Iz nastajajoče zbirke Teater iz papirja
Mojster, medtem
V Uradu za Resnico hranijo
ugaslo strast:
izdelati herbarij za razstavo
človeških in živalskih biti.
Vsakdo, ki ga vstavijo v kartoteko,
se posuši kot lovor,
krhkost pridobi
ali pa rezilo.
V Uradu za Resnico delajo,
da se ne spoznajo,
ravnajo se po tem, da nekaj je
samo kot črno na belem.
Telesno bresti skozi temo
pomeni prepoznati žival v sebi:
brez upanja na sedanjost in prihodnost
ohraniti svoj plamen.
Mojster potuje z vlakom iz Ostrave, misleč, da gre v Brno
celine izločenih onemijo v trenutku
vsakič drugačna ponovitev
oprostite, pobralo mi je glas,
nisem vajen zadimljenih prostorov,
moj glas je skrhana žaga,
a se prireže skozi –
rečni galebi letijo gladko in sivo
skupaj smo v tem, bratje galebi,
in nebo je danes en sam spran moher,
moji prsti so ena sama peresa –
skupaj smo v tem, bratje galebi
tule v vlaku, od koder
se ne moremo umaknit,
se pojavi vprašanje,
kako nagovoriš žival v sebi.
fasade zletijo mimo in se vračajo,
sveže oprane rjuhe se napnejo
dihajo, kot bi bile ljudje, in ne odpadejo
nagovorit žival v sebi je
sleči svojo belo rjuho
in biti brez platen za projekcije
samo križanka, ki jo rešuje
soseda v kupeju
ta križanka, utripajoč časovni stroj,
se bere v štiri strani sveta hkrati.
rešuje samo sebe, kadar je motor
prižgan v središču:
presečišču vseh smeri.
Margareta pije kavo v Oazi
Območja, s katerih so pregnani
ljudje in živali,
ponujajo neslutene možnosti preprodaje.
Po stenah kavarne Oaza
poleg rastlin v dobrem dizajnu
raste tudi beseda LOVE,
izpisana v brstečih rdečih znakih.
Neslutene možnosti imetja črk.
Brezdomna gmota celic v kotu srka kavo.
Nekaj drugih brezdomnih gmot celic
se skriva po kotih in plete mreže.
– Pajčki, prijatelji, ki ste še živi!
Hotela sem zapisati druge verze,
a so poniknili, pregnani.
Zunaj tanki sneg in škripanje soli.
Noč v provinci, kot da ne zatone.
Znotraj tihi teloh v popku,
tako vroč, da vodo pije iz ledu.
Če bi razlaščena gmota celic
javno govorila,
kar trenutno in zares počne,
bi se razprla
vsa semena v puščavi
v neštetih, norih, divjih gibih.
Speak the truth, telo.
Mojster plava po pasje
Pisana površina izbir
in izbiram med dvojim:
“napravite mi to deželo isto”
ali “zapuščam splav norcev”.
Pes torej skoči.
Kot ve in zna, pes plava.
Kljub ledeni dobi, kljub koncu upanja –
zaradi možnosti kljubovanja pes plava.
Samo to možnost ima: plavati
proti brzicam in ostrim kosom ledu.
Plavati onkraj vsake možnosti plavanja.
Kljub temu da plava edini in sam.
Plava, ker ne zna plavati.
Margareta, o goloti
Izbris mesa: to si velja zapomniti.
Ravno zaradi obscenega
prikazovanja trupel,
dekoriranih po letnih časih
ali modnih smernicah,
potem požrtih.
Še nekaj si velja zapomniti:
kako se sredi golega neba,
med vejami še nepomladnega drevesa
kljub vsemu pojavi
iz gole gline pregneteno
v ustih košček za koščkom prinešeno
gnezdo,
golo
kakor upanje.
Dali so mi žvečit sence,
pričakovali so,
da bom nehranjena umrla.
Moja golota pa je tu še vedno.
Golota upanja:
tanek epitelij, iz katerega
ob negi
izraščajo krila.
Margareta opazuje
v dolini smrti
je padlo 18 litrov vode
na kvadratni meter
semena niso bila mrtva
samo prebudila so se
Mojster: uvidi
Rojeni za hojo po zemlji ljubijo trdnost.
O realnem bom zato poročal kakor o sanjskem:
ko sem prijahal na oslu,
so me pogoltnile kamere
in me pretvorile v kronanega osla.
Na oknu je počivala črna sestradana muca.
Prebodel jo je žarek
in kri se je ulila iz gobčka.
Vzel sem jo k sebi, znamenje je bilo.
Strada, kdor zmore zdraviti.
Boln človek pa kakor Midas v zlatu, nikoli sit.
Iz človekoljubja širi bolezen.
K sebi ju vzamem, znamenje je.
Sanjam tvoje lice: na tisoče slanih planetov.
Za njimi ostajajo komaj opazne razjede.
Vidim in vzamem jih k sebi:
znamenje je.
Mojster, na sprehodu
smrti drugih bitij mi grejo
skozi hrbtenjačo kot blisk
življenja, svojega in drugih,
še nisem izkusila na ta način, pa bi rada
enkrat, resres
od sramnih kosti pa do lasnih konic
morda je samo fantazma
skozi vlažno obliko prsti samo tipajo
deževniki
na osušenem asfaltu agonija:
slepota jutra zatem, tega me je strah –
v vsakem primeru
in brez umika:
zdržat svetlobo v dvojni celoti.
Margareta, poslednje
kamor koli grem,
me spremljajo ptice.
od ranjljivosti k rahlosti:
najdaljši korak.
Moje telo
Moje telo je sestavljeno iz več kot petih elementov:
iz kamene hiše, kjer verjame, da biva samostojno,
iz vetra v krilih lastovke, ko vzleti na pot domov,
iz vode, ki se jo napije iz svojih lastnih oči,
iz milnice soseda Lojzeta, ki z glitzi gobico drgne po smetnjaku,
ker je to edino smiselno početje v primeru odpovedi ledvic,
iz orkana moje matere, ki ji je izruvalo zobe,
iz bele breze trepetlike, ki kljubuje času in gosenicam,
iz drhtenja v dlaneh mojega očeta, ki nečesa
(a česa?) ne more ustaviti,
iz strupene lasnice, s katero se praskam po lasišču,
iz tega, da te ljubim globoko,
in se v tej svetlobi ne morem dotakniti
ne tebe in ne sebe kot lastnine.
Nedotaknjenost žari, bolj kot koža v prvem jutru.
Vonj ima po dobri misli.
Včasih ima moje telo predstavo, da je prostor zanj
samo še v prostoru pesmi – svetlem, sipkem.
Telo, če hoče, najde zatočišče izven.
Zagozdi se v razmak med postavo in svobodo,
med osteklenel pogled mačka, ki boleha za levkozo,
in roko, ki se nezadržno bliža skrivališču med cipresami.
V razmaku se potem razširi, bliskovito:
v tisto z izproženimi kremplji
in tisto, kar z vso nežnostjo potuje proti smrčku,
proti edini in moteči,
kar naprej odtekajoči in vztrajni
kapljici krvi.
Pričujoče pesmi so iz nastajajoče zbirke Teater iz papirja. Margareta, podobno kot Mojster, sta dva iz družbe izločena človeka. Ona je čarovnica, ker se ljubi s celotnim kozmosom. To seveda v pesmi avtomatično vključi vprašanje živali.
Živali, podobno kot narava, so ob stran porinjeni, nemi pričevalci eksplozije človeške civilizacije, ki s slepo samoumevnostjo odriva proč ne-človeško, da bi se ljubila s hiper-človeškim, algoritemskim, robotskim. Živali niso le porinjene ob stran: so tudi perverzno izkoriščane in mučene v različnih oblikah industrij. Srhljiva pa je pomisel – ki se je najbrž ne zaveda mnogo ljudi – da neka oblika nasilja, čeravno usmerjena proti zgolj “neki drugi skupnosti bitij” (ki niso “mi”) zlahka in v trenutku preskoči tudi na “nas” oziroma na tiste, ki so v nekem trenutku izločeni iz skupine “mi”, “naši”.
Konstitucija človeške družbe, ki vzpostavlja samo sebe z izrinjenem živali in narave, je imenovana antropološki stroj, katerega začetki po meni znanih podatkih spadajo k Aristotelu. Antropološki stroj je obenem osnova, ki ustvarja nadaljnje oblike “človeške družbe”, ki ravno tako temeljijo na izključevanju in nadvladovanju (v mislih imam različne skupine izrinjenih, ki jih človeška družba skozi tisočletja ustvarja nenehno in z neverjetno – čeprav perverzno – ustvarjalno silo.). Vprašanje živali je torej povezano z razrednim vprašanjem, črnskim vprašanjem, suženjskim vprašanjem, vprašanjem izkoriščanja žensk in otrok in kar je še takšnih regionalnih različic tega vprašanja: vse to je isto vprašanje. In obenem je to – mimo religioznosti – tudi duhovno vprašanje, zapisano v samo celico naših teles.
Bistvo tega vprašanja je, da je nekaterim bitjem priznan bios (moč logosa), drugim bitjem pa zgolj zoe (moč celičnega življenja, ki se ga nato obravnava kot predmet in posledično kot lastnino). Seveda se je takšen pogled na živali razvil postopoma in z branjem, predvsem Giorgia Agambena. Razvila sem ga v članku Bios in zoe. Toda bistveno je, da z živalmi zlahka navežem stik. Otroci z živalmi neverjetno zlahka navezujejo stik, obenem pa se neverjetno hitro učijo, kako “se z živalmi dela” ali kako so nekatere živali “vredne ljubezni”, medtem ko druge “dajejo volno, kožo in mleko”. Te samoumevnosti vsebujejo visoko stopnjo nasilja in so obenem povezane z visoko stopnjo nezavedanja, nevednosti.
Ko človek očisti oko družbeno konstruiranega (človeškega) življenja, naenkrat okoli sebe vidi vsepolno živih: pajki, žužki, deževniki. Družba v resnici ni monokultura, ampak neverjetno kompleksen preplet vseh bitij, ki participirajo v nekem prostoru. Toda ravno brez njih bi družbeni prostor bil algoritemski prostor, v katerem se ne da dihati. Čas je, da si to že enkrat priznamo in v najglobljem smislu prerastemo, prebolimo sovraštvo do sebe, brez katerega ni sovraštva do drugih.
Prav zaradi sovraštva do sebe (tudi s pomočjo njega deluje antropološki stroj kot točka nič sleherne biopolitike) silno trpimo v partnerskih skupnostih, v družinah, povsod, kjer gre za naučene in natrenirane odnose nadvladovanja, podrejanja, ravnanja z drugim kot s predmetom. Toda tudi to je nevidno trpljenje, ker tako “se živi”.
Postanimo raje kot Margareta.
Alenka Jovanovski
Alenka Jovanovski je slovenska pesnica, literarna kritičarka, literarna zgodovinarka in prevajalka. Do leta 2011 je sodelovala z Oddelkom za primerjalno književnost in literarno teorijo ter z Oddelkom za slovenistiko Univerze v Novi Gorici. Leta 2004 je za svoje kritiško delo prejela Stritarjevo nagrado, 2019 Veronikino nagrado. (Foto: Robert Ocvirk)