Izkoriščanje nečloveških živali pri lovu
Upravičevanje lova1Prispevek se osredotoča predvsem na kopenske živali. Seveda je mogoče tudi ribolov razumeti kot obliko lova, vendar je ta problematika na portalu obravnavana ločeno. Več o njej si lahko preberete tu.se naslanja na različne argumente. Najpogostejši izmed njih bodo v tem prispevku na kratko orisani, obenem pa bodo predstavljeni protiargumenti, ki omogočajo zavrnitev praktično vseh poskusov zagovora lova kot neutemeljenih, kar je mogoče pogosto utemeljiti tudi s konkretnimi primeri iz prakse.
Lov, ki je eksplicitno predstavljen kot hobi, oblika kratkočasenja – t. i. športni lov oziroma lov na trofeje – je danes praviloma deležen zgražanja2Pri tem zgražanje večkrat ne izvira (zgolj) iz dejstva, da je bilo življenje nasilno odvzeto čutečemu, zavestnemu bitju, ampak je pogosto osredotočeno predvsem na prevpraševanje osebnostnih značilnosti, »duševnega zdravja« povzročitelja_ice, (implicitno) namigovanje, da gre za osebo, ki si ne zasluži mesta v (moralni) skupnosti, ki jih pripada. Tako je mogoč upravičen pomislek, da je zaskrbljenost povezana predvsem z vprašanjem, ali gre za osebo, ki je lahko v prihodnosti nevarna tudi ljudem, ne pa nujno na za neposredno problematizacijo že izvršenih dejanj te osebe. recejšen del populacije se verjetno lahko strinja, da gre za izživljanje, objestnost in za nekaj, kar je popolnoma nepotrebno. Vendar pa se je treba pri tem vprašati, ali je lov, ki ga poskušajo mnogi_e hkrati zagovarjati s sklicevanjem na potrebo po preživetju ali na potrebo po »ohranjanju naravnega ravnovesja«, v samem bistvu, torej ko gre za vprašanje (ne)potrebnosti lova, zares tako radikalno drugačen od lova, ki je namenjen goli zabavi, užitku.
Za večino ljudi lov danes nikakor ne predstavlja nuje, saj meso drugih živali ni esencialno za preživetje. Sklicevanje na to, da je lov v preteklosti morda pogojeval preživetje, ne more biti argument za to, da to nadaljujemo tudi danes oziroma v okoliščinah, ki nam omogočajo drugačne izbire.3S tem lahko odpravimo tudi vse, ki želijo lov utemeljevati s poudarjanjem, da gre za bolj etično alternativo industrijski živinoreji. Tovrstno utemeljevanje namreč temelji na predpostavki, da je meso nujno za preživetje. Ko zavrnemo to (implicitno) predpostavko kot neresnično, se hitro izkaže, da gre tu za klasično obliko logične zmote, imenovane lažna dilema. Na voljo namreč nimamo zgolj dveh možnosti, torej lov ali industrijsko živinorejo, ampak obstaja tudi možnost, da sploh ne ubijamo, ki se niti ne omenja. (Za podobno logično zmoto gre tudi v primeru zagovora »humanega zakola« oziroma nasploh pri velferističnih težnjah oziroma velferistični ideologiji). A tudi če bi zanemarile_i dejstvo, da je nepotreben odvzem življenja drugemu čutečemu, zavestnemu bitju že sam po sebi problematičen in neetičen, ne glede na bolečino, ki jo pri tem povzročimo, bi bilo mogoče problematizirati trditve, da lov praktično ne povzroča bolečine nečloveškim živalim, ki so ustreljene, češ da gre za popolnoma nebolečo smrt, ki nastopi praktično v hipu. Tovrstne trditve med drugim temeljijo na zgrešeni predpostavki, da je vsak_a lovec_ka tako izkušen_a, da je posledica strela vedno takojšnja in neboleča smrt ustreljene nečloveške živali. Podatki kažejo, da so številne živali »zgolj« obstreljene. To pogosto povzroči počasno in izjemno boleče umiranje. Mnoge živali poskušajo po tem, ko so bile obstreljene, pobegniti in v mukah pretečejo še precej dolge razdalje, medtem ko jim lahko posamezni organi dobesedno visijo iz telesa. V mnogih primerih po poškodbi, ki je posledica obstrelitve, smrt nastopi zaradi sestradanosti oziroma žeje, saj postane možnost za dostop do hrane in vode tako močno omejena (če pride do obstrelitve čeljusti, pa žival hrane niti ni zmožna zaužiti, čeprav morda pride do nje). Pri tem pa seveda ne smemo pozabiti niti na to, da imajo mnoge obstreljene živali mladičke, ki so še povsem odvisni od njih – posredno lahko tako lov pomeni tudi gotovo smrt za te mladičke (npr. ko v brlogu čakajo na vrnitev mame). Mnogokrat se zgodi, da lovci_ke po obstrelitvi ne znajo zagotoviti ustreznih podatkov, ki bi povečali možnost za izsleditev. Sledenje, če je sploh izvedeno, je tako običajno neuspešno. Tu je smiselno izpostaviti tudi, da je v primeru določenih vrst nečloveških živali tudi pri nas še vedno dovoljen lov s pastmi, ki lahko seveda prav tako povzročijo izjemno boleče, večdnevno umiranje brez hrane in vode. Če past preščipne okončino, lahko ujete nečloveške živali past še kar nekaj časa vlečejo za sabo, v upanju, da jim bo uspelo pobegniti, dokler si ne uspejo odščipniti dela okončine. V nekaterih primerih si nečloveške živali v paniki celo odgriznejo del okončine – če na primer vedo, da jih čakajo otroci, ki so odvisni od njih. V tesni povezavi s tem lahko omenimo še trditev, da je lov »naraven«, iz česar naj bi samodejno sledilo, da je obenem tudi etičen. Tu gre seveda za odsotnost vsakršnih resnejših poskusov argumentacije oziroma logične utemeljitve, saj a (v tem primeru »naravnost«) sam po sebi nikakor ne implicira, da mora obstajati tudi b (etičnost). To, da je nekaj »naravno«, nikakor ne pomeni, da je tudi etično, saj bi lahko sicer prišli do podobnih zaključkov tudi na primer pri posilstvih pri ljudeh.4Seveda pa je nujno poudariti tudi to, da ločnica med »naravnim« in »nenaravnim« nikakor ni nekaj, kar je mogoče jasno začrtati – in da si lahko upravičeno zastavimo vprašanje, ali je sploh mogoče trditi, da je kar koli »nenaravno«. »Naravnost« se torej (pre)pogosto enači z »dobrim« oziroma »etičnim«, velikokrat pa tudi z »nespremenljivim«/nečim, česar nam ni treba spreminjati, čeprav je v resnici prav spremenljivost ena osnovnih značilnosti »narave«. Nič drugače ni pri sklicevanju na tradicijo, saj zgolj to, da gre za »tradicionalno dejavnost«, povezano s specifično simboliko ipd., ne more biti zadostni razlog, da nadaljujemo z neko tradicijo, ne da bi se spraševali glede njene (ne)etičnosti.
Ob poskusih zagovora lova (seveda pa tudi neveganstva nasploh) so zelo pogosti tudi argumenti tipa »lev tudi ubije gazelo«, ki seveda (namerno) spregledajo že omenjeni kriterij preživetvene nujne oziroma vprašanje (ne)nujnosti določenega dejanja za preživetje.
Lovci_ke sebe večkrat dojemajo kot nekakšne okolje- oziroma naravovarstvenike_ice – oziroma poskušajo ustvariti tovrstno podobo o sebi in o svoji dejavnosti v širši javnosti.5Tako je vsakršno nasprotovanje lovu pogosto pripisano »odtujenosti od narave«, pri čemer se uporabljajo ad hominem napadi, na primer označevanje nasprotnikov_ic lova z izrazi, kot so mestne srajce ipd. A tovrstna prizadevanja za »ohranjanje naravnih habitatov«, če se sploh pojavljajo, so vedno podrejena vprašanju, kako povečati možnosti za lov. Nič drugače ni v primeru (zimskega) hranjenja nečloveških živali, saj je končni cilj poznejši uboj. Tako lahko hranjenje razumemo tudi kot nekakšno obliko »poludomačitve«, ki poenostavi »delo« lovcem_kam, saj lov močno približa klasičnemu zakolu.
Razlog, ki se navaja najpogosteje, ko je treba upravičiti lov, obstoj lovskih združenj ipd., pa je najverjetneje »vzpostavljanje/vzdrževanje naravnega ravnovesja«.6 Različice tega argumenta je mogoče zaslediti v praktično vsakem besedilu, ki je namenjeno predstavitvi dejavnosti posameznega lovskega združenja, npr.: http://www.lovska-zveza.si/lzs/lovstvo; http://www.benedikt.si/o-benediktu/drustva/lovska-druzina-benedikt; http://www.ldgrosuplje.si/o-nas/ A v mnogih primerih je ta težava – ki jo je seveda nemogoče natančno opredeliti – povezana prav s človeškimi posegi. Argument, da potrebujemo lovce_ke zavoljo »naravnega ravnovesja«, je tako precej ciničen, saj lahko v primeru, da privolimo v ta diskurz, hitro ugotovimo, da bi bilo mogoče velik delež krivde za domnevno porušeno ravnovesje pripisati prav lovcem_kam. Tako naj bi lov reševal težavo, ki jo v veliki meri sam ustvarja. Na kaj natančno ciljamo s tem? Pri nekaterih živalskih vrstah, ki naj bi se pretirano razširile na posameznih območjih, zaradi česar je odrejen odstrel, prav lov povzroči dodatno povečevanje števila predstavnikov_ic te vrste. Živali se namreč na grožnjo, ki jo predstavlja lov, odzovejo tako, da samci, ki so ostali, oplodijo več samic, kot bi jih sicer, spolna zrelost samic pa se premakne na zgodnejšo starost. Pogost pojav na območjih intenzivnega lova, osredotočenega na posamezne vrste, je tudi povečevanje števila mladičev na posamezno nosečnost. V seštevku se torej število pripadnikov določene vrste povečuje, kar pa lovcem_kam ustreza, saj to pomeni več priložnosti za lov, ki ga lahko obenem (nadalje) upravičujejo s tem, da domnevno skrbijo za naravno ravnovesje.
Zaradi povečanega občutka ogroženosti, ki je posledica lova, in stalne potrebe po begu, ki zahteva precej energije, se povečuje tudi potreba po hrani, kar pogosto vpliva na »povečevanje škode na poljih«, to pa je velikokrat predstavljeno kot eden glavnih dokazov za porušeno naravno ravnovesje in s tem za potrebo po lovu. Zelo podoben princip lahko opazimo tudi pri sklicevanju na objedanje dreves.7Lovci_ke si tako prizadevajo tudi za to, da bi bilo njihovo početje razumljeno kot zamenjava za (iztrebljene ali skoraj iztrebljene) plenilce oziroma za velike zveri, a če se zgodi, da se te na določenem prostoru ponovno pojavijo, četudi v zelo majhnem številu, začnejo lovske organizacije nemudoma svariti pred tem, da bodo te živali popolnoma opustošile gozdove, če ne bodo nemudoma odstranjene – seveda s tem, da jih lovci_ke ubijejo. Lov je pravzaprav v primeru mnogih vrst nečloveških živali namenjen »odpravi konkurence«. Gre torej za nekakšen predlov, ki omogoča, da je v okviru »pravega lova« število lovskih priložnosti čim višje. Tako se telesa teh nečloveških živali, ki so bile ubite v okviru »predlova« oziroma odstranjevanja konkurence, običajno uničijo, saj niso užitna za ljudi. Prav materialna škoda, ki jo povzročajo prostoživeče nečloveške živali, se namreč pogosto uporablja kot merilo, ko gre za vprašanje, ali je število pripadnikov_ic posamezne vrste na določenem območju previsoko.8Četudi bi pustili vprašanje (ne)etičnosti vrednotenja življenj čutečih, zavestnih bitij na podlagi materialne škode ob strani, bi ostalo zelo zgovorno dejstvo, da je odstrel običajno prvi ukrep, ki naj bi pomagal pri preprečevanju škode, preden bi se sploh poskusilo z drugimi ukrepi. Podobno velja tudi v Sloveniji,9Letno lovci_ke pri nas pobijejo približno 100.000 prostoživečih nečloveških živali. kjer je to, koliko pripadnikov_ic določene vrste prostoživečih nečloveških živali je treba letno pobiti,10Podobno kot v mnogih drugih primerih, ko gre za izkoriščanje nečloveških živali, povzročanja trpljenja tem živalim ali celo njihove smrti, se tudi tu pogosto uporabljajo evfemizmi, kot je na primer »odvzem« iz okolja/narave. določeno v letnih načrtih lovsko upravljavskih območij, ki jih pripravlja Zavod za gozdove Slovenije.11Oziroma natančneje: območne enote Zavoda za gozdove Slovenije pripravijo osnutke, te pa mora nato potrditi minister_ica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ker je nemogoče natančno določiti, koliko predstavnikov_ic posameznih vrst živi na določenem področju, se letni načrti sklicujejo predvsem na škodo, ki naj bi bila kazalnik tega, ali je naravno ravnovesje porušeno ali ne. Tako se navidezno zadosti navedbi iz 26. člena Zakona o zaščiti živali, v skladu s katero je usmrtitev nečloveških živali zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja dovoljena,12Členi Zakon o zaščiti živali so sicer večkrat protislovni. Tako je v 3. členu tega zakona opredeljeno, da je mučenje nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali, zakon pa v nadaljevanju določa »primerne prakse« zakola živali za prehrano ljudi, četudi je na podlagi obsežnega nabora strokovne oziroma znanstvene literature, na katerega se pri svojih stališčih sklicujejo tudi nekatera največja dietetična združenja po svetu, očitno, da meso drugih živali nikakor ni potrebno v človeški prehrani. Več informacij najdete tukaj. čeprav ni popolnoma jasno, kako sploh določiti obstoj naravnega (ne)ravnovesja. Ob tem pride zlahka do kršitve 14. člena Zakona o ohranjanju narave, v katerem je navedeno, da je prepovedano »zniževati število rastlin ali živali posameznih populacij, ožiti njihove habitate ali slabšati njihove življenjske razmere do take mere, da je vrsta ogrožena«. Ker se ne ve, o kakšnih številkah sploh govorimo, je torej nemogoče trditi, kdaj je »zniževanje« preseglo mejo, ki pomeni ogrožanje vrste, kar velja še posebej za določene vrste, pri katerih je dovoljen odstrel brez kakršnih koli številčnih omejitev. Pri tem je pomembno imeti v mislih, da vrsta ni entiteta, zmožna trpljenja – trpijo vselej posameznice_iki, in ne glede na številčnost vrste je trpljenje posameznice_ika enako prisotno. Pri sklicevanju na ohranjanje/vzpostavljanje naravnega ravnovesja pa je problematično tudi to, da so za odstrel običajno zanimive zgolj določene vrste – predvsem tiste, ki predstavljajo priložnost za zaslužek.
Danes tudi vse več biologov_inj oziroma zoologov_inj opozarja na to, da je narava zmožna »samoregulacije« in da podatki kažejo, da lov nima pozitivnega vpliva na zagotavljanje ravnovesja, ampak lahko celo ustvarja neravnovesje: po eni strani s tem, da, kot omenjeno, pri določenih vrstah spodbudi pospešeno razmnoževanje, spet druge pa pahne na rob izumrtja. Dokaz za to, da ni nikakršne potrebe po lovu zavoljo (zelo abstraktnega in problematičnega koncepta) naravnega ravnovesja, so lahko območja, kjer je lov prepovedan, pri čemer prepoved ni privedla do uresničitve najbolj črnih scenarijev, ki so jih napovedovali v lovskih združenjih, ampak popolnoma nasprotno.
Lov se večkrat predstavlja tudi kot najefektivnejša oblika »reševanja konfliktov« med ljudmi in nečloveškimi živalmi (ki naj bi bili tesno povezani s »hipernaseljenostjo« določenega območja oziroma s »porušenim naravnim ravnovesjem«).13Ali še natančneje: lov, torej zatekanje k nasilju oziroma k uporabi sile/ubijanju, je običajno prva rešitev, na katero se sploh pomisli, kar naj bi bil vsaj na papirju popolnoma nedopusten pristop, ko gre za vprašanje reševanja medčloveških konfliktov. Zakaj bi torej v primeru »medživalskih sporov« veljala povsem drugačna pravila?Vendar pa obstaja ogromno protiargumentov, ki razkrivajo drugačno sliko. Podatki na primer kažejo, da se v »sezoni lova« pogosto poveča število prometnih nesreč v okolici, saj prestrašene srne, jeleni itn. v poskusu zaščite življenja pobegnejo na cesto. Obenem obstajajo študije, ki dokazujejo, da odstrel nikakor ne zmanjša pogostosti »konfliktnih situacij«, npr. med ljudmi in medvedi_kami, po drugi strani pa lahko k zmanjševanju konfliktov močno pripomore izobraževanje prebivalstva o ravnanju, ki lahko prispeva k uspešnemu sobivanju.
Poleg tega, da lov pogosto prispeva k povečevanju »konfliktov« med ljudmi in nečloveškimi živalmi, pa je nemalokrat kriv tudi za različne medčloveške konflikte. Pri tem ne mislimo zgolj na lovske nezgode, pri katerih lovci_ke s strelnim orožjem poškodujejo ali ubijejo samega sebe ali solovca_ko, ampak so žrtve tovrstnih nezgod mnogokrat tudi naključni_e mimoidoči_e.14Pozabiti pa ne smemo niti na »kolateralno škodo«, torej na ubite predstavnike_ice vrst, ki sicer niso neposredna tarča lovcev_k, ampak so ubiti_e pomotoma (npr. psi_čke, mački_e in ptiči_ce). Število teh živali se običajno niti ne vodi sistematično v lovskih statistikah. Seveda pa je treba tu upoštevati tudi dejstvo, da ima pri mnogih »družinskih tragedijah« pomembno vlogo prav lovsko strelno orožje. Za povrh pa lov pogosto pomeni tudi stopnjevanje konfliktov med posameznimi skupinami nečloveških živali. Pogosti so na primer lovski psi, ki so izkoriščani za izkoriščanje oziroma uboj predstavnikov_ic drugih živalskih vrst, običajno že v okviru »treninga«, ki že sam po sebi pomeni zlorabo psov.
Če imamo na eni strani poskuse sistematičnega zagovora lova, navajanja racionalnih argumentov, zaradi katerih naj bi bil lov potreben, pa se po drugi strani med lovci_kami pojavljajo tudi težnje po »preseganju« tovrstnega upravičevanja lastnega početja, češ da za to niti ni potrebe in da so »uradne obrazložitve«, namenjene splošni javnosti, zgolj hinavščina. Namesto sklicevanja na bolj pragmatične argumente, kakršni so bili navedeni predhodno, tako nekateri lovci_ke predlagajo, da je včasih smiselno preprosto slediti svojim občutkom, početi to, kar pač dobro dene, se prepustiti intuiciji, instinktom ipd.15Živimo v času, ko je mogoče opazovati širjenje nekakšnega (sprevrženega) neorazsvetljenstva, ki si domišlja, da je mogoče kompleksnost družbenih pojavov razlagati popolnoma ahistorično in brez kakršnega koli upoštevanja kontekstov, zgolj s pomočjo »čiste logike«, preigravanja hipotetičnih scenarijev ipd. Odpor proti tej struji je seveda upravičen, vendar pa moramo po drugi strani paziti, da ne zanemarimo niti »diametralno nasprotne« nevarnosti, povezane s sklicevanjem na »čisto intuicijo«, s pozivi k prehodu onkraj racionalnega itn., pri čemer je lov zgolj eno izmed področij, ki pričajo o tem, da ni ta fenomen nič manj problematičen. Ob tem je še posebej zanimivo – oziroma občutke nelagodja vzbujajoče – da so pri teh »antiracionalnih« zagovorih vsaj implicitno nakazane, pogosto pa povsem eksplicitno povlečene vzporednice med izkušnjo lova in izkušnjo seksualnega užitka, erotičnega vzburjenja, draži, ki spremlja »zasledovanje žrtve«. Ob tem se pogosto omenjajo naravni, prirojeni, prvinski nagoni, ki bi se jim bilo nezdravo upirati, »plazilski možgani« ipd. Gre torej za nekakšne poskuse romantiziranja lova in sle po ubijanju, ki popolnoma zabrišejo vidik (ne)konsenzualnosti in s tem (nehote) osvetlijo presečišča med lovom in posilstvom.
Karmen Jordan
Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.