Kako si kaj, ti presnojeda spaka?
Iz kupa raznovrstne (glasbene in literarne) ustvarjalne bere Aleksandra Cepuša a.k.a. Vikingvina a.k.a. Alexa Bassa a.k.a. Actona a.k.a. še-mnogo-drugih-psevdonimov je mogoče izbrskati album Presnojedi blues, ki je prvič izšel leta 2000 (Dead & Gone Records) in sedem let kasneje doživel še ponatis (Slušaj najglasnije!). Pod ves album se je podpisal Aleksander Cepuš (razen pod produkcijo, ki je plod dela Iztoka Mravljeta).
Album (pričakovano) spremlja precej bolj ali manj obskurnih kontekstov … Naj bo to okoliščina avtorja, ki je leta 1999, ko je album tudi snemal, kot presnojedec izgubil 32 kilogramov, ali dejstvo, da je delo predstavljal v medijih, za katere ni nihče slišal, a so vendarle zastavonoše mineštre new agea, zdravega načina življenja ter takšnih in drugačnih prehranskih teorij. Menda gre celo za prvi album, ki je posvečen izključno presnojedi prehrani. Tudi če slednje ne drži, si ne predstavljam, kako bi bilo to mogoče dokazati …
Vse glede besedil in glasbe je kratkomalo … presno (I like my music like I like my veggies … raw). Kombinacija (akustične) kitare, fretless basa in vokala se napaja iz zelo elementarne ravni nabora bluesa, rocka, boogie-woogieja in folka, najdemo pa lahko tudi govorjeno besedo. Podobno velja za besedila, ki so neposredna, a domiselna in humorna, spontana, niti ne posebej zglancana. Okoli Presnojedega bluesa je z izjemo osnovnih glasbenih izhodišč vse alternativno, na primer prehrana, petje, dejstva, besedila, nutricionistika, oseba, ki za vsem tem stoji, ali kontekst, v katerega se umešča … Torej celjski lo-fi.
Toda vse to velja pustiti za koga drugega, kje drugje. Na presečišču čiste nuje, da bi glasbenik nekaj povedal, podkrepljene s kontinuiranim prigovarjanjem ter besedilno in sporočilno spontanostjo se skoraj kot zarečeno pojavijo obrisi nekih nenavadno temeljnih vprašanj, ki se spogledujejo z malodane intersekcionalnim pristopom, predvsem pa v svojo sredino vlečejo karnizem in njegove nosilce, ki jih tekom dvanajstih pesmi skoraj fizično premikastijo, tj. iz same nejevere, ki je (roko na srce) med vrsticami zaznana kot v španoviji z določeno mero jeze ali celo maščevalnosti.
Album otvori naslovni Presnojedi blues s povsem klasičnim uvodom blues kitare. Nobena druga pesem se temu izhodišču ne približa tako zelo – poseduje celo kitarski solo in naposled vse skupaj zveni kot nekakšen presnojedi Robert Johnson. Cepuš je moral tukaj na čisti začetek in prve besede, ki jih slišimo iz njegovih ust, so: »Vsi so bolani, a jes sn zdrau.«, kasneje pa še: »Jemlejo antiobiotik, jes pa česn.«. Tu najdemo več leitmotivov albuma: poudarjanje lastnega fizičnega zdravja (v nasprotju z bolnostjo drugih) in zavračanje požrešnosti, namesto tega pa se vzpostavi nekakšna prehranska in obča življenjska skromnost ala John A. McDougall, saj: »Enkrat bo konc, prepoln bo lonc, takrat bo prepozn, bolel bo grozn.« Kot bi napovedoval tisto točko poznega kapitalizma, ko se bo ta neizogibno sesedel sam vase. Kaj pa na drugi strani? »Oni mi pravjo: bod no resn!«. Klasika. Kot v Odi gujdeki Mi2 in Frajkinclarjev, ko eden od članov Mi2 (?) objokuje smrt prašiča in mu nekdo drug navrže: »Pa pusti zdaj liriko, mladi poet, naredi en šluk, pa boš vido ta svet: čisto vredi!«
Vendar gre zgolj za posredovanje nekaterih opažanj in nabijanje tez na vrata karnizma. Celotna scena se v drugi pesmi izlije v antikarnistično himno z naslovom Si še vedno presnojedec? Razumete? Komaj pri drugi pesmi smo, lirski subjekt je šele tipal po brezmesni prehrani, a se mora že zagovarjati. Toda pred kom? Pred karnističnim stricem, jasno, strici so namreč skoraj vedno karnisti in kreteni, takšna je njihova družinska funkcija (ne vem, kako to potem poteka v vzporedni družini). Skratka, protagonistov stric gre v bolnišnico, da bi mu izrezali žolčne kamne, ki jih je imel za celo samokolnico, a »še kar obrača besede nesramne«, ko Aleksa sprašuje: »Si še vedno presnojedec? Pazi na svoje zdravje!« Kasneje »se mu je zaprla voda«, operirajo mu prostato, na vsem lepem mu počijo čreva ipd. Seveda še vedno postavlja isto vprašanje zdravemu Aleksu. Niti v bolnišnici ne odneha, dokler naposled ne umre … Nato se na pogrebu jasno prikaže vdova, ki Aleksu ponovno zastavi isto vprašanje. Redkokdaj se karnizem izkaže bolj ideološko kot v tej pesmi. Vsi nastopajoči opazujejo lastno in tujo usodo, procesi (obolevanja in ozdravljanja) so venomer enaki in predvidljivi, napotki pa vedno v njihovem popolnem nasprotju.
Naš junak se je skratka vzpostavil kot presnojedec, ugotovil lastno looneyjevstvo v svetu karnizma in slednjega tudi razkrinkal. Toda na svojem presnojedem potovanju vendarle začuti, da mora zadevi priti do dna (tu bržkone prvič zares začutimo, da gre za konceptualni izdelek). Tako v naslednji pesmi z naslovom Gurman spremljamo zgodbo slehernika, ki bi mu še najlažje našli vzporednico v lirskem subjektu iz viže Henčkov abraham Ansambla Henček (gre torej za samega Henčka?!). Zdravnik liku prepove alkohol, cigarete in mastno hrano (svinjske polpete), saj je predebel (in očitno tudi sicer precej bolehen). Jasno se naš antagonist navodil ne drži, zato raje napada Aleksa, ki mu odvrne: »Tebi žretje je življenjski cilj, za neumnost boš dobil medaljo!« in doda (I kid you not): »Ti si v rokah Satanovih sil!« Kaj je to? Ali gre za kritiko domače karnistične malomeščanske kulture, ki hlini nekakšen janzenizem, dejansko pa je že zdavnaj povsem sekularizirana? So Satanove sile le prispodoba za naslado? Kdo bi vedel. Hkrati lirski subjekt ugotavlja, da naš (ne najdem boljšega izraza) psevdo-Henček ne more gojiti takšne stopnje karnizma drugače, kot da slednjega preprosto postavi v samo središče svojega življenja.
Tukaj se morda psevdo-Henček zdi celo nekoliko lucidnejši od tarče kritike, ki jo ozmerja: »Kako si kaj ti, presnojeda spaka, ki kot žival v gozdu mi živiš? Ali veš, da tudi tebe čaka smrt, ki se je nikdar ne bojiš?« (če ne prej, je morda na tej točki jasno, da vprašanje nečloveških živali za Presnojedi blues ni najpomembnejše, saj gre za … no, presnojedstvo). Psevdo-Henček tukaj zagovarja priljubljeno predpostavko, da se nečloveške živali ne bojijo smrti ali celo nimajo zavesti o le-tej, s čimer se vzpostavi popolno nasprotje do ribiča iz romana Andreja Platonova, ki ribam pripisuje najvišjo vednost o smrti (češ, poglejte te oči!), kar ni nenavadno. Psevdo-Henček je namreč zelo tipičen potrošnik, za katerega so ribe že mrtve, ribič pa v ribjih očeh zagleda sebe: smrt. Obenem je presnojedstvo tisto, ki lirski subjekt napravlja žival (vsakršno uživanje nepripravljenih živil je per definitionem presnojedstvo). Dejstvo, da se v tem kontekstu znajdeta pojma karnizma in (ne)strahu pred lastno smrtjo, je pomenljivo in v spomin prikliče delo Etika živali: o čezvrstni gostoljubnosti Tomaža Grušovnika, ki na strani 132 izhajajoč iz Derridaja zapiše: »Razlika, ki po Descartesu človeka ločuje od živali, je očitno nekaj, na čemer kartezijanski subjekt gradi svojo nesmrtnost. Vzrok za zanikanja živalske »duše« je v iskanju prostora za človekovo nesmrtnost«. Če torej Presnojedemu bluesu grdo vsilimo zamenjavo tez, lahko trdimo, da je karnizem tisti, ki išče prostor za človekovo nesmrtnost z zanikanjem (tako je sploh omogočen akt klanja), da bi nečloveška žival imela dušo. To seveda odpre še kopico teoloških vprašanj (Descartes vs. Satanove sile), ki jih velja prihraniti za kakšno drugo priložnost.
Ko so razkrite okoliščine presnojedčevih medosebnih odnosov in duhovno ozadje karnista, nastopi čas za bolj levičarsko obarvano kritiko. Če je problematika Gurmana namreč inherentna »gurmanu«, njegovi esenci, tako rekoč ne-Božjemu v njem, je nato nujno preskočiti v nov kontekst, ki je dosti bolj družbene narave, s čimer se ujema tudi naslov: Razvajenček. Razvajenček se vzpostavlja v odnosu do drugih in je homo politicus, plod družbenih okoliščin. Slednje so znane, antagonist izhaja iz bogate družine, nikoli mu ne zmanjka denarja, je snob, ki žre čips in se na kavču redi, dokler mu Aleks ne zabrusi: »Vse bo pretesno za tvoj celulitis, prerokujem ti putiko in artritis.« Predstavljajmo si ga kot kakšnega gospoda Creosota iz Smisla življenja: »S pogledom snoba se mi posmehuje, kilograme v fotelju doneguje,« a lirski subjekt ni slep za idejo razrednega boja: »zavist bi rad našel v mojih očeh, ko pred mano cmoka kruh in špeh«. Aleks postane čistokrvni, vzvišeni revolucionar in nikakor ne more biti t. i. kaviar socialist (čeprav je kaviar v osnovi presna hrana!). Ne bi menjal oblasti v smislu Ritma človeštva (Niet), temveč sploh ne pristaja na samo idejo moči. V istem letu, kot sta Hardt in Negri izdala Imperij, pride do enakega spoznanja, ko hoče »bedi moči« zoperstaviti »veselje življenja«. Karnizem je tako rekoč del kroga kapitala, njegovi protagonisti pa se napihnejo v borzne balone in počijo zato, da jim v zgodovinski ironiji Aleks na grob polaga tulipane.
Ko Aleks oriše problematiko karnizma, spozna njegove uničujoče vplive, razkrinka njegovo duhovno bedo in mu naposled zada še usodni udarec, saj v obliki (osebne ali vsaj mikrolokalne) revolucije napoči čas za nekakšno graditeljstvo, kramparsko presnojedstvo.
Po revoluciji svet postane nadideološki in idealen. Tako nam v pesmi Moj ideal lirski subjekt pojasni, da ni bil zagrizen komunist, niti nacist in še danes ni član nobene stranke, da ni bil ministrant ali »hare krišna«. Kasneje zavrne Heideggerja, Schopenhauerja in Kanta, a prizna: »Pa vendarle obstaja religija, ki me opaja: ideologija in poezija, presnojeda filozofija!« Presnojedstvo torej ni dolžno ničemur, ni del ničesar, temveč nastopa kot samo dejstvo in logika stvari. Odvrgel je vse staro, vso ideološko in idejno solato ter vstopil v nekakšen več-kot-zen.
Toda prehod je vendarle težek in takoj se srečamo z nekoliko posebnim parom pesmi. V Hipohondru (v resnici gre za hipohondrinjo) opiše nekakšen arhetip hipohondrične potrošnice, pri kateri so vse bolezni iz leksikona v konceptu njenega bontona, in nadaljuje: »Plačuješ vsakemu mazaču, verjameš vsakemu vraču/Le presne hrane ne dojameš, ker je zastonj in ne verjameš.« Tukaj avtor v središče postavi tezo, ki je precej pogosta denimo v okviru prehransko usmerjenih Facebook skupin, kjer trčijo vegani, vegetarijanci in presnojedci, torej: menjajmo vsakršna (tudi psihiatrična, saj gre za hipohondrinjo) zdravila za zdravo hrano (čeprav ta seveda ni zastonj kot trdi lirski subjekt … morda se spogleduje z idejo nekaterih presnojedih skupin, ki trdijo, da tudi brezplačna hrana za vse sodi v samo idejo presnojedstva). Želja, da bi jo zaščitil in ji dopovedal, kaj sploh želi, se sprevrže v nekakšno fritzlovsko maniro, ko lirski subjekt izrazi željo, da bi jo za mesec dni zaprl v klet in ji ponujal samo presno jed.
Revolucija je odprla težko vprašanje mesta represije v njej sami, tj. v imenu višjih idealov. Kam bo vodil postrevolucionarni svet? Kakšno je mesto izrekanja v tej pesmi? Zdi se, da vprašanje v sami pesmi ostane nerazrešeno, za nami pušča napetost, ki jo nekoliko rahlja vsaj trenutek perverzije. Ali drugače: »To je tako pretirano, da ne more biti res!«, pri čemer se ponovno (z)najdemo v (tipično zgodnjekrščanski) zagati: »Kaj pa, če je prav zato nujno res?«
Ne preostane nam drugega, kot da gremo naprej … Takoj se moramo spopasti z navidezno naključno, celo vsiljeno tematiko pesmi Moja poezija, ki je ljubezenske narave. Namesto comic reliefa (pripoznati je treba, da je karnizem neke vrste tragikomedija) imamo opravka z romantic reliefom. Cepuš pervertira običajnejšo logiko: namesto kopice romantičnih pesmi, ki jih prekine ena s politično tematiko, se tukaj zgodi obratno, kot je tudi svet presnojedca postavljen na glavo. Hkrati tudi znotraj vprašljivega pristopa najde mesto za … ljubezen. Ali smo vendarle stopile_i na pot nekakšnega anarhizma? Že trdi prelomi med zadnjimi tremi pesmimi morda sporočajo, da ni nobenega sledljivega ukaza »od zgoraj«.
Najbrž je res tako, z albuma se zasliši (Svoboden sem): »Svoboden sem, ker vem, kamor hočem, tja pač grem, razbil sem svoj oklep, težko me spraviš v precep/svoboden sem, ker vem, požvižgam se na ta sistem, osvobojen dolžnosti, starodavnih lastnosti«. Karkoli se je zgodilo tekom revolucionarnega preloma, je tako rekoč pozabljeno, to so bila samo pomagala za rušenje. Ne morem si kaj, da se ne bi na tem mestu iz dveh razlogov spomnil na Žižka. Najprej zato, ker je Cepuš uporabil sistem A za zrušitev sistema A (lahko bi akceleracionistično dodal, da se je realno zrušil sam od sebe), nato pa še zato, ker je prav realnost, ki ponuja samo eno možnost (presnojedo hrano) tista, ki res lahko vodi k svobodi. Ko reče »svoboden sem, živim, od žive hrane poletim, zato ne rabim črnih sil, alkohola in mamil«, se ta teza samo dodatno potrdi in jo je mogoče zajeti v prežvečenem vzkliku »Manj je več!«.
Kljub temu se slišijo odmevi starega sveta, denimo v pesmih Sovražim praznike in Teharski lager. V prvi glasbenik simbolno prekine s tradicijo. Prazniki so zares prazniki takrat, ko se izvajajo že nekaj časa. Prav ponavljanje s praznimi rituali je tista rakrana družbe, ki jo je pustil za sabo (spomnimo se na repeticije iz pesmi Si še vedno presnojedec?). »Sovražim vaše praznovanje, preziram puhlo malikovanje, crkovino na vaši mizi, v neskončni reprizi.« pove na začetku in slišati je glas prehranskega realista ali kar gastronomskega materialista. Aleks spozna, da ima hrana vsebino, da ima predmet hrane zgodovino in pogoje. Pesem zašpili tako: »Saj klanje in laganje sta predigra za praznovanje.« Ali drugače: za dejansko svobodo se je moral odlepiti od svobodne interpretacije objekta hrane, jo zagledati v mreži dogajanja, ob čemer je uspel v odnosu do drugih oseb zapasti v nekakšno užaljenost (kasneje bomo videli_e, da jo uspešno razreši).
Drugi odmev starega sveta je možno najti v pesmi Teharski lager, vendar v obliki travme. Gre za edini primer, kjer lirski subjekt uporabi tretjo osebo, kot bi doživel depersonalizacijo, značilno za osebe s travmami. Vrne se v svoje otroštvo, svoje jedro. Spominja se, kako so mu kot majhnemu fantku govorili, da se ne sme igrati tam (na Teharjah) in mu težili, da tja ne sme iti sam … Nikoli mu niso povedali razloga, a je čutil, da gre za čuden kraj, »kjer rastejo pisane rože iz krvi in kože«, tj. nekdanje taborišče, tako rekoč prispodobo industrijske živinoreje (glej Večna Treblinka, James Patterson). Podobe se začnejo mešati kot v nekakšnih sanjah ali celo vizijah: »Krave so našle čudne stvari, v gobcu nosile človeške kosti.« Človeške kosti torej postanejo čudne, krave jih prenašajo naokoli, ali kot bi zapel Gianni Rijavec v Svobodnem soncu (besedilo: Aleš Klinar): »Stvari izgubljajo imena!«.
V tem smislu naslednja pesem z albuma (Morda) zazveni skoraj kot nagovor presnojedi skupini, h kateri se mora zateči, da bo lahko predelal travmo (katerakoli druga skupina je namreč njen nosilec!): »Morda sem res nor, ker z milom perem sadje, a dejansko je umor, kar delajo ti gadje. Škropijo našo hrano od Boga nam izbrano, z veliko mero strupa prikrivajo težo obupa.«, nato: »Morda sem res bedak, ker hočem čisto vodo.«, še kasneje: »Prekleti konzervans podira moj balans.« in naposled: »Je moja hrana presna /…/ brez mesa in te navlake.« Legitimiran v novi skupnosti zbere moč, da očita nepresnojedi večini, tj. v slogu velikega retorika, ki osnuje govor na jezikovni figuri »morda sem res«, kar bi storil samo nekdo, ki je zares trdno prepričan v svoj prav. Od negativnega programa (užaljenost do plemena, iz katerega je zavestno izstopil) preide v pozitivnega, kjer skuša legitimirati lastno skupino in tako opravi z užaljenostjo.
Tako napoči primeren trenutek, da travmo, ki jo je nakazal nekaj pesmi prej, dokončno pokonča. Aleks zdaj ne more več zapasti v peklenski krog karnizma (5.12.1999): »Nihče me več ne prepriča /…/ da je presna hrana za slabiča /…/ da je mercedes boljši od fiča.« Ko še vedno takole stoji pred presnojedo skupinico, se (ali gre za ostanke depersonalizacije?) pogleda od daleč in v sebi prepozna vodjo sekte, čemur posveti pesem Sekta: »Pravijo, da smo sekta iz nekega drugega trajekta. Da nismo na isti strani, da nismo verni farani.« In v naslednji kitici: »Delno vse to drži, pa vendar malo boli. Mar nimamo pravice izbire do presnojede vere?« In še v zadnji kitici: »Vera je pravi izraz, če veruješ, imaš obraz, verujem v zdravje, naravo, v svojo pokončno postavo.«
Tako se naš junak naposled le najde. Po izpeljani revoluciji (v svoji glavi) vzpostavi novi svet. Ko se uspe postaviti na noge in razčisti z lastno pozicijo, se le lahko vrne nazaj v družbo in nadaljuje s pozitivnim programom: »Gradimo novi sistem, boljši, bolj pošten, za ljudi, za vse živali, sebe bomo darovali.« zapoje v pesmi Bratje in sestre, kjer izkazuje pripadnost presnojedi skupnosti. Zaveda se nujnosti hkratnega izvajanja revolucionarne teorije in prakse. Svet, ki bo izšel, bo po eni strani skoraj tehnokratski, ukrojen po potrebah vseh, medtem ko bo po drugi zahteval duhovno investicijo.
Ta duhovna investicija je nekakšno jedro problema. Lirski subjekt tako rekoč implicira, da je vsakršna osebna ali politična pozicija v svetu v svojem bistvu v domeni religioznega (po eni strani jim očitajo, da so sekta, po drugi pa, da niso verni farani). Sam nekako prehodi pot, ki je podobna Kristusovi: od začetnega vstopa v s karnizmom onečaščen tempelj, kjer prevrača mize z zrezki in s klobasami, uspe kasneje okoli sebe zbrati manjšo skupino vernikov in pred večino prikazati lastno legitimnost.
Svoje popotovanje zaključi s pesmijo Ali sem res bolan?, ki predstavlja zadnji žebelj v krsto prošlega, saj zbere moč, da se lahko posmehuje svetu, ki ga je nekoč ranil, da lahko sedaj postavi nov standard zdravja in prehranske politike: »Ali sem res bolan, ker nisem razvampan, ker nimam polne čreve dreka, ker sem raven kot smreka?« Retrospektivno »stari svet« zazveni bizarno, morda celo tako, kot ne bi nikoli obstajal.
Kaj nam torej ostane od Presnojedega bluesa? Najprej moramo odmisliti, da gre za presnojedi blues, in ga po eni strani skušati razumeti kot antikarnistični manifest, nato pa še kot zgostitveno mesto politike hrane. Na hrani se lomijo kopja različnih političnih sistemov (veliko jih je omenjenih na albumu), življenjski slogi, hrana je (z materialističnega vidika) središče transsubstanciacije in med osrednjimi pojmi religij. Hrana postane stvar medosebnih odnosov, dotika se zdravja, se vpisuje v ločnico človek-nečloveška žival, postane razredno vprašanje, stvar užitka in askeze. Če denimo umetnost ne odgovarja na vprašanja, čeprav skuša Presnojedi blues to početi brez prestanka … Ob sprejetju omenjene teze pričujoči album ugledamo v nenavadni luči: skozi predpostavko o hrani kot središču, iz katerega naj spontano zraste album, nastane delo, ki se vsaj s kakšno besedo uspe dotakniti praktično vseh temeljnih področij življenja posameznice_ka in družbe. Očarljivo, kajne?!
Glasbeni album: Aleksander Cepuš (Acton) – Presnojedi blues (Dead & Gone Records, 2000)
Album lahko poslušate tu.
Fizični izvod lahko kupite na Facebook strani založbe Slušaj najglasnije! Zdenka Franjića (pošljite ZS).
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.