Izkoriščanje nečloveških živali za pridobivanje volne

Pri nasprotovanju uporabi volne gremo veganke_i vendarle predaleč, kajne? Ovce zaradi striženja ne umrejo – še več, to jim lahko celo olajša življenje! To je seveda pogost pomislek med nevegani_kami, vendar pa je situacija tudi v tem primeru mnogo kompleksnejša, kot bi se morda lahko zdelo na prvi pogled. Najprej je treba poudariti, da odvzem življenja ni edina oblika izkoriščanja nečloveških živali. Seveda pa ta nasilni odvzem življenja slej ali prej nastopi tudi pri »odsluženih« ovcah iz industrije pridobivanja volne. V tem pogledu lahko življenje teh ovc vzporejamo s kravami, ki so zasužnjene v mlečni industriji, ali pa s kokošmi v jajčni industriji. Mogoče bi bilo celo reči, da je izkoriščanje prav zaradi dejstva, da je problematičnost sprva manj očitna, lažje zakriti in doseči, da ne prihaja do problematiziranja. Zelo podobno kot za mlečno industrijo, ki podpira mesno, saj ji »dobavlja« teličke in izmučene krave po več letih molzenja, velja tudi za pridobivanje volne.
Da bi odgovorili na ugovor o tem, da ovce navsezadnje potrebujejo striženje, pa je potrebna nekoliko daljša razlaga. Jasno je seveda, da tovrstne potrebe ni pri divjih vrstah ovc. Njihova dlaka je ravno prav dolga, da preživijo zimo (oziroma prilagojena na specifike posameznega podnebja), s prihodom toplejših dni pa nato povsem naravno odvržejo zimsko dlako. Na drugi strani imamo t. i. ovce merino oziroma merinovke, ki so tudi najpogosteje izkoriščana vrsta v industriji pridobivanja volne. Gre za vrsto, ki je bila in je podvržena načrtni vzreji, genetskemu inženiringu, katerega cilj je (bil) seveda ta, da je volne in s tem dobička čim več.1 Tu je mogoče ponovno potegniti vzporednice z manipulacijami, ki se dogajajo pri kravah ali pa na primer pri piščancih, ki so pogosto tako veliki, da jih njihove lastne noge ne morejo več podpirati. Osnova za to je čim bolj zgubana koža, ki pa prinese številne težave. Ena izmed največjih nevarnosti je, da v teh gubah muhe odležejo jajčeca, iz katerih se nato izležejo ličinke, ki začnejo razjedati tkivo ovce pri živem telesu. V Avstraliji, največji svetovni »proizvajalki« volne,2Kar 30 odstotkov vse volne prihaja iz Avstralije. Po avstralskih farmah tako prebiva približno 90 milijonov ovc, od tega 89 odstotkov »merinovk«, večina drugih pa ima vsaj določen odstotek genetskega materiala ovc merino. so poiskali »rešitev« za to težavo, medtem ko obenem še vedno nadaljujejo z načrtno vzrejo, ki daje prednost tistim vrstam z najbolj zgubano kožo, kar seveda še povečuje nevarnost za napad muh3 Tu je treba poudariti, da ovce merino niso domorodna vrsta na področju Avstralije, zato so še posebej lahek plen za domorodne vrste muh. pri novih generacijah.4Hkrati to pomeni še lažjo možnost upravičevanja uporabe volne s pomočjo trditev, da je striženje teh ovc v vsakem primeru nujno. Za kaj torej gre pri tej »rešitvi«? Govorimo o postopku, za katerega se uporablja poimenovanje »mulesing« in ki v praksi pomeni odstranjevanje kože okoli zadnjika, pri samicah pa tudi okoli vulve. Tam je namreč koža še posebej zgubana, zato se vanjo zlahka ujamejo urin, blato ipd., kar pomeni veliko nevarnost za to, da bo ta predel privlačil muhe. Postopek praviloma poteka brez kakršnih koli protibolečinskih sredstev, v času, ko je rana še sveža, pa je nevarnost za okužbo seveda še večja.
»Mulesing« je sicer nedvomno zelo krut postopek, vendar pa moramo obenem paziti, da problematičnosti izkoriščanja nečloveških živali ne povezujemo zgolj s tovrstnimi ekstremnimi praksami. Tako je mogoče »mulesing« obenem razumeti kot simptom komodifikacije čutečih živali, dojemanja teh živali kot lastnine, da so lahko nato uporabljene tako, da to prinese čim več dobička. Prav ta ideološka/družbena paradigma ustvarja pogoje, ki nato omogočajo mulesing in druge ekstremne prakse. O izkoriščanju je namreč mogoče govoriti vedno, ko prisilimo drugo bitje v to, da zadovoljuje naše lastne potrebe, pri tem pa manipuliramo z njenim_njegovim življenjem, življenjskimi pogoji in celo z geni, da bi bilo to bitje bolj ustrezno našim potrebam. V ozadju potrebe po striženju določenih (!) vrst ovc je torej osnovna, hkrati pa stalno obnavljajoča in nadgrajujoča se zloraba. Tudi nevarnost za napad muh je na primer pri divjih vrstah zelo majhna.
Močno zgubana koža pomeni hkrati tudi večjo nevarnost za poškodbe med striženjem, ki je že v osnovi večinoma vse prej kot nežen postopek. Delavci so tu pogosto plačani glede na število ovc, ki jih postrižejo, ne pa denimo na uro. To pomeni izredno hitrost, ki naj bi jo mnogi delavci zmogli zgolj zaradi uporabe amfetaminov.5Gre torej za še enega izmed mnogih primerov, ko je izkoriščanje človeških in nečloveških živali močno prepleteno, pri čemer človek pogosto zapolnjuje dve vlogi hkrati – vlogo izkoriščevalca/zatiralca in vlogo žrtve. Med samim procesom striženja so ovce pogosto nasilno pritisnjene ob tla. Medtem ko se borijo, da bi se osvobodile, jim delavci velikokrat stopijo na glavo, da bi bile čim bolj pri miru; zaradi hitenja jih pogosto porežejo, nato pa so te rane na hitro zašite brez anestetikov. Tako nastale rane pa nato pomenijo ponovno povečano tveganje za napad muh. Tiste ovce, ki uspejo preživeti vse to, večinoma čaka zakol – če seveda preskočijo še zadnjo oviro na tej poti. Še pred tem morajo namreč mnogokrat prepotovati dolgo pot na povsem natlačenih, umazanih ladjah, ki so tako večinoma tudi pravo gojišče bolezni. Jagnje, ki se morda rodi med to potjo, pa je v množici izmučenih, pa vendarle večjih teles praviloma poteptano do smrti.

Karmen Jordan
+ posts

Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *