Close up brown leather texture for background. Genuine leather texture

Izkoriščanje nečloveških živali za pridobivanje usnja

Uporaba usnja je v primerjavi s krznom danes nedvomno mnogo bolj samoumevna oziroma bistveno redkeje problematizirana, čeprav gre strukturno za praktično identično vprašanje. Usnje se sicer poskuša pogosto prikazovati kot »stranski produkt« mesne industrije, vendar pa imamo tu v resnici zelo podobno situacijo kot v primeru mlečne in mesne industrije. Gre torej za soobstajanje, vzajemnost, odnos, ko ena izmed oblik izkoriščanja omogoča preživetje druge oblike izkoriščanja na trgu s tem, da jo dela bolj dobičkonosno. Pri tem je pomenljivo, da pri kravah koža predstavlja kar približno 10 odstotkov njihove »vrednosti«, kar pravzaprav pomeni, da gre za najbolj dobičkonosen del njihovega telesa. Usnje, torej v tem primeru strojena koža govedi, se torej lahko razume tudi kot nekakšna (dodatna) subvencija industrije smrti. Obenem pa ne smemo spregledati niti dejstva, da gre v mnogih primerih usnja pravzaprav za kožo živali, ki so bile ubite primarno ali celo izključno zaradi kože. V to »kategorijo« denimo spadajo aligatorji, kuščarji in kače.

Pogosta praksa pri aligatorjih, ki so običajno umorjeni pred dopolnjenim 2. letom starosti, pri čemer gre za živalsko vrsto, ki lahko sicer dočaka tudi 60 let, je močan udarec s kladivom ali s palico za bejzbol. Kače in kuščarji so pogosto odrti živi, saj naj bi to prispevalo k večji prožnosti njihove kože. V Avstraliji je vsako leto, predvsem zaradi njihove kože, ki se nato pogosto uporablja za izdelavo obutve, ubitih ogromno kengurujev. Lov običajno poteka ponoči, pridobitev licence pa je izjemno preprosta. Mladiči so pogosto dojeti kot kolateralna škoda, saj so večinoma preprosto izvlečeni iz vreče, nato pa ustreljeni, umorjeni z udarcem v glavo (na primer ob drevo) ali obglavljeni. Malce starejši mladiči, ki jim morda vendarle uspe zbežati, nato običajno zelo hitro umrejo zaradi nezmožnosti samostojnega preživetja (lakota, plenilci itn.) ali pa celo zaradi hude prestrašenosti. Seveda pa je treba tu poudariti, da gre »zgolj« za nekaj primerov – in da je tudi najlepša izmed možnih metod ubijanja čutečega bitja (tudi) zaradi njegove_njene kože na koncu pač še vedno … metoda ubijanja čutečega bitja (tudi) zaradi njegove_njene kože.

Hkrati pa usnjarska industrija pomeni tudi ogromno trpljenja za ljudi. Danes je tako najbolj razširjena tam, kjer so regulacije, povezane s preprečevanjem onesnaževanja okolja, najšibkejše.1Marsikoga na primer preseneti podatek, da je Indija danes tretja največja proizvajalka usnja na svetu. Ker je zakol goveda v mnogih indijskih državah nezakonit, celoten »proces« pogosto vključuje tudi zelo dolgo in naporno pot za živali, med katero so velikokrat povezane z obroči v nosnicah. Kot metodi »priganjanja« se večkrat pojavljata lomljenje repa in vtiranje popra ali tobaka v oči. Seveda moramo ob tovrstnih primerih paziti, da ne bi teh praks označili kot nekaj, kar se dogaja izključno »tam«, oziroma kot nekaj, kar počnejo izključno »oni«. Hkrati pa moramo tu še enkrat spomniti na absurdnost kakršnega koli govorjenja o »humanem izkoriščanju«.
Umazanost usnjarske industrije je namreč tudi povsem dobesedna (tudi v tem primeru torej ni mogoče zagovarjati ubijanja živali zaradi njihove kože niti na osnovi prijaznosti naravnih »materialov« do okolja). Za preprečevanje gnitja je nujna strojna obdelava, ki vključuje številne nevarne in potencialno nevarne snovi. Uporablja se na primer krom III, ki se predstavlja kot boljša alternativa kromu IV, saj je slednji dokazano rakotvoren, prvi pa »le« potencialno. (Mimogrede: občasno vendarle izbruhnejo afere, ko je krom IV odkrit v oblačilih ali v obutvi. Pred nekaj letih je bil na primer najden tudi v otroških copatkih, ki so se prodajali v Sloveniji.) Seveda pa je tu še cela paleta drugih zelo problematičnih snovi, ki med drugim pomenijo povišan odstotek levkemije med prebivalci_kami v okolici usnjarn in povečano tveganja za raka med delavkami_ci. Vsekakor je torej usnjarska industrija eden najzgovornejših dokazov za to, da gresta izkoriščanje človeških in nečloveških živali pogosto z roko v roki.

Karmen Jordan
+ posts

Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *