Izkoriščanje nečloveških živali pri uporabi jajc

Podobno kot pri mleku in mlečnih izdelkih je tudi pri vprašanju uživanja jajc pogosto neprepoznavanje etične spornosti. Običajen pomislek je, da jajca, vsaj če so neoplojena, ne zahtevajo nujno ubijanja ali celo kakršnega koli izkoriščanja nečloveških živali. Vendar pa je tudi uporaba jajc neizogibno povezana z izkoriščanjem, lastninjenjem in uporabo oziroma zlorabo živih, čutečih bitij, v praktično vseh primerih pa tudi z ubijanjem.
Za začetek je treba vedeti, da so piščanci moškega spola1Tu je, tako kot pri problematiki mleka in mlečnih izdelkov, pomembno upoštevati, da so kokoši sicer številčno najbolj izkoriščana vrsta, vendar še zdaleč ne edina. Ne gre torej »zgolj« za problematiko uživanja kokošjih jajc, ampak je mogoče vse, kar je navedeno v tem zapisu, aplicirati tudi na race, prepelice in predstavnice drugih živalskih vrst, katerih jajca uporabljajo ljudje. za jajčno industrijo neuporabni, zato običajno ne dočakajo niti dneva starosti, saj jih že kmalu po izvalitvi žive zmeljejo ali pa zadušijo v vrečah z uporabo ogljikovega dioksida. Ob tem moramo poudariti, da ne gre za »ekstremne primere«, ampak za zakonsko dovoljeno standardno prakso, ki je prisotna pri vseh oblikah reje, ne le na primer zgolj pri baterijski reji.
Hkrati celotna »proizvodnja jajc« vključuje lastninjenje kokoši, ki so popredmetene na raven »stroja za proizvajanje jajc«.2Tudi tu ne moremo mimo očitnih presečišč med veganstvom ter feminizmom in kritiko kapitalizma. Ker so prav jajca tista, ki prinašajo dobiček, so življenjske okoliščine kokoši podrejene temu, kako ustvariti čim več dobička. To med drugim pomeni življenje v popolnoma natrpanih prostorih, kar – podobno kot sistematično ubijanje pravkar rojenih piščancev moškega spola – še zdaleč ni specifika baterijske reje, kot poskušajo prikazati tisti_e, ki trdijo, da so možna »etična jajca«, kar je seveda popolnoma nesmiselna sintagma. Številne kokoši tako v svojem življenju ne ugledajo dnevne svetlobe. V pogojih, ki so jim namenjeni, se kokoši zaradi stresa pogosto samopoškodujejo, nemalokrat pa nenamerno poškodujejo tudi svoje sojetnice, saj je zaradi prostorske stiske to seveda neizogibno. Na koncu pa te izmučene in izkoriščane kokoši čaka zakol.
Pri vsem tem ne moremo spregledati niti dejstva, da so prav kokoši ena izmed živalskih vrst, ki so najbolj izpostavljene genski manipulaciji, ki je, ponovno, uporabljena kot orodje za povečevanje dobička.3Podobno velja tudi za moške predstavnike te živalske vrste, torej za piščance. Kot je bilo povedano že na začetku, so piščanci, ki se izvalijo, praviloma obravnavani kot stranski produkt, odpadek in tako zelo hitro ubiti. Kljub grozljivosti te realnosti, ob kateri ostane tudi večina neveganov_k, ki so z njo soočeni_e, brez besed, pa se zdi morda še hujša usoda tistih piščancev, katerih življenje je vpeto v mesno industrijo. Tudi pri njih sta namreč zelo pogosta genska modifikacija in dodajanje hormonov, pri čemer je osnovni cilj seveda povečevanje njihove telesne teže v čim krajšem času. Posledica je pogosto popolna deformacija telesa, ki vodi do primerov, ko noge piščancev preprosto ne zmorejo več zdržati njihove teže. Tako se poskuša pri »kokoših nesnicah« spodbuditi pospešena produkcija jajc, kar predstavlja ogromno obremenitev za njihovo telo. Ko kokoš znese jajce, namreč izgubi precejšnjo količino esencialnih hranilnih snovi. Prav zato tiste redke kokoši, ki imajo to možnost – če se na primer po srečnem naključju znajdejo v zavetiščih za rešene rejne živali – pojedo neoplojena jajca, ki so jih znesle. S tem namreč telesu povrnejo vsaj del izgubljenih hranilnih snovi. Kokoši, ki so vsakodnevno in intenzivno izkoriščane v jajčni industriji, zaradi manka hranil pogosto zbolijo za boleznimi, kot je na primer osteoporoza.
A vse to seveda še ne pomeni, da je rešitev preprosto v »izboljševanju pogojev« oziroma v zadovoljitvi z velferističnimi ukrepi – in to ne zgolj zaradi dejstva, da v praksi tovrstni ukrepi pogosto ne prinesejo bistvenih sprememb za nečloveške živali, ampak je v ozadju predvsem želja po pomiritvi vesti prebivalstva, ki posledično običajno še pogosteje posega po živalskih »izdelkih« (npr. oznaka »jajca iz proste reje«). Birokratska določila in marketinške oznake popolnoma abstrahirajo realno dogajanje oziroma zakrijejo resnično vsebino, ki se skriva za navidezno pozitivnimi – ali vsaj nevtralnimi – izrazi. Najprej je treba upoštevati, da se tudi na kmetijah, kjer naj bi imele kokoši »lepo življenje« oziroma idealne pogoje za bivanje, ni mogoče izogniti dejstvu, da postanejo piščanci moškega spola, ki se izvalijo, hitro odveč (prostorske omejitve, stroški …). Podobno velja za starejše kokoši, ki niso več zmožne zagotavljanja (»zadovoljive količine«) jajc. Zlasti pa se v nobenem primeru ni mogoče izogniti lastninjenju in uporabi čutečih živih bitij. Ne gre torej za vprašanje »dobronamernosti« posameznih ljudi, ampak za zakonitosti, ki so neobhodno vpisane v samo uporabo jajc.
Poleg tega »lokalno« niti ne pomeni nujno »bolj etično«, kajti v Evropski uniji velja enaka zakonodaja za vse rejke_ce nečloveških živali in vse izkoriščevalske prakse, metode ter postopke najdemo tudi v Sloveniji (ne le v tujini). Treba se je tudi vprašati, v kolikšni meri so lahko pogoji, v katerih bitje ni obravnavano kot vreden_na posameznik_ica, čigar_katere življenje šteje, ko gre za vprašanje etike, resnično »idealni«, »dobri« ali »prijazni«. Prepričane_i smo, da so taki pogoji težko takšni; a tudi če se omejimo na kakovost bivalnega prostora, velja, da niti najboljše okolje in krma ne moreta upravičiti ali odpraviti dejstva izkoriščanja, enako pa seveda velja tudi za neprostovoljni odvzem življenja.

Karmen Jordan

Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *