Ekopoetika v pesmih Bakaline Velike: »Naprej lahka greste, če greste nazaj.«
Glasbena zasedba Bakalina Velika je doslej izdala dva albuma: Prvi krajec (Tolmin: Čadrg Records, 2019) in Zviezdna srebruo (Tolmin: Čadrg Records, 2022). Albuma že ob prvem poslušanju vsebinsko in jezikovno odsevata Posočje – njegovo naravno krajino in jezik – narečje Čadrga, kjer živi in ustvarja pisec besedil ter prvi vokal zasedbe, Jani Kutin. Pesmi Bakaline Velike nas popeljejo ob reki Soči, skozi jamo, kjer se je ohranilo okostje jamskega medveda, pod staro tepko, skozi doline in gozdove na gore, kot sta Krn in Bogatin … V slovenskem prostoru so sadovi ustvarjanja Bakaline Velike gotovo posebnost, saj pri interpretaciji njihovih pesmi ne moremo mimo širšega okvirja posoškega življenja in okolja, kjer je bila stara vera oziroma staroverstvo prisotno še v 20. stoletju (gl. Medvešček). Pri staroverstvu, ki ga nekateri označujejo tudi kot naravoverstvo, »/g/re za doumevanje sveta, v katerem človek ni krona stvarstva« (Pleterski v Medvešček: 16–17). Staroverci_ke so verjeli_e v moč narave, častili_e so (sveta) drevesa, vodne izvire, gore, kamne, spodmole, jame itd., pri katerih so izvajali_e različne obrede in priprošnje (gl. Medvešček in Čok). Da človek ni krona stvarstva, temveč je del narave, od katere je odvisen ter hkrati z njo in njenimi bitji povezan v celoto, je najbrž rdeča nit albumov Prvi krajec in Zviezdna srebruo. Kljub številnim namigom, ki poetiko Bakaline Velike povezujejo s staroverstvom (npr. pesem Sviet Krn), lahko v njej zaznamo tudi prvine ekokritike, saj se v obeh albumih poetično, toda jasno izrisuje premik od egocentrizma k ekocentrizmu, zato lahko njuna besedila umestimo tudi v polje ekokritične literature, torej literature, ki okolju pripisuje osrednje mesto in poudarja sožitje vseh živih bitij, naravi in bitjem v njej pa pripisuje status enakovrednih subjektov (gl. Glotfelty in Harold). Pri tem velja poudariti še eno posebnost zasedbe, saj je peti (človeški) besedi in zvokom glasbil dodan še glas narave v obliki posnetkov ječanja gozda v primežu žleda, kapljanja vode v jami (skladba Nowa viera je bila neposredno posneta v jami), oglašanja gozdnih živali (črne žolne, krokarja, lesne sove, jelena, gamsa in volka) itd., kar lahko deluje kot nevtralni vnos v glasbo ali pa besedilom vdahne globlji pomen in hkrati tankočutnega_o poslušalca_ko pospremi k razmisleku o vsebini živalskih in ostalih glasov narave, ki ostajajo za človeka (zelo verjetno) nedojemljivi, vendar sugestivni. Pesmi Bakaline Velike nam tu in tam dajo slutiti, kar se nam v vidnem svetu izmika, in tako na izviren način dopolnjujejo/nadaljujejo poetiko, ki je v prostoru že zapisana, vendar je bila deloma zamolčana, skrita pod prisego staroverskega molka.1Staroverci_ke so skozi čas ohranili_e svoj način življenja, svojo vero, obrede itd. tako, da so o tem molčali_e pred neznanimi ljudmi. Več o staroverskem molku gl. Medvešček. Gre za narativen, spontan izraz intimnega doživljanja narave, v kateri (načeloma) ne veljajo hierarhije med vrstami, narava ni instrumentalizirana, temveč se v njej vse prepleta.
Pesem Žlied nas popelje v zimsko noč, ko gozd zajame žled (najverjetneje gre za spomin na žledolom iz leta 2014, ki je doletel številne kraje v Sloveniji). Ta prizadene najmogočnejša drevesa tako, da se sliši »juokat lies«, vendar pomlad prinese novo življenje, poženejo mlada drevesa in gozdni svet kmalu pozabi na »juok tiste zimske nači«. Drevesa so v pesmi prikazana kot čuteča bitja in subjekti, ki so podvrženi tokokrogu narave. Zvok ječanja dreves pod žledom se proti koncu pesmi prevesi v (radostne?) zvoke pomladnega gozda: slišimo potrkavanje in oglašanje žolne ter živahno žvrgolenje drugih ptic. Spneta se rastlinska in živalska perspektiva, tako da med njima ni več ločnice. Življenje v naravi gre dalje. Subtilna tematizacija drevesa se kaže tudi v pesmi Drabn ptič, v kateri zimski veter podre staro hruško tepko. Človek nagovarja ptiča, ki je tepko poznal (»vem, de paznau si ta njen kuos neba n de rad si imieu tale drieu«), da skupaj zapojeta pesem v spomin nanjo in na vse kraje, ki so v njiju pustili sledi modrosti in sreče. Les podrte tepke človeku omogoča, da bo naslednjo zimo preživel na toplem; iz njega pa bo človek za ptiča napravil tudi hišico, ki ga bo branila pred mrazom. Pesem nas tako vodi skozi tokokrog narave, katere krhkost vpliva na vsa vpletena bitja, le tankočutnost posameznika_ce bo v tej krhkosti prepoznala tudi prizadetost sobitij in jim poskusila pomagati. Podoben globinski etos človeka se razkriva v pesmi Sajne, ko lirski subjekt skupaj z brezimnim dekletom2Lirski subjekt v pesmi nagovarja brezimno osebo ženskega spola, ki jo v besedilu imenujem kar »dekle«. v sanjah doživi apokaliptičen prizor – izbruh vulkana, ki pokrajino in nebo prekrije s pepelom in ognjem. Z neba pade vran z razmršenim perjem, medved pa je ujet v skobec. Dekle ne želi nadaljevati poti, dokler se medved ne reši – do takrat ga boža po gostem kožuhu. Lirski subjekt je presenečen nad mirnostjo dekleta kljub nevarnemu dogajanju okrog njiju (»ti, ki de b strahu na paznala si miela prou mierne ači«), vendar se zdi, da dekle pozna modrosti (ali skrivnosti) narave, ki segajo onkraj spoznanj lirskega subjekta, saj v dogodku prepozna vzporednice z izvorom sveta v vsej lepoti.3O nastanku sveta natančneje pripoveduje pesem Ka se je dielu sviet zasedbe Bakalina, predhodnice Bakaline Velike. Tokokrog življenja oziroma minljivost, ki pa je zgolj navidezna, in povezanost med vsemi entitetami se vpleta v tkivo celotne poetike, izraziteje pa se med drugim kaže v pesmih Čudežn sviet, Biele wade in Zadnji sprehod. V Čudežnem svietu se lirski subjekt čudi čudežu narave in življenju nasploh: majhnemu semenu, ki požene skozi trda tla v nebo, da iz njega zraste drevo; reki, ki na svoji poti prodre skozi gore; potresu, ki v človeku sproži občutek strahu … Spoznanje, da smrt ne prinese nič manj kot novo življenje, deluje samoumevno, naravno in pomirjujoče: »Kuk enih biti wn z nje [Soče] je že pila lih tale pažierk ad wadie, kuk se ih je žie u prst spremenila, u prst radavitne zemlje.« Kljub izjemni moči narave – tudi tisti, ki človeka lahko huje prizadene, se lirski subjekt zaveda, da smo vsi del nje in da smo si bitja med sabo bolj podobna, kot človek priznava: »Ta naš sviet, ta čudežn sviet in use te žwali, ka sa zrasle wn z njega, nam daje verjet, de bl sma paduobni im, kkr bi mislni si.« Pesem nas vodi do spoznanja, da nam lahko sposobnost prisluhniti naravi in sobitjem v še tako težkih razmerah omogoči boljše sobivanje, kjer ni potrebe po nasilju ali uničevanju (pobijanju) drugih vrst: »Če kdej muoj sviet me bo gnau prou na ruob n me whale boda zveri, im panudu bom nieki rabidnc n guob n paslušu ki use ih teži.« V Zadnjem sprehodu se izrisuje želja lirskega subjekta, da bi ga na njegovi zadnji poti pospremile divje živali (medved, krokar, volkovi, sova, jeleni, gamsi) in naravni pojavi, kot je dež (»juočeje lahko ablaki«). Pesem zaradi živalskega sprevoda nekoliko spominja na ljudsko pesem Živali pokopljejo lovca, vendar gre na vsebinski ravni za nekakšno poravnavo z naravo, saj želi lirski subjekt s svojo smrtjo vrniti naravi, kar mu je ta dala – novo življenje, čeprav v obliki druge entitete: »/P/atle bi teu, de b ad majih kasti, magla piest zemle astat. Wn s tiste zemle naj en pelin uskali, pa cieli gari njegou grejnki duh naj diši.« V pesmi Biele wade najdba okostja jamskega medveda razgrinja razmišljanje o ostankih preminulega življenja, o skrivnostih, ki jih skriva življenje, in evoluciji, ki smo ji bitja podvržena skozi čas.
Poleg dreves imajo vlogo subjekta tudi živali, gore (Sviet Krn, Zlat Bagatin), luna (Človek in luna), reke, letni časi (Zima), jame, veter, oblaki … Različne entitete oziroma naravni pojavi niso popredmeteni, med sabo so soodvisni, povezani. Lirski subjekt v pesmi Tišina pride do spoznanja, da je odvisen od vsega, kar ga obdaja: »Najvč kar lahka dam, tem bitjem usakdanjim n svietu, ka nam je biu dan, je tuo, de nkrat spaznam, de usemu sebe sm dežan.«
V kontekstu nehierarhičnih odnosov med človekom in živaljo je izjema pesem Zviezdna srebruo. V njej popotnica in pastirica pijeta mleko ovac, lok pastirice pa poskrbi, da imata občasno meso. S stališča kritičnih animalističnih študij, ki prevprašujejo vsakršno izkoriščanje oziroma zatiranje nečloveških živali, je uporaba teh za namene človekovega prehranjevanja, tudi če v majhnih količinah in na zmeren način, neetična in nedopustna. Živali, ki jih popotnica in pastirica uporabljata za mleko in meso, so popredmetene – začrta se hierarhična ločnica v odnosu človeka do živali. Zdi se, da je v pesmi uboj živali prav zaradi tega reprezentiran na evfemističen način – z lokom. Treba je poudariti, da lok sam po sebi ne more ubijati, temveč je le pripomoček, ki ga upravlja človek. V pesmi se naenkrat pojavi tudi zver – medved, ki napade ovce, zato ga pastirica ustreli z lokom. V boju umreta oba – medved in pastirica. Pesem na tak način izgubi etos, značilen za ostale pesmi, predvsem za Sajne in Čudežn sviet, v katerih človek pomaga in prisluhne zverem. Možna interpretacija konca besedila razkrije, da sta žival in človek (vsaj) v smrti enakovredna ter da vsakršno nasilje vodi zgolj v uničenje in smrt: »Nkuol vč abedn ni vidu popotnice mlade. Nkol vč abedn tud najdu ni tropa owca, le u gričih planin, kuodr najbl sa zviezde sijale, ležita dwa graba pasutga s sriebram zvezda.«
Iz poetike Bakaline Velike se kot vezivo plete nova vera – taka, ki tu in tam spominja na staroversko, duhovno neuklonljivo vero v naravo, vendar obogatena z izkušnjo uničevanja narave sodobnega človeka. V (vizionarski) pesmi Nowa viera namreč narava ohranja svojo izvirno in izjemno moč: nekega dne bo pripovedovala zgodbe o tem, kako je šlo vse v smrt, »kar se je miela za vč ad žwali«, zato je skrajni čas, da prisluhnemo angelu človeštva, ki kriči »naprej lahka greste, če greste nazaj«.
Literatura
Čok, Boris: V siju mesečine: ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice. Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC, 2016.
Glotfelty, Cheryll in Harold, Fromm (ur.): The Ecocriticism Reader: Landmarks in Literary Ecology. Athens: University of Georgia Press, 1996.
Medvešček Klančar, Pavel: Iz nevidne strani neba: razkrite skrivnosti staroverstva. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016.
Pleterski, Andrej: Staroverstvo in pričevanja starovercev. V: Pavel Medvešček Klančar, Iz nevidne strani neba: razkrite skrivnosti staroverstva. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016.
Tanja Badalič
Tanja Badalič se raziskovalno ukvarja z literarno recepcijo avtoric, kritičnimi animalističnimi študijami in ekokritiko – smerjo v literarni vedi, ki kritično preučuje odnos človeka do okolja ter nečloveških živali v literaturi. Piše krajša literarna besedila in pesmi z ekološko ter etično tematiko, v katerih narava zavzema osrednje mesto. Svoja dela tudi ilustrira. Doslej sta izšli dve njeni slikanici - Jazburček in njegovo zeleno poslanstvo ter Lisjaček Pituralko v rajskem sadovnjaku, in ilustrirarna pesniška zbirka Rosa Canina.