Izkoriščanje nečloveških vrst pri uporabi mleka

Pogost poskus ugovora veganstvu je vezan na dejstvo, da uživanje mleka drugih živalskih vrst – in seveda tudi izdelkov iz tega mleka – ne zahteva uboja živali. Vendar pa je za razumevanje problematike, večinoma skrite pod propagandnimi podobami »srečnih krav«, ki naj bi z veseljem in prostovoljno odstopale del svojega mleka ljudem, nujno narediti korak dlje. Pred tem naj poudarimo, da je mogoče informacije, ki bodo podane v navezavi na krave – številčno nedvomno najbolj izkoriščano vrsto v mlečni industriji – aplicirati tudi na posameznice, ki jih uvrščamo med druge živalske vrste, pri katerih je glavni namen reje prav odvzem mleka, torej na koze, ovce, oslice itn.

Kaj je torej tisti korak dlje, ki je bil omenjen? Najprej se moramo vprašati, zakaj in kdaj v telesu krav sploh nastaja mleko. Zgodnja indoktrinacija poskrbi, da dojemamo kravje mleko kot povsem samoumeven del človeške prehrane. Pri poskusu ubranitve te navade je tako velika večina ljudi pripravljena zanemariti zelo osnovne značilnosti bioloških procesov – to, da je, podobno kot pri drugih sesalcih, tudi kravje mleko namenjeno hranjenju mladičkov. Pogoj za nastajanje mleka pri kravah je torej zanositev, do katere pride v večini primerov tako, da človek v kravo potisne bikovo seme. Čeprav se med vegansko populacijo v povezavi s to prakso pogosto uporablja izraz posilstvo, ki zagotovo ni povsem neupravičen,1Tu se pojavlja ugovor, da je raba izraza posilstvo v tem primeru pretirana, senzacionalistična ipd., saj se je nemogoče sklicevati na to, da krava ni dala privoljenja za ta poseg v njeno telo, saj nečloveške živali niti ne zmorejo dati tovrstnega privoljenja – vendar pa lahko ob tem spomnimo, da na primer tudi dojenčki oziroma zelo majhni otroci niso zmožni dati tovrstnega/izrecnega privoljenja, a se kljub temu verjetno strinjamo, da je (ravno zato) tu nedvomno možno govoriti o posilstvu oziroma o spolni zlorabi. Preusmerjanje pozornosti k problematiziranju samega izraza je tako lahko taktika oz. oblika zakrivanja vsebine, ki jo ti izrazi označujejo. Ne glede izbor je nemogoče zanikati, da gre za nedopusten poseg v čuteče bitje. Vprašajmo se tudi, zakaj na primer beseda posilstvo tudi za večino neveganov_k ni problematična v primeru zoofilije. Je »spolno ugodje« storilca_ke res nujno za to, da lahko govorimo o posilstvu? Če bi šlo za človeško žrtev kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, vendar bi umanjkalo spolno ugodje pri storilcu_ki – morda bi bilo dejanje storjeno izključno zaradi dobička – bi bilo prav tako sporno govoriti o posilstvu?

Še en pogost očitek, češ da je raba izrazov, ki jih uporabljamo za poimenovanje nasilnih dejanj, katerih žrtve so ljudje, v povezavi z nečloveškimi živalmi nespoštljiva do človeških žrtev tovrstnih dejanj, je v osnovi sam nespoštljiv do človeških žrtev. V ozadju je namreč poenotenje vseh človeških žrtev, odvzem glasu, individualnosti tem žrtvam. Navsezadnje obstajajo tudi med žrtvami posilstva veganke_i, ki poskušajo ozaveščati javnost o nasilju nad nečloveškimi živalmi in ki se tudi v tem primeru zavzemajo za rabo izraza posilstvo oziroma za širjenje definicije posilstva, s čimer se pripoznajo tudi nečloveške žrtve. Ob tovrstnih poskusih širjenja definicije seveda vedno prihaja do zelo burnih reakcij – dolgo je na primer veljalo tudi, da ni mogoče govoriti o žrtvah posilstva znotraj zakonske zveze. Seveda pa je treba ob tem poudariti, da to, da je bila oseba sama žrtev nasilja, nikakor ne pomeni absolutne pravice do razsojanja o tem, kdaj je in kdaj ni mogoče govoriti o določenem početju kot o nasilju. Navsezadnje je lahko oseba, ki je žrtev določenih nasilnih dejanj, v primeru drugih nasilnih dejanj povzročiteljica, zato je nujno, da obstajajo pri tovrstnih vprašanjih objektivna določila, ki presegajo »intuicijo« posameznic_kov.

Obenem se pri tem prav tako ne sklicujmo na razliko v »kognitivnih sposobnostih« med ljudmi in nečloveškimi živalmi, saj tako zaidemo na spolzek teren, ki omogoči problematiziranje same možnosti posilstva oseb z motnjami v duševnem razvoju.
pa so morda celo bolj očitne vzporednice med dogajanjem v sodobni mlečni industriji in med nacističnim projektom Lebensborn, ki je temeljil prav na prisilnem oplojevanju in nato na načrtnem jemanju otrok materam, pri čemer je šlo za popolno instrumentalizacijo tako mater kot otrok. Primarna namena obeh »projektov« se seveda razlikujeta, vendar pa je mogoče v obeh primerih govoriti o popolnem odvzemu vsakršne subjektivitete čutečim, zavestnim osebam.

Mleka pri kravah – enako pa seveda tudi pri drugih vrstah nečloveških živali, ki se izkoriščajo za pridobivanje mleka – torej ni brez predhodne nosečnosti, katere rezultat pa je nato seveda teliček. Razširjeno prepričanje, da je krave »treba molsti«, je povezano s tem, da so telički_e običajno zelo hitro po rojstvu ločeni_e od mame. Tudi če bi ženski (ali kateri koli samici sesalcev), ki je rodila, odvzeli njenega otroka, bi bilo potrebno črpanje mleka. »Potreba po molžnji« pri kravah in pripadnicah drugih vrst, izkoriščanih za pridobivanje mleka, torej ni »naravna«, ampak je povezana z ločitvijo mame in otroka, ki bi sicer v večini primerov brez težav z dojenjem sproti uporabljal nastajajoče mleko v materinem telesu za svoj razvoj. Tu je treba hkrati opozoriti še na dejstvo, da je tvorba mleka pri kravah danes pogosto čezmerna zaradi dodajanja hormonov, ki so namenjeni prav povečani tvorbi mleka – več mleka namreč pomeni več dobička, vendar pa hkrati tudi večjo nevarnost za mastitis, izredno boleče vnetje mlečnih žlez. Pojav mastitisa je sicer tudi statistično dokazljivo mnogo pogostejši pri »kravah molznicah« kot pri kravah, ki dojijo svoje mladiče.

Očitno je torej, da gre za izjemno velik oziroma intenziven poseg v telo, natančneje v žensko telo, za razpolaganja s tem telesom in lastninjenje, saj je posamezna žival uporabljena kot nekakšen stroj za pridobivanje produktov. Tako je težko spregledati, da gre za vprašanja, ki prečijo (najmanj) polja feminizma in kritike kapitalizma.

Kaj pa začetni (hipotetični) ugovor, da pri odvzemu mleka vendarle ne gre za vprašanje življenja in smrti? Uporaba mleka nečloveških živali sama na sebi sicer res ne zahteva njihove smrti, vendar pa je posredno neizogibno povezana z ubijanjem.2Podobno velja tudi za uporabo jajc. Telički moškega spola so za mlečno industrijo neuporabni, zato so običajno že zelo kmalu poslani v zakol. Mlečna industrija torej pomaga pri vzdrževanju mesne – oziroma je v primeru živalskih vrst, ki so izkoriščane za mleko, težko govoriti o mesni in o mlečni industriji kot o dveh ločenih industrijah, ampak bi bilo verjetno ustrezneje uporabljati izraz mlečno-mesna industrija.3Čeprav torej vegetarijanci_ke uporabljajo »zgolj« enega izmed produktov te industrije, s tem podpirajo industrijo kot celoto – industrijo, ki je v praksi ni mogoče ločiti na dva povsem samostojna dela z lastnimi zakonitostmi, pri čemer naj bi bile prakse v okviru enega dela domnevno »manj krute«. Da bi bilo mleko na voljo ljudem, je treba odstraniti tistega_o, ki mu_ji je mleko v osnovi namenjeno. To pomeni zgodnje ločevanje mame in otroka, običajno že takoj po rojstvu.4Znani so primeri (sicer zelo redkih) krav, ki so bile rešene iz kolesja mlečne industrije in ki so nato ponovno rodile v zavetišču. Pogosto so poskušale te krave za vsako ceno skriti svoje mladiče pred ljudmi. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da so človeka dojemale kot tistega_o, ki jih vsakič znova loči od njihovega otroka, kar so poskušale preprečiti tudi takrat, ko ni več obstajala realna nevarnost za to. Še pred tem pa je seveda potrebno prisilno oplojevanje krav, saj sicer v njihovem telesu mleko niti ne bi nastajalo. Celotni cikel se nekajkrat ponovi, dokler niso povsem izmučene krave prav tako ubite za meso in kožo.

Mleko je torej produkt izjemno krutega procesa lastninjenja in izkoriščanja nečloveških živali, ki vključuje tudi ogromno ubijanja. Ob tem je sicer treba poudariti, da pri veganstvu ne gre »samo« za vprašanje (ne)odvzema življenja, ampak se je nujno posvetiti vprašanju celostnega dojemanja, obravnave nečloveških živali – če so dojete kot lastnina, »vir« (mleka), v ospredju ni več njihov lastni interes, ampak postane njihovo življenje podrejeno vprašanju maksimiranja dobička, zadovoljitve človeških kapric itn. Govoriti je torej mogoče o zasužnjevanju in o popolnem zanikanju kakršne koli avtonomije nečloveških bitij.

Na tej točki pogosto nastopi ugovor, da je vse, kar je bilo opisano doslej, specifika masovne mlečne industrije in da je možno tudi drugače. Nenadoma se pojavi tisti prijazni stric ali lokalni kmet, ki dojema krave »praktično kot članice družine« in zanje »izjemno lepo skrbi«. Predpostavimo, čeprav je verjetnost za to praktično nična, da oseba, ki poskuša uporabiti ta ugovor, zares uživa izključno mleko teh krav. Tu moramo še vedno upoštevati, da je izkoriščanje vpisano že v sam koncept jemanja mleka, ki ni naše, in se ga tako v praksi ne da preseči, ne glede na to, kako »dobronamerno« bi se poskušali tega lotiti. Že če upoštevamo povsem matematično-logični vidik, odvzemanje mleka za človeško uporabo ne more biti nikoli etično. Moški mladiči postanejo zelo hitro odveč (četudi morda niso ločeni od mame takoj po rojstvu). Prav tako pa postanejo po nekaj letih »neuporabne« tudi ženske, saj niso več sposobne za ponovni cikel prisilnega oplojevanja (!), poroda in proizvajanja (»zadovoljive količine«) mleka. Če bi torej na kmetiji poskušali skrbeti za vse živali, vpete v »pridobivanje« mleka, do njihove naravne smrti, pri čemer bi za to izkoriščali »zgolj« določene živali (torej ženske) in »zgolj« določen del njihovega življenja (torej v t. i. rodni dobi), bi zelo hitro zmanjkalo prostora, verjetno še pred tem pa bi postal potencialni dobiček praktično zanemarljiv v primerjavi s stroški (to je hkrati še razlog več, zakaj interes nečloveških živali nikoli ne more biti zares v ospredju, ko jih poskušamo uporabiti (!) za določen posel, pri katerem je seveda cilj vedno dobičkonosnost). V navezavi na to se je treba seveda vprašati, v kolikšni meri so lahko pogoji, v katerih bitje ni obravnavano kot vreden_na posameznik_ca, katere_čigar življenje, interesi in potrebe etično štejejo, resnično »idealni«, »dobri« ali »prijazni«.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *