Generalka 2020

O tem, kako smo se skupinsko odločile_i za okoljski kolaps in prihajajoče, smrtonosnejše pandemije

Vse kaže, da vsaj še dva meseca po deveti uri zvečer ne bo mogoče na sprehod; ne bomo se mogle_i sestajati na kavicah, pojesti pice v piceriji ali brez maske opraviti nakupa v trgovini. Vse kaže, da se mladostnice_ki še nekaj časa ne bodo mogle_i šolati v za to primernem okolju, javno zdravstvo pa bo preobremenjeno z bremenom ene same bolezni.

Leto 2020 je prineslo korenite spremembe našega vsakodnevnega življenja in številne osebe so ostale brez služb, se znašle pod pragom revščine, doživele zaostritev ali prvi pojav psihičnih bolezni (porasla je uporaba antidepresivov), se spopadle z višjimi stopnjami domačega nasilja (v Sloveniji je prišlo do več večkratnih družinskih umorov) in/ali izgubile bližnjo_ga. Narasel je politični nadzor, zaostrila se je tudi pastoralna oblast.

Zaradi pandemije covid-19 je po vsem svetu neposredno umrlo skoraj dva milijona ljudi.

Leto 2020 pa je hkrati postreglo tudi z zaostritvijo okoljske krize. Dokumentarec Vegan 2020, ki (kot je sicer ob koncu vsakega leta praksa spletnega medija Plant Based News) napravlja pregled leta 2020 skozi prizmo veganstva že uvodoma, skladno s kronološkim dogajanjem, spomni na obsežne požare v Avstraliji, ki pa so se tekom leta pojavili tudi v Kaliforniji, Braziliji in Sibiriji. V arktičnem krogu so v sezonah požara, ki so bile lansko leto neobičajno aktivne, požari izpustili rekordnih 244 megaton ogljikovega dioksida, kar je več kot tretjino več kot v letu 2019. V letu 2020 smo beležile_i tudi najbolj aktivno atlantsko sezono orkanov v zgodovini meritev, ki je bila obenem peta sezona z največ škode v zgodovini meritev. Dolgotrajne suše so uničile pridelke v Zimbabveju in na Madagaskarju, zaradi česar je lakoto utrpelo več milijonov ljudi. Celokupno naj bi bilo leto 2020 kljub pojavu La Niñe, ki ga opredeljujemo kot dolgotrajnejši odklon temperature na morski gladini, ki običajno prinesejo ohladitev, najtoplejše leto v zgodovini meritev v Evropi, globalno pa si prvo mesto deli z letom 2016. Posebej huda odstopanja od siceršnjih povprečnih letnih temperatur so se pojavljala na predelih Arktike in v Sibiriji, kjer so nekatere lokacije doživele do šeststopinjski porast letne temperature. Prav tako je kljub lockdownom in 7 odstotnemu zmanjšanju izpustov CO2, ki so posledica uporabe fosilnih goriv, v letu 2020 njegova koncentracija v ozračju še naraščala. S hitrostjo od 100x do 1000x večjo od naravne se je nadaljevalo tudi šesto množično izumiranje vrst, zaradi katerega je s sveta izginilo na stotine vrst nečloveških živali.

Organizacija združenih narodov opozarja, da so prav pandemije in podnebne spremembe tisto, kar trenutno najbolj ogroža človeštvo. (Podnebne spremembe in človekova dejavnost pa predstavljajo največje tveganje za številne nečloveške vrste.)

Eden izmed ključnih dejavnikov – posebej, kot bomo videle_i to neposredno velja za pandemije – pojavnosti obojega je sistemsko izkoriščanje nečloveških živali, zlasti industrijska živinoreja ter množični ribolov. Kot v podkastu The Pandemic That Could Have Been Prevented (with Mic the Vegan) opozarja Ed Winters (znan tudi kot Earthling Ed), je strokovno združenje zdravstvenih delavk_cev American Public Health Association (APHA) že v letu 2004 objavilo resolucijo, ki je pozivala k moratoriju na industrijsko živinorejo. Pri tem je navajalo, da obrati industrijske živinoreje predstavljajo tveganje za javno zdravje, med drugim gre za kontaminacijo pitne vode s patogeni iz izpustov industrijske živinoreje, za naraščajočo antibiotično rezistenco, ki je posledica tega, da se nečloveškim živalim v živinoreji kontinuirano daje antibiotike (za preprečevanje okužb, ki so posledica razmer v industriji), pojavnost hudih težav z dihali pri delavkah_cih v industrijski živinoreji ter bolezni ljudi, ki živijo v bližini obratov industrijske živinoreje.

Velik delež pandemij, s katerimi smo se soočale_i v preteklosti in s katerimi se soočamo v teh mesecih, so povzročile zoonotične bolezni in so posledica strukturnega in sistemskega izkoriščanja nečloveških živali, ki ustvarja idealne pogoje za nastajanje novih virusov, za njihovo širjenje v populacijah, pa tudi za mutacije, ki omogočajo preskok virusa z ene vrste na drugo. Primeri takšnih bolezni so španska gripa (H1N1), za katero po prevladujočem prepričanju velja, da je izbruhnila na piščančji farmi v Kentuckyju v ZDA in za katero je umrlo med 40 in 50 milijonov ljudi, SARS se je najverjetneje na ljudi prenesel preko črno-belih zvijavtov, gojenih za meso in prodajanih na živih tržnicah, druga potencialna vrsta, preko katere je prišlo do prenosa, bi lahko bili rakunasti psi. MERS se je prenesel preko kamel, ebola pa je na ljudi najverjetneje prešla z netopirjev ali nečloveških primatov. Nekatera izmed teh obolenj, kakršna sta koronavirusa, ki povzročata SARS in MERS imajo izrazito visoko smrtnost; izbruhi ebole so imeli do sedaj 25 do 90 odstotno smrtnost, smrtnost pri MERS pa je bila 30 – 35 odstotna.

Virusi pogosto preskočijo z »divje« vrste, kakršna so netopirji na vmesnega gostitelja (npr. prašiči, kamele …), mutacija pa jim omogoči, da se prenesejo tudi na človeka. Pri tem je pomembno poudariti, da številne »divje vrste«, pri katerih se te bolezni pojavljajo, prav tako pogosto gojimo in jih izkoriščamo v prehranskih in drugih na izkoriščanju neljudi temelječih industrijah. Takšne vrste so netopirji, prej omenjeni črno-beli zvijavti, pangolini, za katere se domneva, da so bili vmesni gostitelj SARS-CoV-19, pa tudi minki, pri katerih se je konec leta 2020 pojavila nova različica virusa, ki povzroča bolezen covid-19 z višjo virulenco. Stroka opozarja, da obstaja resna nevarnost epidemije, ki bo povezala dve lastnosti virusov (npr. v skupini koronavirusov): visoko smrtnost ter visoko virulentnost; poskusimo si torej predstavljati, kako uničujoče bi bile posledice, če bi na tako množični ravni kot covid-19, izbruhnila bolezen, ki bi imela smrtnost sorodno MERS-u. Strokovnjakinje_i opozarjajo, da gre le za vprašanje časa.

V industrijski živinoreji so nečloveške živali gojene množično, nagnetene v zelo omejenem prostoru, ki ima zelo nizke higienične standarde. So v nenehnem stresu, kar slabi njihove imunske sisteme, dihajo zrak poln amonijaka, kar obremenjuje njihova pljuča, ne uživajo dnevne svetlobe in svežega zraka, vse to pa prispeva k temu, da se virusi med njimi zelo hitro širijo. Na tem mestu velja opomba, da gre za sistemsko, politično vprašanje, v katerem so nečloveške živali žrtve; bolniki_ce. Nikakor se ne smemo obračati k diskurzu, po katerem so nečloveške živali “umazane” ali “nemarne” in zaradi tega prenašajo bolezni. Obenem se nečloveške živali v industrijski živinoreji selijo po vsem svetu in posledično se pri njih pojavljajo vrste virusov, vključno s koronavirusi in virusi gripe, ki zajemajo seve različnih vrst. V industrijski živinoreji tako nastajajo »super-sevi« virusov. Obrati industrijske živinoreje tako pomenijo prave inkubatorje novih bolezni, ki se potencialno lahko prenesejo na ljudi. Trenutno obstaja več virusov, za katere vemo, da se pojavljajo pri rejnih živalih in bi lahko tekom let mutirali tako, da bi razvili višjo prenosljivost s človeka na človeka. Eden izmed takšnih, posebej zaskrbljujočih je virus ptičje gripe H5N1, ki se trenutno le stežka prenaša s človeka na človeka, prihaja pa že do prenosa okužb s ptic na ljudi; smrtnost ljudi, obolelih z virusom H5N1 je po podatkih WHO 60 odstotkov.

Četudi se v tem trenutku torej še ne soočamo z boleznijo, ki bi ob visoki virulentnosti prinašala tudi zelo visoko smrtnost, pa obstaja zelo resna grožnja, da se bomo z njo morali soočati v prihodnosti. Dodatna skrb vsekakor velja ob dejstvu, da se že začenja poznati antibiotična rezistenca, ki je, kot rečeno, pomembno povezana z uporabo antibiotikov v industrijski živinoreji; v njej se uporabi večina letno pridobljenih antibiotikov (večina torej ni namenjena uporabi pri bolnih ljudeh). Dodaja se jih hrani za hitrejšo rast nečloveških živali v reji ter za preprečevanje infekcij, do katerih zaradi že opisanih pogojev zlahka prihaja.

Obenem druga že omenjena problematika, podnebne spremembe, prav tako prispeva k pojavu novih bolezni, k lažjemu širjenju obstoječih, pa tudi k večji verjetnosti za težji potek bolezni. Zaradi podnebnih sprememb se namreč številne vrste selijo z območij, kjer so prej bivale, prihajajo v stik z vrstami, s katerimi poprej niso bile v stiku, koncentracija posameznih bitij na nekaterih območjih pa postaja vse večja. Drugod se zaradi izsekavanja pragozdov nečloveške živali selijo v človeška, urbana naselja. S tem se na nova območja selijo tudi nove bolezni. To je pomembno zato, ker raziskave kažejo, da se 70 odstotkov novih bolezni najprej pojavi pri prostoživečih živalih. Do 75 odstotkov pragozdov se izseka za neposredne ali posredne potrebe industrijske živinoreje; prav na ogromnih farmah tega sektorja pa pogosto pride do prenosa patogena s prostoživeče vrste na rejne živali, ki postanejo v odnosu do ljudi vmesne gostiteljice (prim.: prenos bolezni z netopirjev na prašiče ali kamele). Opisani procesi močno prispevajo tudi k že omenjenemu pospešenemu upadanju biotske raznovrstnosti in izumiranju vrst; raziskave kažejo, da so prav vrste, ki ostajajo (prim. netopirji, podgane), tiste vrste, s katerih se patogeni zlahka prenašajo tudi na ljudi. Z upadanjem biotske raznovrstnosti postajajo populacije teh vrst večje.

Navedeno ima sicer tudi svoje geopolitične učinke; virusi, ki so najbolj smrtonosni, se pojavljajo prav na območjih, kjer je stopnja izsekavanja največja, podnebje najtoplejše, medicinska oskrba nezadostna, ekonomska slika pa slabša: v predelih Afrike in Azije. Pri tem je pomembno omeniti, da so prav to deli sveta, kjer živi večji del prebivalstva, ki umira zaradi še enega zlahka preprečljivega razloga: lakote. V letu 2020 je zaradi covid-19 umrlo okoli 2 milijona ljudi; zaradi lakote jih je umrlo 9 milijonov; nadaljnji milijoni ljudi so umirali, ker za ozdravljive bolezni niso imeli na voljo primernih zdravil. Gre za posledice neokolonialističnih in imperialističnih politik ter sistemskega rasizma.

Posledice slednjega pa so vidne tudi na regionalnih ravneh; v ZDA imajo, statistično gledano, temnopolte osebe do kar šestkrat večjo smrtnost ob obolelosti za covidom-19, med črnsko populacijo v Ameriki pa je tudi nesorazmerno veliko kritično bolnih (predstavljajo 36 odstotkov kritično bolnih na predelih, kjer je sicer le 13 odstotkov črnske populacije). Neoliberalni kapitalistični sistem je prav tako ključen za dejstvo, da ekonomsko manj uspešne države cepiv na bodo prejele v enakem času kot ekonomsko uspešnejše; to velja denimo tudi za Južnoafriško republiko, kjer se je pojavil novi, nalezljivejši sev koronavirusa.

Podnebne spremembe pa imajo na pandemije tudi posrednejše učinke; raziskava s Harvarda je pokazala, da imajo prebivalke_ci velikih mest, kjer je stopnja onesnaženosti zraka največja, pomembno večje tveganje za razvoj težjega poteka bolezni, gosta poseljenost pa poveča tudi verjetnost za zelo hitro širjenje bolezni. Onesnaženost zraka vpliva tudi na pojav sladkorne bolezni tipa dve in srčne kapi. Pri tem je ključno omeniti, da raziskave kažejo, da so prav srčno-žilne bolezni ter sladkorna bolezen neposredno povezani z načinom prehrane; rastlinska prehrana lahko dokazano zaustavi napredovanje srčno žilnih bolezni in jih celo zdravi.

Četudi se je članek do te točke pretežno ukvarjal z osvetljevanjem povezav med industrijsko živinorejo, pandemijami in podnebnimi spremembami, pa moramo na vsak način poudariti, da so najbolj množične žrtve vseh omenjenih procesov, nečloveške živali; sistemsko zatiranje neljudi ogroža dolgoročno preživetje človeške vrste, saj mu pandemije in podnebne spremembe predstavljajo zelo veliko tveganje, toda številne vrste neljudi izumirajo že zdaj (to seveda pomeni tudi neštete smrti čutečnih posameznic_kov); na tisoče milijard nečloveških živali umre vsako leto zaradi industrijske živinoreje, ribolova in podnebnih sprememb in na stotine tisočev nečloveških živali vsakoletno umira zaradi infekcijskih obolenj.

Sistemska izkoriščanja se, kot lahko razberemo, prepletajo, dopolnjujejo in podpirajo eno drugo, toda enako velja tudi za rešitve; da bi globalni prehod na rastlinsko prehrano (za katerega pa smo odgovorne_i vse_i; tako kot politični kot zasebni subjekti) pomenil ključen prispevek k zmanjšanju toplogrednih plinov, k ohranjanju morij in deževnih pragozdov, je znano že dalj časa; zdaj ugotavljamo tudi, da bi ključno pripomogel tudi k zmanjšanju možnosti pojava naslednjih pandemij, obenem pa izboljša tudi zdravje srca in krvožilja, znižuje povišan pritisk, krvni sladkor in holesterol in tako prispeva k boljšemu odzivu telesa na okužbe, pa tudi na splošno višjo in daljšo preživelost.

Razlog, da se za to rešitev ne odločamo, najbrž velja iskati v globoko zakoreninjeni, prevladujoči in naturalizirani ideologiji karnizma, v skladu s katero verjamemo, da je uživanje mesa (in drugih živalskih produktov) nujno, naravno, nasladno in normalno ter jo je, kot se zdi, zelo težko izkoreninjati, četudi v poravnanosti z njo v sodobnosti prihajamo do povsem absurdnih situacij; pripravljene_i smo se odreči svobodi gibanja, potovanjem, medčloveškim stikom, šolanju, sprejeti tveganje lastne smrti in smrti bližnjih zaradi infekcijskih bolezni, onemogočati trajnostno in zdravo prihodnost naslednjim generacijam (mednje sodijo že generacije današnjih otrok) – nismo pa se pripravljene »odreči« živalskim produktom (in s tem izkoriščanju nečloveških živali), kljub temu da bi to po številnih znanstvenih raziskavah zelo pomembno pripomoglo k razreševanju številnih trenutno zelo perečih problematik. Cena, ki jo za to plačujejo nečloveška čuteča bitja je neizmerna in četudi si je v situaciji, ko jih vsako leto umre več tisoč milijard težko predstavljati, da gre za posameznice_ke z lastnimi notranjimi svetovi in subjektivnimi bivanjskimi izkustvi, ni nič manj dejstvo, da gre za prav taka bitja, ki doživljajo neznansko trpljenje in grozljive smrti. Pri tem je pomembno poudariti, da ne gre za nekakšne prihodnje procese, temveč se ti že odvijajo, prav v tem hipu in marsikaterega izmed njih ne moremo več zaobrniti.

Leto 2020 lahko tako razumemo kot svojevrstno “učno uro” tega, ki nam lahko pomaga osvetliti procese, ki so že v teku in nakazati, kako zelo se lahko zaostrijo in kako katastrofalne so lahko posledice.

Anja Radaljac

kritičarka, prozaistka, prevajalka

Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.

• Rastlinska prehrana
• Izkoriščanje nečloveških zavestnih čutečih bitij v razvedrilne namene
• Vprašanje odnosa do prostoživečih živali
• Izkoriščanje nečloveških živali v mesnopredelovalni industriji