Izkoriščanje nečloveških živali v mesnopredelovalni industriji

3. člen Zakona o zaščiti živali določa, da »ne sme [nihče] brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti«, 4. člen istega zakona pa določa, da je mučenje živali »vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju« in »nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali«. 1. člen prejšnje različice zakona o zaščiti živali je navajal, da »ta zakon velja za vse živali, ki imajo razvita čutila za sprejem zunanjih dražljajev in razvit živčni sistem, da boleče zunanje vplive čutijo«. Kljub temu da ZZiV-UPB3 tega določila ne navaja več, pa veljavna Uredba Sveta (ES) o zaščiti živali pri usmrtitvi svoje sklepe med drugim utemelji tudi na ugotovitvi, da »obstajajo zadostni znanstveni dokazi, da so vretenčarji čuteča bitja, ki bi morala biti zajeta v področje uporabe te uredbe«.
Zakonodaja v splošnem tako pripoznava painistično predpostavko, da je treba v moralno skupnost vključiti bitja, ki čutijo bolečino, obenem pa v 3. členu Zakona o zaščiti živali že navede prakse, ki so v odnosu do drugih vrst brez utemeljenega razloga nesprejemljive (povzročanje trpljenja, bolezni ali smrti), kar bi lahko v drugačnem družbenem kontekstu razumele_i tudi kot približevanje nekaterim abolicionističnim predpostavkam (abolicionizem se zavzema za odpravo instrumentalizacije in lastništva bitij drugih vrst, temelji pa na principih teorije pravic), ki za vsa zavestna bitja terjajo pravico do nedotakljivosti življenja in zaščite pred trpljenjem.
Toda realna izpeljava trenutno veljavnega zakona o zaščiti živali je velferistična; velferizem si prizadeva za »izboljševanje pogojev bivanja« in »lajšanje trpljenja«, ne pa tudi za zaščito življenj bitij drugih vrst.
Tako Zakon o zaščiti živali med drugim ureja tudi področje zakola (t. i. institucionalizirane prakse neprostovoljnega odvzemanja življenj čutečim bitjem); pri tem ga dopolnjuje zgoraj navedena Uredba Sveta (ES) o zaščiti živali pri usmrtitvi, ki že v sami zasnovi in namenu izkazuje izrazito protislovje; Zakon o zaščiti živali ima za cilj zaščito nečloveških živali pred nepotrebnim trpljenjem in tudi zaščito njihovih življenj – razen če obstaja za usmrtitev nečloveške živali utemeljen razlog, Uredba Sveta (ES) o zaščiti živali pri usmrtitvi pa si za cilj zadaja zaščititi živali med zakolom.
Želja po zaščiti bitja med tem, ko mu proti volji jemljemo življenje, je popoln nesmisel, s katerim se lahko na ravni človeške vrste primerjajo samo zakoni, ki urejajo »primerne« načine ubijanja v vojnah; ključna razlika je v dejstvu, da z bitji drugih vrst, ki jih prisilno vzrejamo in plodimo, katerih telesa izkoriščamo in ki jih ubijamo, nismo v političnih sporih.1To sicer ni zagovor oboroženih spopadov, v vsakem primeru zagovarjamo pacifizem in nenasilje, toda v primeru drugih vrst gre za škodovanje in izkoriščanje v najbolj skrajnih oblikah in v odnosu do žrtev, ki niso z nami ustvarile nikakršne družbene pogodbe. Pa vendarle si, da bomo razumele_i, o čem natanko se pogovarjamo, saj splošna populacija pogosto ne pozna klavnih protokolov – in vendar zatrjuje, da so »humani« – poglejmo, kakšni so v Sloveniji procesi klanja vrst, ki jih koljemo najbolj množično.
Sam zakol – do točke, ko je bitje, ki ga ubijamo, mrtvo – poteka v dveh fazah, z omamljanjem in izkrvavitvijo živali. Omamljanje lahko poteka na naslednje načine:

Mehansko omamljanje: uporabljajo se: strelna naprava s penetrirnim ali nepenetrirnim klinom, strelna naprava s prostim projektilom, cervikalna dislokacija (ročni ali mehanski razteg in zasuk vratu) ali udarec v glavo. Namen teh metod omamljanja je povzročitev hudih možganskih poškodb v nekaterih delih možganov, ne pa tudi smrti; smrt mora nastopiti pri izkrvavitvi, saj sicer meso ni primerno za obdelavo in uživanje. Najpogosteje se ta metoda uporablja pri govedu.
Omamljanje s plini: uporabljajo se: ogljikov dioksid v visoki koncentraciji, ogljikov dioksid v dveh stopnjah, ogljikov dioksid, mešan z inertnimi plini, inertni plini, ogljikov monoksid, ogljikov monoksid v mešanici z drugimi plini. Ta metoda omamljanja je povratna (možna povrnitev zavesti, potrebna čim hitrejša izkrvavitev), ne učinkuje vedno takoj, možne so težave s prilagoditvijo koncentracije plina in posledično podaljšana agonija (kisla reakcija na dihalnih sluznicah, respiratorni distres, poskusi pobega). Ta metoda se najpogosteje uporablja pri prašičih.
Omamljanje z elektriko: uporabljajo se: omamljanje z električnim tokom skozi možgane, omamljanje z električnim tokom skozi možgane in srce, električni bazen z vodo. Metoda je hitra in preprosta, delno nepovratna (v primeru elektrifikacije skozi srce). Nepopolno omamljanje lahko nastane zaradi neustrezne namestitve, slabega kontakta (prevodnost) elektrifikacijskih klešč ter zaradi težav z nastavitvijo napetosti. Ta tehnika – bazen z vodo – se najpogosteje uporablja pri perutnini.

Ali je mogoče trditi, da je v strelu v glavo, dušenju s plini ali elektrošoku brez anestezije karkoli »humanega«? Ali so ti načini omamljanja načini, ki bi jih za odvzem zavesti bile_i pripravljene_i podpreti tudi npr. v bolnišnicah, za omamljanje pacientk_ov pred operacijami? Je takšen način omamljanja nekaj, kar bi bile_i pripravljene_i izkusiti tudi same_i? Vsi ti načini omamljanja so boleči in pomenijo trpljenje čutečih bitij, ki so jim podvržena, tudi če so ti procesi izvedeni v »idealnih« okoliščinah in na »idealne« načine. Nemogoče je humano dušiti čuteče bitje ali mu_ji humano povzročiti hude poškodbe v možganih ali ga_jo humano elektrificirati.
Obenem pa ne moremo in ne smemo pozabiti, da gre tu naposled za omamljanje pred zakolom; pred neprostovoljnim odvzemom življenja čutečemu bitju. Preden se posvetimo vprašanju neetičnosti neprostovoljnega odvzema življenja kot takega, si oglejmo, kako poteka zakonsko določen zakol zavestnih, čutečih nečloveških bitij.
V učbeniku Tehnologija mesa (dostopen na povezavi med viri) navajajo:

Zakol in izkrvavitev živali: Izkrvavitev živali pomeni prerez krvnih žil neposredno po omamljanju in odtekanje krvi iz telesa živali, to je zakol v ožjem pomenu besede. Izkrvavitev omamljenih živali je treba izvesti čim prej po omamljanju, tako da je izkrvavitev popolna. Izkrvavitev lahko opravimo, če žival leži ali visi obešena na zadnje noge. V ležečem položaju ostane v telesu približno 3–4 % krvi, pri izkrvavitvi živali v visečem položaju, ki je vsekakor boljši tudi v higienskem pogledu, pa 2–3 % krvi.
Vse vrste se koljejo ročno, z nožem. Učbenik v nadaljevanju navaja, da se govedo in kopitarji zakoljejo s prerezom vratnih žil, prašiči pa z vbodom v srce. Pri klanju perutnine obstaja nekaj posebnosti; perutnina se neomamljena obesi na t. i. lire z glavo navzdol, nato šele sledi omamljanje, in sicer s potopitvijo glav perutnine v bazen z električnim šokom. Sledi prerez vratu.

Vse vrste živali, ki se pobijajo v klavnicah, torej umirajo bodisi s prerezom vratu bodisi z vbodom v srce. Pri številnih posameznicah_ikih prihaja tudi do povrnitve zavesti med izkrvavitvijo, kar pomeni, da bitje krvavi do smrti, medtem ko je pri zavesti.
Na tem mestu je smiselno omeniti tudi, da v Sloveniji poznamo tudi obred t. i. »kolin«, pri katerem se klanje – navadno pospremljeno z druženjem in popivanjem – izvede neposredno na kmetiji, kjer je bila nečloveška žival vzrejena. Pri tem se pogosto poudarja, da gre za »tradicijo«, da je to »prijaznejši način klanja« in/ali da gre za stvar »kulturnega izročila«. Pri tem naj izpostavimo, da to, da je neka navada ali dejavnost v okolju »tradicionalna«, ne pomeni nujno, da je pravična in/ali da jo je smiselno ohranjati le zato, ker jo poznamo že dolgo; to pravzaprav onemogoča vsakršen razvoj človekove misli in delovanja. Ohranjanje tradicij, ki so neetične in nepravične, pomeni, da zavestno vztrajamo pri ohranjanju nepravične družbe. Pri vprašanjih kulturne dediščine in tradicij se je treba vprašati, kakšna je vsebina teh tradicij/dediščine. Če ta vsebina nima presežne vrednosti ali če celo ugotovimo, da je njihova vsebina neetična, kot v tem primeru, je treba take prakse izkoreniniti in dolgotrajnost izvajanja neke neetične prakse je kvečjemu argument, da se poskuša praksa izkoreniniti čim prej. Odmiranje tradicij, ki se izkažejo za sporne ali preživete, je del procesa spreminjanja kultur, ki se nenehno odvija. Obenem naj ne bo odveč poudariti, da prav v primeru odnosa do drugih kultur velikokrat velja, da najhitreje obsojamo prav njihove kulturne navade in tradicije, ki se nam zdijo »barbarske«; da to ne bi bila le rasistična in/ali ksenofobna opažanja, moramo, če želimo biti konsistentne_ni, pripoznati tudi, kdaj postanejo nesprejemljive naše lastne navade in tradicije.

Toda bistveno pri tem naposled ni, da se sprašujemo o načinih in postopkih omamljanja pred zakolom in zakola samega (tu jih navajamo predvsem v prikaz stvarnosti, v kateri absolutno ni niti trohice humanosti). Bistveno je, da se vprašamo, ali je odvzem življenja zavestnemu, čutečemu bitju, ki na to ne pristane in ki subjektivno ceni svoje življenje, lahko etičen. S pomočjo številnih sodobnih etiških pristopov lahko ugotovimo, da je odgovor na to vprašanje »ne«; ne, ubijanje zavestnih bitij – ne glede na vrsto – ni etično. (Kako skozi posamične etiške pristope pridemo do tega sklepa, lahko preberete v tem prispevku.)
Toda s tem stališčem se pravzaprav že strinja obstoječa zakonodaja; 3. člen ZZZiv-UPB3 navaja, da ne sme nihče brez utemeljenega razloga živali povzročiti trpljenja, bolezni ali smrti. Pri tem zakon niti ne navaja, kolikšna količina trpljenja bi bila sprejemljiva; nanaša se na kakršno koli količino nepotrebnega trpljenja. Ključno pri tem torej je, da se vprašamo, ali je utemeljeno ubijati za prehranske potrebe.
Naša družba temelji na prevladujoči karnistični ideologiji (več o tem, kaj je karnizem in kako deluje, si lahko preberete v tem prispevku), po kateri je uživanje živalskih produktov normalno, naravno, nasladno in celo nujno, in ker je tudi naša zakonodaja utemeljena na tovrstnem ideološkem izhodišču, ubijanje zavestnih bitij za potrebe prehrane in celo obutve, oblačil in drugih vsakdanjih produktov razume kot »utemeljeno«. V nekaterih kulturah, kot je denimo slovenska, je ubijanje zavestnih, čutečih bitij drugih vrst lahko razumljeno celo kot kulturno izročilo oz. tradicija; takšen primer so koline, kjer je ubijanje ritualizirano in se prezentira celo kot dejavnost, ki ima v specifičnih okoliščinah kulturni in vsebinski pomen. Ritualizacija se je – npr. pri žrtvovanju – sicer pogosto uporabljala kot sredstvo etičnega upravičevanja dejanja ubijanja, toda kot v primeru nekaterih drugih tradicij in navad, ki jih družba opušča, ko se pripozna, da premorejo neetične komponente, ali pa ko se družba preprosto predrugači in postanejo te navade nepotrebne ali nesprejemljive, tudi na tem mestu velja, da ritualizacija ali tradicionalnost prakse nikakor ne upravičujeta neetičnega ravnanja in da je nasprotno prepričanje preprosto zaznamovano s karnizmom; prav tako velja, da ne glede na mesto, način ali druge značilnosti odvzema življenja zavestnemu bitju, ki ne želi umreti, takšen odvzem življenja ni nikoli etičen.
Hkrati sodobna znanost ugotavlja, da je rastlinska prehrana zdrava in primerna oblika prehranjevanja v vseh življenjskih obdobjih ter da lahko celo ščiti pred številnimi civilizacijskimi boleznimi. S tem spoznanjem postane karnistično prepričanje o »nujnosti« uživanja živalskih produktov zgolj pomensko prazna kategorija.
Če želimo še naprej vztrajati pri upravičenosti ubijanja za prehrano, moramo pripoznati, da to početje ni potrebno za preživetje in/ali zdravo človeško življenje. Ostanejo nam še razlogi, kot so navade in prehranski užitki. To pa so z etiškega vidika dosti manj utemeljeni razlogi, da nekomu vzamemo življenje; na tehtnico namreč postavljamo življenje čutečega, zavestnega bitja in hipen, prehoden užitek in/ali navade, glede katerih smo že prišle_i do spoznanja, da niso etično vzdržne in jih – kot številne druge družbene navade, glede katerih smo prišle_i do podobnih zaključkov – lahko spremenimo.
Kot družba do škodovanja nečloveškim vrstam in ubijanja pripadnic_ikov drugih vrst gojimo izrazito protisloven odnos; četudi že dejstvo, da je določene etiške dileme in celo skrb mogoče razbrati že iz veljavne zakonodaje, nakazuje, da razumemo, da je nepotrebno škodovanje neetično, vendarle letno pobijemo do 3000 milijard morskih in do 65 milijard kopenskih zavestnih, čutečih bitij; to je nasilje brez primere in način, kako to počnemo, ali množičnost našega delovanja naposled nista bistvena; bistveno je, da je odvzeti življenje nekomu, ki ne želi umreti, vedno neetično – in bistveno je, da se kot družba na nekem nivoju tega že zavedamo.
Mesnopredelovalna industrija je industrija, ki služi z ubijanjem in prodajo trupel, pri čemer trpijo tudi številne_ni zaposlene_i v klavnicah, ki doživljajo visoke stopnje posttravmatskega stresnega sindroma, depresije, samomorilnosti in alkoholizma; nikoli ne more biti etično, da tovrstno delovanje podpremo in v njem sodelujemo s tem, da ga z lastnimi sredstvi financiramo.

*Dobesedni navedki v besedilu niso lektorirani.

Viri:
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV6273
http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO1353
https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/80271

Click to access Pooblascenec_za_dobro_pocutje_zivali_-_klanje_SLO.pdf


Click to access uredba-sveta-es-st.-1099-2009-celex_32009r1099_sl_txt.pdf


https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina?urlid=201338&stevilka=1457

Click to access Tehnologije_mesa_in_mesnin_I.pdf


Click to access IMPLETUM_370ZIVILSTVO_Tehnologija_Arzensek.pdf


https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/27886704

Anja Radaljac
Anja Radaljac
kritičarka, prozaistka, prevajalka | anja.radaljac@gmail.com | + posts

Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *