Evro hranilnik

Ekonomija veganstva

Pred nekaj dnevi se je v mojem feedu (hm, a je to krma? Kako prikladno.) na Facebooku znašel članek iz Vestnika, ki govori o investiciji v novo klavnico na neki prekmurski kmetiji. Seveda si kot zagovornik ukinitve sektorjev, ki jim je uporaba živali inherentna, s tem besedilom stežka dajem posebej veliko opravka. Mi je pa zato v oči padel podatek, da bo polovica investicije, težke 400.000 €, poplačana z javnimi sredstvi (razpis ministrstva za kmetijstvo). Ker sem (tudi) nasprotnik idej vitke države, laissez-faire in kar je še podobnega, se mi seveda podpora, namenjena pridelavi hrane, sama na sebi ne zdi problematična, niti se mi v trenutnih družbenih okvirih ne zdi smotrno izpostavljati konkretne kmetije …
Moj odziv je veljal predvsem dejstvu, da lahko na tem mestu ugledamo točko, v kateri se izkoriščanje živali izkaže za sistemsko v najbolj banalnem pomenu besede. V času, ko do mene prihajajo novice o nezaželenosti javne podpore dejavnostim, ki naj namesto tega »preživijo na trgu, če so kaj vredne« (sam izhajam s kulturnega polja, ki mu je ta očitek tudi najpogosteje namenjen), gre tovrstna informacija, ki je seveda ena od mnogih med sorodnimi, vendarle mimo nas kot povsem nezaznamovana, vsakodnevna novica. Čeprav naj bi iz tega očitno izhajalo, da živinoreja ne more živeti na trgu, da krade davkoplačevalski denar itd. In četudi bi morda kdo na tem mestu poočital, da je denimo delo na kulturnem polju brez pomena (in nevredno podpore), lahko jaz poočitam nazaj, da je delo v sektorju živinoreje pač etično nesprejemljivo (in nevredno podpore).
Seveda se to vprašanje v trenutnem političnem momentu začne odpirati v najrazličnejše smeri. Začelo se je s covidom-19 (in v trenutku, ko pišem to besedilo, se očitno obeta nadaljevanje), nadaljevalo z ukrepi, ki so neposredno ustavili »gospodarsko rast«, države so se začele zadolževati, da bi pokrile izpade prihodkov in pomagale določenim sektorjem, da krizo prebrodijo … Odpira se vprašanje, kakšne so naše želje in katere sektorje je smotrno podpreti. Sam ocenjujem, da živinorejski mednje ne spada. Najprej jasno zaradi že omenjene etične nesprejemljivosti, a ne zgolj zaradi tega: mar ni kontraintuitivno spodbujati sektor, ki je jedro pričujoče epidemije? Sektor, ki ne nazadnje izrazito negativno vpliva na javno zdravje (in s tem prognozo obolelih s covidom-19), prispeva pa tudi k onesnaževanju (več o obojem lahko preberete v drugih besedilih pričujočega medija), ki je podmazalo njegovo širjenje. Pa omenjena klavnica sploh ni dobila javne podpore v obliki pomoči ob izpadu dohodkov, temveč je bilo njeno sofinanciranje predmet javnega mirnodobnega razpisa. Ali drugače: uporaba živali se spodbuja z javnim denarjem, ko v fokus vzamemo zgolj njene učinke (pridelava hrane), jo razumemo kot sektor v domeni javnega dobrega, čeravno je to tezo mogoče izpodbijati na več različnih načinov.
A k zadevi je mogoče pristopiti tudi na diametralno nasproten način. Ne gre zgolj za to, koliko dodatnih sredstev naj se nameni živinorejskemu in sorodnim sektorjem, pojavi se tudi vprašanje o ekonomskih učinkih prehoda na rastlinsko prehrano (kot ene od akcij, ki jih vzpostavljanje praktičnega upoštevanja pravic živali prinese za seboj).
7. 11. 2018 je to v članku »Vsako leto dve NLB in pol? Postanimo vegani«, spisanem za časopis Finance, poskusil detektirati Aljoša Valentinčič. Seveda moram na tem mestu dodati, da je moje znanje o ekonomiji omejeno, zaradi česar bi rad poudaril predvsem neke splošnejše poante in možnost idejnega premika. Poudariti pa velja tudi to, da je Valentinčičevo izhodišče (naslovu članka navkljub) prehod k rastlinski prehrani, razlogi za to odločitev ga ne zanimajo, zaradi česar tudi ne sledi denimo etiški liniji veganstva.
Na kratko: Valentinčič opozarja na t. i. visoko »oportunitetno izgubo« ob prehranjevanju z živili živalskega izvora, kar v praksi pomeni, da z obstoječim kmetijskim modelom pridelamo neprimerno manj hrane, kot bi je lahko, če bi prešli k modelu, ki bi v središče postavil rastlinsko prehrano. Kasneje doda ekonomsko-zdravstveni vidik (ker bi se v povprečju bržkone prehranjevali bolj zdravo, bi se to poznalo tudi na izdatkih za zdravstvo). Zaključi z grobim izračunom 2,5 mrd. € letnega prihranka javnega denarja (ki ga sopostavi prodajni vrednosti 2,5 NLB-ja).
Seveda je izračun res »grob«, na kar avtor tudi večkrat opozori. Ne gre za kompleksno ekonomsko analizo, saj je kup faktorjev neupoštevanih, kljub temu pa velja pripoznati, da gre za številko, ki vsaj približno prikaže, kam bi se lahko usmeril trend gibanja javnih financ, če bi začeli prehajati na rastlinsko prehrano. Ne nazadnje so do podobnih podatkov prišli že v okviru projekta MEATONOMIC$, ki je kulminiral v knjigi, ki se ukvarja z ekonomskim vidikom živinoreje na primeru ZDA.
Zakaj je Valentinčičev članek dobrodošel? Najprej imamo tu približno oceno (koristno tako rekoč v akademski sferi), vendar sam ocenjujem, da je najpomembnejši doprinos predvsem v tem, da je vprašanje veganstva/živinoreje (če se ne motim, gre še vedno za edino tovrstno domače besedilo, ki se je pojavilo v vidnejši reviji, ki se z vprašanjem živali sicer ne ukvarja) poseglo na neko drugo polje zanimanja in se še enkrat izkazalo za pomembno politično in ekonomsko vprašanje tudi izven same sfere denimo veganskega gibanja. Na ta način postaja vse bolj jasno, da ne gre za neko obrobno ali zasebno temo, temveč za nekaj, kar lahko resno spremeni tudi svetovne razmere, da je skratka nekaj imanentnega različnim javnim in zasebnim sferam. To nakazuje že zanimiva primerjava s prodajo NLB, z nečim, kar državljani_ke brez dvoma dojemamo kot pomembno ekonomsko in politično vprašanje, vendar lahko obenem vidimo, da ni nič pomembnejše kot vprašanje veganstva in ekonomije.
Seveda je bistveno vprašanje, kaj velja z Valentinčičevimi ugotovitvami početi v prihodnosti. Po eni strani nakazujejo, da je mesto živinoreje v spregi z idejo nenehne pretirane produkcije dobrin, da je skratka neekološko in imanentno kapitalistični ureditvi. Nadalje iz tega sledi tudi to, da je v zdajšnjih konkretnih razmerah živinoreja zaželena (ali vsaj zaželena, dokler se ne vzpostavi sorodno »potratna« alternativa … sam stavim na predelane veganske produkte). Torej, če se na mestu te ugotovitve skriva »šansa«, se na istem mestu skriva tudi nevarnost. Nevarnost pa se skriva še na eni točki. Zdaj je že povsem jasno, da je živinoreja ekološko nevzdržna, počasi pa se kopičijo ugotovitve, da je takšna tudi po ekonomski plati. Toda živinoreja ni edina. Ekološko nevzdržen je tudi promet, ekonomsko sporno je lahko saniranje bank … Naposled gre torej za družbene prioritete ali drugače: če bomo želeli_e minimalizirati okoljski pritisk, bomo morda to skušali_e storiti tudi z ohranjanjem živinoreje, se bomo pač osredotočili_e denimo na tankerje (to je seveda pristop, ki je malodane obsojen na propad), in če bomo želeli_e dodatnih sredstev v državni blagajni, bomo lahko prav tako še vedno ohranjali_e živinorejo, namesto njenega ukinjanja pa denimo sprejeli_e višje obdavčitve onega in tistega. Vprašanje je torej: za kakšno ceno želimo živinorejo ohraniti?
Napisano je po mojem mnenju še en znak, da je po eni strani nujno delovati intersekcionalno (manjšati promet, ukinjati živinorejo, višati obdavčitve, skratka razmišljati o vsem hkrati), po drugi pa, da se v jedru veganskega gibanja oz. gibanja za osvoboditev živali še vedno skriva predvsem vprašanje našega odnosa do nečloveških živali, pripoznavanje, da ima slednje poleg jasne posledice dobrobiti živali tudi (pozitivne) ekonomske in okoljevarstvene posledice, pa je znak, da gre za temo, ki ni samo v domeni etike, temveč se za pomembno izkaže tudi v drugih kontekstih, najrazličnejših vedah in znanostih, ter da je to nekaj, kar hodi z roko v roki tudi z dobrobitjo človeške živali.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec
+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik in urednik

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *