Evro hranilnik

Ekonomija veganstva

7.11.2018 je bil v Financah objavljen članek Aljoše Valentinčiča Vsako leto dve NLB in pol? Postanimo vegani. Naj kar na začetku pojasnim, da nimam potrebnega znanja ekonomije, da bi lahko članek tehnično presojal. Izpostaviti želim nekaj drugega.


A na kratko: avtor v osnovi opozarja na t.i. visoko »oportunitetno izgubo« ob prehranjevanju z živili živalskega izvora, kar v praksi pomeni, da z obstoječim kmetijskim modelom pridelamo neprimerno manj hrane kot bi je lahko, če bi prešli k modelu, ki bi v središče postavil rastlinsko prehrano. Kasneje doda ekonomsko-zdravstveni vidik (ker bi se v povprečju bržkone prehranjevali bolj zdravo bi se to poznalo tudi na izdatkih za zdravstvo). Zaključi z grobim izračunom 2,5 mlrd € letnega prihranka javnega denarja (ki ga sopostavi k prodajni vrednosti 2,5 NLB-jev).


Seveda je izračun res ‘grob’, na kar avtor tudi večkrat opozori. Ne gre za kompleksno ekonomsko analizo, saj je kup faktorjev neupoštevanih, kljub temu pa velja pripoznati, da gre za številko, ki vsaj približno prikaže kam bi se lahko usmeril trend gibanja javnih financ, če bi začeli prehajati na rastlinsko prehrano. Nenazadnje so do podobnih podatkov prišli že v okviru projekta MEATONOMIC$, ki je kulminiral tudi v knjigi, ki se ukvarja z ekonomskim vidikom živinoreje na primeru ZDA.


Zakaj je Valentinčičev članek dobrodošel? Najprej imamo tu približno oceno (koristno tako rekoč v akademski sferi), vendar sam ocenjujem da je najpomembnejši doprinos predvsem v tem, da je vprašanje veganstva/živinoreje (če se ne motim gre za prvo tovrstno domače besedilo, ki se je pojavilo v vidnejši reviji, ki se z vprašanjem živali sicer ne ukvarja) poseglo na neko drugo polje zanimanja in se še enkrat izkazalo za pomembno politično in ekonomsko vprašanje tudi izven same sfere denimo veganskega gibanja. Na ta način postaja vedno bolj jasno, da ne gre za neko obrobno ali zasebno temo, temveč nekaj kar lahko resno spremeni tudi svetovne razmere, da je skratka nekaj imanentnega različnim javnim in zasebnim sferam. Na to nakazuje že zanimiva primerjava s prodajo NLB, nečim kar državljani_ke brez dvoma dojemamo kot pomembno ekonomsko in politično vprašanje, vendar lahko obenem vidimo, da ni nič bolj pomembno kot vprašanje veganstva in ekonomije.


Seveda je bistveno vprašanje kaj velja z Valentinčičevimi ugotovitvami početi v prihodnosti. Po eni strani nakazujejo, da je mesto živinoreje v spregi z idejo nenehne pretirane produkcije dobrin, da je skratka neekološko in imanentno kapitalistični ureditvi. Nadalje iz tega sledi tudi to, da je v zdajšnjih konkretnih razmerah živinoreja zaželena (ali vsaj zaželena dokler se ne vzpostavi sorodno »potratna« alternativa … sam stavim na predelane veganske produkte). Torej, če se na mestu te ugotovitve skriva »šansa«, se na istem mestu skriva tudi nevarnost.Nevarnost pa se skriva še na eni točki. Zdaj je že povsem jasno, da je živinoreja ekološko nevzdržna, počasi pa se kopičijo ugotovitve, da je takšna tudi po ekonomski plati. Toda živinoreja ni edina. Ekološko nevzdržen je tudi promet, ekonomsko sporno je lahko saniranje bank … Naposled gre torej za družbene prioritete, ali drugače: če bomo želeli minimalizirati okoljski pritisk, bomo morda to skušali storiti tudi z ohranjanjem živinoreje, se bomo pač osredotočili denimo na tankerje (to je seveda pristop, ki je malodane obsojen na propad) in če bomo želeli dodatnih sredstev v državni blagajni bomo lahko prav tako še vedno nadaljevali z živinorejo, namesto njenega ukinjanja pa denimo sprejeli višje obdavčitve na ono in tisto (zanimivo je, da se je nedavno ponovno odprlo vprašanje dodatne obdavčitve rdečega mesa). Vprašanje je torej: za kakšno ceno želimo živinorejo ohraniti?


Napisano je po mojem mnenju še en znak, da je po eni strani nujno delovati intersekcijsko (manjšati promet, ukinjati živinorejo, višati obdavčitve, skratka razmišljati o vsem hkrati), po drugi pa, da se v jedru veganskega gibanja oz. gibanja za osvoboditev živali še vedno skriva predvsem vprašanje našega odnosa do nečloveških živali, pripoznavanje, da ima slednje poleg jasne posledice dobrobiti živali tudi (pozitivne) ekonomske in okoljevarstvene posledice pa je znak, da gre za resno temo, ki jo velja obravnavati v najrazličnejših vedah in znanostih ter da je nekaj kar hodi z roko v roki tudi z dobrobitjo človeške živali.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik in urednik

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *