Do ekologije
Nemški gozdar in pisec poljudnoznanstvenih knjig o naravi in živalih, Peter Wohlleben, je širši javnosti, po sicer desetih knjigah s sorodno tematiko, postal znan s knjigo Skrivno življenje dreves (v izvirniku izdana leta 2015, v slovenskem prevodu pa leta 2016), prevedeno v številne jezike. Manj uspeha so doživele druge avtorjeve knjige. Če se omejim le na slovenske prevode: če je Skrivno življenje dreves doživelo že osem ponatisov, mu Skrivno življenje živali (v izvirniku izdano leta 2016, v slovenskem prevodu le leto kasneje) sledi z »le« tremi ponatisi, temu sledi Wohllebnov vodnik po gozdu z enim ponatisom (2016; 2021, a pri nas izdan pri Mladinski knjigi, eni osrednjih založb z razširjeno knjigarniško mrežo brez resne konkurence – preostala dela je izdaja obrobnejša založba Narava). Prevedeni sta bili še knjigi Skrivne mreže narave (2017; 2018) ter otroško delo Ali veš, kje domujejo živali? (2019; 2021), zaenkrat še ne ponatisnjeni/dotiskani.
Takole na pamet bi bilo razlog za ta uspeh mogoče iskati v dejstvu, da je rastlinsko kraljestvo (tokrat konkretno drevesa) redko predstavljeno kot aktersko, saj ga v splošni zavesti praviloma potiskamo v polje pasivnega. Wohllebnova knjiga je tako sprožila (ponovno, v splošni zavesti) svojevrstno odkritje. Za bolj obče obarvano knjigo Skrivne mreže narave je to težje reči, saj se zdi, da se nekako ujema z zavestjo o ureditvi naravnega sveta, medtem ko je knjigi za otroke mogoče »očitati«, da se giblje po polju že večkrat prebranega. In Skrivno življenje živali? V mnogo ozirih se zdi, da ga je mogoče umestiti v tradicijo poljudnoznanstvenih dokumentarcev, denimo Attenboroughovih (ki se je po drugi strani rastlinam posvetil redkeje in še to obširneje v zadnjih letih, po Wohllebnovem delu).
Skrivno življenje živali na nekaj manj kot 200 straneh sestoji iz nekaj več kot 40 kratkih besedil, ki po svoji dostopnosti in jasni poantiranosti ter le medlem navezovanju ena na drugo, spominjajo na serijo kolumnističnih člankov. Avtor posreduje zgodbo o nečem kar se mu je zgodilo, na podlagi tega izpiše lastna opažanja, ki pa jih obenem še podkrepi z navezavo na kakšno znanstveno študijo. Vsako od poglavij je namenjeno osebnostni lastnosti oz. dimenziji, ki jo sicer brez dvoma priznavamo ljudem, drugim živalim pa ne – in v vsakem od poglavij Wohlleben naše prepričanje izzove in postavi pod vprašaj. Ali so živali lahko žalostne, prestrašene? Jih je lahko sram in ali lahko obžalujejo? So lahko sebične? Lahko zavestno kradejo? No, avtor na ta (in druga) vprašanja odgovarja pritrdilno, oz. vsaj sporoča, da nanje lahko odgovorimo pritrdilno z veliko verjetnostjo.
A na tej točki bi bilo mogoče trditi, da Wohlleben preprosto »stopi na drugo stran«, zavzame pozicijo pritrjevalca iz takšnih ali drugačnih razlogov, ki so lahko tudi osebne narave. Zato velja opozoriti na relativizacijo nekaterih osnovnih pojmov, ki Wohllebnovo pisanje postavljajo v novo luč.
Ne gre skratka za »pretirane« razlage ali načrtno »dobronamernost«. Avtor že v enem uvodnih besedil postavi pod vprašaj pojem »nagona« (So nagoni drugorazredni?), skratka besedo s katero se navadno po hitrem postopku zavrne vsakršen utrip morebitne tvornosti pri nečloveških živalih. Povedano drugače: je mogoče reči, da niso tudi človeška dejanja v svoji srčiki »nagonska«?
Drugo rušenje ustaljenih pojmovanj se zgodi na podobnem, a ne istem mestu. Vzemimo, da človeška dejanja resnično niso pretežno nagonska. A je mogoče za druge živali resnično trditi ravno narobe? Ob opazovanju njihovega obnašanja, rešitev itd. bi se tovrstna trditev zdela predvsem zaznamovana in ne zares utemeljena na skrbnem opazovanju.
Wohlleben se ves čas sprehaja med strukturiranim empiričnim dokazovanjem (iz laboratorijev) ter anekdotičnim dokazovanjem. Če po eni strani na tej točki ne moremo mimo spora med taborom, ki anekdotično dokazovanje povsem zavrača in tistim, ki ga razume kot legitimnega, pa po drugi strani vendarle velja pripoznati, da je človekovo spoznavanje akcij drugih ljudi (kadar gre za laično populacijo) pod črto vendarle predvsem anekdotično in temu navkljub ni postavljeno pod vprašaj. Nobenega dvoma denimo ne gojimo do dejstva, da je druga človeška oseba žalostna, če to izraža z jasnimi, univerzalnimi znaki (ki si jih nenazadnje deli z drugimi živalmi).
In z vidika kritične animalistike? Kolikor Wohlleben po eni strani razdira binarno opozicijo med človekom in drugimi živalmi (sproti pa uspe razbijati še samo besedo »živali« kot skupno poimenovanje skoraj nepreštevne množice različnih vrst), toliko po drugi vendarle ostaja v okvirih »navadne« animalistike. Lov obsoja toliko kolkor ga ocenjuje za uničujočega, industrijska živinoreja ga moti iz velferističnih razlogov in nenazadnje se tudi sam ukvarja s čebelarstvom in vzrejo kokoši.
Wohllebnovo pisanje tako lahko pripomore k počasnemu razbijanju specističnega pogleda na svet, vendar ima v sebi vpisano tudi ključno značilnost, ki ga ohranja v varni distanci do kritičnega spopada s prevladujočo družbo. Povedano drugače: zdi se, da preprosto ostaja v polju čiste ekologije.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.