Izkoriščanje nečloveških živali za pridobivanje krzna
Verjetno se lahko strinjamo, da je prevladujoči javnomnenjski konsenz danes, da je krzno, torej odrta in preparirana koža z dlako, ki je pripadala različnim živalim, vsaj problematično. To odražajo tudi spremenjeni zakonski akti (ali pa je vzročno-posledična povezava tu morda obratna?), ki prepovedujejo vzrejo živali za krzno, pogosto pa zajemajo tudi prepoved lova s tem namenom. Vendar pa se na tej točki že nakazuje ena prvih hipokrizij. Prepoved krznarskih farm v določeni državi namreč večinoma ne pomeni tudi prepovedi uvoza krzna. Lahko torej na primer pripoznamo spornost zapiranja živali, kot so činčile, kune, lisice, rakuni, kunci itn. v pogosto zadušljivo majhne kletke, ki pri teh živalih nemalokrat povzročijo zelo očitne znake hudih duševnih stisk, ki pogosto privedejo do samopohabljanja in kanibalizma. Lahko se zgrozimo ob opisih dogajanja na krznarskih farmah, ob opisih, fotografijah ali videoposnetkih klanja, pri katerem je izbira metode pogojena izključno s tem, kako ohraniti živalsko kožo karseda nepoškodovano in s tem karseda dobičkonosno. Med najpogostejše metode ubijanja nečloveških živali za krzno tako sodijo:
- potiskanje kovinskih palic v usta in anus, čemur nato sledi usmrtitev z elektriko, pri čemer naj bi bila žival zavestna še najmanj 10–30 sekund, medtem ko umira zaradi odpovedovanja srca,
- zastrupitve s strihninom, ki povzročajo izjemno boleče mišične krče,
- lomljenje vratov,
- trpanje večjega števila živali v škatle, v katere se nato spusti plin,
- odiranje, ki nemalokrat poteka takrat, ko so živali še žive.
Ob vsem tem se lahko zgrozimo, a očitno je dovolj, da se odstranijo zgolj prakse, ki so deležne tolikšnega zgražanja – oziroma bolj natančno: dovolj je, da se odrinejo na obrobje – medtem ko »izdelek«, zaradi katerega se opisane in še mnoge druge prakse sploh izvajajo, brez posebnih težav prečka meje.
Tu bi sicer lahko ugovarjali, da je prodaja krzna vendarle v zatonu. Tudi organizacije za zaščito živali, ki so bile med drugim deležne precejšnjega števila kritik prav zaradi izvajanja t. i. single issue kampanj, vezanih na krzno, počasi preusmerjajo pozornost k problematiziranju drugih, manj očitnih oblik izkoriščanja nečloveških živali. Vendar pa je treba tu upoštevati, da oblačila, ki bi bila v celoti izdelana iz krzna, morda res niso več med najbolj zaželenimi, kar pa še ne pomeni, da ni krznarska industrija odkrila drugih front. S tem ciljamo predvsem na razne dodatke, ki pogosto vključujejo krznene elemente – ne le v okviru t. i. visoke mode, ampak je mogoče na tržišču odkriti tudi relativno poceni kose s tovrstnimi »okraski«, ki so bili nekoč koža živih bitij. Hkrati pa so znani tudi primeri, ko se je pod oznako umetno krzno prodajalo pravo. Čeprav je treba torej po eni strani paziti, da se krzno ne predstavlja, četudi implicitno, kot ena izmed redkih oblik človeškega izkoriščanja nečloveških živali, ki ji lahko nasprotujejo tudi mnogi_e nevegani_ke, ne da bi hkrati ozavestili_e lastno nasilje, pa moramo biti obenem prav tako pozorni_e, da se to področje ne zanemari povsem.
Kaj pa argument, da je krzno kot naravni material vendarle boljša izbira od umetnih materialov z vidika onesnaževanja okolja in s tem tudi vpliva na različne živalske vrste, vključno s človeško? Tega lahko navsezadnje najdemo tudi v propagandnem besedilu na spletni strani Krznarstva Eber. Vendar pa je resnica precej drugačna. Da se pride do krzna, torej odrte kože umorjene živali, je v povprečju potrebne približno 20-krat več energije kot pri umetnem krznu. Poleg tega pa krznena oblačila v resnici niso biorazgradljiva. Odrta živalska koža bi seveda začela zelo hitro gniti, če ne bi bila obdelana z zelo močnimi kemikalijami, ki, mimogrede, predstavljajo tudi veliko obremenitev za vodo v okolici. A četudi bi predpostavili, da je oblačenje v odrte živalske kože vendarle najbolj okolju prijazna možnost – bi bila »pridobivanje« in nošnja krzna s tem upravičena? Na to navidezno dilemo verjetno najlažje odgovorimo z analognim primerom … Če bi se izkazalo, da so oblačila iz človeške kože najbolj ekološka izbira in da uporaba katerega koli drugega materiala bistveno bolj obremeni okolje, posledično pa predstavlja potencialen negativni vpliv na precej večje število ljudi, bi bil lahko to argument za etičnost odiranja ljudi? Vidimo torej, da je ključno razlikovati med načrtnim, neposrednim in namernim posegom v življenje drugega čutečega bitja ter vprašanjem potencialne škode, še posebej ker pri omejevanju slednje večinoma nismo postavljeni pred tako skrajne dileme.
Karmen Jordan
Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.