Izkoriščanje nečloveških živali za pridobivanje svile
Svila je pravzaprav naravno beljakovinsko vlakno, ki ga izločajo različne živalske vrste. V primeru industrijskega »pridobivanja« svile za tekstilno industrijo so to sicer praviloma sviloprejke (Bombyx mori), ki jih uvrščamo med nočne metulje. Sviloprejka je žival, ki doseže t. i. odraslo fazo s procesom popolne preobrazbe, ki poleg jajčeca in ličinke (gosenice) vključuje tudi fazo bube. Na farmah, kjer se sviloprejke načrtno vzgajajo, se jajčeca najprej vstavijo v posebne inkubatorje, ki zagotavljajo optimalno temperaturo in stopnjo vlažnosti za čim hitrejši razvoj. Tako po približno 8–10 dneh nastopi faza ličinke oziroma gosenice. Te ličinke se nato prestavijo na pladnje za hranjenje. Ličinkam je tam na voljo sveže listje murve, ki omogoča njihov hiter nadaljnji razvoj. Po približno enem mesecu je ličinka dolga 7–8 centimetrov in debela za človeški mezinec. Tako je pripravljena na naslednjo fazo, torej fazo bube. In tu nastopi izločanje svile, ki je v osnovi tekoča oziroma gumijasta snov, v stiku z zrakom pa se strdi. Ko uspe gosenica najti ustrezno oporo, se hitro pritrdi in začne z delom. Iz dveh žlez na glavi vseskozi izloča tekočino, ki se nato strjuje v nit. Gosenica sviloprejke začne z ovijanjem te sproti nastajajoče niti okoli svojega telesa, s čimer se začne počasi ustvarjati zapredek oziroma kokon. To običajno traja približno 4 dni. Med tem časom gosenica praktično vseskozi pridno dela, saj mora izločiti in nato okoli svojega telesa oviti kar približno 800–1000 metrov niti. Ko konča, izčrpana zaspi v tej svoji svileni zibki in preide v fazo bube. A to je spanec, iz katerega se sviloprejka ne bo nikoli več zbudila. Nikoli ne bo izstopila kot odrasla žival, metulj, saj ti kokoni običajno hitro končajo v vreli vodi, kar seveda ubije bubo. Kokoni se nato odstranijo in uporabijo za nadaljnjo predelavo.
Drži sicer, da ni enotnega znanstvenega konsenza glede tega, ali lahko žuželke čutijo bolečino, vendar trenutni dokazi nedvomno kažejo v smer, da je mogoče tudi o žuželkah govoriti kot o čutenja (bolečine) sposobnih bitjih. Navsezadnje je tudi pri žuželkah prisoten živčni sistem z možgani, kar v primeru dražljajev omogoča prenašanje signala in sprožitev odziva. Tako ni pravega razloga, da ne bi vsaj dopuščali te možnosti, posledično pa preprosto ni mogoče zagovarjati etičnosti svile – dokler namreč obstaja možnost, da določeno ravnanje povzroči bolečino, škodo, ni izbira tega ravnanja v samem temelju nič manj problematična, kot če zatrdno vemo, da bo imelo določeno ravnanje takšne posledice.1Morda si je tu smiselno pomagati z nekakšnim miselnim eksperimentom. Bi bilo etično ustreliti v človeka s pištolo, ki je morda napolnjena? Čeprav se tu potencialnost nanaša na lastnosti orožja, v primeru svile pa na lastnosti »tarče«, pa lahko razmislek o tej dilemi vendarle pomaga pri razumevanju, zakaj je človeška raba svile problematična. Podobno velja tudi za primere svile, ki se eksplicitno propagira kot etična različica »klasične« svile. Čeprav v tem primeru zares ne prihaja do poboja bub sviloprejke, pa gre še vedno za industrijo, ki temelji na vsiljevanju nenaravnih, pospešenih ciklov življenja oziroma na komodifikaciji živali, ki so v prvi vrsti dojete kot vir dobička. Pridobivanje t. i. etične svile pogosto pomeni, da odrasle sviloprejke zaradi prevelikih teles v primerjavi s krili niso sposobne letenja, samci pa imajo zaradi nezadostno razvitih ust velikokrat težave s prehranjevanjem. Edina potencialno sprejemljiva oblika svile bi bila tako takšna, ki bi se pridobivala iz kokonov svobodnih, prostoživečih živali, zapuščenih v naravi – torej po tem, ko so jih odrasli_e posamezniki_ce zapustili, saj jih ne potrebujejo več.
Karmen Jordan
Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.