Gori na Krasu gori
Ko smo v letih 2019/2020 z grozo spremljali_e obsežne gozdne požare v Južni Ameriki in Avstraliji, ki so terjali na milijarde živih bitij – v medijih so največkrat omenjali nam eksotične živali, ki naj bi jih gigantski požari najbolj prizadeli, in sicer ozelote, pume, jaguarje, lame, mravljinčarje, tapirje, koale, vombate, razne plazilce, dvoživke, glodavce, ptice itd., smo si najbrž težko predstavljali_e, da bomo kaj podobnega doživeli_e v naši majhni, zeleni Sloveniji. Požari z drugih koncev sveta so bili prikazani kot najhujši v zadnjih letih zaradi njihove moči, obsega, neukrotljivosti in nepredvidljivosti – razlog za to naj bi bilo vse bolj suho in vroče vreme kot posledica podnebnih sprememb. Po medijih so krožile fotografije ognjenega opustošenja – zoglenela trupla živali, poškodovane, bežeče in žejne živali, ki prosijo za pomoč, in pokrajine, ovite v oranžno rumeno barvo, prežete z dimom … Šlo je za nazoren prikaz resničnega pekla na Zemlji. Tudi Evropa, predvsem v Sredozemlju, počasi, a vztrajno sledi apokaliptičnim podobam sveta, ki postajajo vse bolj pogoste, mestoma že samoumevne. Nekaj, s čimer se bo treba naučiti sobivati. Nato pa se zgodi tisto, za kar misliš, da se lahko zgodi samo nekje tam, daleč stran, ali zgolj po televiziji. Zagori. Ja, gori na Krasu gori. Že več dni smo priča peklenskim razmeram, ki so zaobjele košček naše zelene dežele. Pogorišče, ki se vztrajno in (pre)hitro širi zaradi visokih temperatur, hude suše zaradi kroničnega pomanjkanja padavin na Primorskem, vetrov, kot sta burja in maestral, ki lahko iz minute v minuto obrneta svojo smer in s svojimi nepredvidljivimi preskoki razpršita več deset metrske ognjene zublje v vse smeri. In ne nazadnje zaradi hitro vnetljive vegetacije, kot je bor.
Danes sem nam mogoče zdi, da je bor eden izmed simbolov Krasa, v resnici pa se je ta na dotično območje vselil s pogozdovanjem puste (prekomerno izrabljene/izkoriščene?) kraške pokrajine od sredine 19. stoletja dalje.1https://www.dnevnik.si/1042760191 Imate radi_e Benetke? Drznem si napisati, da je peklenski požar, ki te dni divja po Krasu, tudi ENA izmed posledic izsekavanja avtohtone kraške vegetacije2https://www.razvojkrasa.si/si/narava/98/article.html že pred več stoletji. Veličastne Benetke menda stojijo tudi na kraških hrastih – zelo verjetno tudi na ceru (lat. Quercus cerris). Ime drevesa, ki zelo spominja na ime kraja Cerje (nad Mirnom) – kraj, kjer stoji monumentalni Pomnik miru, v okolici katerega te dni divja požar, ki pa ni prvi in žal zelo verjetno tudi ne zadnji. Cerje je znano po svoji slikovitosti predvsem zaradi črnega bora in ruja, ki jeseni zažari v vsej svoji ognjeni lepoti pisanih listov. Kako ironično. Poraja se mi morda preveč laično vprašanje: Kam so torej šli vsi hrasti (in njihova podrast), ki bržkone niso tako vnetljivi kot bori? Zdi se, da je spomin nanje vtisnjen še zgolj v toponimu. Človek že stoletja oblikuje pokrajino – zaradi preživetja. Kako to vpliva na rastline, živali se premalo sprašujemo, zavedamo. Kako pogubni so zanje požari, ki so največkrat posledica človekovega vpliva, mestoma celo namernih piromanskih dejanj, ki podlo, a učinkovito izkoriščajo vremenske razmere? Kako se živali počutijo v okoliščinah, ko ogenj in dim udrihata po njihovih domovih, habitatih? Ljudje mislijo, da se divja žival znajde, da se reši. Deloma drži. Znanec, ki kot prostovoljec deluje v civilni zaščiti na italijanski strani, je poročal, da so si med intervencijo do požarišča v okolici Doberdoba pot križali s številnimi večjimi živalmi (mufloni, srnami), ki so bežale iz gozda čez cesto v smeri doberdobskega jezera (to v poletnih mesecih prej kot na jezero spominja na mlako). Po socialnih omrežjih kroži zapis nekega prebivalca s Krasa, ki pravi, da je ponoči, med eksplozijami zaradi požara, slišal šakale, ki naj bi se oglašali neobičajno dolgo – jokali da so. Gospod je prepričan, da ima vsaka žival svojo dušo, svojo pamet, svoje potrebe in tudi pravico do svojega življenja. Živali so čuteča bitja. Najbrž, tako kot mi ljudje, žalujejo za svojim izgubljenim, uničenim domom, habitatom, in za svojo družino. Ja, šakali so jokali. Težko si je predstavljati, koliko živali je ostalo (ostaja) ujetih v ognju.
Okolico mojega doma, kot večji del Goriške in Vipavske doline, ki je od najbližjega požarišča zračno oddaljen dobrih deset kilometrov, je zaradi požara že tretji dan zapored zajela gosta megla dima. Nebo je postalo sivo do rumenkasto belo. Vidljivost je slabša in »sneži« droben pepel. Ljudje smo se zaprli v domove po nasvetu civilne zaščite – tudi sicer bi se zatekli v zaprte prostore, saj je smrad po dimu vse močnejši, oči rahlo pečejo. Na sončničnih cvetovih na vrtu, ki so običajno polni čebel, je teh bilo manj. Lesne čebele, ki so velike in črne, zato pa dobro prepoznavne, so letale v višini strehe, kot bi više gor proti nebu iskale čistejši zrak. Zdele so se mi vznemirjene. Sem morda nanje preslikala svoje doživljanje?
Kaj na to pravi znanost, da ne bo gornji zapis zvenel preveč čustven in antropomorfizirajoč? Monitoring3https://www.youtube.com/watch?v=cqcDiDTyb60 metulja – barjanskega okarčka, ki je bil v zadnjih letih med drugim izveden v neposredni bližini Cerja, vključuje tudi vpliv tamkajšnjega (v primerjavi z letošnjim bistveno manjšega) požara avgusta 2019 na njegovo populacijo. Upad te naj bi zaradi požara znašal kar 75 %.
S prstom kažemo na neizogibne podnebne spremembe. Stanje na svetu dokazuje, da je vse več vremenskih obratov: od poplav, pozeb do hudih suš, ki močno prizadenejo vsa bitja, s katerimi si delimo ta planet. Po dnevniku je te dni župan ene izmed istrskih občin glede omejitev uporabe vode v Istri rekel, da imajo pri uporabi vode žal prednost ljudje, ne živali in rastline. Sledil je posnetek mrtvih rib v Istri. Živimo luksuzna življenja, ki nedvomno prispevajo k opustošenju okolja. Z naravnimi viri ravnamo razsipno, objestno, kot bi bili samo naši. Morda ker so (še) zastonj in, dokler ne pride do kakšne katastrofe, preveč samoumevni? Skrajni čas je, da vsak pri sebi razmisli, kako naravne vire optimalno (ponovno) uporablja, predvsem da se njihova uporaba zmanjša, pri tem pa poskrbi, če je le mogoče, še za potrebe sobitij.
Kar se danes zdi majhen, zanemarljiv poseg, se bo morda čez čas pokazal kot vzrok (ali rešitev?) večjih in pomembnih razsežnosti za naravo, živali in seveda ljudi. Medtem ko divjajo požari na mestih, kjer so nekoč rastli mogočni hrasti, se Benetke počasi, a vztrajno potapljajo. Slednji stavek je mišljen tudi in predvsem metaforično.
PS: prispevek je bil napisan v ritmu oddaljenega brnenja helikopterjev in v rahlo zadimljenem prostoru, 21. 7. 2022.
Tanja Badalič
Tanja Badalič se raziskovalno ukvarja z literarno recepcijo avtoric, kritičnimi animalističnimi študijami in ekokritiko – smerjo v literarni vedi, ki kritično preučuje odnos človeka do okolja ter nečloveških živali v literaturi. Piše krajša literarna besedila in pesmi z ekološko ter etično tematiko, v katerih narava zavzema osrednje mesto. Svoja dela tudi ilustrira. Doslej sta izšli dve njeni slikanici - Jazburček in njegovo zeleno poslanstvo ter Lisjaček Pituralko v rajskem sadovnjaku, in ilustrirarna pesniška zbirka Rosa Canina.