Izkoriščanje nečloveških zavestnih čutečih bitij v razvedrilne namene
Izkoriščanje čutečih, zavestnih bitij, ki ne pripadajo naši vrsti, v namene razvedrila sega daleč v zgodovino; arheološki dokazi kažejo, da so v Makedoniji leve zapirali v kletke že 2000 let pred našim štetjem, vladarke_ji na Kitajskem, v Egiptu in Rimu pa so zbirali_e »eksotične« nečloveške živali, ki so jim pripisali_e funkcijo statusnega simbola (s čimer so jim odvzemali_e inherentno vrednost). V antični Grčiji se je prvikrat porodila ideja zapiranja živali v »izobraževalne namene«, v Rimu pa so čuteča, zavestna bitja drugih vrst silili v sodelovanje v gladiatorskih igrah ter drugih oblikah bojev na življenje in smrt. Prvi živalski vrtovi so se pojavili v azteškem imperiju in se v sedemnajstem stoletju razširili po Franciji, Španiji in Avstriji. Prvi nastopi treniranih živali so se pojavili v osemnajstem stoletju.
Navedene prakse so v tej ali oni obliki večinoma še vedno prisotne, obenem pa se je nabor oblik izkoriščanja s pojavom cirkusov, akvarijev ter delfinarijev, dirk in nekaterih oblik lova še razširil. V nadaljevanju si oglejmo nekatere probleme različnih načinov uporabe čutečih neljudi v namene razvedrila.
Živalskim vrtovom se v družbi v splošnem pripisujeta izobraževalna in konzervacijska funkcija, a od približno 10.000 živalskih vrtov na svetu jih manj kot 500 živali vpisuje v mednarodno podatkovno bazo živalskih vrst. Pri tem se ocenjuje, da je le 5–10 % programa teh živalskih vrtov posvečenih ohranjanju vrst, ki so ogrožene zaradi človeških posegov v njihove habitate.1Pri tem je treba omeniti, da niti v primeru, da bi bil ta odstotek višji, to ne upravičuje institucije živalskega vrta; pomoči potrebnim posameznicam_ikom drugih vrst (npr. posameznicam_ikom, ki ostanejo brez domovanja zaradi človeških posegov v okolje, mladičem, ki ostanejo brez staršev zaradi lova, posameznicam_ikom, ki so bile_i rojene_i v ujetništvu, ki so bile_i podvržene_i testiranju na živalih ali so utrpele_i škodo zaradi katerih koli drugih človeških dejavnikov ipd.) je mnogo bolj etično zagotoviti varno namestitev v zavetišču, ki ni odprto za javnost in je s kar največ vidikov podobno naravnemu okolju – optimalni so npr. večji rezervati. Toda tudi tu je treba ohranjati zadržek: gre za korektiv, ki je odgovor na človeško neupoštevanje interesov ter potreb vrst, s katerimi si delimo planet.Toda večinoma v živalskih vrtovih najdemo nečloveške živalske vrste, ki niso ogrožene, temveč jih živalski vrtovi preko reifikacije vzpostavljajo zgolj kot žive razstavne eksponate. Obenem je smiselno omeniti tudi, da raziskave, ki se izvajajo v živalskih vrtovih, pretežno preučujejo, kako omiliti telesne in duševne težave, ki se pri živalih pojavljajo kot posledice zaprtosti v živalskem vrtu. Te raziskave so za razumevanje življenja teh bitij v njihovih naravnih okoljih povsem brezpredmetne. Izobraževalna funkcija živalskih vrtov je pogosto omejena na skope opise živalske vrste ob kletkah/ogradah, v katerih bivajo. Te je enostavno nadomestiti s članki, dokumentarnimi filmi, knjigami, podkasti, revijami ter drugim materialom o nečloveških živalih, sodobne tehnologije pa omogočajo tudi interaktivno učenje in občutek bližine/stika z bitji drugih vrst, ne da bi pri tem prihajalo do izkoriščanja teh čutečih bitij – ena od takšnih možnosti je virtualna resničnost (VR), druga so animatroni, ki zvesto posnemajo videz, vedenje in gibanje nečloveških živali, tretja pa hologrami, ki prav tako postajajo vse prepričljivejši.
Toda tudi če bi ne bilo mogoče opazovati bitij drugih vrst s tovrstnimi orodji, če ne bi bilo na voljo toliko informacij o drugih vrstah in/ali če bi imele raziskave, opravljene v živalskih vrtovih, večjo težo, raziskovalna dejavnost pa ne bi bila tako omejena, bi to etiško ne upravičilo odvzema svobode. Bivanje v ujetništvu, v ogradah in kletkah ima za nečloveške živali številne negativne posledice. Ujetništvo onemogoča, da bi ta bitja razvijala za vrsto značilna vedenja, da bi na vrsti lasten način razvijala znanja in vednost ter ustvarjala medsebojne odnose, obenem pa povzroča številne telesne in duševne stiske in bolezni; telesne bolezni so pogosto povezane s pomanjkanjem gibanja, psihološke pa z naravo bivanja v ujetništvu kot takšnem; ujetništvo na številne vrste deluje sorodno kot na človeško vrsto – prinaša stisko, ujetost, zdolgočasenost ter posledično anksioznost in depresijo. Živali, ki so bile ujete, imajo v ujetništvu tudi mnogo večjo smrtnost. Posameznice_iki človeške vrste so z dosmrtnim ujetništvom kaznovane_i v primeru povzročitve hudih zločinov,2Pomembno je pripoznati tudi, da je samo institucijo zaporne kazni nujno prevpraševati tudi v teh primerih – številne raziskave z različnih področij kažejo, da je tovrsten sistem soočanja z odklonskimi vedenji neustrezen in neetičen.posameznicam_ikom drugih vrst pa ujetništvo vsiljujemo pretežno za lastno zabavo, za razvedrilo – popredmetimo jih na raven razstavnega eksponata ter jim odvzamemo vsakršno inherentno vrednost.
Živalski vrtovi naj bi nam v njem zaprte živalske vrste približevali – dejansko pa nam jih odmikajo. Prav ta redukcija čutečega, zavestnega živega bitja na razstavni eksponat namreč ustvari nepremostljivo brezno med človekom in nečloveškimi vrstami; razlika med opazovalkami_ci in opazovankami_ci postane razlika med subjektom, ki opazuje, in opazovanim objektom. Prav s tem se nam odpira prostor samoidentifikacije – človek se vzpostavlja prav v razločku do nečloveških vrst in šele v stanju ne biti žival se vzpostavi kot »človek«. Ko opazujemo nečloveka, zaznavamo hkrati bližino (zaznavamo notranji svet za očmi nečloveka) in tujost (notranji svet nečloveka nam je nedostopen):3Nečloveške_i posameznice_iki nam hkratno služijo kot differentia specifica ter proizvajalke_ci razvedrilnih vsebin, pri čemer je razvedrilnost vsebin pogosto vezana na vedenja neljudi, ki jih razumemo kot »neumna«, »nerodna«, »divja«, (pejorativno) »ljubka« ali »bedasta«; ta vedenja razumemo kot »njim lastna«, torej gre v neki meri za karakterizacijo, v razločku od katere gradimo lastno »človeško« identiteto.kot vrsta lastno identiteto vzpostavljamo prav v tem nasprotju.4Podobno funkcijo so imeli tudi »človeški živalski vrtovi«, popularni zlasti med letoma 1870 in 1930. Prve razstave ljudi so se pojavljale vzporedno z vznikom kolonializma, zadnje primere razstavljanja ljudi (četudi z nekoliko drugačnimi nameni) pa beležimo tudi še v 21. stoletju (v letu 2007 v Avstraliji in Kongu). Razstavljanje temnopoltih oseb ter ljudi iz nezahodnih kultur je v preteklosti služilo upravičevanju kolonializma, saj so bile te osebe prikazane kot manj inteligentne ter manj človeške, s čimer se je upravičevala in normalizirala belska prevlada ter hkrati utrjevala belska identiteta.
Navedeno je s primera živalskih vrtov pretežno mogoče prenesti tudi na druga področja izkoriščanja čutečih neljudi za namen razvedrila.
V akvarijih ter delfinarijih (ki se pojavljajo bodisi samostojno bodisi znotraj živalskih vrtov), ki se jim pripisujejo sorodne funkcije kot živalskim vrtovom (izobraževalna in razvedrilna funkcija), prav tako najdevamo čuteča in zavestna bitja, ujetništvo pa ima zanje prav tako negativne psihološke in telesne posledice. Pri teh bitjih morda velja izpostaviti tudi relativno pogostejše pripisovanje estetske funkcije; v primeru rib, morskih ježkov, morskih zvezd in drugih morskih bitij je samoidentifikacijsko mesto nekoliko okrnjeno; ta bitja so nam pogosto bolj tuja od kopenskih – pripisujemo jim zlasti estetsko funkcijo (ki je v neki meri še vedno razvedrilna) ter jim odrekamo vsakršno subjektivnost. Morda je moment transpozicije v eksponat pri ribah ter drugih morskih bitjih (z izjemo morskih sesalcev) tako še bolj poudarjen kot pri kopenskih vrstah. Se pa zelo soroden moment terjatve razvedrila pojavlja v primeru delfinov (zlasti velikih pliskavk in ork) v delfinarijih. Ob vseh zgoraj že omenjenih problemih in etičnih zagatah naj izpostavimo še nekatere specifike delfinskih vrst, ki dodatno prispevajo k psihičnemu stresu v ujetništvu: delfini v naravi preplavajo do sto kilometrov dnevno (odvisno od vrste – zlasti velike razdalje preplavajo orke), v ujetništvu pa bivajo v zelo omejenih zajetjih (bazenih, dolgih tudi le do sto metrov). Obenem zaradi ultrazvočnega sonarja zaznavajo ultrazvočno valovanje na dolge razdalje – v ujetništvu nenehno poslušajo le odmev od sten bazena oziroma tanka, v katerem bivajo, kar naj bi bilo podobno, kot če bi človeku prevezali oči in ga ob odsotnosti drugih zvokov izpostavili glasnemu, enakomernemu piskanju. Obenem so delfinske vrste izrazito socialne in bivajo v družinah; v ujetništvu so posameznice_iki obsojene_i na popolno izoliranost. Izvajati morajo trike in predstave, ki prav skozi podcenjujoče navdušenje (»glejte, kaj zmorejo živali«) utrjujejo človeško superiornost.
Posebej poudarjeno zabavljaško funkcijo najdemo v primeru cirkusov, v katerih nastopajo nečloveške čuteče živali. Podobno kot v primeru živalskih vrtov ter akvarijev in delfinarijev tudi tu obstajajo z bivanjem v ujetništvu povezani stresorji, ohranja se pričakovanje proizvajanja razvedrilnih vsebin. Dodatno so ti čuteči neljudje obremenjeni z dresuro, ki je pogosto boleča (zabeleženi so primeri uporabe sile (vključno z elektrošoki), zastrahovanja, poniževanja ter iznakaženja5Med praksami iznakaženja najdemo npr. puljenje zob in krempljev pri zvereh.)ter pušča psihološke travme in pomeni prelom s prirojenimi, za vrsto značilnimi vedenji ter podreditev človeku. Hkrati je pomemben dejavnik tudi ta, da nečloveška bitja, uporabljana v cirkusih, ogromno potujejo, kar jim povzroča dodaten stres.
Korak dlje gredo boji z živalmi (petelini, psi, medvedi …), pri katerih »razvedrilnost« prakse zajema uživanje publike ob nasilju, ki so ga neljudje prisiljeni izvajati drug do drugega. Pri tem živali pogosto utrpijo številne poškodbe ali tudi smrt. Pridružene so tudi že navedene posledice ujetništva, bivanja v kletkah ter zlasti grobe dresure. V ta spekter spadajo tudi bikoborbe, ki se pojavljajo v različnih oblikah. Pri teh ima »razvedrilno« funkcijo uboj bika, ki je pred bojem pogosto že poškodovan ter omamljen, da ima manjšo moč.
Ne glede na posamično prakso lahko zaključimo, da uporaba živali v razvedrilne namene zaobjema povzročanje psihološkega, pogosto pa tudi telesnega trpljenja, vseživljenjsko ujetništvo in pogosto tudi smrt neljudi. Uporaba v namene razvedrila je etično povsem neupravičena; iz banalnih razlogov prispeva k hudim oblikam trpinčenja. A tudi če bi teh posledic ne bilo, je neetična uporaba čutečega bitja sama po sebi (ne glede na posledice). Razširjenost teh praks prav skozi to banalnost kaže, kako kapriciozno ljudje ravnamo s čutečimi neljudmi; kot družba menimo, da celo zadovoljevanje najbolj banalnih človeških potreb, ki jih je mogoče zadovoljiti na številne druge, etično sprejemljive načine, upravičuje skrajne oblike trpinčenja ter poseganja v telesa in bivanjska izkustva drugih čutečih bitij.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.