Kako polne so veganske riti?

V zadnjih tednih smo lahko po ulicah opazovale_i plakate, ki so bili del ene izmed akcij ob letošnjem 24. aprilu – prvem slovenskem dnevu brez zavržene hrane. Gre za serijo petih plakatov, ki so nastali po motivih zmagovalnih zgodb(ic) natečaja Zgodbe o zavrženi hrani. Med nagrajenkami_ci je bila tudi Nika Kuzma z zgodbo »Košček popečene slanine«, za ilustracijo, ki se je znašla na plakatu, navdihnjenem s to zgodbo, pa je poskrbel stripar in ilustrator David Krančan. Na plakatu je upodobljen otrok med spanjem, v zgornjem levem kotu pa še pečeno jajce in »slanina«. Ilustracija je nato dopolnjena z napisom »Nekateri lahko o njej le sanjajo, drugi jo mečejo proč«. Primarna »tarča« so torej »pročmetalci_ke«, vendar lahko plakat brez težav zaustavi korak tudi kakšni (pretirano občutljivi?) veganski duši, ki nanj po naključju naleti med poznovečernim sprehodom. Počasnejši ko je korak, hitreje se tkejo povezave med »sporočilom« plakata in določenimi očitki neveganske populacije vegankam_om. Trop, ki pri tem še posebej izstopa, je konstituiran iz očitkov o vsega polnih veganskih ritih, o »preseravanju«, medtem ko toliko ljudi strada, vse skupaj pa je nato nemalokrat pospremljeno z naslajanjem ob zamišljenih reakcijah vegank_ov, ki se znajdejo sredi vojne, na samotnem otoku s pujsom ipd. Kako polne so torej v resnici veganske riti?

***

Reduciranje veganstva na »izbirčnost« preusmeri pozornost z etike na … dietetiko. Tako se ni treba ukvarjati z vprašanjem etične smiselnosti, nujnosti veganstva, saj je implicirano, da to niti ni temelj tovrstnih odločitev. Zakaj bi se sploh razpravljalo o nečem, česar ni? Gre torej za specifično obliko slamnatega moža, (ne)veganstvo pa postane preprosto stvar okusa – in to kar najbolj dobesedno. Drugi problematični vidik orisanih »protiveganskih tropov« je povezan z izrabo tujih okoliščin, ki morda resnično močno otežujejo odločitev za izključno rastlinsko prehrano, za upravičevanje lastnega prehranjevanja z živalskimi izdelki in za upravičevanje uporabe drugih izdelkov, ki so produkt izkoriščanja in ubijanja nečloveških živali, čeprav gre pri tem za okoliščine, ki dopuščajo drugačne izbire. Tovrstni očitki se tako strukturno ne razlikujejo bistveno od tega, da pride do vas kanibal, ki vam zabrusi, da sredi Andov ne bi bili več tako prekleto izbirčni. Odločitev za veganstvo seveda ne pomeni, da ni »dovoljeno« zaužitje hrane, ki je sicer razumljena kot neveganska oziroma celo kot »nehrana«, če je to edina možnost za ohranitev življenja ali zdravja. Če upoštevamo The Vegan Society in njihovo definicijo veganstva, je mogoče tu pravzaprav še vedno govoriti o veganstvu.

Poskusi zmanjševanja količine zavržene hrane, katerih del želi biti tudi omenjeni plakat, so sami po sebi zagotovo nekaj pozitivnega, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da je hrana, ki se zavrže, zgolj eden izmed vidikov težave, evfemistično poimenovane »prehranska negotovost« – in pri tem je lahko prav ta plakat tudi del problema. Četudi odmislimo ironijo, povezano z dejstvom, da je (glavna) pobudnica akcije, osredotočene na individualne ukrepe za zmanjševanje količine zavržene hrane, trgovska veriga, ne moremo mimo vprašanja, kolikšen del krivde za to, da lahko nekateri ljudje o hrani »zgolj sanjajo«, nosijo prav mesnopredelovalna industrija in industrije, ki so z njo neposredno povezane, predvsem jajčna in mlečna. Znano je namreč, da zahteva pot do »živalskih izdelkov« bistveno več virov (seveda pa tudi oziroma predvsem trpljenja). Premeščanje človeka na raven t. i. sekundarnega porabnika pomeni, da je razpoložljive hrane bistveno manj, kot bi je lahko bilo, če bi se površine in viri, ki jih zahtevajo omenjene industrije, uporabljali za pridelavo rastlinske hrane, namenjene neposredno ljudem. Tu seveda ne gre za trditev, da lahko problem lakote rešimo izključno s popolno odpovedjo živalim in živalskim izdelkom na naših krožnikih. Tudi pridelava rastlinske hrane je namreč zaznamovana s številnimi težavami – od »splošnejšega«, temeljnega problema, povezanega s trenutno prevladujočim ekonomskim sistemom, v katerega sta inherentno vpisana izkoriščanje soljudi in nepravična distribucija, do konkretnejših težav, kot je na primer patentiranje semen (če je ta dva vidika seveda sploh mogoče zares ločevati). Veganstvo torej nikakor ni bulletproof rešitev, vendar ima tudi v »človeški zgodbi« zagotovo vse prej kot zanemarljivo vlogo, hkrati pa ni razloga za to, da ne bi mogle_i lukenj v človeški in nečloveški zgodbi detektirati vzporedno. Pošast tu je zagotovo premočna, da bi jo lahko preglasovale_i z denarnico; odločitev za veganstvo tako ni odločitev za »etično potrošnjo«, ne gre za iluzijo, da je tovrstna potrošnja možna v trenutnem sistemu. Čeprav lahko posameznice_ki, ki se odločijo za veganstvo, gojijo tovrstne iluzije, je bistveno to, da to ni nujni, obvezni, inherentni del veganstva. Z odločitvijo za odpoved »živalskim izdelkom«, ko vam okoliščine dopuščajo tovrstno izbiro, niste nič bolj etične_i potrošnice_ki, kot ste bile_i pred tem, žal – ali pa na srečo, kakor vam drago. Ste pa po drugi strani s tem sprejele_i odločitev o tem, kdo (!) ali kaj je sploh lahko potrošno blago.

***

Ena od zgodb Guya de Maupassanta pripoveduje o mrtvecih, ki ponoči vstajajo iz grobov in prekrivajo pretirano laskave napise na nagrobnikih s svojimi grehi. Kdove, morda pa se tudi na plakatu ob pravi uri, poznejši od tiste, ko je ob njem postala (pretirano občutljiva?) veganska duša, preveč navajena policijske ure, da bi čakala predolgo, pojavijo dodatni napis …

 

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *