Kaj je veganstvo?

Veganstvo ni tip prehrane. (In to ga tudi ločuje od sodobnega vegetarijanstva ter presnojedstva.) Gre za družbeno-politično gibanje, ki temelji na principu neškodovanja in se zavzema za etično obravnavo vseh čutečih bitij, ne glede na njihovo vrsto. Gibanje vse pogosteje pripoznava nujo intersekcijskega delovanja, kar pomeni, da pripoznava nujo povezovanja vseh oblik odpora proti nasilju, s čemer se zavzema za nenasilno vizijo sveta.

Prva definicija veganstva sega v leto 1949 in glede na trenutne trende in razvoj gibanja se zdi (še vedno) zelo primerna: »[Veganstvo je] načelo emancipacije živali izpod človekovega zatiranja.« Sicer se je kasneje uveljavila druga definicija (»[Veganstvo je] filozofija in način življenja, ki – v kolikor je mogoče in izvedljivo – stremi k izključevanju vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, oblačila ali katerikoli drugi namen, hkrati pa promovira razvoj in uporabo “brez-živalskih” (“animal-free) alternativ v dobro ljudi, živali in okolja. V okviru prehrane pomeni izogibanje vsem produktom, ki se jih v celoti ali delno pridobiva od živali.«), ki jasneje opredeljuje ne le veganstvo kot politično in etično gibanje (ter držo) temveč tudi kot prakso, a tudi po tej definiciji je veganstvo prvenstveno etično-politična naravnanost, ki terja aktivno spreminjanje vsakodnevnih življenjskih izbir posameznice_ka.

Seveda je definicija veganstva – kot je nakazano tudi že v opredelitvi, ki govori o »možnem in izvedljivem« – odvisna od časa in prostora: biti vegan_ka v arktičnem krogu ali med Inuiti ni primerljivo z biti vegan_ka v Sloveniji, Italiji ali v Gani (vsako okolje ima svoje specifike). Toda bistveno je, da bi s trajnostno distribucijo živil in solidarnostjo veganstvo lahko postalo globalna praksa in da je v večini predelov sveta že zdaj povsem izvedljivo (in obenem bolj trajnostno), vsekakor pa je za vsakogar izvedljivo in mogoče v tem trenutku v Sloveniji. Obenem bomo morda sčasoma odkrile_i, da taka definicija ni zadostna ter bi morale_i vključiti tudi druge (strožje) postulate in uvidele_i, da nekatere prakse, ki jih danes razumemo kot veganske, to ne morejo biti. Do tega lahko pride z razvijanjem misli, ki prevprašujejo odnose med človekom in drugimi vrstami.

Toda na točki, na kateri smo, je povsem jasno, da človeška vrsta razpolaga z (vsemi) preostalimi vrstami čutečih bitij na svetu, da letno pobijemo 3000 milijard morskih in 65 milijard kopenskih čutečih bitij različnih vrst, da je naša vrsta sprožila šesto največje izumiranje v zgodovini Zemlje ter da tovrstno razpolaganje z življenji čutečih bitij ni etično. Tu se pojavi zagata na ravni razločka med moralo in etiko: morala je povsem družbeno pogojen zbir pravil (ne)sprejemljivega (in v družbi, v kateri bivamo, je ubijanje živali družbeno sprejemljivo), etika pa je veja filozofije, ki vprašanja »prav« in »narobe« naslavlja bolj poglobljeno in sodobna filozofija večinoma pripoznava, da je naš odnos do drugih vrst neetičen.

Zato je naposled smiselno opozoriti, da je apropriacija vegastva v tip prehrane, do katere prihaja v sodobnih družbenih sredinah – tudi pri nas – škodljiva (in pogosto je prav ta škoda veganstvu njen namen): v kolikor veganstvo namreč razumemo kot tip prehrane, ni zavezujoče (postane stvar »osebne izbire«). Mogoče ga je izkoristiti kot potrošniško nišo ter izničiti njegovo družbeno ost. Zato se, recimo, lahko pojavljajo tudi kritike veganstva kot »levičarske politike, ki narekuje, kaj naj ljudje jedo«, saj veganstvo s tako apropriacijo nima (več) globljega cilja. Seveda pa veganstvu ne gre za to, »kaj« ljudje jedo, temveč »koga« jedo. Živalski produkti so produkti nasilja ter trpljenja, ob mesu pa posebej lahko govorimo o tem, da jemo »nekoga« (telo nekoga) in ne »nekaj«. (Tudi druge vrste imajo individualne osebnosti – to ni človeka izjema – zato je popredmetenje živali neutemeljeno.) Zato veganstvo vendarle je zavezujoče za družbo, ki teži k etičnosti.

SEŽETEK: veganstvo je družbeno-politično gibanje, ki temelji na principu neškodovanja in se zavzema za etično obravnavo vseh čutečih bitij, ne glede na njihovo vrsto.

Anja Radaljac
kritičarka, prozaistka, prevajalka | anja.radaljac@gmail.com

Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izjavala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni vido-blog ter Facebook stran Travožer.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *