Do konca življenja
Konec avgusta sem nekaj besed namenil Volkswagnovi odločitvi za spremembo prehranske politike v lastnih menzah, ki (zdaj bi že moralo biti tako) naj bi ponujale približno 150 vegetarijanskih oziroma veganskih menijev. Odločitev sem zadržano pozdravil, vendar opozoril na problem vegetarijanstva (za razliko od veganstva) in zelenega zavajanja.
Pri novici, ki se je pojavila na spletni strani švedskega podjetja Volvo in ki sporoča, da namerava podjetje Volvo (vsa) svoja vozila elektrificirati do leta 2025, z letom 2030 pa prenehati prodajati kakršnakoli vozila, ki niso na električni pogon, obenem pa prenehati uporabljati usnje in skušati nadomeščati druge neveganske surovine z veganskimi oziroma ekološko vzdržnejšimi, se zgodba na neki način ponavlja, vendar v drugačni obliki. Ekološke napore oziroma odločitve, ki zadevajo vprašanje pravic živali, ki jih sprejme na primer avtomobilska industrija, velja oceniti z zadržkom. Za začetek ni popolnoma jasno, če bo odločitev veljala za vse proizvodne linije (Volvo ne izdeluje zgolj osebnih avtomobilov), kaj šele, če bo veljala za vsa podjetja (med katerimi je Volvo Cars), ki si jih lasti podjetje Zhejiang Geely Holding Group Co. Pojasnila v zvezi s tem ni najti … Zdi se skratka, da pred našimi očmi preprosto nastaja prodajna linija za t. i. ozaveščene potrošnice_ke, namesto da bi proizvodne alternative postale splošni standard.
Obenem ni nič nenavadnega, da se avtomobilska industrija na ekološke zahteve odziva med prvimi, saj je med prvimi tudi na seznamu onesnaževalk_cev, ne zgolj zaradi izpustov CO2, temveč tudi uporabe surovin živalskega izvora, pogosto tudi rabe spornih kovin itd. (seznam je praktično neskončen). Ta položaj samodejno kliče po odzivu … No, po odzivu kliče tudi dejstvo, da je tekma za prisotnost v proizvodnji razmeroma nove tehnologije električnih vozil (izštevši praavtomobile in legendarni EV1) zaenkrat široko odprta, česar vedno ista avtomobilska podjetja najbrž niso vajena.
Toda kot velja za Volkswagnove menze in pravzaprav karkoli, velja tudi to odločitev pozdraviti, tako z vidika redukcije trpljenja živali potrebnih za proizvodnjo vozil kot tudi iz ekoloških razlogov. Toda ponovno: z zadržkom. Zakaj iskati alternative, če bi bilo morda bolje odrasti? In zakaj počasno opuščanje izdelkov živalskega izvora in še to takrat, ko »bo to mogoče« (ki se zdi v tem primeru komaj prepričljiv), če bi bilo to dobro narediti že včeraj in to celokupno? Če seveda pri tem ne upoštevam konteksta, ki po eni strani omogoča sam obstoj podjetja, kot je Volvo, in je v temeljnem protislovju z idejo na primer veganstva …
V novici pa vendarle nekaj preseneti. Že v njenem naslovu zasledimo besede »animal welfare ambitions« (torej »prizadevanje za dobrobit živali). Treba je priznati vsaj to, da ne skrivajo, da je zadeva prej nekakšen poskus kot kaj radikalnejšega, obenem pa namesto rights (pravice) uporabijo welfare (velfer oz. dobrobit), kar je pravilneje (četudi bi se najpravilneje zdelo uporabiti redukcionizem), saj niti ne implicira, da gre za kakršenkoli abolicionistični pristop. Še več: v sami novici je omenjeno celo veganstvo z žalostnim pojasnilom, da z opustitvijo usnja notranjost vozil še ne bo veganska. Tudi sicer je v besedilu mogoče prebrati nekaj skoraj lucidnih poudarkov o tematiki.
Dobrodošlo je torej predvsem to, da so ključni pojmi vprašanja pravic (nečloveških) živali uporabljeni bolj ali manj pravilno in da se pravzaprav dotaknejo najpomembnejših razsežnosti problema. Toda to se pod črto zdi gola politična korektnost: pravilna uporaba pojmov ne šteje prav dosti, če ni uporabljena v afirmativnem kontekstu in kot realen popis lastnih akcij podjetja.
In naposled (poleg hitrejšega ukrepanja) morda Volvu manjka tisti Volkswagen (toda veganski, ne vegetarijanski), vsaj sodeč po tem odzivu na profilu podjetja na Facebooku:
Volvo Cars: »Čeprav so surove kože, ki nam jih dostavljajo v tem trenutku pridobljene na odgovoren način kot stranski proizvod govedoreje, želimo podpreti skrb za dobrobit živali s tem da prispevamo k nižji zahtevi po usnju. Na svetovni ravni obstajajo resne težave z vidika trajnostnosti in izzivov povezanih s kmetovanjem – posebej govedorejo. Te težave so prepletene z industrijo usnja in vplivajo na podnebje, izsekavanje gozdov ter izgubo biodiverzitete.«
Če je vprašanje po eni strani cinično (odgovor pa korekten, vendar v kontekstu precej prazen), po drugi strani vendarle odpre ključno debato: Zakaj bi moralo biti z vidika vprašanja ekologije ali pravic živali izolirano vprašanje proizvodnje osebnih vozil?
Odgovor: Ne bi smelo biti, vprašanje pravic nečloveških živali namreč seže preko tovrstnih partikularij in bi moralo biti implementirano na splošnejši način, nasloviti bi moralo vsakršno proizvodnjo in vsako_ega deležnico_ka, dokler ne bi argument o »že ubiti kravi« preprosto postal neosnovan.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.