Kaj je veganstvo?

Termin veganstvo je leta 1944 zasnoval Donald Watson. Definiral ga je kot tip vegetarijanske prehrane, ki izključuje jajca, mleko in vse druge živalske produkte. Obenem je kot del veganstva razumel tudi »spodbudo« k odrekanju drugim živalskim produktom ter k razvijanju veganskih alternativ neveganskim produktom, četudi glede tega ni bil striktno zavezujoč.
Veganstvo je s pravicami živali leta 1949 eksplicitneje povezal Leslie J. Cross, ki je podal novo definicijo veganstva: definiral ga je kot »princip emancipacije živali izpod človeškega izkoriščanja«. Watson, pa tudi druge_i ustanovne_i članice_i društva se s to definicijo niso strinjale_i, saj so jo razumele_i kot radikalno, Watson pa je zaradi te pobude društvo celo protestno zapustil. Definicija se je kasneje večkrat spremenila in v spremembah se je odražal izhodiščni razkol med tema predstavama o tem, kaj naj bi veganstvo predstavljalo.
The Vegan Society (prvo vegansko društvo na svetu, ki ga je leta 1944 v Veliki Britaniji osnoval Donald Watson) veganstvo danes definira kot »filozofijo in način življenja, ki – kolikor je mogoče in izvedljivo – stremi k izključevanju vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, oblačila ali kateri koli drugi namen, hkrati pa promovira razvoj in uporabo ›brezživalskih‹ (animal-free) alternativ v dobro ljudi, živali in okolja. V okviru prehrane pomeni izogibanje vsem produktom, ki se v celoti ali delno pridobivajo od živali.«
V splošni medijski krajini se skuša veganstvo danes večinoma odvezati od pravic živali – razume se kot rastlinska prehrana, in ne kot etična drža, pa tudi same_i veganke_i veganstva ne razumejo enotno. Nekatere_i ga tudi danes razumejo v skladu s prvotno Watsonovo definicijo, po drugi strani pa obstajajo številne aktivistične skupine in teoretičarke_ji, ki veganstvo razumejo strogo kot etično-politično gibanje (morda je med slednjimi najbolj prepoznaven pravnik in filozof Gary Francione).
Uredništvo pričujočega medija razume veganstvo, upoštevaje zgodovinski razvoj temina in gibanja, kot nujno prakso neuživanja in neuporabe nečloveških živali, h kateri nas zavezuje naša etična in politična dolžnost neškodovanja zavestnim in čutečim bitjem. Pripoznavamo, da človeška vrsta razpolaga z (vsemi) drugimi vrstami čutečih bitij na svetu, da letno pobijemo do 3000 milijard morskih in 65 milijard kopenskih čutečih nečloveških vretenčarjev ter dodatnih nekaj tisoč milijard žuželk ter da je naša vrsta sprožila šesto največje izumiranje v zgodovini Zemlje, ki ima za posledico številne dodatne smrti nečloveških posameznic_ikov. Menimo, da tovrstno razpolaganje z življenji čutečih bitij ni etično. Razumemo ga kot posledico sistematizirane, na globalni ravni splošno razširjene družbene nepravičnosti. V skladu s tem razumemo, da mora biti veganstvo kot praktično udejanjanje etične dolžnosti osnova gibanja za pravice živali. Zagovarjamo, da pravic živali ni mogoče zagovarjati, če ne udejanjamo veganskega načina življenja, saj z uporabo živalskih produktov v prehrani ali v druge namene – kadar je mogoče, da se temu izognemo1Četudi ta formulacija v določeni meri omogoča fleksibilnost definicije oziroma razumevanja »mogočega/nemogočega«. V splošnem imamo pri tem v mislih situacije, v katerih se je z nekaj prilagajanja, odpovedi udobju ipd. mogoče pripraviti in se izogniti uporabi živalskih produktov (npr. vnaprejšnja priprava službene malice). Hkrati prav ta fleksibilnost nakazuje, da gre za sistemsko vprašanje: kapitalistično stremenje k nesmiselnemu, nenehnemu povečevanju udobja določene družbene skupine (relativno majhnega odstotka globalne populacije) je problematično samo po sebi, na drugi strani pa se odpoved ugodju pogosto dojema kot »nemogoča«.– prispevamo k ohranjanju sistematiziranih oblik zatiranja nečloveških živali ter ostajamo deležniki_ice v krogu izkoriščanja.
Pri tem naj poudarimo – kot je nakazano tudi že v opredelitvi, ki govori o »možnem in izvedljivem« – da je definicija veganstva odvisna od časa in prostora: biti vegan_ka med Inuiti ali npr. na socialnem robu v okolju, kjer živila rastlinskega izvora niso na voljo (kjer npr. v bližini ni trgovin, v katerih bi bila na voljo rastlinska živila), ni primerljivo z možnostmi za vegansko bivanje v nekaterih drugih okoljih, tudi npr. v Sloveniji, kjer je hrana rastlinskega izvora vsesplošno dostopna in cenovno relativno ugodna (oz. ne dražja od živalskih produktov) ter tako dosegljiva večinskemu deležu populacije (zdravo vegansko prehranjevanje je po primerjalnih izračunih cen ponudbe različnih v Sloveniji prisotnih trgovskih ponudnikov mogoče že od cca 50 €/osebo mesečno).2Kljub zavedanju, da si prav vse osebe v Sloveniji ne morejo privoščiti lastnega nakupa hrane (posebej je ogrožena brezdomna populacija), je nujno poudariti, da to ni stvar veganstva ali (ne)dostopnosti veganske prehrane, temveč splošne (ne)dostopnosti prehrane, torej da gre za širše vprašanje prehranske politike. Z vidika (ne)dostopnosti veganske prehrane je treba poudariti, da veganska prehrana v Sloveniji ni cenovno manj dostopna od vsejede, ne glede na kraj bivanja, saj so v našem okolju temeljna živila veganske prehrane splošno dostopna v vseh trgovinah z živili. Tu gre zlasti za preprosta živila, kot so kruh, testenine, krompir, riž, sezonska zelenjava in sadje ter stročnice, kot sta fižol in leča.Obenem se je bistveno zavedati, da bi s trajnostno distribucijo živil, ekonomsko pravičnostjo ter družbeno odgovorno prehransko politiko, ki bi upoštevala specifike vseh ekosistemov, v katerih človek biva, vse osebe na svetu lahko imele možnost odločitve za veganstvo, obenem pa bi veganstvo s tem lahko postalo globalna, trajnostna praksa.3Pri tem ne spreglejmo, da je v večini predelov sveta veganstvo že zdaj povsem izvedljivo (in obenem bolj trajnostno) ter da se prav v številnih okoljih, ki so podnebno in geografsko in/ali ekonomsko najbolj obremenjena, prehrana splošne populacije najbolj približa rastlinski prehrani, saj je poraba živalskih produktov tam izredno nizka. Prepričanje, da so okolja, ki so ekonomsko in/ali podnebno/geografsko bolj obremenjena, do neljudi bolj nepravična, izraža predsodke/rasistične poteze. Poudarimo torej, da prihaja prav v okoljih, ki so podnebno/geografsko ter ekonomsko privilegirana, do največje porabe živalskih produktov. Obenem bomo morda sčasoma odkrile_i, da taka definicija ni zadostna ter da bi morale_i vključiti tudi druge (strožje) postulate, in uvidele_i, da nekatere prakse, ki jih danes razumemo kot »veganske«, to ne morejo biti. Do tega lahko pride z razvijanjem misli, ki prevprašujejo odnose med človekom in drugimi vrstami.

Anja Radaljac
Anja Radaljac
kritičarka, prozaistka, prevajalka | anja.radaljac@gmail.com

Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izjavala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *