Ekologija kot črvina na poti do veganskega sveta?
Ekologija kot črvina na poti do veganskega sveta?

Ekologija kot črvina na poti do veganskega sveta?

Zdi se, da ne. To ne bo še eno od besedil o Juretu Deteli in o tem, kako ekologijo »skrbi korist od zelenja, ne bitja iz tujih svetov« (več v besedilu Detela kot fenomen in kot predhodnik), čeprav bi lahko bilo. Beseda bo namesto tega najprej tekla o ličinkah mokarjev.

Če ste kdaj vstopile_i v katero od trgovin »za male živali«, ste tam verjetno naletele_i na plastične embalaže (takšne, kot jih na primer dobimo v restavracijah za s seboj), polne mokarjev.

Intermezzo: Davno tega sem v tovrstni trgovini poslušal pogovor med dečkom, starim okoli 5 ali 6 let, in prodajalcem. Bolj kot je deček mamo in prodajalca prepričeval, da želi embalažo z mokarji, ker bi jih imel za hišne ljubljenčke, bolj ga je prodajalec prepričeval, da so hrana za druge hišne ljubljenčke. Go figure.

Skratka, mokarji kot hrana za (druge) domače živali so povsem običajna stvar, kot so v nekaterih predelih sveta običajna stvar mokarji kot del človeške prehrane (poleg drugih žuželk). Tudi v Evropi bi naj bilo tako, vendar se zaradi zakonodaje zadeva v veliko (toda ne vseh, kot bomo videle_i kasneje) primerih odvija bolj ali manj skrivoma.

No, to se kani tudi v okviru Evropske unije spremeniti še letos. Iztok Klemenčič v članku Žuželke kot hrana prihodnosti za časnik Dnevnik piše: »Minuli teden so države članice EU odobrile predlog evropske komisije, ki dovoljuje uporabo posušenih ličink rumenih mokarjev kot novega živila.« Avtor ne izraža posebnega gnusa (obenem se zdi, da med mokarji in kravami z vidika etike ne vidi posebne razlike), obenem pa opozarja na še kar bizarno dejstvo, da so žuželke pravzaprav že del množične prehrane tudi v evropskem svetu (pravne podlage za to ne podaja). Tako pravi:

»Tipičen tak primer je aditiv karminska kislina (E120), ki se pridobiva iz žuželk Dactylopius coccus. Ta živa bitja živijo na kaktusih, za pridobivanje barvila, ki je najpogosteje v mesu in mesnih izdelkih, slaščicah, mlečnih izdelkih ter kruhu in pekovskih izdelkih, pa posušijo in zmeljejo žuželke ženskega spola.«

Toda zakaj bi se tovrstno zakonodajo sprejelo šele letos? Razlog ni nič drugega kot ekologija (in nekoliko tudi zdravje), očitno najbolj priljubljena in najmanj resno obravnavana tema 21. stoletja … Klemenčič pravi: »Črički na primer potrebujejo 12-krat manj krme kot govedo, štirikrat manj krme kot ovce in pol manj krme kot prašiči ali piščanci za enako količino beljakovin. So zdrava, hranljiva alternativa prevladujočim živilom, kot so piščančje meso, svinjina, govedina in celo ribe.« Da naj bi bili črički primerni za človeško prehrano, je v nekem intervjuju ugotavljala denimo Saša Spačal, katere »čričkoljubski« projekt je na tam portalu že bil kritično razdelan (vir z izsekom iz intervjuja).

Pod črto se zdi, da imamo opravka (pa smo spet na začetku) s tisto ekologijo, ki je Deteli šla tako na živce (naj gre za EU ali Spačal) … Težava nastopi, ko se z njo brezglavo (poudarek na brezglavo) zveže gibanje za pravice živali. Očitno so ekologi_nje (jasno, da ne vse_i) grozno nagnjene_i k nekakšnim bližnjicam in improvizacijam, ki morajo nujno biti utemeljene na karnizmu, drugače ne gre. Morda je nauk te zgodbe, da so pravice (nečloveških) živali zato, ker so pravice (nečloveških) živali, in ne zato, ker bi bile ekologija.

Toda pri žuželkah so se očitno planeti nekako poravnali (beri: na krožnikih imamo še večjo izbiro mesa), medtem ko se v Franciji na primeru laboratorijskega mesa nekako niso. V članku Meso je lahko tudi provokacija in ideologija, ki ga je za Delo spisala Mimi Podkrižnik, avtorica ugotavlja, da je francoski parlament tej novi (ekološko vzdržnejši, vendar prav tako kot žuželčje meso etiško sporni) potencialni praksi izrazito nenaklonjen. Razlogi so očitno konservativne narave in so razumljeni kot žalitev za mesarje_ke (tu debata očitno poteka po liniji »avtenticizma«) in revnejših slojev prebivalstva, ki si meso težje privoščijo (očitno nasprotniki bolj ali manj pravilno razumejo, da bi do neke mere morali iz ekoloških razlogov vse_i biti vsaj malo revne_i). V istem članku je mogoče prebrati še to:

»Potem ko je podobno na socialne strune zabrenkal še minister za kmetijstvo Julien Denormandie, je ministrica za ekološko tranzicijo Barbara Pompili vendarle rekla bobu bob: treba je opraviti s predmodernimi debatami … Da bi v šolskih kantinah zmanjševali socialne razlike, bi kazalo ponuditi predvsem več zelenjave in sadja, kajti meso že dolgo ni kazalec socialne blaginje niti nuja za krepko zdravje; sodobna nutricionistika in medicina ga ne sili na krožnik za vsako ceno in vsak dan.«

S predlogi Pompili se brez zadržka strinjam (tisto o zmanjševanju socialnih razlik in nutricionistiki). Vseeno pa velja nekoliko premisliti, preden omenjamo predmoderno. Ali je predmoderna verjela v idejo, da je meso nujno zaužiti v vseh dnevnih obrokih? Ali je v predmoderni zaradi porabe mesa grozila ekološka kataklizma? (Ja, saj vem, da je bilo manj prebivalstva). Ah, te vrle razsvetljenske glave, tukaj me je nekoliko strah goriva za reševanje človeštva z vero v tehnološki napredek. Ne, ker ne bi verjel v tehnološki napredek, in ne, ker bi zagovarjal vrnitev v t.i. predmoderno, ampak preprosto zato, ker očitno brez prestanka gradimo na družbenih temeljih, ki so nas pripeljali točno tja, kjer smo. Morda je čas za spremembo paradigme, ne pa za dodajanje novih vrst mesa na krožnike in laboratorijsko pridelane govedine.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *