, ki ga je leta 1986 Detela poslal kolegu Jaši Zlobcu in v katerem obsodi severnoameriški pokol bizonov, ki ga je zagrešil Buffalo Bill. Osojnik izpeljuje:

V nadaljevanju Osojnik navaja Detelovo misel o lastni vlogi v izkoriščanju neljudi, kjer ugotavlja, da denimo »rastlinojedstvo«, bojkot živalskih vrtov, zavračanje usnja ipd. ne zadostujejo, saj je posameznici_ku še vedno težko doseči, da zaradi njenih_govih akcij ne bo uporabljena kakšna človeška ali nečloveška žival … Da bi presegli tako stanje, so nujne sistemske spremembe. V tem oziru je mogoče reči, da je Detela dobro detektiral meje med svojevrstno zasebno osebno odgovornostjo in političnim angažmajem, ki mora spadati zraven, če želimo vprašanje ne samo zadovoljivo nasloviti, temveč tudi razrešiti.

Kako učinkuje pesem

Skušal sem izpostaviti nekaj najbistvenejših Detelovih misli in idej, ki so povezane z vprašanjem človekove uporabe nečloveških živali. Pri tem seveda ne gre za celoten pesnikov miselni ustroj, prav tako se nisem dotikal podrobnosti (ne nazadnje je bilo o tem že veliko napisanega). Moj osnovni namen je bil pokazati predvsem to, da je Detela v sebi vestno gojil teoretični in praktični vidik. Avtorjevo delo je skoraj nemogoče misliti mimo praktičnega udejanja nekaterih navad, ki prispevajo k »boju za pravice živali«, s čimer se je gotovo do neke mere približal tudi zastavitvi sodobnejših kritičnih animalističnih študij, ki prav tako težijo k vestnemu uveljavljanju teorije in prakse.

Morda je Detelova poezija tista točka, na kateri se eno in drugo stke v novo entiteto, v kateri je mejo med enim in drugim nemogoče razbrati. Pisal sem že o vprašanju metafore skozi Detelovo prizmo. Kot piše Osojnik:

Tudi uporabo metafore lahko popreproščeno (in v grobem) razumemo kot nekaj iz univerzuma »meščanske konstitucije simbolov«. V navedenem odlomku je bistveno dvoje. Najprej (z implicitno kritiko meščanstva) vidimo, da je Detelova misel vsaj v tem pogledu učbeniško levičarska, nato pa tudi, da je (s pripisovanjem pomena jeziku kot tvorcu razmerij) v marsikaterem oziru blizu strukturalistični in poststrukturalistični misli (tudi Osojnik se v obravnavi Detelove misli pogosto sklicuje na bazen poststrukturalistične teorije).

Skratka: že samo »uporabo« jezika in njegove performativne moči je mogoče razumeti kot nekakšno »novo tvorbo«: na zunaj se zdi tovrsten pristop izrazito teoretski, toda ko si to »teorijo« pogledamo od blizu, uvidimo njegove izrazito praktične razsežnosti. Ponovno: v resnici imamo opravka z nečim novim, kar se umika preprostim oznakam, kot sta »teorija« in »praksa«, temveč se zdi, da skuša Detela svoje pisanje prilepiti na nekaj neprimerno bolj temeljnega, kar seže dlje tudi od pojmov, kot sta »družba« in nenazadnje »literatura«. Poezija je za to nadvse primeren medij (tu se lahko vprašamo, kakšno mesto je mogoče pripisati poeziji v odnosu do literature … je tukaj na delu verlainovski vzklik, da je »vse ostalo literatura«? – nenazadnje je Detela za Verlaina izkazoval zanimanje že med obiskovanjem gimnazije), klasično razumljen kot priklicevanje nečesa »bolj notranjega«, »bolj temeljnega«, kot to navadno velja za druge literarne zvrsti/vrste, pa tudi za umetnost nasploh. Po drugi strani (za razliko od glasbe) vendarle v njej ostaja pridih nečesa izrazito materialnega in praktičnega.

Tukaj moram vseeno poudariti, da pesniku ne želim storiti krivice in njegove poezije pojmovati kot nekakšen približek »praksi«. Detela sam je v nekem besedilu, ki ga je leta 1985 spisal za prilogo Mladine, zapisal, da pesmi ne morejo reševati problema nasilja nad živalmi (Detela, 2018, str. 1737). Tu se pojavi ustaljeno vprašanje, kaj pomeni napisati knjigo o pravicah živali proti smrti živali, spomnimo pa se morda tudi Detelovo izjave, da bi bil, če bi s tem rešil življenje ene miši ali vrabca, pripravljen uničiti ves svoj opus …²Izjavo lahko slišimo v okviru (med 22 min in 35 s ter 23 min in 30 s) arhivskega posnetka pogovora z Juretom Detelo v filmu Mihe Vipotnika Sočasja (2018).

Želim povedati, da se pesnikova poezija vklopi v nekakšen stroj razreševanja tega problema in to na nekem efektivnem mestu. Napisati denimo pesem o jelenih ni akt, ki bi neposredno rešil živalsko življenje, lahko pa služi kot spodbuditev moralnega impulza (če se navežem na Francionovo pojmovanje, kot ga je razvil denimo v članku »Moral Concern, Moral Impulse, and Logical Argument in Animal Rights Advocacy«, ki ga navajam v literaturi) ali spreminjanje samega mehanizma, ki sicer vedno znova vodi k uporabi živali. Vsaj zdi se, da naposled tudi Detela, ki ustaljeni jezik razume kot eno od institucij nasilja, s preobrazbo tega jezika, vendarle teži k družbeni spremembi, naj se sliši še tako izpeto. Toda to počne na drugačen način: pri Deteli že sama logika pesmi (oziroma pisanja) odraža ponotranjeno čezvrstno prizmo in tako vzpostavlja tudi neko povsem drugačno (znotrajpesemsko) realnost, z drugimi poudarki in drugačno občutljivostjo.

Poezija

Naj opozorim na nekaj primerov Detelove poezije, kjer je jasno razvidno, da po eni strani pesnika skoraj ne moremo razumeti mimo vprašanja nečloveških živali in po drugi, da je tudi to vselej treba razumeti v širšem družbenem, globalnem mehanizmu. V pesniškem utrinku iz leta 1975 (gre za čas, ko se je Detela šele zares seznanil s problematiko oziroma jo je prvič zares reflektiral) preberemo:

Zgolj v dveh verzih se odpre kopica vprašanj. Najprej imamo opravka s težko določljivim lirskim subjektom, vendar si je mogoče predstavljati, da pesnik naslavlja sebe (vsaj v skladu s pregovorno Detelovo strogostjo do sebe, ki je tu zastavljena dovolj distancirano, da je lahko preučevalska), svoje roke pojmuje kot »krvave«, iščoč stik z »bitji iz tujih svetov«, tokrat žuželkami, ki so »tako na robu zaznave«. Na pesem je mogoče prilepiti prej omenjeno tezo o »produkcijskih načinih«: žuželke so ena največjih kolateralnih žrtev prehranske industrije, tudi rastlinske, naše »ubijanje žuželk« zelo pogosto (če odštejemo na primer izkoriščanje sviloprejk ali pobijanje žuželk kot »škodljivk«) sploh ni stvar frontalnega nasilja ali neposredne uporabe, temveč gre za kolateralne žrtve našega načina življenja oziroma narave naših sistemov.

Skušal sem nakazati na možnost izrazito konkretne analize zapisanega, toda kar je tukaj bistveno, je sama sintagma »bitja tako na robu zaznave«, ki implicira na nekem mestu že omenjeno »zanikanje«. Nasilje se lahko vrši samo zato, ker nekaj spregledamo, nečesa nočemo videti … V tem primeru je ta »nekaj« na robu zaznave. Ni »nezaznavno«, ker v takem slučaju seveda problema sploh ne bi bilo, namesto tega je potisnjeno na sam rob naše zaznave, lahko tudi našega pogleda.

Pobližje si velja ogledati tudi pesem Krotke oči:

Vidimo lahko, da je v pesmi najti sledove nekaterih Detelovih razmišljanj, ki sem jih omenil že poprej, naj gre za Williama Codyja (pravo ime Buffalo Billa) ali kritiko (sočasne) ekologije. Razvidno je, da je Detela uporabo nečloveških živali razumel kot določujočno za našo družbo. V drugi kitici nas tako nemudoma napoti na »zoomorfni emblem Oklahome« (ta ima na zastavi oziroma v grbu izrisan ščit iz bizonje kože). Zanimivo je, da se pri tem ne sklicuje na wyominški grb, ki dejansko prikazuje »živega« bizona, in da je omenjena ravno Oklahoma, čeravno ne gre za domicil Codyjevega delovanja (to bi bil denimo Kansas), vendar je Detelov fokus brez dvoma vprašanje uporabe živalske kože.

Že v naslednji kitici ponovno najdemo pomembno podrobnost. Lirski subjekt zatrdi, da »mit« ni zaščitil »tisočev krotkih oči« pred »gnitjem« (oziroma smrtjo). Detela odpravi institucijo mita oziroma proces mitizacije nečloveške živali kot sploh zmožnega zaščite življenja posameznika_ce, s čimer je že implicirana kritika ekologije (če zgolj pomislimo na nekatere živalske vrste, kot so pande, nosorogi ali morda risi, ki se zdijo kot mitološke prikazne ekološke zavesti), obenem pa pesnik s tem tudi zavrne vsakršen pomislek glede lastnega pesnjenja: ne glede na navidezno nekoliko misteriozno sintagmo »bitij iz tujih svetov« tu ne gre za kakršnokoli mitizacijo.

V naslednji kitici se zdi ponovno implicirano, da uporaba nečloveških živali tako rekoč temeljno zaznamuje samo okolje, ko piše o »daljinskih posnetkih«, ki »komaj vznemirijo vest«. Ne morejo je več vznemiriti, ker je sled samega nasilja praktično zabrisana: tako temeljno je. Sinonim za naše razumevanje »uporabe živali« je morda lahko pričevanje neposrednemu izkoriščanju, ogled pretresljivega posnetka ipd. Toda naposled moramo ob vpeljavi celovitega, »globljega« pogleda priznati, da je »uporaba živali« nekaj neprimerno bolj vseobsegajočega, stalno in povsod prisotnega, pri čemer je sam akt, kot je na primer odvzem življenja, že davno minil.

V zadnjih dveh kiticah je komentar ekologije neprimerno neposrednejši. V predzadnji pripozna, da ljudje protestirajo proti kitolovu, vendar to ne zaleže. Zdi se torej, da gre v prvi vrsti za kritiko (nedelujoče) taktike, ki ji je v zadnji kitici najdena tudi podlaga, češ da »ekologijo skrbi korist od zelenja, ne bitja iz tujih svetov«.

Zaključek

V pričujočem besedilu sem skušal vsaj v grobem prikazati nekaj osnovnih miselnih koordinat Jureta Detele s poudarkom na njegovem razumevanju vprašanja pravic nečloveških živali. Pokušal sem pokazati, da je Detelova misel kljub svoji nedvomni singularnosti v marsikaterem oziru tudi nenavadno sorodna tisti, ki jo lahko najdemo znotraj sodobnih gibanj za pravice živali oziroma znotraj veganskega gibanja, in teoretsko-praktično znotraj pojma kritične animalistike. Zaključiti bi bilo mogoče tudi s klišejsko trditvijo, da je Jure Detela bil »pred svojim časom«. Seveda je pri tem nujno poudariti, da je marsikaj v idejnem svetu Jureta Detele še vredno natančneje preučiti in razumeti.

V zadnjem delu besedila sem na primeru dveh pesmi želel pokazati, kako se je pesnikova »teorija« kazala v praksi oziroma v njegovi poeziji in kako je lahko že vsak njen najmanjši del odseval nekatere »velike ideje«.

Aljaž Krivec

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.

• Nevralgične točke industrijske živinoreje skozi film Georgesa Franjuja
• Ekonomija veganstva
• Kako si kaj, ti presnojeda spaka?
• Sistem smrti med ekscesnim in vsakdanjim