Eksces ali vsakdan?
Vsi naši otroci
Polemiko, ki se je razvnela leta 2011 ob izboru knjig za Cankarjevo tekmovanje (za učenke_ce 8. in 9. razredov osnovne šole) se še po skoraj desetih letih občasno privleče na plano. Če ne drugače pa vsaj takrat, ko smo priča kakšnemu novemu, sorodnemu dogodku, kakor je bila denimo podelitev nagrade Zlata hruška mladinskemu romanu Evangelij za pitbule Jiřija Bezlaja.
Tovrstni dogodki imajo praviloma sorodno ozadje: za tekmovanja, nagrade, priporočila ipd. so izbrana literarna dela, ki premorejo nadpovprečno mero prikazov nasilja ali pa so zaradi neposrednega, grobega (a tudi verističnega) jezika razumljena kot vulgarna in zato neprimerna za otroke. Vsaj takrat ko gre za otroke, prenekateremu od očitkov bi lahko našli sorodne tudi v primeru »spornih« umetniških del za odrasle, tak primer je gotovo podelitev nagrad Prešernovega sklada Simoni Semenič in Maji Smrekar.
A da se vrnem na začetek: govora je knjigah Na zeleno vejo (2007) Andreja Predina ter Oči (2001) Andreja Makuca. Prva, ki je morda bila deležna celo nekoliko zajetnejšega odstotka celotne polemike, popisuje življenje mariborskega najstnika po imenu Luka, ki zaradi socialnega okolja disfunkcionalne družine, živeče v devetem nadstropju obrobnega mariborskega okoliša, posvaja nekakšno tipično najstniško ulično življenje z vsemi pritiklinami.
Kratkoprozna zbirka Oči tvori šest besedil, med katerimi so štiri eksplicitno namenjene refleksiji človekovega odnosa do drugih živali, oz. njegovega krutega ravnanja do njih. Pri popisu dogajanja je pripovedovalec natančen in nazoren, eliptičnosti se poslužuje kvečjemu pri popisovanju notranjega sveta junakov. Z vidika narave jezika gre za izrazito estetizirano, mestoma skoraj klinično pisavo, ki je seveda ni mogel doleteti očitek vulgarnosti.
Čeprav se nameravam v nadaljevanju ukvarjati izključno s slednjo knjigo, se mi vendarle zdi pomenljivo, da se je komisija za Cankarjevo tekmovanja odločila izbrati prav ti knjigi, očitno z nekim jasnim namenom, v okviru katerega sta se tematiki izrisali kot sorodni. Najprej bržkone kot pereči družbeni vprašanji vezani na grobost »realnega sveta«, nato pa morebiti tudi kot knjigi, ki zastavljata etična vprašanja kot taka, da jih razumeta kot čezvrstno zadevo. Temu primeren se je zdel odziv, ki je pretežno (ne glede na do neke mere deljeno pozornost) vendarle razdelil občinstvo pretežno na dve skupini: eno, ki je obe knjigi sprejela in drugo, ki je obe zavračala.
No, seveda je bil ves čas v ozadju argument o (ne)primernosti obeh knjig za mlajše bralstvo (torej otroke zadnjega razreda osnovne šole), medtem ko vprašanje kvalitete knjig kot tako načeloma ni bilo odprto (so se pa pojavile pohvale predvsem Makučevih Oči). Tudi sam ne želim napraviti obratne napake in podajati dokončne kvazi-strokovne sodbe o primernosti naslovov za potencialno ciljno populacijo (da se mi zdita primerni s podporo osebe, ki razume osnove literarnega jezika in pedagogike je skratka moje povsem osebno mnenje, ki ga navajam, da se ne bi tekom besedila po nepotrebnem skrival za občimi in komično odprtimi sodbami). Zato me bo zanimala predvsem narava očitkov, saj se mi zdi, da ta razkriva nekatere temeljne zakonitosti družbe osnovane na specizmu in karnizmu.
Vsebina
A za kaj sploh gre? V prvem besedilu zbirke, Pasje (svojilna oblika tu nakazuje na naslov zbirke, torej gre za pasje oči), se srečamo s klasično štiričlansko družino: oče, mati in dva (osnovnošolska) otroka. Pripovedovalec je sin, ki ima tesen odnos z mlajšo sestrico. V središču zgodbe pa je družinska psička po imenu Negra, ki jo imajo pripeto pred hišo, na verigi in ki bo v času odvijanja zgodbe, pozimi, rodila. Nekega dne se oče odpravi (vsaj tako pove sam) po moko, ko se vrne pa Negra do njega izraža agresijo. Kaj kmalu družina pri Negri najde sedem mrtvih pasjih mladičkov – oče pojasni, da so zmrznili, saj jih ne bi smela imeti pozimi. Pripovedovalčeva sestra se razjezi na Negro, češ da ni poskrbela za svoj zarod, zada ji celo nekaj udarcev. A pripovedovalec spozna, da se je oče zlagal. Ko si ogleda pasja trupla mu postane jasno, da oče ni šel po moko, temveč da je Negra rodila že prej, on pa je mladičke odnesel v gozd in jih pohodil. Razen povsem očitnega komentarja človekovega odnosa do drugih živali, se v zgodbi izvede tudi pomemben prelom v pripovedovalčevem življenju, ko ta do očeta ne čuti več brezpogojne radosti, obenem pa doživi tudi svojevrstno iniciacijo v svet odraslih.
Druga zgodba, Konjske, ki je sodeč po odzivih vzbudila največ zgražanja, govori o konju Pubu (v knjigi pripovedovalec njegovo ime sklanja kot Pubanu). Zgodba, ki v knjigi zaseda nekaj več kot deset strani je izrazito premočrtna in je ne zaznamuje večje število linij. Če jo želimo povzeti na karseda grob način, lahko rečemo, da gre za popis zakola konja vse od prihoda klavca do njegove smrti (in kasneje uživanja njegovega(?) mesa). Vmesni opisi so namenjeni izrisu Pubovih odzivov (a ne z vidika konjske psihologije, temveč gre za povsem tehnicističen popis njegovega premikanja, oglašanja …), poskusa obvladanja nemirnega konja, popisa načina zakola z zapletom ipd. Besedilo je skratka zastavljeno kot malodane distanciran popis zakola rejne živali.
Najdaljša zgodba knjige, Mišje se v prvi polovici z vprašanjem nečloveških živali skoraj ne ukvarja. Nastopajoče osebe v počitniški prikolici odkrijejo prazno past za miši iz katerega je izginila vaba (manjka pa tudi del zavese prikolice), zaradi česar se med njimi vname prepir v katerem se ne morejo zediniti, če je resnično šlo za miš ali ne. Prepir, ki razkriva odnose med nastopajočimi in njihove psihologije, zaseda večinski delež pripovedi. Za nas pa postane zgodba ponovno zanimiva ob samem izteku, ko se miš (poimenujejo jo Jezna) vendarle ponovno ujame na vabo in jo začnejo otroci nositi naokrog, dokler je ne v zadnjih taktih pripovedi kot za zabavo začnejo s kletko vred potapljati v bližnje jezero, dokler Jezna ne umre.
Tudi v Mišje je psihologiji nečloveških živali namenjenega komaj kaj prostora, fokus je ponovno človekova krutost do njih. Vseeno pa smo priča pomenljivemu izseku, ki spregovori o vprašanju smrti neljudi:
»Žival ima res vedno odprte oči – ko živi, ko trpi, tudi ko umira in umre. Žival se med trpljenjem ne zna skriti kot človek. Za zaprte veke. Moja babica je imela prav. Spokojno lahko zapro oči v smrt redki. Sila redki. Živali nikoli. One vse štejejo za življenje, ker ne vedo za smrt.«
(Makuc, 2011, str. 78)
Tudi na tem mestu se zdi refleksija notranjega življenja nečloveških živali pravzaprav sila spontana, kar ni presenečenje, saj se zdi, da je osnovni fokus besedila pravzaprav vprašanje odnosa do smrti obče in ne nujno na primeru nečloveških živali (tudi zadnji prizor se zdi inscenacije igre življenja in smrti).
Zadnje od besedil v katerih nedvoumno nastopajo nečloveške živali, Žabje se porodi iz otroške radovednosti ob tezi, da premorejo lastovice »notranji kompas«, ki jim pomaga pri letenju iz kraja v kraj. Domneva o »notranjem kompasu« se tako tekom pogovorov med otroki razširi tudi na druge vrste živali, sprva mravlje, nato pse, jelene (oz. divjad) naposled pa žabe. Da bi tezo preverili, se skupina otrok odloči, da bodo šli do bližnjega bajerja in teorijo preizkusili na žabah, oz. krastačah.
Ko ulovijo nekaj krastač, jim začnejo iztikati/luknjati oči (če ne bodo videle, se bodo namreč pri svojem gibanju morale ravnati po notranjem kompasu). Eksperiment ni prinesel nikakršnih posebnih rezultatov, naposled pa ga je prekinil bližnji kmet (ki ga je pripovedovalec večkrat označil za norega), ki je skupino otrok nagnal, obenem pa se zgrozil nad njihovo krutostjo. V zaključnih stavkih besedila sedi pripovedovalec na skednju, v neposredni bližini lastovičjega gnezda. Ob nerodnem sedenju mu zdrsne in tako pade na brano pod napuščem in umre.
V preostalih zgodbi zbirke: Moje ter Jočeve, nečloveških živali ne srečamo, so pa v njih nazivanja z vrstami živalmi in uporaba živalskih metafor izrazito pogoste in tako se zdi, da je skušal pisatelj zbirko konceptualno zaokrožiti s poskusom približevanja človeka drugim živalim. Žal pa tega ni počel toliko s prefinjenim iskanjem sorodnosti, pomenljivimi stičnimi točkami ipd. Temveč na nekoliko okoren, večkrat viden način, ki bi ga skoraj v celoti lahko zajeli z rečenico tudi človek je samo žival.
Oči v kontekstu
Bralstvo se morda ob prebiranju Makučeve knjige spomni na kakšen starejši primer iz starejše slovenske literature. Dva, ki sem ju na pričujočem mediju že obravnaval, sta še posebej pomenljiva, gre za Cankarjev cikel črtic Iz tujega življenja ter zbirko črtic Karla Široka Slepi slavčki.
Zdi se, da se Oči znajdejo nekako med enim in drugim sklopom besedil. Cankarjeve senzibilitete za notranje življenje nečloveških živali sicer ne premorejo, zdi se, da se Oči v tem oziru odvijajo tako rekoč na površini, njihov fokus pa je odnos med človekom in drugimi živalmi – slednje premorejo tudi omenjene Cankarjeve črtice. Makuc se slovenskemu klasiku prej približa z vidika jezika in estetike, saj gre za izrazito stilistično dovršena besedila, obenem pa je sorodnosti iskati tudi v vpeljavi vprašanj, ki presegajo golo popisovanje medvrstnih odnosov. Ali drugače: tako pri Cankarju kot Makucu se kaj hitro odprejo nekatere temeljne filozofske in bivanjske teme, najsigre za vprašanja življenja in smrti, trpljenja, agresije ipd.
Po drugi strani je mogoče reči, da Makuc Široka stilistično presega (v tem kontekstu je še posebej pomenljivo, da sta obe knjigi razumljeni kot mladinska literatura), približa pa se mu v izrazitem osredotočenju na vprašanje človekove krutosti do živali, pa tudi v tem, da se fokus pripovedi vsake toliko (na primeru Oči to posebej velja za zadnji besedili knjige, pri Široku se to dogaja znotraj posameznih besedil) premakne na izrazito človeška vprašanja. Pojavi se denimo tudi element nekakšne karme (pri Široku je to denimo oslepljeni Janezek iz naslovne zgodbe, pri Makucu pripovedovalec, ki pade na brano).
Morda najbolj pomenljivo pa je, da se Makuc odmakne od Široka z vidika naturalističnega pristopa. Makučeve zgodbe so (v tem je prej podoben Cankarju) pravzaprav osnovane na povsem realističnih, možnih dogodkih. Najsigre za otroško, eksperimentalno krutost do živali (Žabje in Mišje), pogosto oblečeno v plašč doživetja in zabave, razpolaganje z življenji živali, ki jih razumemo kot hišne ljubljenčke ali nekakšnih stalnih gostov domačije (Pasje) ali nenazadnje še najbolj razširjeno in naturalizirano vsakodnevno dejavnost: zakol.
Ali če si smem privoščiti izrazito tendenčno branje Makučevih besedil (ki se pa ponuja samo od sebe): v Pasjih pripovedovalec spregovori o bržkone dobro znanem splošnem odnosu do novih zarodov psov in denimo mačk, v Konjskih o problematiki zakola za prehranske želje, v Mišjih o še eni iz serij krutih otroških iger, ki vključujejo trpinčenje živali, medtem ko se v Žabjih otroška igra prepleta z željo po znanju in priklicuje tudi denimo vprašanje vivisekcije. Skratka, Makuc v tovrstni interpretaciji naslovi nekaj ključnih polj našega odnosa do drugih živali, pri čemer je dejstvo, da v zgodbah nastopajo otroci posebej pomenljivo saj implicira, da smo v specifično pojmovanje nečloveških življenj vzgojeni, z njim seznanjeni zgodaj in da je tak odnos posledično divje naturaliziran.
Narava odzivov
Moja spontana misel ob »zgražanju nad Očmi« je bila, da je javnost zmotila nazornost opisov krutega ravnanja z neljudmi, še posebej »sporna«, ker je ciljno skupino predstavljajo otroci in mladostniki_ce. Do neke mere se je moje predvidevanje izkazalo za točno in pri tem je bilo dejstvo, da gre za otroke in mladostnike_ce celo izrazito ključnega pomena. A to vendarle ni bila vsa zgodba.
Kot je to že v navadi, so se seveda nemudoma začela odpirati vprašanja o samem pojavu umetnosti, o njeni definiciji, smislu, naravi … A neprimerno manj kot pri že navedenem primeru Semenič in Smrekar.
Za neprimerno bolj ključnega se je izkazal pomislek o avtorjevi intenci. Seveda velja na ta pojav pogledati z zavedanjem o kontekstu: Makuc ni denimo znan kot borec za pravice nečloveških živali (to niti ni), v nekem intervjuju se ob odzivih na svojo knjigo celo začudi, da so proti njej najbolj »zrevoltirani ravno vegetarijanci«, k čemur doda, da bi Oči lahko »z nekaj cinizma zlahka razglasili za manifest vegetarijanstva« (vir: https://pogledi.delo.si/druzba/kdo-cenzurira-knjige-za-osnovnosolce). Makučeve drže do lastne knjige (no, le menjati velja vegetarijanstvo z veganstvom) pravzaprav ni težko razumeti, tovrsten odnos je mogoče na podlagi zgodb knjige in njihovih možnih sporočil, sprejeti kot povsem legitimen. Avtor tudi sicer ni znan kot pripadnik kakšnega kroga, ki bi odpiral tovrstna vprašanja, politično se ne umešča v specifičen del spektra, ki bi ga lahko razumeli kot »naklonjenega veg(etarij)anstvu. No, v resnici tudi sicer Makuc javnosti ni posebej poznan, niti po svojem (bogatem) kulturnem udejstvovanju, še manj pa po specifični javni drži …
Iz tega vidika je specifičen odziv na knjigo seveda lažje razumeti. Ali drugače: če bi jo napisala javna oseba, ki denimo ne skriva lastnega veganskega načina življenja, bi bilo mogoče ponovno pričakovati zgražanje, le da bi v tovrstnem primeru bržkone prebirali_e o nedopustni in militantni veganski propagandi. Dolgčas skratka.
Kaj se je torej zgodilo z Makucem? Očitali so mu, da spodbuja krutost do nečloveških živali, da se nad njo naslaja in da so Oči spisane kakor, da pisatelj uživa ob trpinčenju. Z vidika literarne teorije se mi tovrstna trditev zdi neosnovana, pisatelju bi lažje očitali celo tendenčnost, seveda pa kot laik dopuščam možnost, da bi tovrsten učinek Oči lahko imele na specifično, mlajše bralstvo.
A pri tem ne zmotita toliko domnevna pisateljeva psihopatija in pedagoško oporečna izbira, to puščam ob strani. Vprašanje, ki se mi ga zdi pomembneje zastaviti je: kaj pa je tisto, kar se bodo otroci naučili iz Makučeve knjige in nato vztrajno ponavljali kasneje v življenju? Je to nadziranje pasje (lahko bi šlo tudi za mačjo) populacije z načrtnim ubijanjem posameznih predstavnic_kov vrste? Je to klanje nečloveških živali za prehrano? Je to zloraba nečloveških živali za zabavo kot v Mišjih? Je to izvajanje nekakšnih znanstvenih poskusov na žabah, zato da bi ugotovili lastnosti krastač kot vrste?
V Makučevi knjigi je govora o tistih delih odnosa med ljudmi in drugimi živalmi, ki so povsem naturalizirani. S katere poti bi naj bralstvo sploh potencialno skrenilo (če odštejemo maloštevilno vegansko populacijo)? In še drugače: navedeni načini uporabe živali so povečini pravzaprav integralni deli šole oz. šolskega procesa, najsigre za nevegansko prehrano v šoli, vodene obiske živalskih vrtov in »biološke« kotičke v učilnicah, izvajanje poskusov na nečloveških živalih (pogosto prav žabah) v okviru kasnejšega šolanja in seveda nudenje znanja, ki je na tovrstnih poskusih pridobljeno …
Kakorkoli obrnemo odzive na knjigo, najsigre za dejanske (Makuc kvari mladino, ker jo sili v krutost do živali) ali potencialne, v le nekoliko drugačnem razpletu dogodkov (Makuc kvari mladino, ker jo sili v veganstvo), se znajdemo pred dejstvom, da vprašanje odnosa med človekom in drugimi živalmi predstavlja težko izrekljivo in težko naslovljivo ter travmatično vprašanje, ki zato ob vsakem stiku z njim vzbuja burne odzive.
Drži, da z vidika kritične animalistike avtor marsikje ne izkoristi potenciala, da bi nečloveške živali verodostojnejše prikazal kot avtonomne subjekte_ke, prav tako pogosto zapada v metaforizacije in neljudi spet potiska v sfero pasivnega, pa tudi nekateri prepleti med človeškim in živalskim niso izpeljani najprepričljive. A v okviru popisa človekovega odnosa do neljudi je knjigi pravzaprav le malo očitati: poloti se najbolj vsakodnevnih dejanj, ki pa jih bralstvo razume kot ekscesna. Škoda je tako predvsem ta, da je Makučevo knjigo očitno zares prebral le manjši delež javnosti.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.