»Jej, Maks, jej pa pusti mrliče pri miru!«*
Zadnji tedni so se izkazali za (upravičeno, vendar v kontekstu tudi bizarno) vajo v ogorčenosti nad primeri krutosti do nečloveških živali. Proti koncu oktobra je med nas prišel posnetek moškega, ki se je snemal, ko je z avtom povozil medveda (trdi, da nenamerno, čeprav se iz konteksta to ne zdi zares verjetno). Nekoliko kasneje je sledila novica o zaposlenem v kampu Menina, ki naj bi zbrcal in ustrelil mačko, še malo kasneje zgodba o dveh najstnikih iz Vuhreda, ki sta vrgla mačko v Dravo, videle_i smo tudi najstnika, ki je zaklal raco (priznam, da v tem primeru še posebej ne razumem ogorčenja splošne neveganske javnosti). Ves ta čas se je odvijala še zgodba o štirinajstletnem konju Maxu, ki ga je skrbnik že dolgo časa zanemarjal, nato pa ga je v svojo oskrbo vzelo Društvo za zaščito konj pri Polzeli, vendar je bilo zanj žal prepozno. Čeprav skrbnik trdi, da ga je »podedoval« od očeta in ni vedel, »kaj naj naredi z njim«, obstaja sum, da je šlo za odsluženega športnega konja (hja, veganski položaj je aplikabilen tudi na nekatere športe in konec koncev stavnice), ki ga je dočakala takšna usoda, kot pogosto doleti športne živali (poglejte na primer hrte). O tej problematiki je za Animot v članku Iz hipodroma v klavnico natančneje pisala Karmen Jordan.
Poglejmo nekaj medijskih naslovov (komentarji pod objavljenimi članki jih pretežno odsevajo): na primer kantovski »Sramotno dejanje: danes nad žival, jutri nad človeka« ali »Kruto dejanje: najstnik raci prerezal vrat, posnetek objavil na spletu«, »Krutost ostaja, pomoči in prijav več« in nenazadnje »Policisti našli zlobneža, ki je povozil medveda in se s tem bahal« itd. Videti je, da je na delu nekakšna javna morala, ki se aktivira, kadar je neko potencialno neetično dejanje povnanjeno, tokrat s pomočjo snemalne tehnologije.
V času od prvega tovrstnega dogodka do trenutka, ko pišem to kolumno, je bilo samo pri nas (če uporabim podatke iz leta 2019) izključno v klavnicah verjetno umorjenih približno 1.500.000 »kljunov perutnine« (če uporabim ustaljen žargonski izraz, ki je bil izumljen, da bi disociiral smrt nečloveške živali od dejanske smrti čutečega bitja), da drugih živalskih vrst niti ne omenjam. Ali drugače: predstavljajte si dobesedno 15 milijonov ogorčenih člankov v slovenskih medijih (denimo, da je vsak od navedenih primerov proizvedel približno tolikšno število) v približno dveh tednih, izmed katerih bi bil vsak posvečen eni kokoši, enemu piščancu, enemu petelinu … Namesto tega seveda prav nobeden od teh medijev ni odporen na kakšen ekskurz, ki relativizira pravice živali ali veganstvo (čeprav obstajajo tudi bolj naklonjene vsebine).
Tukaj smo se nemudoma znašle_i na polju pravic potencialnih hišnih ljubljenčkov oziroma v tem primeru mačk, glede katerih smo se dogovorile_i, da si zaslužijo nekaj več upoštevanja njihovih interesov (aha, specizem). No, vsaj na papirju, toda kdorkoli se je vsaj pet minut natančneje ukvarjal s konkretno problematiko, ve, da je zelo daleč od idealne. Morda si je že zaradi vzpostavljenega sistema zavetišč lažje oprati roke. Hja, ampak tudi v tem oziru je nedavno bilo na tapeti zavetišče Zonzani, le malo prej zavetišče Mala Hiša, če se ustavim le pri najzloglasnejših. Toda tudi kadar je zavetišče vsaj na daleč videti kolikor toliko v redu, se hitro zatakne pri različni obravnavi mačk in psov1Ta razlika se kaže na več načinov, najočitneje v dejstvu, da mnoga zavetišča pod določenimi pogoji mačke za razliko od psov preprosto nehajo sprejemati v oskrbo. Dober prikaz vsaj delne razrešenosti problema zapuščenih psov je tudi dejstvo, da se bodoče_i skrbnice_ki pogosto odločajo za posvojitve zavetiških psic_ov iz drugih držav. ali pri tem, da zavetišče »trenutno ne sprejema«, in konec koncev pri potencialnih posvojiteljih_cah zapuščenih živali, ki imajo očitno zadržke do psov in mačk iz zavetišč. Odkar je v našem gospodinjstvu našla dom psička iz zavetišča, sem na sprehodih pogosto priča izjavam v slogu: »roba iz druge roke«, »kaj pa veš, kakšen_na je«, »meni so bili vedno všeč portugalski vodni psi in norveške gozdne mačke« itd.
Na žalost tudi eden redkih svetlih trenutkov zakonodajnih sprememb na področju zavetišč (ukinitev pošastnega 30-dnevnega roka, po katerem so zavetišča smela usmrtiti tudi zdrave živali) ni prinesel pričakovanih rezultatov. No, bolj »pričakovanih«, saj ponovno velja pravilo »petih minut ukvarjanja s problematiko«. Finančno in kadrovsko podhranjena zavetišča, ki pokajo po šivih, brez zagotovitve novih prostorov in zadostnih sredstev nimajo dosti početi s tem zakonom v vakuumu. Obenem ta zakonodaja ne naslovi problema zavetišč, ki igrajo z luknjami v zakonu in že tako usmrčujejo živali mimo vseh predpisov (seveda noben predpis, ki določa kaj takega, niti ne more biti v skladu s pravicami živali do samoodločanja o lastnem življenju). Nastala je preprosto nova, vendar še vedno ista težava, ki je na papirju ni več – za nečloveške živali pa ostaja vse enako.
Tudi nekatere druge vrste živali (praktično vse iz naštetih primerov) padejo v to ali ono »privilegirano« skupino, katere trpinčenje ali ubijanje je obsojano … No, vsaj do neke mere. Naj gre za plemenite konje (seveda se tudi pri nas kupuje konjsko meso), prisrčne medvede (ki se jih, čeprav roko na srce proti želji splošne javnosti, lovi) ali ljubko raco, katere zgodbe še vedno ne razumem zares, upoštevaje približujočega se martinovega še toliko manj … Verjetno gre za velferizem.
Doslej sem po besedilu posejal pojme specizma, javne morale in velferizma. Razlikujemo glede na vrsto živali, pri čemer postavimo prvo in najostrejšo ločnico med človekom in drugimi živalmi, nato pa tudi slednje ločimo med seboj, glede na to, v katero popreproščeno institucijo (hišni ljubljenčki, zaščitene divje živali, nacionalni simboli …) padejo. Če je okrutno dejanje posneto, seveda takoj nastopi javna morala … Ker pa obstajajo pri vsaki od naštetih vrst (usmrčevanje mačk in psov v zavetiščih, klanje rac in konjev, lov na medvede …) tudi v splošni družbi sprejeti načini ubijanja, je mogoče zaključiti, da javnost prej kot v dejstvu ubijanja vidi problem v načinu ubijanja in nenazadnje okoliščinah ubijanja.
To je slabo izhodišče za govor o pravicah živali. Takšno, ki ne obeta, da bi se naslovilo temeljno težavo, in ki se bo izognilo tudi implementaciji veganskega načina, kolikor je to le mogoče.
Zato je nekoliko simptomatično, da se zdi nakopičen družbeni gnev, ki se je ustvaril prav ob teh dogodkih, razlog, da je bila tudi v Državnem zboru Republike Slovenije nedavno sklicana 31. nujna seja Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (pobuda Meire Hot iz vrst SD in Violete Tomić iz Levice). Povzetek iz Dnevnika o usodi petih predlaganih sprememb pravi tako:
»Koalicija in opozicija sta bili soglasni le pri dobrohotnem pozivu Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), naj v enem mesecu pripravi poročilo o številu prijav zanemarjanja živali, o številu uvedenih prekrškovnih postopkov ter o številu odvzetih rejnih in hišnih živali v zadnjih petih letih.«.
In kasneje:
»Predlog sklepa, naj kmetijsko ministrstvo nemudoma zagotovi dovolj kadrov in denarja za delo Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, je dobil en glas premalo, da bi bil potrjen. Enako velja za predlog, naj vlada v treh mesecih preuči možnost sprememb kazenskega zakonika za učinkovito izvajanje varstva živali pred mučenjem. En glas je zmanjkal tudi za potrditev sklepa, naj odbor vladi predlaga, da preuči možnost spremembe zakonodaje, ki bi društvom za zaščito živali podelila pooblastila za ukrepanje v primeru zanemarjanja in mučenja živali.«
(intermezzo: ko je v zgornjih navedbah govora o živalih, še vedno veljajo osnovna specistična, karnistična in antropocentrična pravila … živali v klavnicah se ne smejo mučiti, vendar jih lahko ubijemo, naj se sliši še tako bizarno, živali, ki niso namenjene zakolu, pa lahko seveda uživajo znatnejšo zaščito njihovih interesov, toda spet v mejah splošno sprejetega pojma normale).
Med razpravo se je namigovalo še na to, da »veterinarji_ke ne opravljajo svojega dela tako, kot naj bi ga«, s čimer je odprto zanimivo vprašanje o sami naravi veterine (gre bolj za zaščito nečloveških živali ali interes ljudi v odnosu do živali? Pred enim od poslopij Perutnine Ptuj lahko vidimo parkirna mesta rezervirana za veterinarja_ko, saj je ta stroka med drugim integralni del mesnopredelovalne industrije, ki je seveda popolno nasprotje kakršnemukoli interesu nečloveških živali), ki ga velja še kdaj odpreti na dolgo in široko, intrigantni predlog (toda s skoraj nič podpore) pa je bilo slišati s strani Violete Tomić, ki je zagovarjala, da bi se Upravo za varno hrano iz »superuprave«, imenovane Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin preselilo v pristojnost Ministrstva za zdravje.
Prav, mogoče je reči, da bi tovrstna poteza le zakrila dejstvo, da nečloveške živali uporabljamo za hrano, s tem pa nas še bolj odmaknila od končnega cilja. Ali drugače: menda v ZDA 41 % otrok (starost 4–7 let) misli, da je slanina rastlinskega izvora, vsaj tako so ugotavljali v raziskavi z naslovom Children are unsuspecting meat eaters: An opportunity to address climate change. Bi bila tovrstna poteza le večanje tega odstotka?
Recimo, da ne bi bila … Potem je v predlogu Violete Tomić vendarle najti nekaj pozitivnih razsežnosti. Najprej: kako lahko uprava, ki skrbi za transparentno klanje nečloveških živali, obenem skrbi za dobrobit živali skozi veterino (ponovno: kaj je sploh veterina?), tudi omenjena poslanka je tu videla neskladje interesov (ki pa ga ni videl na primer nekdanji prvak SD, Dejan Židan, eden osrednjih zagovornikov ukinitve omenjenega 30-dnevnega roka, toda tudi nekdanji urednik revije Prašičjereja in nekdanji vodja uprave Skupine Panvita, katere največji ponos se zdi mesnina Ave). In kako so v tem oziru konec koncev povezane veterina, rastline in živali? … Hm, morda pa bi veljalo urad razbiti na tri dele (plants tho alert).
Kot drugo: z razbitjem urada priznamo zdravstveno razsežnost »varne hrane«, saj ne gre zgolj za vprašanja, kot so salmonela, ptičja ali prašičja gripa, bolezen norih krav itd., temveč tudi za poskus sledenja sodobnim prehranskim smernicam, ki naj bi prej kot karkoli drugega zagovarjale rastlinsko prehrano. Ja, tudi to je del občega problema javnega zdravja (ni treba iti daleč, covid-19 bo dovolj, napotujem na članke, objavljene na tem portalu: Generalka 2020, Manifest covid, Groze zoonoze, vendar jih je najti še nekaj).
Toda zdi se, da ta razsežnost niti ni bila zares opažena. No, ali pa je bila in je ravno zato predlog požel tako zelo malo odobravanja. Seveda dopuščam možnost, da se je prisotnim v možganih izrisala kopica pravnih problemov, ki bi izšla iz tovrstne poteze. S tem je potemtakem tako: nesmiselno, prenaporno, ne da se mi … Ključno je zanimanje in tega žal ni.
Naj bo tako ali drugače, tukaj se še vedno gibljemo po rahlo smešnem terenu, na katerem se zdi načeloma dovolj prostora za vse, razen za resno razpravo o pravicah nečloveških živali in konkretno veganstvu. Pri tem nikakor ne trdim, da je celi dvorani popolnoma vseeno za to vprašanje (v njej sedijo tudi izpričani_e vegani_ke, ki so v času svojega parlamentarnega staža to vprašanje tudi odpirale_i na takšen ali drugačen način), ker pa je narava parlamentarnega dela konec koncev skupnostna, zamejena s prepričanji koalicije/opozicije/poslanske skupine/stranke kot celote/volilne baze določene stranke, so tu tudi vselej na delu takšni in drugačni kompromisi, takšne in drugačne možnosti, da bo neka tema res širše sprejemljiva (proti temu načelu se lahko upirajo samo izrazito samohodčevske drže, takih pa trenutno pri nas ni zaznati).
Tako ni čudno, da je velik del razprave dosegel vrhunec v sporu o še enem z nečloveškimi živalmi povezanem škandalu, ki sem ga doslej namerno zamolčal – policijski konji in psi, ki so bili žrtve represivnih policijskih sredstev, kot sta solzivec in vodni top.
O konkretni problematiki »policijskih živali« je za Animot v dveh člankih (tem in tem) pisala že Anja Radaljac, posebej radi jo izpostavijo anarhisti_ke, ker posebej rade_i sovražijo policijo (ne vem, zakaj tovrstno izoliranje prav policije, ali ker je bolj poulična? Saj obstaja še veliko drugih odioznih in celo sorodnih institucij – kaj bi na to porekel Pasolini?).
Toda zdaj jo, se zdi, še posebej sovražita tudi opozicija in približno 70 % slovenskega prebivalstva, ki trdi, da trenutna vlada dela slabo, in to do neke mere izraža tudi na protestih, kjer se občasno stepejo še s policijskimi enotami.
Skratka, če ti policija ne ugaja, seveda ne tvegaš lastne kože, ko predlagaš, da naj ta ne vozi psov in konjev na proteste, kjer strašijo s solzivcem in vodnim topom (in ponovno: zakaj izključno v teh primerih) ter jim s tem povzročajo škodo (in ponovno: ali je to res edina škoda, prizadejana živalim?), kot bi jo morda tvegal v poskusu prepovedi kake druge dejavnosti.
Ne pravim, da je to osnovni vzgib predloga, zdi pa se, da je tak predlog edini, s katerim se bo strinjalo večje število ljudi … In tako so živali v samem diskurzu ponovno uporabljene za nekaj drugega, njihova potencialna dobrobit je pozitiven (tega vendarle ne gre zanemariti) stranski proizvod zadeve. Skratka, odpor proti koaliciji in policiji se zlahka kaže v zlorabi v obliki vpeljave cirkuške točke pravic nečloveških živali (proces se zdi podoben tistemu ob vzponu rasističnega kvazifeminizma, o katerem piše Sara R. Farris).
Da gre resnično (tudi) za zlorabo, je v konkretni razpravi opazil nihče drug kot nekdanji mariborski župan in bivši kriminalist Franc Kangler (ta se zdi v zdajšnjih in tudi prejšnjih koordinatah prej na strani policije) ter na to odgovoril z … lastnim primerom zlorabe (ponovno gre za izsek iz navedenega Dnevnikovega članka):
»Kangler je Violeti Tomić, ki je bila med najglasnejšimi pri poudarjanju, da psi in konji ne sodijo na proteste, kjer uporabljajo vodni curek, pomešan s plini, pomahal s fotografijo, natisnjeno na papir. Povedal je, da je iz leta 2012, ko so se v Mariboru (takrat mu je županoval prav Kangler) vrstili protivladni protesti, in se vprašal: »Koga so takrat levičarji pripeljali med protestnike, med petarde, plin…? Kooozla! Nihče od vas, Violeta Tomić, ni protestiral zaradi tega kozla. A to ni čuteča žival, a si kozel ne zasluži vaše pozornosti? Izpostavljen je bil topovskim udarom, plinu, dretju, trobljenju. Je to primerno za žival?«.
Ni mi znano, da bi bil Kangler abolicionistični vegan ali vsaj kaj podobnega, čeprav bi morda iz konkretne izjave to lahko sklepale_i.2Zanimivo je, da je bilo v eni od anket po izvolitvi mariborskega župana (leta 2018) ugotovljeno, da je med Arsenovićevimi podporniki_cami 16 % takih, ki menijo, da je »vegetarijanstvo boljše od vsejedstva«, med Kanglerjevimi pa je bilo takih 10 %. Sicer se z vidika veganstva najprej vprašaš, kakšno vprašanje je sploh to in kako bi na koncu sploh odgovoril_a, nato pa še, kaj naj si misliš o Arsenovićevih restavracijah. Toda to je izjava v vakuumu, v njem pa je možno vse. Seveda, ni treba čakati 5 minut in že gledaš ta ustaljeni »Že, že, ampak kaj pa to, kar si ti naredil!« špil domače parlamentarne politike.
Toda ali je imel Kangler prav? Pravzaprav ja, šlo je za popolnoma legitimno opazko osnovne luknje v delovanju nasprotne strani. Ampak ali je imel res prav? Pravzaprav ne, ker je šlo zgolj in samo za legitimno opazko, medtem ko za nečloveške živali to v kontekstu ne pomeni ničesar.
No, če mu ne bi kdo preprosto odgovoril: »Ej, pravzaprav imaš prav, veš kaj, bomo kar ukinili živinorejo in vso to sranje.«.
… Jutri je nov dan.
*Naslov članka je navedek iz drame Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.