“Ekološko nasilje nesorazmerno bolj prizadene nebelske ženske in živali.”
ZA VERZIJO INTERVJUJA V ANGLEŠČINI PRITISNITE TU
Z vegansko aktivistko, feministko in raziskovalko študij spola, Charlotte Lim sva se pogovarjali o njenem delu, prepletih različnih oblik zatiranj, o ekološkem nasilju, bioekonomiji in transhumanizmu.
Anja Radaljac: Ali nam lahko poveste nekaj o sebi, v nekaj besedah opišete svoje delo in kako vanj vključujete raziskovanje vprašanja pravic živali?
Charlotte Lim: Seveda. Odraščala sem v Avstraliji, obkrožena s svojimi družabnicami – pticami, kot so kokoši, prepelice, golobice, golobi in petelini, ter s čudovitimi avtohtonimi pticami, kot so mavrični loriji, kakaduji, srake, purani in tudi škorci. Mislim, da me je dejstvo, da sem nebelska ženska, potisnilo na področje študij spolov in preučevanja, kako se identifikatorji (na primer biološki spol/družbeni spol, rasa, fizična oviranost, vrsta, družbeni razred itd.) in sistemi zatiranja prepletajo in povečujejo učinke marginalizacije in onemogočanja oseb. Veganka sem postala februarja 2019: dve leti po tem, ko sem na svojem prvem predavanju v okviru študij spolov spoznala intersekcionalnost, in sicer koncept Kimberlé Crenshaw.
AR: Kateri so po vašem mnenju nekateri najbolj razširjeni načini prepletanja vprašanj spola, speciesizma in abilizma?
CL: Najočitnejši primer tovrstnega prepleta je živinoreja. Naj ponudim nekaj konteksta: leta 2020 sem veliko časa preživela kot prostovoljka v organizaciji NSW Hen Rescue. Njihovo poslanstvo je osvoboditev vseh živali iz kletk, izobraževanje drugih o tem, na kakšne načine izkoriščamo nečloveške živali, in k temu spodbuditi tudi druge, tako aktiviste_ke, akademike_čarke kot tudi vse ostale. Številne živali, zlasti rešene kokoši nesnice iz baterijske reje, so utrpele travme, ki so povzročile trajno invalidnost, kar seveda povečuje stroške, čas, trud in druge zahteve, ki so potrebne za njihovo oskrbo po reševalni akciji (zdravila, amputacije, podporna prehrana, če navedem le nekaj primerov). Ker v jajčni proizvodnji kokoši uporabljajo le zaradi njihove »storilnosti«, jih industrija (sramotno je, da enako velja tudi za lastnike_ce v okviru domače reje, ki živali ne obravnavajo kot posameznice_ke, vredne življenja) zavrže takoj, ko se izkaže, da niso več produktivne. V jajčni industriji peteline ubijejo takoj, ko se izvalijo in jim je določen spol, kokoši pa so v kletkah do 18. meseca starosti prisiljene valiti jajca, potem tudi njih odpeljejo v klavnico. Če imajo te ptice »srečo«, da so piščanci brojlerji (tisti, ki se uporabljajo za »meso«), jih zakoljejo pri šestih mesecih, ko njihova telesa in kosti ne dohajajo nenaravne rasti, ki je posledica človekovega vmešavanja. Gibalno omejene živali, predvsem piščanci, niso obravnavane kot dragocene spremljevalke – zato identifikatorji, kot so spol, vrsta in njihove fizične zmožnosti, vplivajo na vrednotenje življenja teh posameznic_kov.
V aktivizmu se lahko tako družbeni in biološki spol kot tudi bolj specifično, spolnost, uporabljajo kot koncept za izobraževanje drugih o tem, kaj je predpostavljena »norma«: na primer krave, ki proizvajajo mleko (govedo), so samice, oplojene s prisilno umetno oploditvijo. To sproža vprašanja o čutečnosti in sposobnosti živali, da izrazijo privolitev, ter o tem, kako so živali razumljene kot zgolj orodje za proizvodnjo. Ugotavljam, da se zlasti v mlečni industriji veliko aktivizma osredotoča na dejstvo, da so tudi krave matere. Za ljudi, ki nimajo otrok in/ali so kvir, se lahko tovrstna sporočila zdijo kontraproduktivna in forsirajo to predstavo o »normi«. Kljub temu je to učinkovito orodje za ponazarjanje čutenja in čutečnosti živali.
Družbeni razred je povezan s speciesizmom in abilizmom: ena od zelo frustrirajočih težav, s katerimi sem se srečala na svoji veganski poti, je bila predstava, da je veganstvo »nedostopno«. To je frustrirajoče zato, ker lahko to nedostopnost še predobro razumem. Za veganstvo sem potrebovala dve leti in niti nisem »prešla« na vegetarijanstvo, ker sem se ukvarjala s tem, kako drastično (tako sem si predstavljala) se bo spremenilo moje življenje. Ne bom mogla jesti iste hrane kot moja družina, vse moje najljubše jedi vsebujejo jajca, v kulturnem smislu pa se mi je zdelo spopadanje z mislijo, da bom označena kot »drugačna«, da je z mano nekaj »narobe« ali da grem skozi »eno od faz«, zelo zahtevno. Ker sem odraščala v zahodni kolonialni družbi, ki ceni živinorejo kot primarno industrijo in kjer se telo živali in njihovi izločki redno uporabljajo v hrani in oblačilih, je to izziv: veganska hrana, približek tisti, ki sem je bila navajena jesti (na primer nadomestki mesa), je dražja, stroške pa je težko upravičiti. Morala sem odmisliti vse, kar sem dotlej vedela o hrani. Leta 2019 sem prvič jedla rdeči fižol. Če ne trpiš le zaradi finančne, temveč tudi zaradi časovne stiske, moraš pri pripravi hrane postati ustvarjalna_en in eksperimentirati, kar pa je za posameznice_ke s hendikepom še toliko težje.
AR: Na kakšen način ekološko nasilje vstopa v polje nasilja nad ženskami in živalmi? Kako v to mešanico vstopa rasno nasilje?
CL: Ekološko nasilje nesorazmerno bolj prizadene nebelske ženske in živali. Feministična raziskovalka Astrida Neimanis v svoji knjigi Bodies of Water iz leta 2017 na primer raziskuje, kako na mleko severnoameriških žensk vplivajo onesnaževalci, ki nastajajo v različnih industrijskih panogah v ZDA, in sicer tako, da postane toksično. Ženske in posledično otroci, ki so nesorazmerno bolj prizadeti zaradi strupenega materinega mleka, živijo na kanadskem delu Arktike. Mleko Inuitinj vsebuje od dva- do desetkrat več toksinov od mleka belih žensk na jugu, kar je posledica onesnaževalcev, ki krožijo v oceanskih tokovih in se prenašajo skozi telesa morskih sesalcev (katerih kakovost življenja je močno okrnjena, še preden jih ljudje pojedo). Kritičnoanimalistični akademik Vasile Stanescu je napisal odličen članek o »prehranskem rasizmu«, ki se precej dobro povezuje s to tematiko.
Še en primer: okoljska aktivistka Vandana Shiva je prav tako napisala odmeven članek o gibanju Chipko in o tem, kako je kolonialno nasilje nad himalajskimi gozdovi popačilo naše razumevanje »naravnih« nesreč (ali je tu sploh mogoče izvzeti človeški vpliv?), kot so zemeljski plazovi in poplave, ki ogrožajo varnost in oskrbo lokalnih skupnosti (njihovih domov, hrane in kmetijskih praks ter duhovne povezave z gozdom) in življenjski prostor živali, ki so odvisne od teh gozdov.
Donna Haraway govori o »naravikulturi« (natureculture) – o inherentni prepletenosti narave in človeške kulture, sistemov in načinov življenja – in o tem, da jih je nemogoče ločiti. Tako ponudi uporabno konceptualno ogrodje za razumevanje transgresije ekološkega nasilja med vrstami, rasami in spolom.
AR: Kateri je najboljši način obravnave prepletenih vprašanj (nasilja), če je naš namen razkriti in ne prikriti (na primer z netočnostmi ali s posploševanjem)? Kateri način raziskovanja prepletenosti različnih oblik nasilja je po vašem mnenju najustreznejši?
CL: Na to vprašanje je težko odgovoriti, saj se način raziskovanja razlikuje od človeka do človeka! V svojem raziskovalnem delu sem zelo usmerjena h konceptom, zato rada samo sedim in berem ter razmišljam o konceptih, ki izhajajo iz prebranega: tako vidim, kako ti sovpadajo skozi prepletanje različnih načinov nasilja. Zdi se mi, da mi pomagajo odstreti »čebulo« nasilja – morda je to nekoliko čudno, vendar nam koncepti omogočajo razgrniti različne plasti in s tem razkriti čim več, ko jih obravnavamo skozi določeno (zame običajno k feminizmu usmerjeno) optiko.
AR: Kakšen je pomen bioekonomije v vaši raziskavi? Ali jo dojemate kot enega od možnih praktičnih načinov, s katerimi je mogoče obravnavati ali morda celo rešiti vprašanje ekološkega nasilja, nasilja nad živalmi in posredno morda celo drugih oblik nasilja?
CL: Všeč mi je koncept bioekonomije, tj. zamisli, da lahko fizičnim materialom spremenimo namembnost, jih ponovno uporabimo ali na kakšen drug način spremenimo v »dragocene«. Ta koncept je vsekakor en način, kako obravnavati ekološko nasilje, in sicer z odkrivanjem (?), kako različna telesa med vrstami stopnjujejo ekološko nasilje, ki ima verižni učinek v času in prostoru. Menim tudi, da raziskovalka_ec ali aktivist_ka skozi koncept bioekonomije lahko na praktičen način pojasni, kako se kapitalizem in antropocentrizem prepletata v sistemih, kot sta modna ali mlečna industrija, da bi drugim pokazale_i, kako so živali nadalje zatirane in izkoriščane v okviru človeških ideologij in ekonomskega sistema, v katerem trenutno živimo. Ni treba zgolj spodbujati k celoviti reformi in odpravi kapitalizma, temveč ozavestiti, kako trgi upravičujejo uporabo živali za dobiček in kako je takšno razmišljanje pravzaprav protifeministično.
AR: Ali nam lahko (v nekaj besedah) predstavite svoj prispevek o ptičjem perju (»Light as a Feather?«), ki ste ga leta 2019 pripravili za konferenco EACAS1 v Barceloni?
CL: Vsekakor! Raziskavo sem opravila na Švedskem, in sicer sem analizirala prepoznavnost t. i. etične mode, ki jo Švedi sami intenzivno tržijo kot »dobre, zanesljive in kakovostne« blagovne znamke. Raziskovala sem, kako vse korporacije in potrošniki_ce poskušajo upravičiti uporabo (in s tem izkoriščanje) živali za ustvarjanje dobička. Oznaka za slednje je »velferizem«, gre za sklicevanje na spoštovanje do živali oziroma »etično« uporabo živali, ki potrošnikom omogoča, da se izogibajo prevpraševanju normativnega statusa dotičnih živali. Namesto preučevanja velferizma v živinoreji (na primer v proizvodnji jajc ali mleka) sem se svoja prizadevanja odločila usmeriti v puhovke in razkriti, kako poskušajo s tržnimi strategijami, kot je »standard preglednosti izvora puha«, prikriti trpljenje in poškodbe, ki so ga deležne na živo oskubljene gosi. Želela sem preučiti in nato kritizirati, kako so živali vpete v industrije, v katerih so uporabljene, vendar hkrati morda manj vidne.
Če vas zanima nadaljnje branje, je Jana Canavan napisala odličen članek o velferizmu, ki je zaznamoval moje lastno razumevanje tega pojma in uporabo le-tega ne le v akademskem okolju, temveč tudi v vsakdanjem življenju.
AR: Zdi se, da so nekatere teme, s katerimi se ukvarjate, v nekakšni sinhronosti s tem, kar srečujemo v transhumanistični misli, ki jo mnoge_i raziskovalke_ci razumejo kot možen »izhod« iz uporabe živali. Kakšno je vaše stališče do takšnih zamisli?
CL: Kolikor razumem, se »transhumanizem« zavzema za izboljšanje človeške vrste z ustvarjanjem, razvijanjem in/ali izkoriščanjem sofisticiranih tehnologij, ki omogočajo razvoj človeških sposobnosti – bodisi fizičnih (dolgoživost) bodisi duševnih (kognitivne funkcije). Besedo »izhod« v tem kontekstu razumem kot »možnost, da ne bi več uporabljali živali«, saj bi tehnološki napredek odpravil potrebo po tem (na primer laboratorijsko vzgojeno meso, ukinitev testiranja na živalih z nadomestnimi računalniškimi modeli za klinične poskuse).
O tovrstnih človeških napredkih razmišljam kot o »manjšem zlu«. Za vzgojo laboratorijskega mesa se na primer uporablja fetalni goveji serum, tj. stranski proizvod zaklanih živali. Čeprav mislim, da obstaja upanje, da bodo nekoč obstajale izključno rastlinske, veganske alternative, ki ne bodo slonele na uporabi živalskih proizvodov, je težko ostati optimističen, saj so na poti do teh tehnologij nečloveška bitja še vedno uporabljana (in zlorabljana). Kljub temu upam, da bomo z večjo ozaveščenostjo in razumevanjem etičnih in okoljskih prizadevanj za razvoj tehnologij, ki čim manj škodujejo našim nečloveškim sopotnikom, sčasoma prišle_i do veganskega sveta.
AR: Raziskujete vprašanja aseksualnosti, rase, ekonomije in hendikepa. Kako dojemate nekatere pojave v aktivizmu za pravice živali (ali bolje veganskem aktivizmu), ki temeljijo na poudarjanju spolnosti, predstavah o fizičnih zmožnostih, trenutnem ekonomskem modelu itd.?
CL: Moj pristop k vsem oblikam aktivizma je osredotočen na presečnost, zato me kampanje za pravice živali, ki pretirano poudarjajo spolnost ali pojme o telesno sposobnih osebah ipd., neizmerno frustrirajo. Veganstvo je po mojem trdnem prepričanju oblika feminizma, namreč kako se lahko nekdo zavzema za pravice živali, če odreka enakost drugim marginaliziranim skupinam? Feminizem se zavzema za enakost vseh, ne glede na sistemske in strukturne konstrukte, kot so rasa, razred, spol, fizična (ne)zmožnost, starost, narodnost itd. Izjemnega pomena je, da se v naših prizadevanjih v okviru aktivizma za pravice živali zavedamo lastnih privilegijev in drugih indikatorjev zatiranja oziroma da v ospredje postavimo temeljno etiko (tj. enakost vseh) aktivizma.
prevod: Nataša Pucelj
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.