Izkoriščanje nečloveških živali pri ribolovu in ribogojstvu
Veganski aktivizem v različnih pojavnih oblikah namenja mnogo pozornosti »industrijski živinoreji« (pa tudi drugim oblikam reje kopenskih nečloveških bitij); pogoste so trditve, da ima ta industrija za posledico »največ« žrtev in povzroča »največ« trpljenja. Tovrstne trditve so problematične z več vidikov; najprej vsekakor zato, ker trpljenja ne gre meriti niti kvalitativno (kdo »najbolj« trpi) niti kvantitativno (kje trpi »največ« posameznic_ikov), temveč ga je nujno naslavljati kot produkt izkoriščanja (lastninjenja, uporabe, psihičnih in telesnih zlorab, koristoljubnega ubijanja ipd.), ki ni nikoli sprejemljivo.
A na drugi strani tovrstne trditve tudi zvajajo s širše slike, ki pokaže, da so take trditve obenem specistične in faktično netočne; 95 % vseh smrtnih žrtev človeškega zatiranja drugih vrst predstavljajo morska čuteča bitja. Te žrtve so posledica z ribolova in ribogojstva,1Na tem mestu naj omenimo, da je problematično tudi že samo poimenovanje »ribolov«; vanj pogosto zajemamo tudi lovljenje drugih zavestnih, čutečih morskih posameznic_ikov, npr. lignjev in hobotnic, s poimenovanjem »ribolov« pa te posameznice_ike umestimo med »ribe«, četudi mednje ne sodijo. pa zakisanja (ki je predvsem posledica podnebnega segrevanja) in onesnaževanja oceanov, ustvarjanja dušikovih mrtvih con in podnebnih sprememb, ki mdr. nižajo raven kisika v morjih (za 2 % v zadnjih petdesetih letih). Zaradi naštetih dejavnikov znanstvenice_iki napovedujejo, da lahko med letoma 2048 in 2100 pričakujemo kolaps oceanskih ekosistemov.
Čemu ob tovrstnih podatkih ribolov in ribogojstvo ostajata manj vidni tematiki znotraj veganskega gibanja? Ker se ljudje – tudi veganke_i – z ribami, glavonožci in raki (še) težje poistovetimo kot s prašiči, kravami, kunci ali tudi kokošmi; njihove izkušnje so nam izrazito tuje in ribe ter ostala morska bitja zato tolikanj bolj predmetimo kot bitja kopenskih vrst: kadar govorimo o ribolovu, ne govorimo (niti) o »glavah ali kljunih«, temveč kar o »tonah« pobitih bitij (govorimo o več deset milijardah »ton«), uživanja ribjih teles ne razumemo kot »uživanja mesa« (še vedno ni redko, da se pesketarijanci_ke (osebe, ki jedo ribe, ne pa drugih živalskih vrst) štejejo med vegetarijance_ke, še vedno je tudi zakoreninjeno – zmotno – prepričanje, da ribe ne čutijo bolečine in/ali da niso posameznice_ki, obenem pa signaliziranje statusa nečloveških morskih živalskih vrst utrjujemo tudi skozi jezik; številne morske vrste (npr. hobotnice, lignje, kozice, školjke …) uvrščamo v skupino t. i. »morskih sadežev«; poimenovanje na jezikovni ravni te živalske vrste distancira od (zelo široke) skupine »živih bitij«; »sadeži« namreč niso živa bitja, temveč rastlinski (neživi) plod, ki je evolucijsko namenjen prehrani (za rastlinske vrste je dobrodošlo, da živalske vrste uživajo njihove plodove/semena in jih nato izločijo z iztrebki, s čimer seme pridobi gnojilo za lažjo rast).
Preračuni kažejo, da pobijemo do 3000 milijard zavestnih, čutečih morskih bitij (ob 65 milijardah kopenskih) vsako leto – gre za bitja, katerih bivanjske izkušnje so nam (zaradi bivanja v izrazito drugačnem okolju) morda res zelo tuje, a vendar ta tujost ni argument za sprejemljivost izkoriščanja. Obenem je treba na tem mestu poudariti tudi, da so izkustva morskih bitij med seboj enako raznolika kot izkustva kopenskih bitij; ko govorimo o morskih bitjih, mislimo na številne vrste rib (in že pri tem, recimo, pripoznavamo manj raznolikosti v bivanjskih izkušnjah, kognitivnih značilnostih, psihologiji itd. kot npr. pri pticah ali sesalcih), rakov, želv, morskih sesalcev (ki so med seboj, spet, enako raznoliki kot kopenski sesalci), lignjev, hobotnic, školjk, polžev … A kakor so ta izenačevanja izjemno problematična ter neutemeljena, drži, da si je znanost edina, da praktično vse morske živalske vrste čutijo bolečino; nekaj nejasnosti sicer res obstaja glede školjk, ne pa tudi glede rib ali hobotnic, lignjev (ti naj bi bolečino ob poškodbi čutili kar po celotnem telesu, ne le na poškodovanem delu), rakov in zlasti ne glede želv ali morskih sesalcev (ti pogosto umirajo kot t. i. »bycatch«, neželeni ulov, ko se v mreže ujamejo vrste, ki jih ribiči_ke niso lovile_i). Ker je zaznavanje bolečine kompleksen proces, ki zahteva zavest, velja tudi, da imajo vrste, ki bolečino zaznavajo, nujno neko stopnjo/obliko zavesti in kognicije. Imajo subjektivna izkustva in so posameznice_iki. Številne morske vrste – vključno z ribjimi vrstami, kjer je to prepričljivo demonstrirano – tako premorejo tudi kognitivne veščine pomnjenja, učenja, sodelovanja in tvorjenja odnosov z drugimi pripadniki svoje vrste, tvorjenja socialnih skupin, ki delujejo v »skupno dobro« (npr. plavanje v jati), ter sposobnost uporabe orodja.
Izkoriščanje morskih vrst ni manj problematično od izkoriščanja kopenskih vrst, obenem pa je tudi mnogo obsežnejše. Pri tem je ključno izpostaviti, da morje prekriva 70 % zemeljske površine, človek pa je s svojimi dejavnostmi pomembno posegel ter degradiral že 87 % oceanskih ekosistemov: nedotaknjenih ostaja le še 13 % (ob zemeljskih polih in nekaterih predelih Tihega oceana). Morske vrste so zdesetkane in množično izumirajo; na Jadranu upada zlasti število t. i. modrih rib. K temu prispevajo zakisanje oceanov, ribolov, podnebne spremembe, onesnaževanje morij (s plastiko, nafto, dušikovimi izpusti, odplake iz industrijske živinoreje). Če pri kopenskih živalih, ki jih človeška vrsta vzreja, lahko govorimo o pretiranih populacijah, ki s svojo številčnostjo na mnoge načine kvarno vplivajo na okolje in druge ekosisteme (prispevajo tudi k izumiranju morskih vrst) ter jih je preprosto preveč, da bi bilo to trajnostno vzdržno, morska bitja množično izumirajo. Po nekaterih podatkih naj bi od leta 1970 do danes izginilo že 60 % rib.
Obenem je pomembno poudariti, da ne glede na to, da govorimo o ogromnih, nepredstavljivih številkah izkoriščanih bitij (3000 milijard pobitih bitij letno je skorajda 429-kratnik vse človeške populacije; in toliko morskih bitij ubijemo vsako leto!), odmiranju več deset odstotkov populacije ter celo o realni možnosti kolapsa vseh oceanskih ekosistemov v naslednjih desetletjih ali celo letih (kolaps modrih rib na Jadranu se, denimo, napoveduje že za med letoma 2022 in 2030), tu še vedno ostaja dejstvo trpljenja posameznice_ika, kar je resnično ključno poudariti, saj kadar razmišljamo o Drugih, pogosto celotno skupino poenotimo na homogeno enoto nadomestljivih osebkov (in to je pri morskih živalih zelo pogost tip poenostavitve), a to je preprosto razmišljanje, ki temelji na predsodkih in ni točno. Vsako od letno 3000 milijard ubitih bitij je bilo posameznik_ica s svojimi specifikami in notranjim svetom.
Najsi gre za lovljenje z mrežami, ki morska bitja preganjajo do izčrpanosti, mreže, ki se spustijo nanje in jih udušijo, ali ribolov s parangalom (vrvjo, na katero so pripeti številni trnki) in najsi morske živali umirajo zaradi zadušitve, termičnega šoka ali poškodb, ostaja nespremenljivo dejstvo, da s tem izkoriščamo in škodujemo posameznicam_ikom, da posegamo v njihova telesa in jim odvzemamo življenja – edina življenja, ki jih imajo.
Omeniti je treba tudi, da vse večji delež rib ter drugih vodnih živalskih vrst na tržišču prihaja iz t. i. akvakulture. Akvakultura v svetu že predstavlja 50 % vseh rib in rakov na človeškem prehrambnem tržišču. Problemi so tu seveda sorodni problemom vzreje kopenskih živali – ne glede na vrsto. Nečloveške zavestne vrste v akvakulturi bivajo v premajhnih, s posameznicami_iki prenatrpanih prostorih (podvodnih kletkah, tankih ali zajetjih). Posledica prenatrpanosti so povišane ravni stresa, frustracije in agresije. Pogoste so tudi poškodbe, živali pa so pogosto okužene tudi s paraziti, ki se jim zažirajo v meso. Stopnje smrtnosti so v akvakulturi pogosto hujše kot v najhujših obratih industrijske živinoreje. Pri akvakulturi se tudi v odnosu do morskih nečloveških živali pojavi ena od temeljnih težav v odnosu do drugih vrst: izkoriščanje postane institucionalizirano, zavestna bitja postanejo predmet lastninjenja. Potegniti pa je seveda mogoče tudi vzporednice z zakolom – gojene ribe se včasih omamljajo, a te tehnike so nezanesljive in boleče: uporaba fizične moči, elektrošok (pri tem 10 % vseh rib ostane pri zavesti, a utrpijo hude poškodbe) in omamljanje s CO2. Večina rib v akvakulturi umre od zadušitve, brez predhodnega omamljanja, številne so zmlete pri živem telesu. Obenem pa naj ne bo odveč poudariti, da je, ne glede na način odvzema življenja, odvzem življenja nekomu, ki v to ne privoli, vedno neetičen.
Naš odnos do morskih živali ima trenutno najobširnejše posledice, največ smrtnih žrtev ter je povezan z največ nerazumevanja in najmočnejšo disociacijo.
Viri:
http://www.jneurosci.org/content/33/24/10021.long#ref-26
https://www.smithsonianmag.com/science-nature/fish-feel-pain-180967764/
https://pure.qub.ac.uk/portal/en/publications/shock-avoidance-by-discrimination-learning-in-the-shore-crab-carcinus-maenas-is-consistent-with-a-key-criterion-for-pain(0ed01805-85d5-4998-9ca3-98e5173b6470).html
https://pure.qub.ac.uk/portal/en/publications/pain-experience-in-hermit-crabs(d530133c-b478-44a5-b139-57719569cc02).html
https://www.end-of-fishing.org/en/speciesism/
https://www.globalcitizen.org/en/content/87-of-worlds-oceans-are-dying-climate-change/
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.