Andrej Makuc: Oči (Cankarjeva založba, 2001)
Andrej Makuc: Oči (Cankarjeva založba, 2001)

Eksces ali vsakdan?

Vsi naši otroci

Polemiko, ki se je razvnela leta 2011 ob izboru knjig za Cankarjevo tekmovanje (za učenke_ce 8. in 9. razredov osnovne šole), se še po skoraj desetih letih občasno privleče na plano. Če ne drugače, pa se jo omenja vsaj takrat, ko smo priča kakšnemu novemu, sorodnemu dogodku, kot je bila podelitev nagrade Zlata hruška mladinskemu romanu Evangelij za pitbule Jiřija Bezlaja.

Tovrstni dogodki imajo praviloma sorodno ozadje: za tekmovanja, nagrade, priporočila ipd. so izbrana literarna dela, ki premorejo nadpovprečno mero prikazov nasilja, ali pa so zaradi neposrednega, grobega (tudi verističnega) jezika razumljena kot vulgarna in zato neprimerna za otroke (mnoge sorodne očitke bi sicer lahko našli_e tudi v odzivih na »sporna« umetniška dela za odrasle, tak primer je zagotovo podelitev nagrad Prešernovega sklada Simoni Semenič in Maji Smrekar).

Naj se vrnem na začetek: govora je o knjigah Na zeleno vejo (2007) Andreja Predina in Oči (2001) Andreja Makuca. Prva, ki je bila morda deležna nekoliko zajetnejšega odstotka celotne polemike, opisuje življenje najstnika Luka, ki zaradi širšega socialnega okolja in disfunkcionalne družine, stanujoče v devetem nadstropju obrobnega mariborskega okoliša, posvaja nekakšno tipično najstniško ulično življenje z vsemi pritiklinami.

Druga knjiga je »sporna« na drugačen način. Kratkoprozno zbirko Oči, ki se ji v tem prispevku podrobneje posvečam, tvori šest besedil, med katerimi so štiri eksplicitno namenjena refleksiji človekovega odnosa do drugih živali oziroma njegovega krutega ravnanja z njimi. Pri opisu dogajanja je pripovedovalec natančen in nazoren, eliptičnosti se poslužuje kvečjemu pri popisovanju notranjega sveta junakov. Z vidika narave jezika gre za izrazito estetizirano, mestoma pa tudi skoraj klinično pisavo, ki je seveda ni mogel doleteti očitek vulgarnosti.

Čeprav se nameravam v nadaljevanju ukvarjati izključno z zbirko Oči, se mi zdi pomembno, da je komisija za Cankarjevo tekmovanje odločila izbrati prav ti dve knjigi, očitno z nekim jasnim namenom, v okviru katerega sta se tematiki izrisali kot sorodni. Najprej bržkone kot pereči družbeni vprašanji, ki sta vezani na grobost »realnega sveta«, nato pa morebiti tudi kot knjigi, ki zastavljata etična vprašanja kot taka, da jih razumeta kot čezvrstno zadevo. Temu primeren se je zdel odziv, ki je, ne glede na do neke mere deljeno pozornost, vendarle razdelil občinstvo pretežno na dve skupini: eno, ki je obe knjigi sprejela, in drugo, ki je obe zavračala.

Seveda je bil ves čas v ozadju argument o (ne)primernosti obeh knjig za mlajše bralstvo (torej otroke zadnjega razreda osnovne šole), medtem ko vprašanje kakovosti knjig kot tako načeloma ni bilo odprto (so se pa pojavile pohvale predvsem Makučevih Oči). Tudi sam ne želim narediti obratne napake in podajati dokončne kvazi-strokovne sodbe o primernosti naslovov za potencialno ciljno populacijo (da se mi zdita primerni s podporo osebe, ki razume osnove literarnega jezika in pedagogike, je skratka moje osebno mnenje, ki ga navajam, da se ne bi tekom besedila po nepotrebnem skrival za občimi in komično odprtimi sodbami). Zanimala me bo predvsem narava očitkov, saj se mi zdi, da razkriva nekatere temeljne zakonitosti družbe, ki je osnovana na specizmu in karnizmu.

 

Vsebina

Toda za kaj sploh gre? V prvem besedilu zbirke, Pasje (svojilna oblika se tu navezuje na naslov zbirke, torej gre za pasje oči), srečamo klasično štiričlansko družino: oče, mati in dva (osnovnošolska) otroka. Pripovedovalec je sin, ki ima tesen odnos z mlajšo sestrico. V središču zgodbe je družinska psička Negra, ki je na verigi pred hišo in kasneje rodi mladiče. Nekega dne se oče odpravi, vsaj tako pove sam, po moko, ko se vrne, pa je Negra do njega agresivna. Kmalu družina pri psički najde sedem mrtvih pasjih mladičkov – oče pojasni, da so zmrznili, saj jih ne bi smela imeti pozimi. Pripovedovalčeva sestra se razjezi na Negro, češ da ni poskrbela za svoj zarod, nekajkrat jo celo udari. Pripovedovalec spozna, da se je oče zlagal. Ko si ogleda pasja trupla, mu postane jasno, da oče ni šel po moko, temveč da je Negra rodila že prej, on pa je mladičke odnesel v gozd in jih pohodil. Razen povsem očitnega komentarja človekovega odnosa do drugih živali v zgodbi pride tudi do pomembnega preloma v pripovedovalčevem življenju, ko ta do očeta ne čuti več brezpogojne naklonjenosti, obenem pa doživi svojevrstno iniciacijo v svet odraslih.

Druga zgodba, Konjske, ki je sodeč po odzivih vzbudila največ zgražanja, govori o konju po imenu Puba (v knjigi pripovedovalec njegovo ime sklanja, kot bi šlo za ime Puban, torej Pubana, Pubanu itn.). Zgodba, ki v knjigi zaseda nekaj več kot deset strani, je izrazito premočrtna in je ne zaznamuje več linij. Če jo želimo povzeti karseda zgoščeno, lahko rečemo, da gre za popis zakola konja vse od prihoda klavca do njegove smrti (in kasneje uživanja konjskega (Pubovega?) mesa). Vmesni opisi so namenjeni izrisu Pubovih odzivov, vendar ne z vidika konjske psihologije, temveč gre za povsem tehnicističen popis njegovega premikanja, oglašanja itn., poskusa obvladanja nemirnega konja, načina zakola z zapletom ipd. Besedilo je zastavljeno kot malodane distanciran popis zakola rejne živali.

Najdaljša zgodba v knjigi, ki nosi naslov Mišje, se v prvi polovici skoraj ne ukvarja z vprašanjem nečloveških živali. Nastopajoče osebe v počitniški prikolici odkrijejo prazno past za miši, iz katere je izginila vaba (manjka tudi del zavese v prikolici), zaradi česar se med njimi vname prepir, v katerem se ne morejo zediniti, če je resnično šlo za miš ali ne. Prepir, ki razkriva odnose med nastopajočimi in njihove psihologije, zaseda večinski delež pripovedi. Za nas pa postane zgodba znova zanimiva ob samem izteku, ko se miš, ki jo poimenujejo Jezna, vendarle ponovno ujame na vabo in jo začnejo otroci nositi naokrog, nato pa jo v zadnjih taktih pripovedi kot za zabavo začnejo s kletko vred potapljati v bližnje jezero, dokler Jezna ne umre.

Tudi v Mišje je psihologiji nečloveških živali namenjenega komaj kaj prostora, saj je v ospredju ponovno človekova krutost do njih. Vseeno pa smo priča pomembnemu izseku, ki spregovori o vprašanju smrti neljudi:

 

»Žival ima res vedno odprte oči – ko živi, ko trpi, tudi ko umira in umre. Žival se med trpljenjem ne zna skriti kot človek. Za zaprte veke. Moja babica je imela prav. Spokojno lahko zapro oči v smrt redki. Sila redki. Živali nikoli. One vse štejejo za življenje, ker ne vedo za smrt.«
(Makuc, 2011, str. 78).

 

Tudi na tem mestu se zdi refleksija notranjega življenja nečloveških živali pravzaprav bolj ali manj spontana in zaznamovana s človeško perspektivo, kar ni presenečenje, saj se zdi, da je osnovni fokus besedila pravzaprav vprašanje odnosa do smrti v občem smislu in ne nujno na primeru nečloveških živali (tudi zadnji prizor deluje kot inscenacije igre življenja in smrti).

Zadnje od besedil, v katerih nedvoumno nastopajo nečloveške živali, z naslovom Žabje se porodi iz otroške radovednosti ob tezi, da lastovice premorejo »notranji kompas«, ki jim pomaga pri letenju iz kraja v kraj. Domneva o »notranjem kompasu« se tako tekom pogovorov med otroki razširi tudi na druge vrste živali, sprva mravlje, nato pse, jelene oziroma divjad, naposled pa še na žabe. Da bi tezo preverili, se skupina otrok odloči, da bodo šli do bližnjega bajerja in teorijo preizkusili na žabah, natančneje krastačah.

Ko ulovijo nekaj krastač, jim začnejo iztikati/luknjati oči (če ne bodo videle, se bodo namreč pri svojem gibanju morale ravnati po notranjem kompasu). Eksperiment ne prinese posebnih rezultatov, naposled pa ga prekine bližnji kmet (pripovedovalec ga večkrat označi za norega), ki nažene skupino otrok in se zgrozi nad njihovo krutostjo. V zaključnih stavkih besedila pripovedovalec sedi na skednju v neposredni bližini lastovičjega gnezda. Ob nerodnem sedenju mu zdrsne, zato pade na brano pod napuščem in umre.

V preostalih zgodbah iz zbirke, Moje in Jočeve, nečloveških živali ne srečamo, so pa v njih nazivanja z vrstami živali in uporaba živalskih metafor izrazito pogoste in tako se zdi, da je skušal pisatelj zbirko konceptualno zaokrožiti s poskusom približevanja človeka drugim živalim. Žal pa tega ni počel toliko s prefinjenim iskanjem sorodnosti, pomembnimi stičnimi točkami ipd., temveč na nekoliko okoren, večkrat viden način, ki bi ga lahko skoraj v celoti zajeli z rečenico tudi človek je samo žival.

Ta poteza uspe na prejšnja besedila iz zbirke vreči nekoliko drugačno (z vidika kritične animalistike bi lahko celo tvegale_i besedo slabo) luč, saj se zdi, da nam tako rekoč podtakne interpretacijski ključ, ki nam naj zbirko skuša prikazati skozi prizmo človeka, druge živali v njej pa razumeti kot njegovo prispodobo. Na to nakazuje nekaj motivnih in tematskih vzorcev. Oči so v mnogih ozirih zbirka o odraščanju in zaznamuje jih ruralno okolje (oboje je prisotno tudi v zadnjih besedilih). Je mogoče, da se na tem mestu Makuc približa nekakšni poanti o rudimentarnem v človeku, ki je v bistvu živalsko (celo nečloveško)?

Tako obstaja na tem mestu tudi nevarnost, da se lahko v mnogih ozirih lucidno in tankočutno izpisana večina knjige prebira kot (živalska) metafora, kar odvzame specifike človeškim vprašanjem, golo literarno do neke mere banalizira delo in v našem kontekstu najpomembneje: zakriva jedrna vprašanja, ki se tičejo nečloveških živali, saj jim ne pusti vstopiti v besedilo kot avtonomnim osebam.

 

Oči v kontekstu

Naj bo z zaključkom knjige tako ali drugače, gre za zgolj eno od razsežnosti dela, ki (ob kritičnem branju) vendarle ne more povsem zamajati tistega, kar delo doseže poprej, in doprinosa v specifičen kanon slovenske literature. Bralstvo se morda ob prebiranju Makučeve knjige spomni na kakšen primer iz starejše slovenske literature. Dva, ki sem ju na pričujočem mediju že obravnaval, sta še posebej pomembna. Gre za Cankarjev cikel črtic Iz tujega življenja in zbirko črtic Karla Široka Slepi slavčki.

Oči se tako nekako znajdejo med enim in drugim sklopom besedil. Cankarjeve senzibilitete za notranje življenje nečloveških živali sicer ne premorejo oziroma le-to avtorja očitno ni zanimalo. Za prikaz problemov, ki se zgrinjajo na relaciji med človekom in drugimi živalmi, se zdi, da zadostuje implicirana neetičnost človekovega ravnanja, ne glede na to, kateri etični vidik vpeljemo (nečloveškim živalim so pripisani vsaj občutki nelagodja in bolečin). Zdi se, da se Oči v tem oziru odvijajo na površini, njihov fokus pa je odnos med človekom in drugimi živalmi, kar je značilno tudi za omenjene Cankarjeve črtice. Makuc se slovenskemu klasiku prej približa z vidika jezika in estetike, saj gre za izrazito stilistično dovršena besedila, obenem pa je sorodnosti smiselno iskati tudi v vpeljavi vprašanj, ki presegajo golo popisovanje medvrstnih odnosov. Ali drugače: tako pri Cankarju kot Makucu se hitro odprejo nekatere temeljne filozofske in bivanjske teme, najsi gre za vprašanja življenja in smrti ali trpljenja, agresije ipd.

Naslovnica ene od izdaj Makučeve zbirke.
Naslovnica ene od izdaj Makučeve zbirke.

Po drugi strani je mogoče reči, da Makuc Široka stilistično presega (v tem kontekstu je še posebej pomembno, da sta obe knjigi razumljeni kot mladinska literatura), približa pa se mu v izrazitem osredotočenju na vprašanje človekove krutosti do živali in v tem, da se fokus pripovedi vsake toliko časa (v primeru Oči to posebej velja za zadnji besedili, pri Široku pa se to dogaja znotraj posameznih besedil) premakne na izrazito človeška vprašanja. Pojavi se tudi element nekakšne karme (pri Široku je to denimo oslepljeni Janezek iz naslovne zgodbe, pri Makucu pripovedovalec, ki pade na brano).

Morda najpomembnejše pa je, da se Makuc odmakne od Široka z vidika naturalističnega pristopa. Makučeve zgodbe so (v tem je prej podoben Cankarju) pravzaprav osnovane na povsem realističnih, možnih dogodkih. Naj gre za otroško, eksperimentalno krutost do živali (Žabje in Mišje), pogosto oblečeno v plašč doživetja in zabave, razpolaganje z življenji živali, ki jih razumemo kot hišne ljubljenčke ali nekakšne stalne goste domačije (Pasje), ali nenazadnje še najbolj razširjeno in naturalizirano vsakodnevno dejavnost, kot je zakol.

Če si dovolim izrazito tendenčno branje Makučevih besedil, ki se ponuja samo od sebe, lahko rečem, da v Pasjih pripovedovalec spregovori o dobro znanem splošnem odnosu do novih zarodov psov in mačk, v Konjskih o problematiki zakola za prehrano ljudi, v Mišjih o še eni iz serij krutih otroških iger, ki vključujejo trpinčenje živali, medtem ko se v Žabjih otroška igra prepleta z željo po znanju in priklicuje tudi vprašanje vivisekcije. Makuc torej v tovrstni interpretaciji naslovi nekaj ključnih polj našega odnosa do drugih živali, pri čemer je dejstvo, da v zgodbah nastopajo otroci, posebej pomembno, saj implicira, da smo v specifično pojmovanje nečloveških življenj vzgojeni, z njim seznanjeni zgodaj in da je takšen odnos posledično divje naturaliziran.

 

Narava odzivov

Moja spontana misel ob »zgražanju nad Očmi« je bila, da je javnost zmotila nazornost opisov krutega ravnanja z neljudmi. Še posebej je »sporna«, ker ciljno skupino predstavljajo otroci in mladostniki_ce. Do neke mere se je moje predvidevanje izkazalo za točno in pri tem je bilo dejstvo, da gre za otroke in mladostnike_ce, celo izrazito ključnega pomena, vendar to ni bila vsa zgodba.

Kot je že v navadi, so se seveda nemudoma začela odpirati vprašanja o samem pojavu umetnosti, o njeni definiciji, smislu, naravi itd., toda neprimerno manj kot pri že navedenem primeru Semenič in Smrekar.

Za neprimerno bolj ključnega se je izkazal pomislek o avtorjevi intenci. Ta pojav velja pogledati z zavedanjem o kontekstu: Makuc ni znan kot borec za pravice nečloveških živali (to niti ni), v nekem intervjuju se ob odzivih na svojo knjigo celo začudi, da so proti njej najbolj »zrevoltirani ravno vegetarijanci«, k čemur doda, da bi Oči lahko »z nekaj cinizma zlahka razglasili za manifest vegetarijanstva«. Makučeve drže do lastne knjige (le menjati velja vegetarijanstvo z veganstvom) pravzaprav ni težko razumeti, tovrsten odnos je mogoče na podlagi zgodb iz knjige in njihovih možnih sporočil sprejeti kot povsem legitimen. Avtor tudi sicer ni znan kot pripadnik kakšnega kroga, ki bi odpiral tovrstna vprašanja, politično se ne umešča v specifičen del spektra, ki bi ga lahko razumeli kot »naklonjenega veg(etarij)anstvu. V resnici Makuc javnosti ni posebej poznan niti po svojem (bogatem) kulturnem udejstvovanju in še manj po specifični javni drži.

S tega vidika je specifičen odziv na knjigo seveda lažje razumeti. Ali drugače: če bi jo napisala javna oseba, ki ne skriva lastnega veganskega načina življenja, bi bilo mogoče ponovno pričakovati zgražanje, le da bi v tovrstnem primeru najbrž prebirali_e o nedopustni in militantni veganski propagandi. Dolgčas skratka.

Kaj se je torej zgodilo z Makucem? Očitali so mu, da spodbuja krutost do nečloveških živali, da se nad njo naslaja in da so Oči spisane, kot da pisatelj uživa ob trpinčenju. Z vidika literarne teorije se mi ta trditev zdi neosnovana, pisatelju bi lažje očitali celo tendenčnost, seveda pa kot laik dopuščam možnost, da bi takšen učinek Oči lahko imele na specifično, mlajše bralstvo.

Toda pri tem ne zmotita toliko domnevna pisateljeva psihopatija in pedagoško oporečna izbira, to puščam ob strani. Vprašanje, ki se mi ga zdi pomembneje zastaviti, je: kaj pa je tisto, kar se bodo otroci naučili iz Makučeve knjige in vztrajno ponavljali kasneje v življenju? Je to nadziranje pasje (lahko bi šlo tudi za mačjo) populacije z načrtnim ubijanjem posameznih predstavnic_kov vrste, klanje nečloveških živali za prehrano, zloraba nečloveških živali za zabavo kot v Mišjih? ali morda izvajanje nekakšnih znanstvenih poskusov na žabah, zato da bi ugotovili lastnosti krastač kot vrste?

V Makučevi knjigi je govora o tistih delih odnosa med ljudmi in drugimi živalmi, ki so povsem naturalizirani. S katere poti naj bi bralstvo sploh potencialno skrenilo (če odštejemo maloštevilno vegansko populacijo)? In še drugače: navedeni načini uporabe živali so povečini pravzaprav integralni deli šole oziroma šolskega procesa. Tu lahko govorimo o neveganski prehrani v šoli, vodenih obiskih živalskih vrtov in »bioloških« kotičkih v učilnicah, izvajanju poskusov na nečloveških živalih (pogosto prav žabah) v okviru kasnejšega šolanja in seveda posredovanju znanja, ki je na tovrstnih poskusih pridobljeno … Skratka, seveda je mogoče trditi, da lahko pod določenimi pogoji popisovanje praks iz knjige le-te naturalizira. Odnos med pripovedovalcem in obravnavano snovjo se zdi dovolj distanciran tudi za to možnost, hkrati pa odpira prostor, v okviru katerega se lahko o omenjenih praksah pogovorimo in jih etično presojamo. Ocenjujem, da se je v tem oziru avtorju zgodila nekakšna krivica (kot plod v družbi naturaliziranega specizma), saj se je moralno ogorčenost v odnosu do dejanskega (vsakodnevnega) dogajanja preneslo v napad na knjigo, ki tega stanja sama po sebi ne perpetuira in ima celo potencial, da z njim preseka.

Kakorkoli obrnemo odzive na knjigo, najsi gre za dejanske (Makuc kvari mladino, ker jo sili v krutost do živali) ali potencialne v le nekoliko drugačnem razpletu dogodkov (Makuc kvari mladino, ker jo sili v veganstvo), se znajdemo pred dejstvom, da vprašanje odnosa med človekom in drugimi živalmi predstavlja težko izrekljivo, težko naslovljivo in travmatično vprašanje, ki zato ob vsakem stiku z njim sproža burne odzive.

Drži, da z vidika kritične animalistike avtor marsikje ne izkoristi potenciala, da bi nečloveške živali verodostojneje prikazal kot avtonomne subjekte_ke, prav tako pogosto zapada v metaforizacije in neljudi spet potiska v sfero pasivnega, pa tudi nekateri prepleti med človeškim in živalskim niso izpeljani najbolj prepričljivo. V okviru popisa človekovega odnosa do neljudi je knjigi pravzaprav mogoče le malo očitati: poloti se najbolj vsakodnevnih dejanj, ki jih bralstvo razume kot ekscesna. Škoda je tako predvsem ta, da je Makučevo knjigo očitno zares prebral le manjši delež javnosti.

O knjigi
Knjiga: Andrej Makuc – Oči
Založba in leto izdaje: Cankarjeva založba, 2001
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec
+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik in urednik

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *