Izkoriščanje nečloveških živali pri različnih oblikah testiranja
Testiranje na nečloveških živalih, ki je vpeto v številna področja in izdelke, implicitno temelji na dveh predpostavkah, za kateri se zdi, da se medsebojno izključujeta. Prva predpostavka je, da obstajajo pomembne sorodnosti med ljudmi in (vsaj določenimi) nečloveškimi živalmi, sicer bi se zdela tovrstna testiranja brezpredmetna, saj rezultati ne bi bili relevantni in aplikativni. Vendar pa je obenem nujna tudi predpostavka, da se lahko te iste živali uporabijo zgolj kot orodje, predmet, pripomoček na poti do določenega cilja.
Ena največjih industrij, zaznamovanih z uporabo in zlorabo nečloveških živali za testiranja, je seveda kozmetična. Čeprav je v zadnjih letih marsikje prišlo do zakonskih omejitev – v EU je na primer testiranje kozmetičnih izdelkov na živalih prepovedano od leta 2004, od leta 2013 pa tudi posameznih sestavin – pa so tovrstni testi v mnogih državah nekaj povsem običajnega. Še več, ponekod, npr. na Kitajskem, je testiranje na nečloveških živalih nujni pogoj za pridobitev dovoljenja za prodajo kozmetičnih izdelkov. Tako velike kozmetične korporacije, ki na evropskem tržišču, skladno z regulativami, prodajajo »cruelty-free«1To, da kozmetični izdelek ni bil testiran na nečloveških živalih, seveda še ne pomeni nujno, da je oznaka »cruelty-free« zares ustrezna. Še vedno gre lahko namreč za neveganske izdelke iz sestavin živalskega izvora, ki posledično »vsebujejo« ogromno izkoriščanja in trpljenja nečloveških živali. kozmetiko, na tujih tržiščih hkrati prodajajo izdelke, ki jih pred tem testirajo na živalih.2Vprašanje, ali je kupovanje veganskih izdelkov teh podjetij skladno z načeli veganstva, je seveda kompleksno. Čeprav se večina veganov_k izogiba izdelkom tovrstnih podjetij, pa po drugi strani ostaja dejstvo, da naši vsakodnevni nakupi (npr. živil) vendarle pogosto vključujejo tudi izdelke neveganskih podjetij, da jih opravljamo v trgovinah, ki ne ponujajo izključno veganskih izdelkov ipd. Zavedamo se torej, da obstajajo mejna področja, kjer bi bile za resnično svobodne odločitve potrebne sistemske spremembe. Vendar lahko to razumemo kot še dokaz več, da veganstvo ni samo vprašanje zasebnega, ampak tudi oziroma povsem političnega, ne da bi nas to odvezovalo teženje k čim bolj etičnim izbiram na zasebni ravni. Tudi tam, kjer testiranje kozmetike na nečloveških živalih ni obvezno, pa se mnoga podjetja za to še vedno odločajo, saj to poenostavi in pospeši postopek odobritve izdelka. Tu torej ni mogoče več govoriti niti o »banalnosti zla«, torej o akterjih_kah kot o ljudeh, ki preprosto sledijo »navodilom od zgoraj«, ne da bi se pri tem posebej ukvarjali_e z (ne)etičnostjo svojega početja, ampak gre za korak dlje.
Drugo večje področje, ki vključuje testiranje na ogromnem številu nečloveških živali, je farmacija oziroma regulacija zdravil. Tu smo vegani_ke večkrat obtoženi_e hinavščine, saj večina vendarle uporablja ta zdravila v situacijah, ko je praktično edina druga možnost popolna odpoved zdravljenju, ki bi lahko seveda pomenila tudi smrtno nevarnost.3Obstajajo sicer tudi (redke_i) zagovornice_ki apriorne zavrnitve vseh zdravil, testiranih na živalih. Poleg tega pa se pojavljajo pobude za delni bojkot, na primer v obliki bojkota zdravil, ki so bila testirana po določenem datumu. V odgovoru na to obtožbo je tako smiselno izpostaviti prav pomanjkanje možnosti zdravljenja,4Tu je sicer treba jasno poudariti, da ne gre zgolj za željo po oblikovanju nove niše, torej tržišča zdravil, ki niso bila testirana na nečloveških živalih in ki ne vsebujejo živalskih sestavin, ampak je cilj, da bi bila takšna vsa zdravila. Podobno velja za mnoge »veganske izdelke«. Čeprav je »možnost izbire« pozitivna, pa moramo paziti, da nas to ne uspava oziroma da ne preusmeri pozornosti z dejanskih žrtev oziroma cilja. Ta ni »dobro založen veganski oddelek« v naši lokalni trgovini, ampak svet, v katerem obstajajo izključno veganske trgovine, ki tako sploh ne potrebujejo več tega prilastka. To je seveda mišljeno (tudi) metaforično in se tako nanaša na vsa področja uporabe in zlorabe nečloveških živali, vključno s farmacevtsko industrijo. ki ne bi vključevalo uporabe zdravil, testiranih na nečloveških živalih. Zagovorniki vivisekcije pogosto krojijo zakonodajo, povezano z regulacijo zdravil, nato pa se sklicujejo na to, da so »takšna pač pravila«, ki jih torej samo ubogajo. V okviru trenutne situacije tako pogosto ni pravega prostora za etično izbiro, ko je ogroženo naše zdravje ali celo življenje. Ob tem naj spomnimo, da ena izmed najbolj splošno sprejetih opredelitev veganstva govori o izključevanju vseh oblik krutosti in izkoriščanja človeških živali, kolikor je to »mogoče in izvedljivo«. Ne gre torej za etiko, ki bi zahtevala odpoved lastnemu zdravju/življenju, ampak se pogosto poudarja prav nepotrebnost trpljenja, ki se povzroča nečloveškim živalim.5Podobno lahko oseba nasprotuje izkoriščanju ljudi, čeprav bi morda v hipotetičnem primeru, ko bi bilo treba izbirati, rešila lastno življenje, ne pa življenja drugega človeka. Seveda pa je pomembno, da vegani_ke tudi v primeru zdravil ne pristajamo na to, da je trenutna situacija pač edina možna. Razvijanje alternativnih metod testiranja zdravil je močno napredovalo, še posebej z upoštevanjem dejstva, da je bilo to področje zelo dolgo zanemarjeno, saj se izvajanje testov na nečloveških živalih preprosto ni (resneje) problematiziralo.6Tu je smiselno izpostaviti, da je lahko uporaba pogosto zastarelih testov, ki velikokrat izvirajo še iz 30. let 20. stoletja, problematična tudi za uporabnike teh zdravil. Obstajajo tudi primeri, ko se je na podlagi testiranj na nečloveških živalih napačno ocenilo (ne)varnost določenih zdravil za ljudi. Ob tovrstnih aferah so bili večinoma tudi zagovorniki vivisekcije prisiljeni priznati, da imajo testiranja na nečloveških živalih kar nekaj omejitev in težav, ko gre za vprašanje njihove aplikativnosti. Zanemarjanje razvoja alternativnih metod, ki je večinoma naslonjeno na kombinacijo tradicionalizma in specizma, je torej etično sporen odnos do resnično vseh živalskih vrst, vključno s človeško. Četudi se torej na individualni ravni znotraj obstoječih možnosti odločimo za jemanje določenega zdravila, nas to ne odvezuje odgovornosti prizadevanj za spremembe. Ta prizadevanja lahko vključujejo različne pristope, na primer informiranje o problematiki, spodbujanje strokovno podkovanih veganov_k k aktivnejšemu zavzemanju za spremembe na tem področju, skupinske pritiske na pristojne institucije, darovanje tkiv in celic za raziskovalne namene ter ne nazadnje pogovor z zdravnico_kom in/ali farmacevtko_om o etičnih zadržkih, povezanih z uporabo zdravil, testiranih na živalih.
Dotakniti se moramo še tretjega oglišča, za katero se zdi, da je del temeljnega trikotnika izkoriščanja nečloveških živali za testiranja. S tem ciljamo na najrazličnejše znanstvene raziskave, ki se običajno izvajajo v okviru univerz.7Z razvojem znanosti se število eksperimentov na nečloveških živalih le še povečuje. Prednjačijo t. i. biomedicinska testiranja, ki naj bi danes v Evropi predstavljala celo največji delež vseh testiranj na nečloveških živalih.8Eksperimenti na živalih so sicer del številnih znanstvenih disciplin oziroma strok. Iz (nedavne) preteklosti so na primer znani še posebej zloglasni in kruti eksperimenti, ki so jih izvajali psihologi. Za enega takšnih je poskrbel Harry Harlow, ko je preučeval značilnosti depresije. Zavedal se je močne navezanosti, ki se splete med opičjimi mladiči in njihovimi materami. Tako je počakal, da se je ta vez vzpostavila, nato pa je mladiče izoliral v majhne komore. Pri mladičih so se hitro pokazali tipični simptomi depresije. Nehali so se igrati, opustili so medsebojno interakcijo, dva pa sta začela celo povsem zavračati hrano in se tako izstradala do smrti. Namen tovrstnih testiranj je »iskanje odgovorov na zanimiva znanstvena vprašanja«, kar med drugim vključuje preučevanje različnih bolezni in poškodb. V zadnjih letih je zelo razširjena tudi genska modifikacija živali, ki posledično zaradi hudih okvar velikokrat umrejo že zelo kmalu po rojstvu.9Seveda obstajajo tudi tu, četudi bi popolnoma zanemarili etični vidik, številne omejitve pri končni uporabnosti rezultatov. Genska pogojenost je namreč le eden izmed številnih vzrokov za bolezni pri ljudeh, ki so velikokrat precej bolj povezane s prehrano, življenjskim slogom, okoljskimi dejavniki ipd. kot pa z genetiko. Nečloveške živali so tudi tu dojete preprosto kot raziskovalni pripomoček – v primeru (namerno povzročenih!) bolezni ni posvečena nikakršna pozornost trpljenju teh živali. Znotraj tega področja se zdi smiselno omeniti še uporabo nečloveških živali kot učnih pripomočkov na različnih stopnjah izobraževanja. Čeprav na voljo ni natančnih podatkov – kar je sicer težava pri vseh oblikah testiranja na nečloveških živalih, saj so te praktično brez kakršnih koli pravic – naj bi po ocenah samo v ZDA kot učni pripomoček, ki seveda implicitno uči tudi desenzibilizacije, dojemanja čutečih nečloveških posameznic_kov kot predmetov, končalo približno 6 milijonov vretenčarjev. In to kljub strokovno recenziranim študijam, ki večinoma potrjujejo, da je učenje s pomočjo metod, ki ne vključujejo nečloveških živali, učinkovitejše od tradicionalnih laboratorijskih vaj. Podobno kot pri podjetjih, ki se odločajo za testiranje kozmetike na nečloveških živalih tudi v primerih, ko to ni zakonsko predpisano – obenem pa seveda pri kozmetiki ne moremo govoriti o nečem, od česar bi bilo lahko potencialno odvisno življenje človeka – gre tudi tu za etično povsem nesprejemljivo početje, pri katerem odpadejo tudi hipotetični argumenti, s katerimi bi bilo mogoče zagovarjati to prakso.
Ne glede na namen testiranja ta praviloma predstavljajo ogromno bolečine, stresa in trajnih poškodb za živali. »Testiranje« lahko tako razumemo kot še enega izmed številnih evfemizmov, povezanih z lastninjenjem in izkoriščanjem nečloveških živali. V praksi namreč ta izraz pogosto vsebuje postopke, kot so prisila živali, da zaužijejo ali inhalirajo (potencialno) nevarne snovi, injiciranje teh snovi v njihovo telo ter izpostavljenost njihove kože ali oči snovem, ki so predmet testiranja. Pri tem nečloveške živali pogosto zvežejo ali kako drugače omejijo, da se ne morejo upirati. Pogoste posledice pri živalih so slepota, kožne razjede, izguba motoričnih funkcij, notranje krvavitve in poškodbe notranjih organov ter hudi krči. Osamitev v tesnih kletkah velikokrat privede tudi do samopoškodovalnega vedenja (grizenje telesa, puljenje lastne dlake itn.), obsesivnega vrtenja v krogih, neprekinjenega zibanja naprej in nazaj ter podobnih simptomov. Na koncu so živali večinoma ubite, na primer z zadušitvijo, lomljenjem vratu ali sekanjem glave. To je sicer pogosto prikazano kot plemenito dejanje, namenjeno prihranitvi nadaljnjega trpljenja, vendar pa odvzemu življenja običajno sledi še natančnejše preučevanje vplivov testiranja na notranje organe. Testiranja vključujejo najrazličnejše vrste nečloveških živali, pogosto so to kunci, miši, podgane, hrčki, morski prašički, ribe (zelo velikokrat je to navadna cebrica), ptice, žabe in druge dvoživke, opice in drugi primati ter psi in mačke. Okoli raznovrstnih testiranj se je spletla tudi celotna industrija zagotavljanja teh živali. Pogosto gre za živali, ki so načrtno vzrejene v posebnih centrih, včasih pa jih dobavljajo tudi »posredniki«, na primer iz zavetišč, z ulic ali pa iz njihovih naravnih habitatov.
Odgovor seveda ni v »izboljševanju pogojev« za nečloveške posameznice_ke, na katerih se izvajajo testiranja, ampak v popolni odpravi tovrstnega izkoriščanja, lastninjenja in povzročanja trpljenja. Ko gre za »testiranja v znanstvene namene«, sicer trenutno v Evropski uniji velja direktiva 2010/63/EU, ki temelji na mednarodno sprejetih kriterijih, znanih pod kratico 3R (»reduction, refinement and replacement« oziroma »zmanjšanje, izboljšanje in zamenjava«). Večina sredstev in pozornosti se namenja predvsem prvima dvema načeloma, ki ustrezata velferistični logiki,10Poleg tega pa je treba tu opozoriti, da se pojavljajo številna prizadevanja in pritiski, da bi se odpravile ali vsaj omilile celo tiste redke regulative, povezane s testiranji na nečloveških živalih, ki vendarle obstajajo. Občasno pridejo sicer kljub poskusom, da bi se to zatrlo, v javnost informacije o tem, kaj (vse) vključuje dejanska vivisekcija. Z enim izmed tovrstnih primerov dokumentov, ki so bili lahko razkriti šele po dolgi sodni bitki, se je mogoče podrobneje seznaniti tu. Tu naj dodamo še, da so tudi obstoječa »velferistična določila« v resnici večkrat povezana predvsem z zavedanjem, da stres vpliva na hormonske spremembe pri živalih, kar posledično zmanjša relevantnost zaključkov posameznih raziskav, ne pa z resnično skrbjo za dobrobit nečloveških živali.medtem ko same_i razumemo veganstvo kot neločljivo zvezano z abolicionističnim idejnim/etičnim temeljem. Med trenutno najbolj razvite in najpogosteje uporabljene metode testiranja, ki ustrezajo temu temelju, saj ne ne vključujejo uporabe zavestnih, čutečih nečloveških živali, sodijo predvsem t. i. testi in vitro, ki temeljijo na uporabi celičnih, tkivnih in drugih kultur prostovoljnih darovalcev_k, testi na mikroorganizmih (npr. na kvasovkah) in uporaba računalniških modelov oz. posebne programske opreme.
Karmen Jordan
Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.