Helen Frankenthaler, Mountains and Sea (1952)
Helen Frankenthaler, Mountains and Sea (1952)

Iz zbirke Nebo pod vodo (Litera, 2020)

 

 

rast

         line

živ

       ali                                   

                                                           drugi



morje :  to neskončno

gibko, naj-

 

mogočnejše

 

telo

 

plastike


rdeče, rdeče

 

morje

tone

 

le sonce, temna telesa

voda

 

zdaj raznaša, in smeh

 

ljudi

prekriva molk

 

živali


mišljenje je globok, nenavaden sen

 

 

rob gozda

je

 

beseda

      srnjak

ga obide kot avto

cesta – včasih

zvočna krajina

 

prežvekovanja, včasih

smrtonosna

 

in skok

je, vsak

 

odriv od tal in

šum, nekdo, da si zgolj

 

(strah in) šum, povsem

 

neartikuliran, tudi

ti, navzočnost

 

(in) sledi

 

ne le na zemlji

 

: vonj vej, objeden

ost lubja

 

prsk – divje

 

vozlišče omrežja, ki povezuje

naša zrcala: naše bele lise

zadke


vklenjeno v ledeni lesk

 

drevo ne čaka

 

odjuge: diha, poka


brez podrasti, zeli, tis-

 

ti pravi gozd, nedovzeten

za svetlobo, nobeno

 

drevo mu ni bilo nikdar

odvzeto: iz-

 

dihava globoko senco


peščena obala, polna

človeških stopinj

 

veter, ves

 

čas jih premika, ves

čas premika

 

veter

 

veter

 

(ovire, v katere zadeva, da so

potem neka prostranstva peska

lahko tudi sipine: zrna

soli, preperele školjke, trdožive

trave, ki jih kolonizirajo, da

 

zaživijo, rasejo, resja, spomin

na zasuta naselja, ljudi, ki so

odšli – in vse, kar je bilo, je

v vsakem trenutku

 

pred vami – zaznamovane poti

z vodiči, turisti, turisti in tu ris : ti-

 

hotnost, rob sveta

/pre/vzetega z lepoto)

 

nekaj dni

 

pozneje   :   zrak

 

otrpne, prah

poseda

 

vse

sledi, za trenutek

 

se zdi, da bodo svet spet poselile živali, potem spet

 

 

 

veter

 

 

prah, ki

ga dviga, nesprejeti

 

delci peska

 

in stopinje, zdaj

že nevidne


ne besede

le tisto, kar je

 

še podoba

kar iz nje izginja, še

 

raje: le trepetanje

zraka, iz katerega se je izvila

 

jata ptic selivk, in

telo, ki leti

 

v drugačni obliki


Gre za cikel pesmi iz zbirke nebo pod vodo, ki bo izšla letos pri založbi Litera

Tina Kozin (foto: Ana Geršak)
Tina Kozin

Tina Kozin je literarna kritičarka, urednica, pesnica, prejemnica Stritarjeve nagrade in študentske Prešernove nagrade. Zaposlena je na programu Ars Radia Slovenija. Doslej je objavila 3 knjige poezije, njene pesmi so prevedene v sedem jezikov. Izbor objavljene poezije je iz njene prihajajoče knjige Nebo pod vodo (založba Litera).

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *