Izkoriščanje čebel

Vprašanje o (ne)problematičnosti uporabe izdelkov, kot sta med in vosek, je obenem tudi vprašanje o samem temelju veganstva. Kdo je (še) tisti_a, čigar_katere pravice štejejo, in kdo/kaj ostaja izven tega kroga? Kaj je tista »differentia specifica«, ki ločuje »nekaj« od »nekoga« oziroma, še natančneje, od nekoga, ki smo ga dolžne_i upoštevati pri etiških presojanjih ter s tem pri naših odločitvah in ravnanjih? Čeprav odgovor vseh ljudi, ki se prištevajo med veganke_e, tu ni enoten, pa je mogoče kot temeljno razlikovalno lastnost, glede katere je bil vendarle dosežen širok konsenz, izpostaviti sposobnost občutenja bolečine in ugodja/užitka, seveda pa tudi vsega tistega, kar je na spektru med tema dvema »skrajnostma«, oziroma t. i. čutečnost (prav zmožnost občutenja bolečine je denimo tudi temelj utilitaristične etiške teorije, imenovane painizem, ki jo je vzpostavil Richard Ryder). Včasih se lahko temu pridružijo še dodatni »kriteriji« (npr. »zavestnost« in sposobnost samozavedanja, ki se na teoretski ravni kot ključna kriterija med drugim pojavita pri Tomu Reganu in Garyju Francionu).
Čeprav lahko pri čebelah zagotovo opažamo mnoge druge lastnosti, s katerimi je mogoče dodatno podkrepiti argument, da se morajo predstavnice_ki te vrste nujno vključiti v etiško obravnavo pa se torej zdi bistveno prav vprašanje, ali so čebele zmožne čutenja. Čeprav živčni sistem pri čebelah ni tako kompleksen kot na primer pri sesalcih, pa vendarle obstaja. Poleg možganov so temelj čebeljega živčnega sistema – podobno kot pri drugih žuželkah – gangliji, torej živčni vozli, ki so povezani s senzoričnimi nevroni. Na podlagi fiziološke zgradbe je tako povsem upravičeno sklepati, da so čebele čuteča bitja oziroma bitja, ki so sposobna čutenja. Sposobnost zaznavanja bolečine pri čebelah se zdi smiselna tudi z evolucijskega vidika. Ker gre za živa bitja, ki so sposobna premikanja, je zmožnost občutenja bolečine koristna, saj opozarja na nevarnost in spodbuja k umiku, s tem pa k zaščiti življenja. Če kljub povedanemu morda še vedno obstaja skepsa glede sposobnosti čutenja pri čebelah, pa je treba opozoriti, da že zgolj sum, da bi bile čebele lahko čuteča bitja, oziroma argumenti, ki govorijo v prid temu, da zelo verjetno so, narekujejo, da pri etiškem odločanju upoštevamo to možnost.
A četudi sprejmemo, da pravice čebel štejejo, to res pomeni, da se moramo odpovedati uporabi medu in drugih čebeljih proizvodov? Pri iskanju odgovora na to vprašanje je najprej smiselno izpostaviti nekaj najbolj problematičnih praks, ki se pojavljajo v čebelarstvu oziroma v apikulturi:
Uboj aktualne matice: Eden glavnih namenov te prakse je preprečevanje rojenja, torej razdelitve čebelje družine na dva dela, kar je sicer povsem naraven proces pri čebelah. Čebelar_ka bi s tem izgubil_a polovico čebel, kar bi seveda vplivalo na zmanjšanje dobička. Poleg tega priprave na rojenje čebelam vzamejo precej časa, zato proizvodnja medu v tem obdobju močno upade, kar spet pomeni (finančne) izgube.
Prirezovanje kril maticam: Tudi ta praksa se uporablja za preprečevanje rojenja. Matica, ki ne more leteti, seveda ne more zapustiti panja, posledično pa ji ne morejo slediti druge čebele.
Prisilno oplojevanje: Postopek umetnega oziroma prisiljenega oplojevanja čebel je razširjen predvsem ponekod v tujini. Poteka tako, da se najprej zdrobijo telesa več trotov in zbere njihovo seme, mešanica semena različnih trotov pa se nato uporabi za oploditev matice. Ta je med tem nameščena v posebni tubi. Njeno telo razprejo z nekakšnimi kljukicami, nato pa vanjo vbrizgajo mešanico semena.
Pošiljanje matic po pošti: »Vzrejevalci_ke matic« te pogosto pošiljajo kar po pošti. Tako morajo matice pogosto prepotovati precej dolgo pot v vse prej kot ugodnih pogojih.
Uporaba kadilnika
Ubijanje čebel pred zimo: Nabiranje nektarja, ki se nato uporabi za izdelavo medu, je pomemben del priprav čebel na zimo – torej na obdobje, ko je dostop do virov hrane močno otežen. Ker bi pozimi čebele pojedle precej več medu kot običajno, je v čebelarstvu, predvsem v masovnem oziroma v industrijskem, razširjena praksa poboja čebel pred zimo. Odločitev za to je povezana z ekonomskimi razlogi, saj je za marsikoga preprosto ceneje, če spomladi začne enak cikel s povsem novimi čebelami, še posebej ob upoštevanju, da tako ni potrebno nikakršno ukvarjanje s čebelami v zimskem času.
Nenamerni, a pričakovani uboji med rutinskimi opravili: Medtem ko čebelar_ka preverja stanje v panju ali jemlje med, se je praktično nemogoče izogniti temu, da so določene čebele pohojene ali kako drugače poškodovane. Pride lahko seveda tudi do pika, ki je osnovni obrambni mehanizem čebel, pri tem pa čebela izgubi svoje življenje.
Siljenje čebel k proizvodnji čezmernih količin medu: Želja po povečevanju dobička vodi čebelarje_ke k temu, da poskušajo spodbuditi čebele k čim večji produkciji medu, ne glede na vpliv, ki ga ima to na njihovo zdravje ali celo življenje. To se na primer doseže z dodajanjem novih panjskih okvirjev. Gre torej za izkoriščanje, zlorabo naravne »marljivosti« čebel. Že za to, da proizvedejo dovolj medu za lastne potrebe, morajo čebele preleteti ogromno kilometrov in v to vložiti izredno veliko časa.
Zamenjava ukradenega medu z manj primernimi viri hrane: Med, ki je odvzet, se mora seveda – če se ne izvede pomor čebel – z nečim nadomestiti, saj je namen proizvajanja medu prav ta, da gre za primarni vir hrane za čebele. Kot zamenjava se običajno uporabita sladkorni ali koruzni sirup, ki pa sta hranilno precej manj primerna. Čeprav med z vidika povprečnih človeških potreb vsebuje zanemarljive količine vitaminov in drugih pomembnih hranil, pa so po drugi strani te snovi zelo pomembne za čebele.
Kaj pa, če čebelar_ka ne počne večine tega, kar je bilo navedeno zgoraj?1Čeprav so mnoge prakse še posebej pogoste v »industrijskem čebelarstvu«, pa se vsaj nekatere nemalokrat pojavljajo tudi pri »ljubiteljskem« ukvarjanju s to dejavnostjo, ki je sicer pogosto močno idealizirano, oziroma so določene prakse pri čebelarstvu nasploh praktično neizogibne – ko se čebelam ukrade med, je na primer nujna zamenjava z drugim virom hrane, ki je manj primerna zanje. Še vedno se moramo ob tem vprašati, kaj »čebelarstvo« sploh je. Gre namreč za prakso, katere glavni cilj je pridobivanje medu in drugih proizvodov,2Med tipične čebelje proizvode, ki si jih prilaščajo ljudje, na primer sodita še vosek (tega čebele izločajo za izdelavo satja) in propolis (predvsem rastlinske smole, ki jih naberejo čebele, pomešane z encimi, ki se uporabljajo kot vezivo pri izdelavi satja). ki jih čebele proizvajajo zase. Tako lahko govorimo o odtujitvi oziroma o kraji, predvsem pa o instrumentalizaciji, saj je primarni namen uporaba (!) čebel zavoljo sadov njihovega dela, črpanje presežne vrednosti iz tega dela. Čeprav to na prvi pogled ni tako očitno, kot je – vsaj za vegane_ke – pri mnogih drugih živalskih vrstah, pa bi bilo v povezavi s čebelarstvom mogoče govoriti tudi o zasužnjevanju. Ena izmed metod, s katerimi se čebele prisiljene k temu, da se vračajo v panj, sta že omenjeno prirezovanje kril ali uboj matice, kar prepreči rojenje. Če kljub temu pride do rojenja, pa poskušajo čebelarji_ke čebele, ki so se oddaljile, običajno ujeti in jih prisiliti k vračanju v panj. Tisto, kar se na površini kaže kot »svobodna izbira«, je torej v resnici podvrženo premišljeni človeški manipulaciji. Tu moramo upoštevati tudi, da se posamezne čebele zelo težko oddaljijo od svoje kolonije, saj morajo za preživetje delovati v skupini, verjetnost, da bi čebelo sprejela druga skupina, pa je precej majhna. Svobodno odločanje je torej omejeno z naravnimi omejitvami, povezanimi z osnovnimi biološkimi potrebami, kar čebelarji_ke izkoriščajo v svojo korist.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *