Kaj je specizem?

Termin specizem je leta 1970 zasnoval in prvi uporabil Richard D. Ryder, pri čemer mu je za osnovo služila Darwinova teorija evolucije. Zapisal je:

»Vse od Darwina naprej se znanstveniki strinjajo, da z biološkega vidika ne obstaja nikakršna ›magična‹, esencialna razlika med človekom in drugimi živalmi. Zakaj torej ustvarjamo skorajda absolutno razliko, ko nanese na vprašanje morale? Če vsi organizmi pripadajo istemu fiziološkemu kontinuumu, bi se morali uvrščati tudi na isti moralni kontinuum,«

in:

»Besedo specizem uporabljam za opis močno razširjene diskriminacije, ki jo ljudje prakticiramo do drugih vrst. Specizem je rasizem in oba spregledujeta ali podcenjujeta podobnosti med tistim, ki diskriminira, in diskriminiranim.«

Ryder je nesprejemljivost specizma argumentiral s svojo t. i. etiško teorijo painizma, katerega temelj je, da je treba v »moralno skupnost« (skupnost bitij, ki jim pripadajo moralne pravice in jih je treba moralno upoštevati) vključiti vsa »painistična« bitja, tj. vsa bitja, ki so zmožna občutenja bolečine. (Bolečino definira zelo široko in zajame vanjo vsa neugodna stanja, tudi npr. dolgočasje.) Zakaj se je Ryder osredotočil zlasti na bolečino (in užitek)? Ker je bolečina – za katero Ryder trdi, da je »edino zlo na svetu« in se ji vsakdo želi izogniti – izmerljivo dejstvo. (Npr. »pravica« ni izmerljivo dejstvo, ampak stvar dogovora.)

Specizem je za Ryderjem populariziral filozof Peter Singer, ki ga je definiral kot »predsodkarsko naravnanost v prid interesom članov posameznikove lastne vrste in proti interesom drugih vrst«1Citiramo: »Speciesism is an attitude of bias against a being because of the species to which it belongs. Typically, humans show speciesism when they give less weight to the interests of nonhuman animals than they give to the similar interests of human beings.« Vir: https://opinionator.blogs.nytimes.com/2015/05/27/peter-singer-on-speciesism-and-racism/ ter fokus z bolečine preokrenil na »interese« (bolečino pa pripoznava kot predpogoj za interese) ter na princip enakosti: sorodne interese je treba obravnavati na soroden način, ne glede na to, katerega spola, rase, socialnega razreda, starosti, spolne usmerjenosti ali vrste … je posameznik_ca, ki goji dani interes.

Iz te tradicije je teorijo specizma nadalje razvijal Gary Francione, ki sprejme Singerjevo definicijo specizma in ga razume kot neenakovredno obravnavo interesov ljudi in nečloveških živali. Za temelj zagovora protispecistične pozicije Francione uporabi teorijo pravic, ki jo v veliki meri uporabljajo tudi druga osvobodilna gibanja, npr. gibanje za pravice LGBTQA+ populacije ali boj za pravice žensk. Sklicuje se na inherentno vrednost vsakega subjektivnega bivanjskega izkustva, ne glede na vrsto subjekta tega izkustva in ne glede na to, v kolikšni meri se to izkustvo razlikuje od človeškega.

Ob Ryderju, Singerju in Francionu so o specizmu pisale_i tudi druge_i filozofinje_i, med njimi Paola Cavalieri in R. G. Frey, protispecistično pozicijo pa je zavzel tudi evolucijski biolog Richard Dawkins. Cavalieri, podobno kot Singer, trdi, da če podeljujemo pravice majhnim otrokom, (človeškim) osebam z demenco, ljudem z motnjami v duševnem razvoju ter ljudem v komi, tedaj ni mogoče logično utemeljiti pozicije, da iz moralne skupnosti izključujemo zavestna, čuteča bitja drugih vrst (samo na podlagi pripadnosti drugi vrsti). Dawkins v svojem delu The Blind Watchmaker na podlagi evolucijske teorije specizem primerja z rasizmom.

Dandanes je teorija antispecizma splošno razširjena znotraj polja kritične animalistike, specizem pa je razumljen kot oblika zatiranja, ki ni bistveno drugačno od drugih.

Pomembno je, da v okviru spoznavanja s pomenom specizma opozorimo na nekaj, kar lahko imenujemo “notranji specizem”, ki pojasnjuje, zakaj imamo nekatere živali rade_i (npr. mačke ali pse), pripravljene_i pa smo plačati za pobijanje drugih nečloveških živali, jesti njihova trupla ter izločke njihovih teles. Zakaj smo pripravljene_i po eni strani veliko energije, čustev, dela … vložiti v odnos s svojo psičko, po drugi strani pa smo pripravljene_i sprejeti koristi, ki jih imamo od izkoriščanja drugih čutečih bitij, ne da bi o tem sploh premišljevale_i. Različne vrste zasedajo različna strukturna meta v naših družbah, a samo dejstvo, da lahko pripoznamo vrednost življenja nekaterih živalskih vrst bi moralo zadoščati, da pripoznamo, da imajo življenja vseh čutečnih bitij notranjo vrednost in da jih ni etično izkoriščati – nič bolj, kot bi bilo etično izkoriščati ali pobijati pse ali mačke.2Odstavek dodan 10. 1. 2022.

Anja Radaljac
Anja Radaljac
kritičarka, prozaistka, prevajalka | + posts

Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *